Uporabnik: Geslo:
Ena največjih povojnih sramot bivše komunistične državne oblasti so bili povojni zmontirani dachauski procesi. Dahavski procesi v Sloveniji je naziv za skupino politično montiranih sodnih procesov med leti 1947 in 1949. Priprave za zmontirane dahavske procese so se začele v Sloveniji že leta 1946.

Nesporno dejstvo je, da se je po nalogu iz Sovjetske zveze in Kominterne razširila teza, da je tisti, ki je v dahavskem taborišču preživel, izdajalec in kolaborant z nacisti. Tudi moj oče je dahavsko taborišče preživel … Med preiskavami so obravnavali 7380 Slovencev; obravnavanih je bilo tudi 2144 tujcev; obsodili so 37 oseb; proti trem so preiskovalni postopek ustavili. Trije so med preiskavo umrli. (Vir: Dahavski procesi, Promemorija, Branko Ziherl, stran 30, Komunist, 1990).

O kronološkem poteku priprav in poteku razveljavitve dahavskih procesov 1946–1986 obstaja omenjeno raziskovalno poročilo z dokumenti. V študiji raziskovalne skupine, ki jo je vodil dr. Ljubo Bavcon, je skop opis poteka dogodkov s policijskimi preiskovalnimi metodami torture in izsiljevanj, z aretacijami, vse do usmrtitve na smrt obsojenih konec leta 1950. Raziskava navaja, da ni podatkov o grobovih usmrčenih in tudi drugi podatki so izginili (Inštitut za kriminologijo, leto 1989, raziskava št. 85).

Dahavski procesi v Sloveniji je naziv za skupino politično montiranih sodnih procesov med leti 1947 in 1949. Priprave za zmontirane dahavske procese so se začele v Sloveniji že leta 1946. Na 10. kongresu Zveze komunistov Slovenije je aprila 1986 dokončno odpravili obsodbe dachauskih procesov, in sicer:

• predhodni proces - Puflerjev proces (maj 1947)
• 1. dachauski proces (april 1948)
• 2. dachauski proces - proces proti Jožetu Mavcu in Francu Malenšku (maj 1948)
• 3. dachauski proces - proces proti Mitji Sark (maj 1948)
• 4. dachauski proces - proces proti Francu Žumru in Alojzu Veršniku (maj 1948)
• 5. dachauski proces - proces proti Janku Ravnikarju (julij 1948)
• 6. dachauski proces - proces proti Kopaču, Bohincu, Brezarju in Vidmarji (avgust 1948)
• 7. dachauski proces - proces proti Reziki Barle (avgust 1948)
• 8. dachauski proces - proces proti Figarju in Ranzingerju (junij 1949)
• 9. dachauski proces - proces proti Marčanu (september 1949)
• 10. dachauski proces - proces proti Fakinu, Mrzelu in Petraku (oktober 1949)
• v času preiskave so obravnavali 7.380 Slovencev, med njimi tudi mojega očeta Ivana Gašperčiča (osebek medicinskih preizkusov zdravil za zdravljenje tuberkuloze, osvoboditev je dočakal na malarični postaji), je bil določen za ilegalno usmrtitev, ki naj bi jo opravil likvidator Edvard Mielnischzek s skupino, ki ga je tudi v hiši napadel
* obravnavanih je bilo tudi 2.144 tujcev;
• obsojenih je bilo 37 oseb;
• proti trem so ustavili preiskovalni postopek;
• trije so umrli med preiskavo;...
• preiskovalci: podpolkovnik Ivan More - Žan (vodja), Kamilo Hilbert, Branko Ivanuš, Nace Majcen, Martin Renko, Franc Pirkovič, Karlo Sagadin, Rado Škraba, Aleks Winkler
* javni tožilec dr. Vladimir Krivic
































Taborišče Dachau je bavarsko mesto (48°15′N 11°27′E), 20 km oddaljeno od Münchna in ima 40.000 prebivalcev. Prve omembe mesta segajo v 8. stoletje, v zgodovinskem mestnem jedru pa se nahaja grad iz 18. stoletja. Dachau je najbolj poznan po koncentracijskem taborišču, ki je bilo prvi večji tovrstni objekt nacističnega režima. Kot preurejena tovarna smodnika je taborišče odprlo svoja vrata že leta 1933. Koncentracijsko taborišče Dachau je bilo ustanovljeno 21. marca 1933. Bilo je prvo koncentracijsko taborišče, ustanovljeno s strani nacistov. Eden glavnih pobudnikov je bil Heinrich Himmler, ki je bil takrat načelnik policije v Münchnu. Taborišče so takrat opisovali kot prvo koncentracijsko taborišče, v katerem so »prevzgajali« politične nasprotnike (antinaciste). Zgrajeno je bilo na območju zapuščene tovarne streliva, na severovzhodnem delu mesta Dachau, v južni Nemčiji. V prvem letu so sem zaprli okrog 4.800 jetnikov. Na začetku so v glavnem zapirali nemške komuniste, socialne demokrate in druge, ki so kakorkoli nasprotovali nacizmu. Čez čas so bili kandidati za »prevzgojo« Jehove priče, Romi, homoseksualci, označeni kot asocialci in kriminalci. S časom je sem prihajalo vse več judov. Sprva so jih zaprli, ker bi naj pripadali kateri izmed prej naštetih skupin, ali so jih zaradi manjšega prekrška obsodili na dosmrtno ječo, oziroma da so svojo kazen do smrti prestali v taborišču. V začetku leta 1937 so SS enote zadolžile ujetnike, da prenovijo stavbo taborišča Dachau na območju sedanjega taborišča. Jetniki so bili prisiljeni v to delo. Morali so zrušiti nekdanjo tovarno streliva, bili so pod velikim psihičnim pritiskom, pogoji za delo so bili izredno slabi. Stavba je bila zgrajena v sredini avgusta 1938, taborišče je bilo bistveno spremenjeno. Delovalo je do leta 1945. Tako je Dachau postal prvo učinkovito taborišče v takratnem tretjem reichu. Število judovskih jetnikov je vedno bolj naraščalo, najbolj je naraslo 10.-11. novembra 1938, ko je Hitler izvedel Kristalno noč in zaprl 10.000 judov. Večina je bilo moških, ki so jih kasneje izselili iz Nemčije. Taborišče je bilo del vojne center za vaje za SS enote, kjer so na nek način razvijali uničevalske in prevzgojitvene tehnike. To taborišče je bilo na nek način vzgled in vzor vsem ostalim, ki so jih odprli kasneje. Taborišče je bilo razdeljeno v dve območji: ožje taborišče in območje krematorija. Taboriščna cona je zajemala 32 barak. V teh so bili jetniki z različnim statusom; v taborišču so bili zaprti skoraj izključno moški. Del barak je bil urejen kot hiralnica. Del prostorov je bil rezerviran za medicinske poskuse na ljudeh. Glavna pisarna je bila odklenjena in dostopna le posebej določenim osebam. Na ograjenem zemljišču je morala biti posebna kuhinja, pralnica in drugi funkcionalni prostori. Leta 1942 so krematorijsko območje postavili zraven glavnega taborišča. Vključeval je star in nov krematorij, torej so eno stavbo dogradili. Število žrtev v drugem krematoriju ni nikoli popolnoma natančno raziskano. Taboriščniki, ki so zboleli ali bili prešibki za delo v taborišču so bili poslani na »evtanazijo« v center blizu Linza v Avstriji, kjer jih je bilo ubitih nekaj tisoč. Kaznovali so jih tudi z obešanjem. Tako v Dachauu kot tudi v ostalih nacističnih taboriščih so na jetnikih izvajali medicinske poskuse, kot so: preizkus zdravila proti tuberkulozi, drugi antibiotiki, analgetiki. Jetnike so pustili krvaveti, da so z njihovo krvjo lahko s transfuzijo pomagali, komur so pač želeli. Na tak brutalen način je umrlo kar nekaj jetnikov. Poleti 1944 je bilo v sklopu Dachauskega taborišča zgrajenih že 300 manjših taborišč, ki jih je zgradilo 30.000 jetnikov, ki so delali res trdo, dan in noč. Mnogo jih je od težkega in napornega dela umrlo. Bolj kot se je bližal konec vojne, bolj so nacisti forsirali Nemce, ki so bili proti nacizmu in jih pošiljali v taborišča. Sprva v lokalna, kasneje so jih na veliko premeščali v Dachau. Pot je bila dolga, hrane in vode skorajda ni bilo, torej so jetniki prišli izmučeni in na smrt izstradani, če že niso po poti umrli. 26.4.1945 so Američani prešteli okrog 70.000 zapisanih žrtev in zapornikov v Dachavu in sestrskih taboriščih. Največ je bilo političnih nasprotnikov, na drugem mestu so bili judje. Tri dni kasneje so Američani osvobodili Dachau. Število žrtev med leti 1933 in 1945 se giblje nekje okrog 188.000, med leti 1940 in 1945 nekje 28.000. Evidentirane so žrtve, ki so umrle po prihodu v taborišče; številen so pobili še preden so jih popisali. Čisto natančno število žrtev nikoli ne bo popolnoma jasno.

To pretresljivo mesto človeškega zločina sem si ogledala tako taborišče kot muzej, barake in krematorij.
20. januar 2012 | RTV Kategorija: Ljudje | Komentarji (0)
Zebe me smrt.
Njenega zobovja poljub.
Čutim hlad njenega objema.
Negibnost njenih oči.
Kdo ve, če nisem prosojna
že od nekdaj, ko sem bivala
z menihi na Tibetu
in vihtela molilne mlinčke,
ko mi je roka omahnila.

Navzdol po hribu je tekel
potoček - struga krvi,
ki je odnašal mojo prisotnost.
Nato sem se skrila v lubje
s svetilko, vgrajeno v sen.
Zaplapolala sem v ognjeni zubelj,
ko je dež spremljal glasbo kapelj,
ki so se nevidne zalesketale v očeh.

A smrt pripada vsem ljudem,
si mislim. Mirovala je, ko mene
še ni bilo tu, a že sem plesala
svoj blues s priprtimi ustnicami.
Kazala se mi je, da zna govoriti.
Jaz se nisem mogla upirati
v tišini in sem spregovorila
za njenim apnenčastim hrbtom,
da me ne bi opazila.

Bila sem podobna netopirju,
ki si lahko vsak čas nadene masko slepca
izvirnega začetka Giottove govorice
in poslikav cerkev z vsebinami
iz mojega preteklega življenja.

In ta potlačena miselna predstava
ne more zanikati, da nosim v sebi
prasliko, živo in premično,
ki jo lahko pomnožimo
z brezštevilnimi kopijami
in dobimo človeka.

Nič ne sporoča, dokler je njen skelet
fiktivno manjši in raste v človeku,
dokler ga smrt ne preseže.
20. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (4)
Kamen ti je padel iz roke.
Obstal si kot kip,
za težo kamna lažji,
v gmoti kamnit.
Umolknil je veter,
ki je usmerjal roko v cilj.

Dleta na delu ustvarja,
prste breztežne
in utišane čute lovca v njih.

Skala je iz mrtvega kamna,
gmota celic prsti, brez krvi,
Poslušaj ptiča,
roka pogreša kamen,
kamen sonce,
ki v njem se iskri.

Rešen teže kamna,
spoznavaš mimoidoče,
ki so občudovali veščino,
kamen v tvoji desnici,
srce ob levici.

Ko na tebi se ranjena koža
od dleta ohladi, boš vedel kdo si.
Hladile te bodo vode in dež.
Le zamaknjen kamnit samotar si,
ki ne veš kaj bi,
brez kamna v roki si le kip
v zakotju kiparjeve sobe
s človeškim okrasjem,
še vedno na kamen uglašen.
20. januar 2012 | Kategorije: | Komentarji (2)
Priča smo nenehnim poskusom prevrednotenja zgodovine, zlorabe zgodovine v izkrivljeni in docela neresnični obliki, priča smo nepojmljivem sprenevedanju, ponarejanju zgodovinskih dejstev, popravljanju zgodovine, ponovnemu prevrednotenju dejstev, izkrivljenju, zamolčanju resnic, nenehnemu menjavanju hierarhije vrednot, mitiziranju vloge komunistov, relativiziranju komunističnih zločinov. Skratka resnica je bila rezervirana samo za vodilne politike in ideologe, ki so prikazovali le črno - bele slike in enostransko resnico. Kar naprej se pojavlja skušnjava za prikazovanje enostranske resnice in odpravljanje ostankov totalitaristične dediščine nam gre zaradi dolgoletnega enoumja slabo od rok. Na mesto, da bi se rušili miti, se postavljajo novi in celotno povojno retrogradno dogajanje se ocenjuje skozi prizmo tragičnega epiloga, brez vzročno posledičnega pristopa.

Objavljajo se pripevki z ideološko kontaminiranim zgodovinskim pristopom in kontaminiranim premeščanjem vlog žrtev in krivcev z namenom izzivanja. Tem vprašanjem je treba posvetiti večjo odgovornost. V zgodovinopisju je treba urediti vrstni red dogajanja in ugotoviti, da je šlo v Sloveniji v obdobju 1941 – 1945 za narodno osvobodilni odpor in boj za prevzem oblasti. Bil se je boj proti okupatorju in hkrati za odpor proti komunistični revoluciji in končno je šlo tudi za kolaboracijo, ki ima različne vzroke, oblike in posledice in da je nanjo pripeta interpretacija časa do leta 1991. V nasprotni smeri pa poteka tematizacija, ki jo zastopa evropsko zgodovinopisje. Zato se ni mogoče pogovarjati na star način, ki služi političnim in ideološkim ciljem.

Čas je za samorefleksivno zgodovinopisje, predvsem podprto z argumenti in voljo, da se razkrije resnica. Slovenska zgodovina je potrebna temeljite revizije. Svetovno nazorsko prepričanje, da je nekdo demokrat in ne komunist, ne more upravičevati izvensodnih povojnih pobojev. SNOO (Slovenski narodnoosvobodilni odbor) je določil (16. sept. 1941), da s smrtjo kaznujejo izdajalce posebna sodišča, 'katerih postopek je nagel, usten in tajen ... posebno zasliševanje krivca ni potrebno ...' Proti sodbi sodišč ni bilo pritožbe, kazen je bilo treba izvršiti takoj. Sklep je izšel v Slovenskem poročevalcu, leto II, št. 18, dne 20. septembra 1941, in naj bi se očitno izvajal tudi še po vojni, ko so iskali osebe, ki jim je Obveščevalni center IOS dal posebne označbe. V 1. členu navedenega sklepa piše: »Izdajalci se kaznujejo s smrtjo. Izdajalec je denunciant (ovaduh)«. Tako so se znebili namišljenih narodnih in razrednih sovražnikov, ki so bili kakorkoli stigmatizirani in nezaželeni tedanji oblasti. To je dokumentirana realnost, ki je ni mogoče zanikati ne dokumentarno in ne dejansko (gl. Barbarin rov in okrog 600 grobišč širom po Sloveniji).

Prava skupnost državljanov je po svojem bistvu skupnost osveščenih in odgovornih ljudi, ki se zavedajo vseh razsežnosti polpreteklosti, saj ne moremo večno ostali homo sapiens fossilis komunizma. Več kot očitno je, da so zgodovinske neresnice in netransparentnost zgodovine, ki je prihajala šele po osamosvojitvi na dan, močno zamajala konsistentne lestvice moralnih vrednot levice, s katerimi se je kitila le na zunaj, v resnici pa je bilo spodaj veliko gnilobe in trhnobe.
20. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (5)
Očeta so Nemci po prihodu deportirali v dahavsko podružnično taborišče Allach. Delal je v tovarni letal in v gozdu v težkih zimskih razmerah. Omenjal je tudi taboriščno prisilno delo v Blaichachu.




















Dachavska podružnica taborišča Allach se je nahajala 10 kilometrov od glavnega taborišča Dachau. V koncentracijskem taborišču Allach je v času nacizma delovala družba BMW, ki je izdelovala dele za letala. Moj oče je bil kot vojni ujetnik dodeljen kontroli letalskih propelerjev. Ker so zaporniki pogosto sabotirali, so se vrstile mučenja in usmrtitve zapornikov. Za vsak najmanjši prekršek je jetnik na tepežnem stolu dobil 25 udarcev z žilavko. Življenjske razmere v taborišču so bile zelo slabe, nečloveške. V njem je bilo 22 lesenih barak, ki so nekoč služile kot hlevi. Ob osvoboditvi je bilo v njih posebej nad tri tisoč Judov in posebej nad šest tisoč pripadnikov drugih narodov. Zaporniki so kot živali spali na slami; na enem slamnatem vložku so ležali trije. V barakah ni bilo omaric niti kake druge opreme, v njih so bili le pogradi s slamnatimi ležišči. Tudi nobene higiene ni bilo. Hrana je bila slaba in še malo je je bilo. Ko so se taboriščniki izčrpali, so jih poslali v Dachau v krematorij. V taborišču Allach je delalo povprečno od 3.500 do 5.000 taboriščnikov. Na delo pa so pošiljali tudi zapornike. Tam je razsajala tudi epidemija tifusa, ki je višek dosegla 22. aprila 1945. Vseh taboriščnikov in političnih zapornikov, ki so delali v Allachu, je bilo okrog 20.000. Osvoboditev je leta 1945 dočakalo le kakih 10.000 Allachovih internirancev. Leta 1955 so taborišče porušili in premoženje BMW prodali družbi MAN, ki je na tem mestu zgradila parkirišče. Allach je dne 30. aprila 1945 osvobodila 42. Ranbonowa divizja. (Vir: Center for Holocaust & Genocide Studies de la Universidad de Minnesota). Ameriška vojska je za bolne taboriščnike v Allachu, v glavnem okužene s tifusom, skrbela do 10. maja. Bolnike so preselili v glavno taborišče. V kroniki je zapisano, da je George Thomann iz Akrona v Ohiu vstopil v barake in rekel: »You are free!!« (Svobodni ste!). Desetar Larry Matinsk je osvobojenim taborščnikom prinesel cigarete.
Na sliki so okuženi dahavski bolniki s tifusom. Na mojem očetu so preizkušali zdravila za tuberkulozo (TBC), ki so mu povsem uničila živčni sistem. Osvoboditev je dočakal na preizkusni malarični postaji dahavske bolnišnice.

Kasneje so mu v vojaški bolnišnici v Rimu (1946-1953) na obeh krilih pljuč zdravili kaverne, ki so nastale zaradi izčrpanosti v fašističnih zaporih in okužbe v Dachauu.

Oče se je spominjal, da mu je paznik v Allachu zaničljivo rekel: »Ti prekleti pes«, na kar je oče reagiral in mu zagrozil z lopato. Zato so ga esesovci pretepli in okrvavljenega za dva tedna vrgli v bunker, kjer je v neznosnih bolečinah in mrazu brez sleherne medicinske oskrbe komaj preživel. Podhranjenega in telesno obnemoglega so deportirali v centralno taborišče Dachau, kjer so na njem izvajali medicinske preizkuse, da bi ugotovili meje njegove vzdržljivosti.

Trpljenje, ki ga je moj oče prestal, je bilo nepopisno. Znašel se je na meji človeške vzdržljivosti, ko lahko samo še smrt pomeni odrešitev. Vendar trpljenje pridobi tudi svoj smisel, ko se sam zaveš človečnosti, da drugemu ne bi storil česa tako hudega, kot so drugi storili tebi.

Iz pričevanj lahko spoznamo, kakšne krutosti so morali preživljati taboriščniki v Dachauu. Oče in drugi viri govorijo, da so mučilne metode izumljali stražarji esesovskih enot (SS), bodisi po naročilu bodisi v lastno sprevrženo zabavo. Najpogostejša oblika mučenja je bilo obešanje jetnikov na kavelj z rokami, zvezanimi na hrbtu. Iznašli so celo 'tepežnega kozla', leseno pripravo za bičanje s palico ali bikovko. Takšen tepež so uporabili tudi za najmanjše prekrške; pogosto je pomenil smrt. Rane se namreč zaradi pomanjkanja hrane in higiene niso mogle celiti in so se hitro zagnojile. Velikokrat so jetnika kaznovali tudi z večurnim stanjem na prostem brez čevljev in v vsakem vremenu. Takšna kazen je bila včasih tudi skupinska - kaznovan je bil celoten blok internirancev. Jetnike so zapirali tudi v tako imenovane pasje celice (Hundezelle). V tesnem prostoru so bili jetniki deležni hrane le, če so si jo izprosili z laježem. Dachavska 'bolnišnica' je imela infekcijski, interni, ženski, kirurški, otorinolaringološki in patološki oddelek. Poskuse so pogosto izvajali na zdravih jetnikih, ki so jih namerno okužili s tuberkulozo in še s čim drugim, in jih nato 'zdravili'. Večina 'poskusnih zajčkov' je umrla že med posegom ali pa kmalu zatem zaradi posledic. Znani so poskusi s stisnjenim zrakom in mrzlo slano vodo. Tako so preizkušali, koliko možnosti za preživetje imajo nemški vojaki na fronti.

20. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (1)


Mojega očeta so iz koprske kaznilnice konfinirali v južno Italijo in ga premeščali iz ene kaznilnice v drugo. Usode jetnikov so bile v rokah fašistične policije in represivnih organov. Različni zapori in kaznilnice po Italiji so predstavljali vmesno postajo pri izvajanju fašistične nasilne politike nad jetniki. Italijanske pravosodne oblasti so takoj po obsodbi pošiljale jetnike na prestajanje kazni v kaznilnice in zapore čim globlje v Italijo, proč od doma. Zapornike so med transporti prehodno zbirali v kaznilnici v Kopru. /na sliki/
Zloglasna vojaška kaznilnica na Gaeti
Nazadnje so očeta poslali v Peschiero, kjer so Primorci v tako imenovanem 'battaglione speciale' (delovne čete internirancev v vojaških uniformah pod strogim nadzorstvom, brez orožja) opravljali manj vredna dela po 9 ur na dan. Za mojega očeta se življenje ni veliko spremenilo, kajti v Peschieri je še naprej živel kot strogo varovan zapornik.

Stara kasarna in vojaški zapori v Peschieri del Garda
Ob kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so Peschiero okupirali Nemci. Zasedli so vse pomembnejše objekte. Mussolini je na pritisk kralja Emanuela Vittoria III. izgubil oblast. Kralj je imenoval novo vlado, ki se je začela z zavezniki pogajati o predaji. Zavladal je kaos in mnogim je uspelo pred Nemci zbežati. Monsignor Rudolf Klinec v knjigi 'Dnevniški zapisi 1943 – 1945' navaja, da sta se dne 11. septembra 1943 iz Peschiere vrnila domov Zoro Štokelj in Kristelj Kobal (oba iz Velikih Žabelj). Opisuje, da sta nekaj časa hodila peš, nekaj časa pa sta se vozila z vlaki. Domov sta prišla oblečena samo v majici in v hlače do kolen (stran 45). Opisuje tudi, da sta se iz Peschiere 19. septembra, na dan nedelje, vrnila domov tudi domačina Franjo Troha in Milan Organistov. Ob pomoči dobrih ljudi jima je uspelo zbežati. Dali so jima civilne obleke, hrano in pijačo ter svetovali, kje naj vstopita in izstopita, da bi obšla nemške zasede (str. 52).

Oče je imel manj sreče kot tisti, ki so se iz Peschiere vrnili na svoje domove. Ob kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 se je znašel v tvegani diverzantski akciji. Prebiti se je moral skozi obstreljevanje do stolpa, s katerega je skupina nemških mitraljezcev obstreljevala razpuščeno italijansko vojsko, prebivalstvo in internirance. Skupina, v kateri je bil moj oče, je imela nalogo, da napadalca uniči in prepreči nadaljnje žrtve.

Ko se je sredi kaosa razpuščene italijanske vojske in pobeglih zapornikov hotel vrniti iz Peschiere domov, se je pridružil uličnim bojem italijanskega odporniškega gibanja. Tedaj so ga zajeli. V očetovi prijavi na podružnico Komisije za ugotovitev vojnih zločinov za Slovensko Primorje št. 532 je zapisano, da so ga Nemci zajeli v Peschieri, morda tudi na begu. Poslali so ga v koncentracijsko taborišče Dachau.
Raziskovala sem v italijanskih arhivih in ugotovila, da so očeta 20. septembra 1943 odpeljali v Dachau z II. transportom deportiranih Italijanov, ki je štel 1.790 internirancev, od katerih je identificiranih 1.788. Transport internirancev je prispel v Dachau 22. septembra. (*2)

Ti interniranci so nosili številke od vključno 53669 do vključno 55458. Moj oče je imel številko 54572. To so bili večinoma dezerterji in osebe z ugovorom vesti, ki so zavrnile sodelovanje v fašistični salojski vojski. Tem je bil dodeljen status 'Schutzhaefling' – bili so 'internirani zaradi varnosti' z dodelitvijo rdečega trikotnika. A že 29. novembra 1943 jim je rajh spremenil status z označbo Reich Status-Arbeitszung, 'antisocialni zaporniki'. Določeni so bili za prisilno delo v rajhu in so nosili črne trikotnike. Oče mi je povedal, da je bil interniran v Dachauu in nato razporejen na prisilno delo v podružnici Bleichach in Allach. Iskala sem po internetu in našla tudi očetov dachavski karton pod imenom Giovanni Gasperini z omenjeno številko nacističnega kartona. Tako vsaj vem, pod katero številko je bil moj oče vpisan v nacistični evidenci interniranih.

* 2 Trasporto 2 - Convoglio partito da Peschiera il 20 settembre 1943 con destinazione Dachau, dove giunse il 22 settembre 1943. In base alla sequenza dei numeri di matricola attribuiti alla data di arrivo del convoglio (compresi tra il 53669 e il 55458), il totale dei deportati può essere stimato intorno a 1.790 persone. Ne sono state identificate 1.788. * Giovanni Melodia indica, sulla base dei dati forniti dal Comitato internazionale di Dachau, 1.857 deportati entrati a Dachau in data 22 settembre 1943. Si tratta di un convoglio proveniente dalla Fortezza di Peschiera, adibita a penitenziario militare, dove i detenuti erano circa 2.000. Dal 22 settembre al 28 novembre 1943 a questo gruppo di militari fu attribuita la qualifica di Schutzhäftling ("Internato per misure precauzionali o di sicurezza") e fu loro assegnato il triangolo rosso. Dal 29 novembre 1943 fino alla liberazione, tale qualifica fu mutata in quella di Arbeitszwang Reich ("Detenuto asociale assegnato a lavoro forzato nel Reich"), con attribuzione del triangolo nero. Tale variazione di qualifica avvenne per iniziativa delle SS, indipendentemente dalle motivazioni che avevano condotto alla deportazione. Riferimenti bibliografici: Melodia 1971, pp. 83 e seg.; Morelli p. 11; Ponzuoii, pp. 14-15; Tibaldi 1985/1; Verri Mello, p. 44.

* La deportazione italiana politica e razziale ai campi di eliminazione e sterminio nazisti
22/9/1943 - 6/5/1945
Relazione presentata al Convegno sul sistema concentrazionario e sulla deportazione
( Genova, 29-30 novembre, 1 dicembre 2001)
• Ottimizzazione informatica e realizzazione grafici: Valeriano Zanderigo
• Traduzione documenti:Eralda Caserio
http://www.ilportoritrovato.net/html/25a
prile2.html
19. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (5)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201120122013
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 132443
Forum avtorjev: 15463 Forum teme: 33152 // Odgovorov: 1797936
Blog avtorjev: 3242 // Blogov: 66415 // Komentarjev: 920088
Avtorji fotografij: 21404 // Slik: 173083 // Videov: 20314 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane