Uporabnik: Geslo:
Odšel je skozi vrata,
ki se niso zaprla za njim.
Mrtev se živ vrača,
ker se še ni odžejal.

Mnogi mrtvi so živim
že večkrat menjali barvo
in jim odstopili lovorike
za svoje delovanje.

Živi se s pokojniki
redkokdaj srečajo.
Morda v sanjah.
A mrtvi nadzirajo žive,
dokler ne izpeljejo
vseh svojih načrtov.

Živi jim strgajo življenje
iz dna groba in tipljejo
s prsti po orodjih preteklosti.
Po trebuhih oploditve.

Skozi razpadajoče telo
žarčijo ideje s časom zapečene.
Na zapuščenih grobiščih
otroci napenjajo trebuh matere.


Poglejte jih, neopazno vstopajo
v krog življenja in bolj kot se
vest z bršljanom zarašča
in pleza po kamnih,
več jih je, ki stojijo tu med nami.
Eni opremljeni s črpalkami za kri,
drugi s črpalkami za zrak.
Eni čakajo na ponovitev,
drugi na odrešitev.

Vseh strupenih perunikinih cvetov
v ustih vračajočih še niste videli.
Klijejo, se po kačje zvijajo
in vabijo siromake v raj.
Nebeške harfe zapeljujejo v pekel,
od koder ni vrnitve.

Vedno več jih je,
ki se bodo vračali mrtvi živi.
Drzne obljube!
Vrata so priprta.
Za rablje in za žrtve.


www.tatjana-malec.si
29. februar 2012 | RTV Kategorija: Ljudje | Zaznamki: Ob, obletnici, odkritja, zločina, nad, človeštvom | Komentarji (1)
Zvezde svetijo jasno noč.
Nocoj so še svetlejše kot prej.
Verjamem, da obstajajo
še drugi boljši svetovi,
prostorninsko večji,
od sonca še bolj odmaknjeni,
kot je bivanjska navzočnost ladje
s trupom pijane glave,
čudnih plovnih navad,
s premajhno posadko pravih mornarjev.

Strmim v nova osvetja,
z dežjem žarkov obžarjena.
Zagotovo so po merah
svojih geoloških dob ustvarjena.
Z občutkom za prostor in čas.
V sorazmerju s pojavi nastajanja
in umiranja jim poteka svoj čas.

Kje se rojevajo nova ozvezdja,
ki kot mravljišča gradijo termite
z otroci na osamljenih ladjah.

Le odkod so k nam prišli Vikinigi,
Odisej, mionotavri z bikovo glavo,
pojoče božanske sirene, zeleni vesoljci?
Cvetoče kraljestvo bajk sredi vesolja,
vrvohodci na vzporednicah v etru
na majavih jeklenih vrveh?

Ti pripovedujejo bajke v jeziku domišljije.
Je kdo med njimi, ki govori v jeziku razuma,
ki ne postavlja mejnikov na obrobje sveta?
Le kje se nahaja tisto iščoče božanstvo
brez maske in nasmejanega obraza,
v katerem ni več spravljen mefistovski izraz,
iz katerega se vselej izleže nasilje.

To iskalno mesto je središčna točka vesolja!
Vendar predno zapišem zadnje besede,
naj zlogi v njih skalijo in naj se odlepijo prsti
od pušk in iz ust odtrga zlo
kot črvivo jabolko s svojim rdečim mesom
… …………z drevesa življenja.


www.tatjana-malec.si
26. februar 2012 | Kategorije: | Komentarji (3)
Znoči se.
Mirovanje, negibnost
in mehkoba noči.
Spokojno zaspim.
Na splavu moja duša
plava na zahod.
Na obali je pustila telo
in mokro listje
samotnih spominov.
Se sprehodim po poteh,
ki jih ni več.

Sončna vlakna
vrtijo vreteno vetrov
z razklenjenimi rokami.
Zrem skoz kožo
materinega obraza
in izmerim globino
ožarjenih vrat.
Uzrem globoki smisel
njene spolnitve.

Odtekanje dneva v noč.
Slovo dneva,
da vzide luč.


www.tatjana-malec.si
Fotografija: Jan Malec
25. februar 2012 | Kategorije: | Komentarji (2)































Poznam nekoga, ki je že zdavnaj umrl.
Imel je vse -
peno iz katere je ustvarjal sanje
in posodo, v katero jih je zlagal.

Nekega dne je iz dna posode
z vsemi žgočimi strastmi
prebudil sanje z željo po večni lepoti.

Čisto obnorel je tedaj
in nikoli ni pozabil
ponižujoče dogodivščine,
da je njegova izvoljenka zaledenela,
ko je videla v posodi
vse odložene želje mladeniča.
Med njimi je bila tudi želja,
da bi ga ljudstvo častilo in slavilo
zaradi njegove lepote in modrosti.

Ko se je pogledal v ogledalo,
je videl samo pohlep in pot,
po kateri potuje smrti naproti.
Ljubil je deklico,
ki je že zdavnaj umrla
in videl je svoje želje,
ki so že zdavnaj zapustile njegov telo.

Ni se več trudil opazovati sebe
in občudovati svojo lepoto in modrosti.
Svojo skledo želja je odložil med pojave,
ki s svojimi željami in strastmi
naseljujejo svet.

Stal je negiben pred ogledalom
in ni se več spraševal
po željah, ki zadevajo prihodnost,
ne po željah, ki so segale v preteklost,
kajti vratar neba mu je zaprl vrata luči.

Mladenič ni mogel več videti ljudstva
in ljudstvo ni moglo več videti njega.
Zavrgel je vse svoje želje in hotenja.
V posodi je ostala živa le ena želja:
želja po večni lepoti ljubezni,
ki ne šteje dni, ni sužnja svojega telesa,
ne sužnja svojega uma,
Ne pozna tvojega telesa
in ne imena nikogar.
S smrtjo želja izstopi iz telesa
in te vodi v neskončnost,
da bi te radostila s svojo večno,
nedosegljivo lepoto, ki ji boš sledil,
ko boš izročil sebe njeni ljubezni.

Vendar moje in tvoje življenje
nima nič kaj opraviti s tem mladeničem.
Moj občutek, da mi je bil privlačen,
se je pogreznil v skledo mojih želja
in hrepenenje, kakršnega je živel mladenič,
me je spomnilo na dotik njegove kože,
ki me je z grozo spominjala
na težko listje, povešeno k tlom,
da sem posodo svojih želja
napolnila s čisto vodo,
hrepenečo po izrekih molka.
In večna ljubezen še naprej šiva
svojo lepoto skozi jeklo kože
in s silo zabada iglo v robove oblačila
in naravnost v srce.


Pesem iz prašnega pesniškega arhiva!
23. februar 2012 | Kategorije: | Komentarji (2)
Odsotnost blagostanja ne pomeni,
da blagostanja ni,
le do njega nimamo dostopa.
Blagostanje ni horizont ekonomije,
blagostanje je horizont duha,
ki se v naravi obnaša kot moč, svetloba,
žitni klas ali kot velika breza ob vodi.
Postavlja se vprašanje daru brez darovalca.
Glede na stanje stvari bi lahko tudi rekli,
da je človek vesoljska krivulja,
nek pecelj na rastlini, izrastek
prefinjenega norca morbidnega telesa,
zapreden v usodno zanko koordinat
in čredne narave nebesnih teles.
Kakor koli proučujemo človeka,
vemo, da je fenomenološki pojav.
Medtem, ko mu um poplesava
na trhli deski mostu v negotovost,
se poganja 'mimo vrste'
po novo masko svoje podobe.
Poganja kot napudrani brst
z rožnato glavo pod burko
svojega značaja.
Pol je nadrealističen
in samo pol realističen.
Za seboj vleče filmski kolut.
Tajnopis univerzuma.
Nekakšen pitagorejski misterij.
Živi v več eksistencah hkrati.
Nihče še ni pomislil na možnost,
da sploh ne obstaja.
Kaj če je samo kozmična zrcalna slika,
ki se kaže kot dogodek,
misel na jeziku drugega,
ki si je izborila v njem mesto govorice,
retoriko ognja in zvezd,
neko bivšo silovito ljubezen,
ki nima bistva niti svojstva.
Nekaj, kar je mogoče spraviti v zgodbo
kot nadbitno šepetanje iz teme.
Nekaj, kar smo že izsledili,
kot na primer zgodovinskega Hamleta
In odkopali Shakespeara
iz dešifrirane realnosti uma
v iskanju nekakšne pogojne skrivnosti,
ki bi se lahko razodela,
pa se ne razodene in ostaja za vedno
nerazkrita skrivnost napornih iskanj.


www.tatjana-malec.si
23. februar 2012 | Kategorije: | Komentarji (1)
Na drugi strani ulice
je lila svetloba
v njen zbegani obraz.
Njene sanje so se umaknile
v mojo spalnico,
kjer je na šipi kraljevala luna.
Drdrale so po tračnicah
bosonogih spominov.
Misel je krotka žival, si rečem.
Ali je mogoče dobesedno molčati
in si misliti rast semen na zvezdi
z najskrajnejšim dosegom,
ko se moči slabijo
in čustva krepijo.
Ne ubraniš se njenega zapeljevanja
in laskanja, ko potuješ pod obokanim
mostom na drugo stran.


www.tatjana-malec.si
22. februar 2012 | Kategorije: | Komentarji (2)
1 2 3 4 5 6 7
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201120122013
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 31 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 141025
Forum avtorjev: 15530 Forum teme: 33349 // Odgovorov: 1807244
Blog avtorjev: 3295 // Blogov: 68236 // Komentarjev: 957563
Avtorji fotografij: 22184 // Slik: 179156 // Videov: 20330 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane