Uporabnik: Geslo:
Ne spominjam se, da bi bilo kdaj mojemu očetu, Črnemu bratu, izrečeno priznanje, da je njegov mladostni upor vzniknil iz domoljubja. Nikoli ni bil resnično potrjen v svoji eksistenci, da se je čutil Primorec in Slovenec in da ga je fašizem z raznarodovanjem in nasiljem v najbolj občutljivi dobi odraščanja globoko pretresel in ranil, da je njegov upor nastal iz naravne nuje in ne iz potrebe po udaru ali terorizmu, kot so v preteklosti velikokrat skušali prikazati, ne da bi ga razumeli.

Vladalo je prepričanje, da nacionalna bit ne šteje, šteje le razredna bit in ideološki revolucionarni duh internacionalizma, kar je v izrazitem nasprotju s čustvi vsakega naroda, ki čuti potrebo preživeti v svoji lastni identiteti nacionalne biti. Črni bratje in tigrovci so diagnoza dobe, ki se jim je odpovedala. Ubila jih je ideologija s svojo indiferenco in samozadostnostjo. Črni bratje in tigrovci za tedanjo oblast niso obstajali kot del odpora, zanjo so bili vedno moteči. Naredila je vse, da v zavesti naroda spomin nanje ne bi duhovno preživel. Indiferenca je bila še hujša od sovraštva. Prodrla je celo v sistem čutenja. Črni bratje in tigrovci niso smeli živeti v zavesti narodovega spomina, zato so jih pogosto krivično opredeljevali kot teroriste. Površno dojemanje in nerazumevanje ustvari način čutenja; táko mišljenje se vgradi v navade in zavest ljudi.

Še vedno nimamo v zadostni meri razvite kulture in zavesti, ki bi domoljubje gojili kot legitimno čustvo narodove biti. Prepogosto se domoljubju očita nacionalizem ali prepričanje o večvrednosti lastnega naroda. Mnogi mu očitajo prizadevanje za uveljavitev lastnih koristi, ne glede na pravice drugih narodov. Narod je vitalna enota, je substanca, nastala iz svoje rasti s potrebo po življenju in sledí svoji biti. Zavest o narodovem obstoju je najlegitimnejša drža in je ne moremo pojmovati in obravnavati drugače kot človekovo pravico do trajnega obstoja z vsemi prvinami, ki razodevajo narodovo bit. Namesto da bi ljudje gojili pripadnost svoji narodovi biti, gojijo pripadnosti, ki so jim jih določili zakonodajalci narodovega čutenja (politično in stanovsko pripadnost, internacionalizem …). Hierarhija ubogljivosti pa vedno opravi svoje.

Težava tovrstnih zablod je tudi nerazumevanje usode Črnih bratov in tigrovcev in poskusi, da živijo še naprej kot mit, kot fikcija s pravico sobivanja v narodovem spominu in umestitvijo, ki jim je priznana šele po dolgih osemdesetih letih. Zaman se danes nekateri, ki mislijo, da imajo vedno prav, trudijo misliti drugače, vendar ne v kotičkih svoje svetle zavesti v službi oživljanja in priznavanja resnice drugim, ampak v nekem temnem kotu svojega prepričanja. Prevladovalo je mnenje, da sta narodnoosvobodilni boj in zmaga izključno zasluga revolucije. Primorski Črni bratje so zgodovinsko dejstvo brez potrebe po politični manipulaciji in tudi ne morejo služiti interpretaciji dogodkov za potrebe dnevne politike.

Spominjam se očetovih besed. Z zanosom mi je večkrat povedal, da se po duši čuti Primorec in Slovenec. Tedaj sva pozabila na vse slabosti bivanja. Dejal je, da je čutiti se Slovenec nekaj najbolj vzvišenega. Slovenstvo nosimo v krvi, v naših genih. Slovenstvo je čustvo, položeno v zibelko ob rojstvu, je zven glasu prve izgovorjene besede. Seveda je tem občutkom močno predan le človek, ki je daleč od doma in občuti veliko domotožje. Prav razsežnost bolečega čutenja odtujenosti mu okrepi in omehča čustvo te silne ljubezni do domovine.

Čutiti se Slovenec daleč od doma, je kot vdihovati vonj po domači zemlji ob prebujajoči se pomladi, je kot ples in petje škržatov v poletni noči, šumenje listavcev, žuborenje Soče. Z vseh potovanj se vrneš domov. Iz svoje kože ne moreš pobegniti - v njej se vedno čutiš Slovenec. Spomini na dom so veličastni. Že sam pogled na slovenske gore, griče in polja odzvanja v duši kot mili napev. Niti za trenutek se ni mogoče izmuzniti temu razkošnemu in bogatemu občutku, ne da bi čutili svojo narodnost. Kamor koli gremo, nas spremlja ta občutek. Dom je ognjišče, na katerem plapola ljubezen do materne govorice, domačnost, zaupanje in zvestoba. Dom so mnogi drobni spomini, o katerih veliko premišljujemo in nam veliko pomenijo. Oče mi je pogosto rekel, da ga je, koder koli po svetu je hodil, povsod spremljal spomin na domačo hišo, na očeta, na družino. Od vsepovsod se srcu odpira pogled v domači kraj. Dejal je: »Napisal sem pismo svojemu očetu, družini, prijatelju – pisal sem domov. Pozvonil je telefon. Zaslišal sem slovensko besedo. Vedel sem, da prihaja od doma. Daleč v teh tujih krajih gledam oblake in vem, da prihajajo od doma. Podobe domačega kraja ostanejo v duši nespremenjene. Zaprem oči in misel mi poleti domov, saj poznam vsak klanec, vsak zidec, vsak kozolec na Polju, na katerem se suši seno … »

Spominjal se je oken, na katerih so cveteli nageljni in pelargonije. Zdelo se mu je, da v 'pasaču' (na hodniku) sliši žvrgoleti očetove kanarčke. Natanko je vedel, kdaj sedi oče pred hišo, naslonjen na palico, in se s sosedi pogovarja v mehki primorski govorici. Starodavne zgodbe, ki so jih pripovedovali starejši, še zvenijo v ušesih. Oče je rekel, da bi jih želel prenašati na svojega vnuka, pa v tujini nima komu.

Razložil mi je, da človeku zaigra srce, ko sliši slovensko pesem, in ve, kateremu narodu pripada. Slovenstvo je duhovno pribežališče izseljenih in pregnanih. Slovenija je dežela, v kateri bi se vsak Slovenec lahko počutil doma. Očeta so navdajala čustva in včasih se je prav metaforično izražal, ko mi je pripovedoval, kako je v mladosti bredel in plaval po Soči in v njej pustil vso svojo ljubezen. V njej se še pretakajo mlada hrepenenja, obrežje je polno odtisov stopal in po reki še plavajo njegovi mladostni spomini. Dejal je: »Poglej si v srce, draga hčerka, in videla boš, da je tam položen tvoj temeljni kamen domovine. Potipaj svoj žep in boš začutila, da je tam shranjen ključ tvojega doma. Domovine ne zgradiš z opeko, domovina začne rasti v srcu. Domovina raste iz mlade zavesti. Učimo svoje otroke ljubezni do svoje domovine, kot so nas učili naši starši.«

Slovenstvo je čustvo, je glasba srca, ki odmeva na vse štiri strani neba. Tolažilna nit otroka vedno vodi v naročje matere domovine. Vsi smo njeni sinovi in hčere. Domovina je vzvišena in obetajoča, če ji zaupamo in verjamemo, da je dobra kot mati, če ji vladajo poštenjaki in častni ljudje, ki znajo res živeti z narodom in prispevati k njenemu ohranjanju, bivanju in rasti. Naposled je človek tisti, ki v svoji domovini doživlja tudi praznike in radostne dneve. V končnem smislu je domovina izraz človekovega duševnega stanja in hotenja.

Svojemu očetu sem govorila, da je domovina zakladnica spominov, izročil, kulturnih vrednot, starih običajev in narodovih znamenj. Slovenski narod ima svoj zgodovinski, življenjski in kulturni prostor, svoje običaje in navade, svoje lepote, ki so edinstveni naravni zaklad, svojo krajino in ljudi z naravno kulturno in duhovno dediščino. Domači prostor je vrednota, s katero je treba živeti v sožitju. To je prostor, v katerem bo živel moj otrok in bodo živeli moji vnuki in naslednji rodovi. Domovina je zanos in je bogastvo našega kulturnega izročila. Modrost je sol slovenske zemlje, zato ostanimo zvesti starim izročilom. Negujmo, utrjujmo narodno zavest in rodoljubje. Izkazujmo spoštovanje tradiciji duha, jeziku in običajem. V človekovi posesti naj ostaja bogastvo misli in širina in ne uboštvo duha. Raznarodovanje je ostalo nezaceljena rana. Materni jezik je iskra, ki se je vžgala ob rojstvu, narodna zavest slovenstva je njeno netivo - odločenost, da jo negujemo in varujemo, pa naj bo kladivo za udarec potujčevanju. Njegova zavestna moč sta narodovo telo, ki vedno znova vdihne in nikoli ne izdihne. Domoljubje je kremenita lastnost klenih Slovencev in Slovenk, ki je zmagovala v odločilnih trenutkih boja za obstoj slovenskega naroda.

Ljubezen do domovine ne predstavlja razvpitega egoizma, prisvajanja bogastva, denarja in moči. Orodja moči so lahko za koga pomembna, njihova uporaba in posest so lahko za koga udobna, nikoli pa ne za uporni slovenski narod odločilna.

Domoljubje je splet kreposti, je življenjska radost, da smo skozi dolga stoletja pod tujčevim škornjem obstali kot narod. Domovinsko čustvo je naravno merilo in branik narodovega obstoja. Domovina so tudi meje, ki jih moramo braniti do sleherne pedi. Pokončno in ustvarjalno moramo graditi njeno rast in osmisliti spoštovanje njenih vrednot. Izkušnje raznarodovanja slovenstva in narodovega upora nas učijo, da je treba domoljubje pojmovati korektno kot temeljno človekovo pravico, da vsak Slovenec živi v lastni identiteti, v svojem okolju kot avtohtona rastlina. Sobivanje z drugimi je akt nenasilja. Nihče nima pravice presajati na naš vrt tujerodnih rastlin, ki bi uničevale avtohtone, si lastiti naroda ali mu vsiljevati tujerodne kulture. Noben tujec se nima pravice vesti kot naš gospodar. Spoštujmo tujo kulturo in tuje vrednote, a zahtevajmo spoštovanje svojih. Domovinska obeleženost vključuje jezik, dediščino, preteklost in tradicijo in je temelj osebne rasti vsakogar. Predstavlja pomemben kulturni atribut, je nujna sestavina pozitivne samopodobe vsakega Slovenca posebej in tudi naroda.

Patriotizem ni ideologija domovine, temveč izvorno čustvo, ki ima opraviti z naravo in rastjo v smislu samoohranitve. Karantanija * 9 je zibelka slovenstva, Primorska je zibelka upora. Nobena delitev moči in profita ne more zasenčiti te najsvetlejše vrednote in samozavedanja, da obstajamo od nekdaj. Deficit mnogih učiteljev pa je vzgojno prezrto čustvo domoljubja. Mlade naučijo svetovljanstva, ne naučijo pa jih, naj razvijajo, negujejo in ohranjajo domoljubje kot svoje narodno zavedno spoznanje in ga prenašajo iz roda v rod. Le tako se bomo kot narod ohranili.

*9 Karantanija - Sredi 7. stoletja ustanovljena slovenska država. Zanjo so značilni: ustoličevanje vojvod, slovenski klobuk širokih krajcev kot znamenje svobode, grb Slovenske krajine (Valvarzor, knjiga grbov, 1688), slovenska znamenja in simboli. Njena državnost ni prenehala z zatrtjem upora leta 820, temveč je nadaljevala in se ohranila ves srednji in novi vek, četudi se je na državnopravnem izročilu izoblikovala Avstrija. (Slovenska znamenja, Jožko Šavli,1994) Rudolfu Majstru gre zahvala, da je danes Maribor slovenski, da sta slovenska Štajerska in Prekmurje. Žal smo izgubili del Koroške (Celovec, Beljak, Gosposvetsko polje z vojvodskim prestolom, knežjim kamnom in Krnskim gradom) (Vir: Hervardi)

Žal smo izgubili tudi Trst in Gorico, vendar kot narod obstajamo in bomo obstali na veke vekev.
28. januar 2012 | RTV Kategorija: Ljudje | Komentarji (1)
1
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201120122013
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 143067
Forum avtorjev: 15551 Forum teme: 33385 // Odgovorov: 1810579
Blog avtorjev: 3317 // Blogov: 68875 // Komentarjev: 969570
Avtorji fotografij: 22363 // Slik: 181450 // Videov: 20350 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane