Uporabnik: Geslo:
Z domišljijo se poetu polni dušna posoda.
Nič ne odteka v prazno. Zlogi se uležejo
na dno čuvajnice in besede dozorevajo
v metafore kot zajetje, ki tišči vodo ob breg.

Potem, ko se potočku umiri tok
in je nalet dežja drevesom spral veje,
sonce vžiga vrtove in vinograde
po istrskih vaseh, kjer najdem glino,
da bi besede, ki rastejo iz zemlje, ulila v bron.

Roke blagrujejo s čipkami pisav,
ki okrašene s pentljami krasijo obzidje
obalnega mesta in obljudene hiše.
Kaplje se osušijo v očeh platane
in jaz spoznavam, da so drevesa
največji izpovedovalci mojega časa.

Spomin mi seže nazaj.
Dogodka se spominjam po nekaj
medeninastih kovancih, ki jih je
moja teta dobila za objavljeno pesem.

Ležim v postelji in premišljujem,
koliko so vredne besede,
ki jih meljem pod jezikom in zapišem.
Beseda le kakšen stot, pa četudi
jo zmore izreči boleča duša,
ki jo je ob prižgani svetilki
kovala in brusila pozno v noč.

Vprašam se koliko je vreden vzdih,
ki zmore drugemu ozdraviti bolno srce.
Tudi beseda, ki dregne, zbudi ali ozdravi.
Niti koščka kruha si ne zasluži,
Morda aplavz ali prijazno hvaležno besedo.
Več kot dovolj, le da se nad njo ne košatijo strele.

Kako drago plačujemo smetišče besed!
Je vredno ur in znojnih kapelj žuljavih rok?
Kot bi imeli zlato v ustih, bi se govor zasvetil.
V nedrih samo srčno meso, kruh in dobroto.

Le kaj govore vetrovi, ko trosijo suho listje okrog?
Izgovarjajo besede, ki jih drago plačujemo,
besede ki se napijejo krvi in opijanijo duh.
Vohajo se hlapi daleč naokrog.
So besede, med katerimi nobene ne bi izbrala.
Ko se zgostijo, poniknem v samoto in iščem
tisto besedo v slovarju nevidno,
ki postane večna prisotnost.

Včasih besede res olupijo pesnika,
a kaj ko jezik umetnosti
mora nadaljevati svojo pot.
Poet nikoli ne prodaja svojih besed.
So pisava njegove duše.


www.tatjana-malec.si
10. januar 2012 | RTV Kategorija: | Komentarji (0)
Neumnost kot naravna pogostost
in modrost kot naravna redkost
sta lastnosti vzajemnega dopolnjevanja.
Zavest v bližini breztelesnega plamena.
Enkrat zaniha značaj v eno,
drugič na drugo stran
in lepota se uskladi na pravšnjo mero
kot notranje utelešenje sonca.
Kot izročilo modrega starca:
v srcu dobrota – snov, ki dolguje
svoj obstoj vrelcu svetlobe
in zrelemu sadežu kozmičnega drevesa.

Glej, popolni posnetek ganjenosti utrinka
goreče zvezde, ki te išče sredi temne noči.
Osvetljuje ti obraz in barvo značaja
kot žarek gotiko antične stene.
Materinsko smotrnost rojenega otroka.
Naravni moralni red časa,
obutega v čeveljce lepote telesa in duha.
Iztezanje onkraj čez razmerje teles.
O razum, razsvetljena lepota,
kako sladek je danes tvoj duhovni okus.


www.tatjana-malec.si
Pesem napisana 10. prosinca 2012
10. januar 2012 | Kategorije: | Komentarji (0)
1
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201120122013
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 132354
Forum avtorjev: 15461 Forum teme: 33148 // Odgovorov: 1797744
Blog avtorjev: 3241 // Blogov: 66362 // Komentarjev: 919422
Avtorji fotografij: 21397 // Slik: 172930 // Videov: 20313 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane