Uporabnik: Geslo:
Posameznik je zavesten subjekt vsega doživljanja. Beseda ego pomeni v latinščini "jaz". "Jaz" je osamljen v množici in mora poskrbeti zase, da lahko preživi. Seveda ego pa postane bolan, ko postavlja sebe vsemu za središče in tako postane samoljuben egocentrik. Ego se pa lahko sprevrže v miselnost in ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi. V bistvu je svet, v katerem živimo množica egov, le redki ljudje so altruisti, da vidijo tudi drugega, da drugemu v potrebi pomagajo, da so socialno solidarni, čuteči, dobri, usmiljeni, itd. To je sebičnost, da v svojem egoizmu človek ne vidi drugih ljudi. Če ego razčlenim po Freudu je "jaz" žival v človeku (instinkti, samoohranitveni nagon), "ono" in "nadjaz". Preseganje je Nietzsche poimenoval »Nadčlovek«, vendar razumevanje nadčloveka je nacistična ideologija izrabila in vsi vemo kako je ta nadčlovek končal.

Se usmerjam k razmišljanju o tem, kaj je pravzaprav »Jaz« ne le v odnosu do samega sebe, temveč »Jaz« v odnosu do ljudi, do skupnosti, ki me obdaja in v kateri živim. Kdo je »jaz«, kaj dela v meni ta svetodrzni žarek, ki me razsvetljuje, da kar naprej menjavam podobe in barve svojega notranjega oblačila. Kdo bi razumel to plimovanje in oseko?Vsak trenutek ima drugačen odtenek ta mali princ svečanosti našega življenja.

Mislim, da ne gre za izključujoči pojem – »jaz – zdrav ali bolni« in »jaz v odnosu do drugega«, za pojem, ki se hoče razložiti z eno samo besedo, da deluje kot lokaliziran egoizem v človeškem telesu. Pojem »Jaz« nosi v sebi za vse večne čase eno samo resnico, da se spreminja, raste, pridobiva oznake, se pretvarja v različne bogove, v resnici pa živi kot revež.

Omenjajo se starodavne Vede in druge knjige, kot so svetopisemski Evangelij, da o tem govori sam Tao-izem, ki poziva k t.i. ne-delovanju (Wu-Wei), k istemu poziva tudi Krišna v Bhagavat Giti (Pesem Gospodova), pa celo sam Hermes Trismegist v delu Corpus Hermeticum. Da vse te starodavne knjige imajo oznake, ki so himnično povezane in se razodevajo kot jasnost, vse se že vnaprej zoperstavljajo modernemu človeku in njegovemu egoizmu. Pomislek, da »ego« ali »jaz« ni od danes, poznale so ga vse kulture, vendar njegovemu obstoju se mora zahvaliti upanje, da bo »jaz« popravil duha v odnosu do ljudi in dregnil dremajoče človeštvo.

Ego je imperfekt, ki nenehno uveljavlja podobo poveličanega tihega boga, ki ga človek nosi v sebi in napoveduje nove dobe, ko se v vse človeške nevihte vsiljuje kot nujnost preživetja metafora miru, dobrote, žalovanja za kar smo storili slabega, refleksija, ko človek zahrepeni, da bi odkril v sebi razsežnost biti, sposobnost odkriti v sebi etičnost in sebe dvigniti za eno stopničko višje, tedaj se ta naš notranji »ego« oglasi in »jaz« pretvori v drugačno bitje, bitje, ki zavestno potrebuje svojo osebno mitologijo o odkritju dobrega v izkušnji zla, ob zgodbi vzponov in padcev, vse ga hrabri in povzdiguje, da bi se v njej vitalno orientiral, da bi spoznal in vedel kaj je prav in kaj ni pav.

Mislim, da je »ego« ali prisotni »jaz« napotek za preživetje, protipol smrti. Ni le realizem absurda, ki označuje sebičnost in egoizem, temveč tudi pot rasti naše zavesti. Hudo je, če je ta »jaz« getoiziran na margini ozkosrčnosti in da ni sposoben postati buden kot Buda. Razsvetljevati. V človeškem življenju sta samo dve poti, ena je, da prevetrimo ozračje svojega duha, ki se nahaja v zatohlem prostoru, a ko bo tvoj glas našel prostor tudi za moj glas, bo orkestriranje duha popolnejše, prostorsko zračnejše in ne več samo skladno z interesom lastnega rastočega imperija, ki mu pravimo v poslabšalnem smislu »ego«. Ego pod praznim cilidrom sicer preživi, vendar nima moči, da bi prižgal ogenj, da bi se ogreli ob njem. Ko govorimo o »egu« o pojmu »jaz«, se znajdemo na zelo spolzkem terenu. Že sama beseda »ego« temelji na različnih vrednostnih osnovah. Eni pojmujejo »ego« ali »jaz« kot oznako za slabosti, drugi pa kot oznako, iz katere rastemo v »nadjaz«. Je pa res, da je religija vsakdanjega življenja, religija prakse in veliko manj religija teološke razlage.

»Ego« ali sebstvo »jaza«, ki je lahko tudi pojem za sebičje, vedno fascinira filozofe, pesnike, književnike, znanstvenike in druge strokovnjake, kot so psihologi in sociologi, da ga spoznavajo kot na življenju temelječe izkustvo, kot izpopolnilo vsakega posameznika v razsežnosti časa in civilizacije. Srednjeveški »ego« plemstva se gotovo ne razlikuje od »ega« revolucionarjev, ki so izrabili komunistično idejo za prevzem oblasti s silo in prelivanjem krivi, od današnjih t.i. tajkunov, ki so svoj ego uveljavili na drugi več ali manj znan način. Vsi nosijo eno in isto oznako: sebičnost in egoizem, neupoštevanje drugega.

Tudi vnetljiva verska retorika ni prinesla kakšnih posebnih sprememb pri spreminjanju »ega«, ker mu tudi ona pogosto podlega. Svetopisemske predstave dobrega in zlega povezujejo dobro s krščansko etiko in z religioznim občutenjem sveta in teocentričnih načinov življenja in ne moremo zanikati, da niso pustile za seboj tistega, kar danes imenujemo kultura ali duhovni hram Evrope. Zagotovo, vendar v njih moramo videti tudi ta uničevalni in grozljivi "ego", ki je bil skozi vso zgodovino prisoten, ko so množice preprostih pastirskih ljudstev skupaj s plemstvom, ne pa tudi s kralji, s pokoli, plenjenjem in uničevanjem prodirale proti Jeruzalemu, ljudi prodajali v sužnost in postavljali verigo verskih utrdb. Ega zgodovina ne nobena ideologija nobena religija nista izkoreninili. Vsi ga nosimo v sebi, vsak človek in vsak čas ga nosi s seboj na svoj specifični način. Tisto kar šteje, je vzgoja srca; individualna rast, ki človeku omogoči postati in biti etičen človek in to odkriti znotraj sebe.
2. januar 2012 | RTV Kategorija: Ljudje | Komentarji (1)
V enem izmed komentarjev je bila dana pobuda, da bi skušali odgovoriti na vprašanje, kam sodi stranka upokojencev - na levo ali na desno.

Pravna in politična filozofija bi stranko upokojencev težko uvrstila na levo ali desno, saj nek stabilni politični sistem ne pozna stranke, ki bi jo tvorili izrazito upokojenci. Stranka reflektira interese upokojencev, ni pa bila nikoli posebno aktivna v vprašnjih razčiščevanja problematike in verificiranega političnega opredeljevanja do samega upravljanja s pokojninskim skladom v preteklosti, saj se je nanj priklapljalo vse mogoče, ki k pokojninam iz nabranih pokojninskih prispevkov ni sodilo. Zaradi nekonsistentnosti upravljanja s pokojninskim skladom v preteklosti, je izničen pokojninski sklad in je sistem obvisel na proračunski porabi, zadolževanju in 'striženju' pridobljenih pravic, ki so ustavno nedotakljive.

Ustavna pravica do pokojnine je opredeljena po svojem legitimnem namenu, izhajajoča iz 33. člena Ustave RS (vplačevanje iz svojega računa v pokojninski sklad) in načela varstva zaupanja v pravo, torej iz 2. člena Ustave, zaradi varstva enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic pa še iz 14. in 22. člena Ustave. Tako ustavno in zakonsko opredeljena pravica do pokojnine izhaja iz načela pravičnosti, pravne varnosti in zaupanja v pravo, zato zahteva, da se pokojninski predpisi sprejemajo za daljši čas in da se načela pokojninske zakonodaje opredelijo v skladu z načeli pravne in socialne države. V načelu v že pridobljene pravice ni mogoče posegati, jih spreminjati in dopolnjevati brez ustavno legitimnega razloga, zato je vsakršen poseg v ustavno pravico varovan, začasno zadržanje usklajevanja pokojnin z interventnim zakonom pa ustavno sporno. S pokojninami se upravlja preveč politično arbitrarno in premalo ustavno pravno. Takšno barantanje med stranko upokojencev in vlado je odraz pravnega nefunkcioniranja države.

Ustavne pravice, ki so podvržene zakonskemu izsiljenemu zmanjševanju, so v nasprotju z načelom nedotakljivosti pridobljenih pravic in načlom distributivne pravičnosti v samem družbenem sistemu. Programsko in konceptualno DeSUS nima posebej izdelanih izhodišč, razen avtonomne identitete stranke, da se bori za čim boljši pokojninski izplen. Nenehno se prilagaja vladajoči koaliciji in sklepa kompromise, ne glede ali je levičarska ali desničarska vlada, saj lahko le v njej deluje in uresničuje svoj program.

Njena relativna moč se lahko spreminja glede na gledišča in merila, s katerim jo merijo. V njej delujejo v glavnem starejši člani, bivši komunisti, socialisti in socialdemokrati. Zato je njen odnos do časa levičarski. Nazorsko je stranka upokojencev internacionalistična, običajno zavrača nacionalno identifikacijo - ni pomembno katerega izvora si, pomembno je, da zagovarjaš delavce in upokojence. Je nepredvidljiva, vodenje resornih ministrstev z njenimi člani ni vselej državotvorno, ker ni sposobna ideološko preseči preteklosti in se nekritično podreja socialnim eksperimentom. Izrazit primer neučinkovitega ministra je bil dr. Ivan Svetlik, ki je bil iz njenih kadrovskih vrst. V njej se zbirajo aktivisti prejšnjega režima, rekrutirani v stranko, medtem ko aktivisti iste polpretekle provenience zastopajo svoje interese v neoliberalnih strankah Kučanovega tipa, ti pa ustvarjajo dobičke preko Foruma 21 in podobnih asociacij na levici. Levica ni več stranka delavcev, upokojencev in mladine, temveč stranka predstavnikov kapitala, kartelnih dogovarjanj in lobističnih mrež. Glede na popačenost sistema, je klasična delitev na leve in desne pri nas skoraj nemogoča. DeSus je kot posebna naprava, ki jo priklenejo na kolesa državnega proračuna, da se zakon o varnosti cestnega prometa (beri kanalov odlivanja sredstev) izvaja na način, da je poraba goriva čimmanjša. Na tej točki se interesi krešejo!
2. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (6)
1
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201120122013
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 140921
Forum avtorjev: 15530 Forum teme: 33348 // Odgovorov: 1807188
Blog avtorjev: 3295 // Blogov: 68224 // Komentarjev: 957412
Avtorji fotografij: 22180 // Slik: 179121 // Videov: 20330 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane