Uporabnik: Geslo:
Poezija je snov, potopljen izvir, vrelec ki zažubori in se zlije v pesem. Občutenja prišepetavajo in so odvečna snov, ki mora iz duše. Neko podzavestno stanje me znotraj kar naprej ogleduje s svojim očesom, me sprašuje, ogovarja in mi narekuje pesem. Sončevo »Oko« pretvarja notranjo govorico srca v poezijo. Poezija mi omogoči, da povezujem svoja občutja v sedanjost bivanja. Poezija je odgovor na stanje sveta, je upanje v boljši svet.

Pesnjenje je poslanstvo - čaščenje življenja, približevanje svetemu, prirejanje slavja posvečenemu. Osrečujoče čutenje začutiti vznik besede in njene napotenosti čez rob mišljenja, ki ustvarja brv za vstop v metafizične svetove.

Pesniti pomeni iz oči v oči spoznavati sebe, se dvigniti z razprtim dežnikom nad oblake, se nadihati kisika rajskih vrtov, sprejeti transfuzijo božanske nadčloveške krvi.

Pesnjenje je let metulja, ki izpije sebe v roži. Pomeni spraviti besede v skladje z dušo. Pomiriti zver v sebi. Se použiti. Prestopiti meje minljivega. Vstopiti v sheme sanjskih misli, gojiti kreativne blodnje. Prestopiti meje mišljenja, omejenost kroga. Razpirati vnaprej zagotovljeno nujnost in odpirati prostor za vzkipevanje duše, ustvarjanje lastne časovnosti izven ontološkega primanjkljaja.

Pesnjenje je elegični distih, spreminjanje smrti v nesmrtnost. Kdo bi lahko upodobil podobo smrti z besedami pesniškega duha? Pesniški duh jo je prestopil. Smrt je pobuda za življenje, pošteno artikulirana dopolnitev, strašljivi vzneseni patos, ki se zajeda v steno hiše, v tla, v nebo in te prežema. Okrog grobnega mesta nasadimo drevesa, ki bodo pesnila z neumrljivostjo svetlobe. Pesniti pomeni vstopiti v simbolni red neumrljivih prvin, premakniti meje rojevanja v neskončnost, evakuirati besede, orati polje, trpeti udarce biča, sprejeti solarni mir vase, sejati in kliti iz lastnega telesa, ustvarjati nove galerije večnosti.

Pesnika lahko ohromi ali ubije čas, pesmi nikoli. Pesem oživlja mrtve, je vseprežemajoča sila, ethos, ki markira smeri človekovih poti. Pesnjenje je brezčasno motrenje v globino, padanje in vstajanje, ločevanje, poslavljanje in srečevanje. Je sosledje slišanosti nezavednega, slovesni ritual življenja. Nikoli končana zgodba dovršenega spomnenja na izhodiščni točki človeškosti, ko duh postane kulturni pojav.

Kako hudo je, ko pesniška muza obmolkne.

INTER ARMA SILENT MUSAE

Pesnikovanje ni dejavnost, temveč stanje duha, ki se neprestano rojeva in izraža.

Za rojevanje navdiha je zame najboljša 4. ura zjutraj.

V pesmi Zažigaš me pesnim: Duša ima svoje poti v ranih urah./ Nobene lire ni, ki bi pela bolj mile glasove,/ kot je zlitje vseh ljubezni v eno,/ ki zasije kot uročena moč poeta/ v vseh barvnih poželenjih tega sveta.

V pesmi Moje mesto pravim: Čevljarska ulica,/ kraljica moje promenade,/ kamniti obraz mojega mesta,/ kamniti tlak neukročenega kamenja,/ v mehkih kameninah trajnih potez,/ dohiteva me nežen šepet beneške pahljače,/ skrivnosten vonj deklet v krinolinah/ in sporočilo trdnih obljub preteklosti.«

Čoln je odplul v pristan
in jaz sem objela galeba
v beli pajčevini
sinjega jutra.


Poklonila sem se tudi vodnjaku na Mudi. Mesto Koper sem sprejela za svoj dom, saj živim tu že od 1959 leta. V svoji pesmi, posvečeni vodnjaku govorim

Tu prisluhnem odmevom korakov davnih kultur.
Slišim topot konjev Benečanov in tujih vojská.
Slišim glasove istrskih oslov in mul,
škripanje vozov in pogovore branjevk,
ki prodajajo olivno olje, fige in vino.
Pravijo: "Tábot ne bejo ánca framantón ćepoli."


Morje me navdihuje, morje je v meni. Očaralo me je, postalo navdih, pomiritev, lepota in prostranstvo. V pesmi Spev morju pojem: Iz razrezanih grap in samotnih dolin/ nezaznavno pritekajo vode zelene/ ljudje hitimo k tebi, o morje,/ s koščki Istre v prsti in znoju/ iz te oljčne šavrinske dežele,/ ki je z ljubeznijo priklenjena name.

Če hočeš biti podoben morju,
moraš prišepetavati pesku,
govoriti potiho s slanimi usti,
okusiti ga moraš,
napolnjenega s šumi,
se vanj potopiti,
v prozorne globine modrine,
utripati z ikrami,
prisluhniti glasovom školjke
in se s prsti dotakniti
svoje soli v njem.

Tam sta dve življenji –
eno sončno na skali,
drugo v globinah morja,
ki ležita v tebi
in utripata v paru.


Nemirni veter te odnaša
med cvetoče veje
tvojega cvetnega prahu
in med valovanje krvi
davnih spominov,
ki se rišejo v otoplitvah
ledene dobe,
v velikem zbiralniku ljubezni.
Žile tlijo in odnašajo žerjavico
v morje življenja,
kakor da bi živela iz morja
in za vračanje vanj.
21. januar 2012 | RTV Kategorija: Kultura | Komentarji (2)
Tajnost - prvo pribežališče nesposobnih - mora biti v demokratični družbi znižana na najmanjšo možno mero, kajti celovito obveščena javnost je osnova za samo-upravljanje. Tisti, ki so izvoljeni ali imenovani na položaj izvršilne avtoritete, morajo spoznati, da v demokraciji vlada ne more biti pametnejša od ljudi.

Theodore Roosevelt mlajši, 26. predsednik Združenih držav Amerike in polihistor, * 27. oktober 1858, New York City, New York, † 6. januar 1919, Oyster Bay, New York.

Leta 1906 je kot prvi Američan prejel Nobelovo nagrado, in sicer za mir za svoja prizadevanja pri pogajanjih v Rusko-japonski vojni.

Vira:
- prvi odstavek Teozofija, prevedel Anton Rozman
- drugi in tretji odstavek Wikipedija
21. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (2)

















Smrt te išče.
Smrt je tvoj gospodar.
Za sabo vleče belo sadrasto nit.
Morda pride jutri pote.
Morda danes.
Ni občutljiva za grožnje.
Ponese te v brlog svojega bivanja.
Skrbela bo zate,
da boš dobil zadostno količino teme.
Da boš lahko spal.
Ona je prava eksorcistka.
Hudiča izganja iz človeka.
Zna nevtralizirati ves njegov strup.
Izluži ga.
Spremeni ga v nič.
Ona ima dostop v temna brezna.
Z njo se ne boš mogel pariti.
Ona je ena sama harmonija večnega molka.
Ti si muza njene pohotnosti.
Pokleknil boš pred njo
in ratificiral sporazum,
da te čim prej odnese,
da ne boš več trpel
nesvobodo svoje svobode.
Vse ji je dovoljeno.
Spletkarjenje in peklenski krohot.
Norce zloži na kup
in naredi grmado.
Podkuri butare.
Smrt zori v svincu.
V ideologijah.
V zmešanih glavah.
V cukrastem nasmehu.
V mašineriji pogajanj pod mizo.
Povsod, kjer vzhajajo prazna jajca
in mislijo, da so veličastna mojstrovina
lastnega uma.
Nič prav nič ne veš, kaj bo!
Igraš se z ognjem.
Kličeš nesrečo.
Govoriš norosti.
Nič ne veš katera žival se bo zbudila v tebi.
Nič ne veš v katerem totemu.
Niti tega na veš ali se boš boril
ali jo boš mirno sprejel.
Niti tega ne veš, če je žival v tebi še živa.
Morda si nesmrten klon.
Kaj pa če si Nostradamus
brez preroških sposobnosti.
Čisto navaden šarlatan,
ki niti toliko ne ve,
da enkrat in še enkrat kličeš nesrečo,
ni reci dvakrat in že jo prikličeš
in nesreča bo tu.
S takšnimi stvarmi se človek ne igra.
Jaz ne bom bežala.
Ostala bom tu na svojih tleh,
branila bom svoj dom,
svojo postavo, svoj jezik!
21. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (3)
1
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201120122013
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 143676
Forum avtorjev: 15574 Forum teme: 33434 // Odgovorov: 1813768
Blog avtorjev: 3328 // Blogov: 69501 // Komentarjev: 979408
Avtorji fotografij: 22466 // Slik: 183300 // Videov: 20294 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane