Uporabnik: Geslo:
Ob sončnih dneh ljudje posedajo na klopcah ob morju. Ne menijo se za datume in dneve v tednu. S seboj si prinesejo malico in termus s čajem. Drobijo kruh in krmijo galebe.

Mnogi starčki posedajo po parku kot stari kuščarji na soncu s kapo na glavi, mlajši brez službe, pa se raztegujejo z dolgimi telesi kot deževniki.

Nekateri moški imajo brke, ki jim posvetijo veliko časa in pozornosti, spretnosti in pripomočkov, kot so glavnički, škarjice, sušilci, kodralci in utrjevalci za lase. Koliko pribora je potrebnega, da so košati moški brki lepo oblikovani in da stojijo na svojem mestu, kot pri brhkem Janezu Stanovniku. Več njemu podobnih brkačev je namreč želelo očarati udeležence na neki proslavi, vendar bolj košatih brk kot jih je imel Janez, ni imel nihče.

Ta pisana druščina se prilagodi vsakemu vremenu. Le koprske Giorgie ne vidim med njimi, ni je več, tudi njenega sina, oblečenega v žensko, napudranega obraza z belo moko, obutega s pisane dokolenke in ženske zelene čeveljce, ni več. Tudi njegove rdečelase Darinke, čistilke WC-jev in garaž, že dolgo ne vidim več.

'Hej capellone', kaj mi boš dal kaj za rojstni dan? 'Novo pisano krilo za sina in caffe Amigos dobiš.'

'Nočem fašističnega caffeta, sem partizanska mati,' je odgovorila Giorgia.

Mnogi so si oprhali krivice z njenim glasom in jo odplaknili v svojih solzah. Pod njenim jezikom je vsakdo klecnil. Znala je sneti vsakemu krono z glave. Pred osamosvojitvijo je bila eksotična posebnost na sedaj odstranjenem obmejnem bloku na Škofijah.

Ko je prišel Tito s tujimi državniki in delegacijami v Koper, so Giorgio miličniki skrili, ker je znala kričati in se tolči po prsih. Iz vsake človeške krivice in bolečine je naredila neznosen hrup. Znala je zlesti iz razpok koprskih škrl na Titovem trgu naravnost pred Tita.

Bila je muza svobode govora v socializmu.

Se še kdo spominja Giorgie?

Kako bi bila danes potrebna na kakšni partizanski proslavi.
9. januar 2012 | RTV Kategorija: Ljudje | Komentarji (2)























Moj kraj se opira na bergle prišlekov,
ki še ne vedo kako dihajo hiše,
kako travniki pijejo jutranjo roso
in kako je mlel star mlin v Kozje Pari.
Moj kraj, ki je bil nekdaj blag in prijazen,
mi je tujki izrekel ravnodušnico.

Zakaj mora biti moj kraj še vedno
središče mojih otroških spominov,
ki zrejo kot žirafe z dolgimi vratovi čez brdca
v svet stolpnic, svet miz in predalov,
v svet štirih sten, ki hlastajo po napredku.

Lističi tistih vreč mete in bezga,
ki sem jih nabirala ob Vipavi, jih sušila
in nosila v ajdovski Fructal za predelavo,
mi še šumijo v ušesu in dišijo po mojem kraju,
soncu in dežju tistih dni, ko sem si kot otrok
služila prvi denar, da sem si kupila čevlje.

Ali je zgolj naključje, da sem ohranila
zvestobo mojemu kraju, kjer veter
spreminja veje v hrepeneči roki?
Meni je njegova duša postala vesolje,
neko starožitno prostorsko kraljestvo
neskončnih prizadevanj v mojih genih,
da svoj kraj zapustim zaradi pomembnih načrtov,
ki so dajali pomen mojim sanjam
in so me s svojim mešanjem kart usode
vračali k tistemu ponosnemu kostanju,
ki ga je davno tega posadil moj ded.

Tu pod kostanjem sem bila vedno zaposlena
s tistimi malimi problemi narave,
ko sem našla gosenico v cvetači,
polža na solati, črva v jabolku ali mravljo v figi.
Tu so mi zaposlovale glavo imena rastlin,
njiv, polj, živali in ljudi, ki so bili središče
dogajanja in življenja v moji vasi Dobravlje.

V ušesu imam še vedno tisti rahel šepet
šušteče svile iz studenčnice, ki se je skrivala
pod grmičevjem nad skalco pod Svetim Križem
in me vabila na hladno gostijo odžejanja.

V laseh imam še vedno tisti mehki veter,
ki je skrbel za lepoto moje skuštrane pričeske.
V očeh imam še vedno tisti zeleni baldahin latnika,
kjer so se lesketale zlate jagode grozdja,
in tiste lističe cinij, aster in marjetic na vrtu,
ki so mi stale ob strani, ko se mi je življenje
obrnilo in razdišalo po svetu vonj cvetov,
in ko sem se pozneje sramovala svojega navdušenja,
ki je ostalo v cestnem prahu mesta.
Tedaj sem se spomnila na barve tistih rož,
ki so me opogumljale in obsipavale s čari
svojih zelenih vek, ki so mežikale vame
ob vsakem premiku zraka in mojem dotiku.
V nosnicah ohranjam še vedno tisti značilni vonj
po gorečih polenih, ki so iz dimnikov dišali
po vasi in se tiščali ob hišah; in tisti žlahtni vonj
po sveže pečenem kruhu, ki mi je pomenil
največji vzdih in izdih zadovoljstva,
saj je dehtel tako sveže in ljubeznivo po domačnosti
in materinih dobrohotnih rokah.

Sadeži z dedove 'Ograde' so napolnili
moja usta s tistim okusom sonca,
ki je našel mesto v moji notranjosti
in prekaša okus in barvo koruzne polente.

Kam so odšli vsi tisti ljudje, ki so se zibali
na nitkah stebel in jih je veter tako upogibal?
Kam so odšle vse tiste brezdomne strele,
ki so udarjale v cerkveni zvonik pri
svetem Petru, da je zvon zanihal ljudem svoj
značilni »Memento mori«.

Iz mojega kraja je prišla tista poslušnost,
tista neskončna potrpežljivost in hvaležnost
za male stvari, ki jo zahteva življenje,
in tista radost, ki mu daje svoj pomen in smisel.
Moj kraj je vzel v hrambo moje spomine,
ki so zašli na dolge sprehode po travnikih
in jih s trpkim okusom sprejemajo vode vase.


www.tatjana-malec.si
Iz pesniške zbirke Sončevo oko, 2006
9. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
Partizanske proslave se izrabljajo za stvari, katerim niso namenjene. Ob 70. obletnici dražgoške tragedije so se zbrali tudi mnogi politiki Pozitivne Slovenije in Socialnih demokratov, ki v teh dneh sestavljajo koalicijo pod pokroviteljstvom nekdanjega partijskega šefa Milana Kučana. Idejno nazorsko sploh ne bi mogli reči, da gre za levico, saj v Sloveniji levice praktično ni več. Uničila je samo sebe. Njen pol so zasedli tranzicijski turobokapitalisti, ki podpirajo stare sile kontinuitete, te pa jim zagotavljajo politiko, ki ne bo nič spremenila, le davek (DDV) bi dvignila in tako še bolj udarila reveže po prazni denarnici. Idejni vzorec socializma, ki ga ni več, jim služi samo za manipulacijo z množicami. Ti akterji so preskočili iz enopartijskega komunističnega sistema v stranko, ki je v zadnjih letih zavozila Slovenijo, jo izropala in zadolžila do take mere, da bo sedaj tisti, ki jo je potopil, tudi reševal pod novim imenom, z istimi vzorci vladanja in z istimi ljudmi.

Eno osrednjih vlog v tej tragično komični igri igrata Milan Kučan in Janez Stanovnik, politika, ki uživata visoko pokojnino in brezskrbno življenje in se gresta nekakšen centralni komite pri snovanju politike v Sloveniji. Ne bi hotela nikogar užaliti, vendar vsakemu razsodnemu človeku je lahko jasno, da sta to dva stara 'politična fosila', ki ne moreta pokazati nobene sveže, času in razmeram primerne ideje in ne bi smela izrabljati dogodkov izpred 70 let za takšne nastope. To zgleda tako, kot bi dedek, povabljen v svate, legel v posteljo z mladoporočenko in hotel opraviti obred, ki po naravi stvari pripada mladoporočencu.

Res neverjetno kaj se dogaja in v kakšni simbolni meri se izrabljajo dogodki iz druge svetovne vojne. Kričaški nastop Janeza Stanovnika je bil aktivistično fanatičen, da je normalnemu in mirnemu človeku pognal srh v kosti. Izzvenel je tako, kot bi vkorakala v Slovenijo armada ameriških specialcev in hotela podjarmiti hlapčevski slovenski narod.

Ne glede na morebitno nerodnost ameriškega veleposlanika v Sloveniji ali pa tudi ne (saj je zadevo pojasnil javnosti), ne sodi v diplomacijo takšno razpihovanje dogodka, saj je politika ZDA vsaj predsedniku države Danilu Türku znana, pred kratkim se je rokoval z Obamo in sam dobro ve, da se svetovna politika ne kreira na veleposlaništvih. Očitno je, da je scena protesta bila namenjena notranjim potrebam in ustvarjanju vtisa lastne pomembnosti. Je tudi pri nas zavladal sindrom Severne Koreje? Namreč južnokorejski predsednik Kim Džong je prepričeval ljudstvo, da so vsepovsod odzunaj sami sovražniki države in da le on jih lahko brani, zato tak jok in stok ob njegovi smrti.

Janez Stanovnik je s svojim grmenjem ponižal slovenski narod, da smo za hlapce rojeni in za hlapce vzgojeni. Kdo pa je vzgajal v zadnjih 70 letih Slovence v enoumju, če ne komunistična partija in jim je vcepljala nekritičnost, podrejenost in hlapčevstvo do nedemokratične oblasti?

Ne sama Virantova lista ne kontinuiteta komunistov, nobena ni vlada narodne rešitve. Ni treba lajati, da je to vlada narodne rešitve brez naroda, saj ste narodu nadeli nagobčnik in obliž čez oči. Narod je že dolgo, dolgo brez vlade, ki bi si zaslužila to ime in je ostal brez moči. Vsi ljudje smo ujetniki tega brezupnega stanja, te kompulzivne sile iz ozadja, ki ne dopusti demokratizacije. Tudi pričakovati ni, da bo iz te 'godlje' kaj pametnega nastalo. Saj se ljudem ne pusti, da bi razmišljali s svojo glavo, politični marketing je nasilen, vsiljiv in brani le interese starih lobijev. Skratka velika katastrofa, ki bo samo še bolj poglabljala agonijo, v kateri smo se znašli!

Bivše politične strukture kontinuitete so obdržale politično-kapitalska omrežja, se v tranziciji okrepila in se preoblikovale v zajedalce in uničevalce slovenskega gospodarstva, razgradile zdravstvo in pokojninski sistem. Tuji časopisi pišejo, da je pri nas situacija takšna, ker nismo prelomili s preteklostjo. To se bo zgodilo, ko bomo čisto na dnu in bodo to opravili drugi po neki naravni selekciji lustracije.

Sramotno pa je, da se vse partizanske proslave zmanipulirajo za dnevno politiko. Oživel mi je spomin na Nanos in tamkajšnji nastop Svetlane Makarovič in razpihovanje sovraštva in na Stanovnika, ki s takšnimi nastopi vnaša med ljudi razdor in nestrpnost. Ustavite ga, saj gre očitno za primer starostne demence. Domoljubni borci za svobodo, se gotovo v grobu obračajo. V takih pogojih še dolgo ne bo miru in narodovega blagostanja. Še naprej se bomo pogrezali v razprtije in revščino!
9. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (12)
1
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201120122013
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 143073
Forum avtorjev: 15551 Forum teme: 33385 // Odgovorov: 1810645
Blog avtorjev: 3319 // Blogov: 68892 // Komentarjev: 969870
Avtorji fotografij: 22364 // Slik: 181501 // Videov: 20350 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane