Uporabnik: Geslo:
Zgodba govori o plovbi.
O dolgem neprekinjenem iztekanju
v veliko morje lastne krvi.
Vsakdo se boji svoje krvi.
Krvi bližnjega in svojega naroda.

Kdo bo moje ime primerjal z reko krvi?
Zgodi se, da se kri spremeni
v hčer narodovega spomina.

Vsakdo se boji s šilom resnice prodreti
pod lastno podkožje telesa,
seči v notranjost svoje vesti.
Od tam ni več izstopa, ni vrnitve v laži.
Tam posebna lučka lebdi, se segreva
in izgoreva v plamenu večnega ognja.

Vsakdo se ustraši samega sebe.
Boji se svoje lastne krvi.
Njenega vžiga za napačne stvari.
Ko narašča in se dviga njen pritisk,
začuti smrt, ki mu v rokah zori.

Kako pohlevno in blago je bilo vselej
to krvavenje iz majhnih nevidnih linic srca!
In vendar v tej snovi spoznaš
samega sebe – edini sakralni organ
nevidnega krvavenja v telesu,
ki odznotraj žge in boli,
a vzdih prekrijeta gluhota in tema.

Nato obmiruje in služi namenu čutov.
Poglobi se vase in obstane v pristanu,
kjer se začenja plovna reka brez vrnitve.
Nihče se ne izjasni, zakaj je iztekala kri.
Vprašanja so negibna, nevprašljiva merila
življenja, ki se nočejo razkriti v luči resnice.

Ko sla krvi vzvalovi, njen tok naraste
in plane kot divja zver iz telesa.
Najprej se celice pod jezikom razžive.
Nobena natančno ne ve,
kaj želi drugemu odvzeti in sebi dodati.
Za svobodo gre, za zajezitve podivjane krvi!

Skozi žile se odpirajo vse plovbne poti.
A naposled je vselej tako, da potapljači očistijo
dno in prineso snovi na površino umirjene reke krvi.
Strdke in usedline umiranja na obroke prinašajo
na rečno gladino, kjer plava čolnič miru.

Nekakšno stanje bedenja ob sveči
je to stanje izgorevanja lastne krvi,
tisto notranje stanje reproduciranja samega sebe,
bojevanje molka s kričanjem
in nepremišljenimi skoki v valove krvi.

Usoda vselej priklaplja besede sodbe na izvir,
v že tisočkrat izrečeno prisego, zaraščeno v jezik
skozi dolgo neprekinjeno iztekanje in ponovitve krvavenja.
Te sestavljajo historično zgodbo vračanja,
da se nič ne spremeni in ponižani človek žal,
nobene resnice do danes še ni doumel.
Svinčena roka mu kot strupeni sadež v gonih zori!


www.tatjana-malec.si
15. januar 2012 | RTV Kategorija: | Komentarji (2)
Z domišljijo se poetu polni dušna posoda.
Nič ne odteka v prazno. Zlogi se uležejo
na dno čuvajnice in besede dozorevajo
v metafore kot zajetje, ki tišči vodo ob breg.

Potem, ko se potočku umiri tok
in je nalet dežja drevesom spral veje,
sonce vžiga vrtove in vinograde
po istrskih vaseh, kjer najdem glino,
da bi besede, ki rastejo iz zemlje, ulila v bron.

Roke blagrujejo s čipkami pisav,
ki okrašene s pentljami krasijo obzidje
obalnega mesta in obljudene hiše.
Kaplje se osušijo v očeh platane
in jaz spoznavam, da so drevesa
največji izpovedovalci mojega časa.

Spomin mi seže nazaj.
Dogodka se spominjam po nekaj
medeninastih kovancih, ki jih je
moja teta dobila za objavljeno pesem.

Ležim v postelji in premišljujem,
koliko so vredne besede,
ki jih meljem pod jezikom in zapišem.
Beseda le kakšen stot, pa četudi
jo zmore izreči boleča duša,
ki jo je ob prižgani svetilki
kovala in brusila pozno v noč.

Vprašam se koliko je vreden vzdih,
ki zmore drugemu ozdraviti bolno srce.
Tudi beseda, ki dregne, zbudi ali ozdravi.
Niti koščka kruha si ne zasluži,
Morda aplavz ali prijazno hvaležno besedo.
Več kot dovolj, le da se nad njo ne košatijo strele.

Kako drago plačujemo smetišče besed!
Je vredno ur in znojnih kapelj žuljavih rok?
Kot bi imeli zlato v ustih, bi se govor zasvetil.
V nedrih samo srčno meso, kruh in dobroto.

Le kaj govore vetrovi, ko trosijo suho listje okrog?
Izgovarjajo besede, ki jih drago plačujemo,
besede ki se napijejo krvi in opijanijo duh.
Vohajo se hlapi daleč naokrog.
So besede, med katerimi nobene ne bi izbrala.
Ko se zgostijo, poniknem v samoto in iščem
tisto besedo v slovarju nevidno,
ki postane večna prisotnost.

Včasih besede res olupijo pesnika,
a kaj ko jezik umetnosti
mora nadaljevati svojo pot.
Poet nikoli ne prodaja svojih besed.
So pisava njegove duše.


www.tatjana-malec.si
10. januar 2012 | Kategorije: | Komentarji (0)
Neumnost kot naravna pogostost
in modrost kot naravna redkost
sta lastnosti vzajemnega dopolnjevanja.
Zavest v bližini breztelesnega plamena.
Enkrat zaniha značaj v eno,
drugič na drugo stran
in lepota se uskladi na pravšnjo mero
kot notranje utelešenje sonca.
Kot izročilo modrega starca:
v srcu dobrota – snov, ki dolguje
svoj obstoj vrelcu svetlobe
in zrelemu sadežu kozmičnega drevesa.

Glej, popolni posnetek ganjenosti utrinka
goreče zvezde, ki te išče sredi temne noči.
Osvetljuje ti obraz in barvo značaja
kot žarek gotiko antične stene.
Materinsko smotrnost rojenega otroka.
Naravni moralni red časa,
obutega v čeveljce lepote telesa in duha.
Iztezanje onkraj čez razmerje teles.
O razum, razsvetljena lepota,
kako sladek je danes tvoj duhovni okus.


www.tatjana-malec.si
Pesem napisana 10. prosinca 2012
10. januar 2012 | Kategorije: | Komentarji (0)
Ob sončnih dneh ljudje posedajo na klopcah ob morju. Ne menijo se za datume in dneve v tednu. S seboj si prinesejo malico in termus s čajem. Drobijo kruh in krmijo galebe.

Mnogi starčki posedajo po parku kot stari kuščarji na soncu s kapo na glavi, mlajši brez službe, pa se raztegujejo z dolgimi telesi kot deževniki.

Nekateri moški imajo brke, ki jim posvetijo veliko časa in pozornosti, spretnosti in pripomočkov, kot so glavnički, škarjice, sušilci, kodralci in utrjevalci za lase. Koliko pribora je potrebnega, da so košati moški brki lepo oblikovani in da stojijo na svojem mestu, kot pri brhkem Janezu Stanovniku. Več njemu podobnih brkačev je namreč želelo očarati udeležence na neki proslavi, vendar bolj košatih brk kot jih je imel Janez, ni imel nihče.

Ta pisana druščina se prilagodi vsakemu vremenu. Le koprske Giorgie ne vidim med njimi, ni je več, tudi njenega sina, oblečenega v žensko, napudranega obraza z belo moko, obutega s pisane dokolenke in ženske zelene čeveljce, ni več. Tudi njegove rdečelase Darinke, čistilke WC-jev in garaž, že dolgo ne vidim več.

'Hej capellone', kaj mi boš dal kaj za rojstni dan? 'Novo pisano krilo za sina in caffe Amigos dobiš.'

'Nočem fašističnega caffeta, sem partizanska mati,' je odgovorila Giorgia.

Mnogi so si oprhali krivice z njenim glasom in jo odplaknili v svojih solzah. Pod njenim jezikom je vsakdo klecnil. Znala je sneti vsakemu krono z glave. Pred osamosvojitvijo je bila eksotična posebnost na sedaj odstranjenem obmejnem bloku na Škofijah.

Ko je prišel Tito s tujimi državniki in delegacijami v Koper, so Giorgio miličniki skrili, ker je znala kričati in se tolči po prsih. Iz vsake človeške krivice in bolečine je naredila neznosen hrup. Znala je zlesti iz razpok koprskih škrl na Titovem trgu naravnost pred Tita.

Bila je muza svobode govora v socializmu.

Se še kdo spominja Giorgie?

Kako bi bila danes potrebna na kakšni partizanski proslavi.
9. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (2)























Moj kraj se opira na bergle prišlekov,
ki še ne vedo kako dihajo hiše,
kako travniki pijejo jutranjo roso
in kako je mlel star mlin v Kozje Pari.
Moj kraj, ki je bil nekdaj blag in prijazen,
mi je tujki izrekel ravnodušnico.

Zakaj mora biti moj kraj še vedno
središče mojih otroških spominov,
ki zrejo kot žirafe z dolgimi vratovi čez brdca
v svet stolpnic, svet miz in predalov,
v svet štirih sten, ki hlastajo po napredku.

Lističi tistih vreč mete in bezga,
ki sem jih nabirala ob Vipavi, jih sušila
in nosila v ajdovski Fructal za predelavo,
mi še šumijo v ušesu in dišijo po mojem kraju,
soncu in dežju tistih dni, ko sem si kot otrok
služila prvi denar, da sem si kupila čevlje.

Ali je zgolj naključje, da sem ohranila
zvestobo mojemu kraju, kjer veter
spreminja veje v hrepeneči roki?
Meni je njegova duša postala vesolje,
neko starožitno prostorsko kraljestvo
neskončnih prizadevanj v mojih genih,
da svoj kraj zapustim zaradi pomembnih načrtov,
ki so dajali pomen mojim sanjam
in so me s svojim mešanjem kart usode
vračali k tistemu ponosnemu kostanju,
ki ga je davno tega posadil moj ded.

Tu pod kostanjem sem bila vedno zaposlena
s tistimi malimi problemi narave,
ko sem našla gosenico v cvetači,
polža na solati, črva v jabolku ali mravljo v figi.
Tu so mi zaposlovale glavo imena rastlin,
njiv, polj, živali in ljudi, ki so bili središče
dogajanja in življenja v moji vasi Dobravlje.

V ušesu imam še vedno tisti rahel šepet
šušteče svile iz studenčnice, ki se je skrivala
pod grmičevjem nad skalco pod Svetim Križem
in me vabila na hladno gostijo odžejanja.

V laseh imam še vedno tisti mehki veter,
ki je skrbel za lepoto moje skuštrane pričeske.
V očeh imam še vedno tisti zeleni baldahin latnika,
kjer so se lesketale zlate jagode grozdja,
in tiste lističe cinij, aster in marjetic na vrtu,
ki so mi stale ob strani, ko se mi je življenje
obrnilo in razdišalo po svetu vonj cvetov,
in ko sem se pozneje sramovala svojega navdušenja,
ki je ostalo v cestnem prahu mesta.
Tedaj sem se spomnila na barve tistih rož,
ki so me opogumljale in obsipavale s čari
svojih zelenih vek, ki so mežikale vame
ob vsakem premiku zraka in mojem dotiku.
V nosnicah ohranjam še vedno tisti značilni vonj
po gorečih polenih, ki so iz dimnikov dišali
po vasi in se tiščali ob hišah; in tisti žlahtni vonj
po sveže pečenem kruhu, ki mi je pomenil
največji vzdih in izdih zadovoljstva,
saj je dehtel tako sveže in ljubeznivo po domačnosti
in materinih dobrohotnih rokah.

Sadeži z dedove 'Ograde' so napolnili
moja usta s tistim okusom sonca,
ki je našel mesto v moji notranjosti
in prekaša okus in barvo koruzne polente.

Kam so odšli vsi tisti ljudje, ki so se zibali
na nitkah stebel in jih je veter tako upogibal?
Kam so odšle vse tiste brezdomne strele,
ki so udarjale v cerkveni zvonik pri
svetem Petru, da je zvon zanihal ljudem svoj
značilni »Memento mori«.

Iz mojega kraja je prišla tista poslušnost,
tista neskončna potrpežljivost in hvaležnost
za male stvari, ki jo zahteva življenje,
in tista radost, ki mu daje svoj pomen in smisel.
Moj kraj je vzel v hrambo moje spomine,
ki so zašli na dolge sprehode po travnikih
in jih s trpkim okusom sprejemajo vode vase.


www.tatjana-malec.si
Iz pesniške zbirke Sončevo oko, 2006
9. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
Partizanske proslave se izrabljajo za stvari, katerim niso namenjene. Ob 70. obletnici dražgoške tragedije so se zbrali tudi mnogi politiki Pozitivne Slovenije in Socialnih demokratov, ki v teh dneh sestavljajo koalicijo pod pokroviteljstvom nekdanjega partijskega šefa Milana Kučana. Idejno nazorsko sploh ne bi mogli reči, da gre za levico, saj v Sloveniji levice praktično ni več. Uničila je samo sebe. Njen pol so zasedli tranzicijski turobokapitalisti, ki podpirajo stare sile kontinuitete, te pa jim zagotavljajo politiko, ki ne bo nič spremenila, le davek (DDV) bi dvignila in tako še bolj udarila reveže po prazni denarnici. Idejni vzorec socializma, ki ga ni več, jim služi samo za manipulacijo z množicami. Ti akterji so preskočili iz enopartijskega komunističnega sistema v stranko, ki je v zadnjih letih zavozila Slovenijo, jo izropala in zadolžila do take mere, da bo sedaj tisti, ki jo je potopil, tudi reševal pod novim imenom, z istimi vzorci vladanja in z istimi ljudmi.

Eno osrednjih vlog v tej tragično komični igri igrata Milan Kučan in Janez Stanovnik, politika, ki uživata visoko pokojnino in brezskrbno življenje in se gresta nekakšen centralni komite pri snovanju politike v Sloveniji. Ne bi hotela nikogar užaliti, vendar vsakemu razsodnemu človeku je lahko jasno, da sta to dva stara 'politična fosila', ki ne moreta pokazati nobene sveže, času in razmeram primerne ideje in ne bi smela izrabljati dogodkov izpred 70 let za takšne nastope. To zgleda tako, kot bi dedek, povabljen v svate, legel v posteljo z mladoporočenko in hotel opraviti obred, ki po naravi stvari pripada mladoporočencu.

Res neverjetno kaj se dogaja in v kakšni simbolni meri se izrabljajo dogodki iz druge svetovne vojne. Kričaški nastop Janeza Stanovnika je bil aktivistično fanatičen, da je normalnemu in mirnemu človeku pognal srh v kosti. Izzvenel je tako, kot bi vkorakala v Slovenijo armada ameriških specialcev in hotela podjarmiti hlapčevski slovenski narod.

Ne glede na morebitno nerodnost ameriškega veleposlanika v Sloveniji ali pa tudi ne (saj je zadevo pojasnil javnosti), ne sodi v diplomacijo takšno razpihovanje dogodka, saj je politika ZDA vsaj predsedniku države Danilu Türku znana, pred kratkim se je rokoval z Obamo in sam dobro ve, da se svetovna politika ne kreira na veleposlaništvih. Očitno je, da je scena protesta bila namenjena notranjim potrebam in ustvarjanju vtisa lastne pomembnosti. Je tudi pri nas zavladal sindrom Severne Koreje? Namreč južnokorejski predsednik Kim Džong je prepričeval ljudstvo, da so vsepovsod odzunaj sami sovražniki države in da le on jih lahko brani, zato tak jok in stok ob njegovi smrti.

Janez Stanovnik je s svojim grmenjem ponižal slovenski narod, da smo za hlapce rojeni in za hlapce vzgojeni. Kdo pa je vzgajal v zadnjih 70 letih Slovence v enoumju, če ne komunistična partija in jim je vcepljala nekritičnost, podrejenost in hlapčevstvo do nedemokratične oblasti?

Ne sama Virantova lista ne kontinuiteta komunistov, nobena ni vlada narodne rešitve. Ni treba lajati, da je to vlada narodne rešitve brez naroda, saj ste narodu nadeli nagobčnik in obliž čez oči. Narod je že dolgo, dolgo brez vlade, ki bi si zaslužila to ime in je ostal brez moči. Vsi ljudje smo ujetniki tega brezupnega stanja, te kompulzivne sile iz ozadja, ki ne dopusti demokratizacije. Tudi pričakovati ni, da bo iz te 'godlje' kaj pametnega nastalo. Saj se ljudem ne pusti, da bi razmišljali s svojo glavo, politični marketing je nasilen, vsiljiv in brani le interese starih lobijev. Skratka velika katastrofa, ki bo samo še bolj poglabljala agonijo, v kateri smo se znašli!

Bivše politične strukture kontinuitete so obdržale politično-kapitalska omrežja, se v tranziciji okrepila in se preoblikovale v zajedalce in uničevalce slovenskega gospodarstva, razgradile zdravstvo in pokojninski sistem. Tuji časopisi pišejo, da je pri nas situacija takšna, ker nismo prelomili s preteklostjo. To se bo zgodilo, ko bomo čisto na dnu in bodo to opravili drugi po neki naravni selekciji lustracije.

Sramotno pa je, da se vse partizanske proslave zmanipulirajo za dnevno politiko. Oživel mi je spomin na Nanos in tamkajšnji nastop Svetlane Makarovič in razpihovanje sovraštva in na Stanovnika, ki s takšnimi nastopi vnaša med ljudi razdor in nestrpnost. Ustavite ga, saj gre očitno za primer starostne demence. Domoljubni borci za svobodo, se gotovo v grobu obračajo. V takih pogojih še dolgo ne bo miru in narodovega blagostanja. Še naprej se bomo pogrezali v razprtije in revščino!
9. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (12)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201120122013
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 132542
Forum avtorjev: 15465 Forum teme: 33156 // Odgovorov: 1798259
Blog avtorjev: 3242 // Blogov: 66471 // Komentarjev: 920820
Avtorji fotografij: 21415 // Slik: 173331 // Videov: 20316 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane