Uporabnik: Geslo:
Vsak je otrok začetka.
Cvet na dlaneh rok,
ko vstaja dnevna luč.
Tipa bistvo nevidnega.
Je mojstrovina, ki jo slika obzorje
z neizrekljivo angelsko popolnostjo.

Vsak je amfora božjega spomina.
Meja, ki ločuje nebo in zemljo.
Prihaja kot škrat s svetilko v roki,
mala pegica na trupu jahte,
ki drsi na obrobju sončnega kroga.

Dih, ki kodra vodo, se ziblje
v predpasniku breze.
Z usti, ki od znotraj govorijo.
Z očmi, ki od znotraj vidijo.
Zasnutek naseljenosti v nevidnem.

www.tatjana-malec.si
4. junij 2012 | RTV Kategorija: | Komentarji (2)
Svet dobrega in svet zla se zrcalita v govorici, ki se v kreaciji »iz niča« (ex nihilo) razpira v svet. Pesniška govorica je odrinjena v zasebnost osebne zavzetosti, je način razločevanja, da takšno ali drugačno izkustvo onkraj dosegljivosti, daje videti svet v vsej razsežnosti. Je vsek v življenje, da dobimo vzorec tudi od tam, kjer naše oko ne želi pogledati. Ni njen cilj težiti za tem, da bo posnetek zmeraj lep, četudi izvirnik ni.

V poeziji se pesniki odpiramo, da odkrijemo resnico. Transcendentalno imenujemo tisto spoznanje, ki se ne ukvarja s stvarmi, temveč z načinom spoznavanja. Lepota je na strani subjekta in njegovih razumskih moči in sposobnosti. To ubrano razmerje med čutnostjo in umom, med predstavo in mislijo, ki je lastnost zavesti pesnika, predstavlja domišljija. Pesnik najde cilj v samem sebi. Immanuel Kant je najbolj cenil poezijo, ker je pri njej najbolj udeležena fantazija, njena lepota pa izhaja iz razmerja med čutnostjo in umom.

Živimo v času, ko je misli treba usmeriti v celotni tok našega življenja, da razumemo sebe. Stvar na sebi je temeljni pojem spoznanja. Svet se ni začel v času, kamor ga mi postavimo in ni prostorsko omejen samo na naše hoteno zaznavanje. Videnje je razmerje med čutnostjo in umom, je dimenzija ustvarjalnega duha.

Že filozof Kant je moral priti do spoznanja, po katerem >… razum ne črpa svojih zakonov iz narave, ampak jih ji sam predpisuje. > To je svet človeške spoznave, podrejen možnostim njegovega spoznavanja in je veljaven samo za človeštvo.

Zavest ne ustvarja predmetov tako, da bi si jih zamišljala, da bi jih ustvarjala »ex nihilo«, ampak tako, da ureja čutne vtise vnaprej po določenih poteh v prostoru in času na podlagi substance, vzročnosti, bivanja, nujnosti in slučajnosti.

Resničnost torej čutim, jo zaznavam in doživljam le v obliki prostora in časa. Filozof Kant je prišel do spoznanja, da mora v vsakem človeku posebej delovati vnaprejšnji, apriorni, od izkustva neodvisni moralni zakon, ki ga je imenoval kategorični imperativ. Dejal je: »Deluj tako, da bo maksima tvojega ravnanja po tvoji volji postala vsesplošni naravni zakon!«

Umetnost, je postala poetizirana uglasbena filozofija. Poetična praksa izhaja iz vsega, kar vidi, zaznava in čuti. Pesnikov oblikovalni nagon se razvija navznoter kakor navzven, kjer je središče in temelj njegovega bivanja. Pesnik vidi zakonitosti in red vsake stvari. Pesnik je suženj resnice. Pesnik preroško vidi razvoj dogodkov. Poezijo prebudi slutena resničnost od daleč. Filozofija je pesniku usojena. Najprej mora pesnik pojasniti sam sebi, kaj je začutil in napisal. Pesem temelji na individualni ravni doživljanja. Svoboda se razodene, ko vstopi v ječo.

Ideja lepega vsebuje idejo norme in idejo uma, ki obvladuje etična razmerja. Prek uma je estetika povezana z etiko. Pesmi ni mogoče razložiti razumsko, temveč je stvar občutenja bralca. Človek, ki so ga hoteli vzgojiti stoiki, bi bil sam razum. Bil bi človek vednosti in ne dejanja. Prav je, da živimo v prepričanju, da v življenju prevladuje dobro nad slabim, torej, da smo optimisti, a zlo obstaja. Pesnjenje je priložnost, da ga vidimo in razkrijemo tudi tam, kjer se našemu estetskemu čutu za lepoto izmika.

Videnje je nekaj izvorno prvotnega. Celota je moralna nujnost. Pesem je tudi umetniško prirejen kaos, očarljiva simetrija nasprotij, čudovita menjava zanosa in ironije ustvarjalnega duha. Včasih zahteva tudi naporno iskanje, da kar je obrnjeno na glavo, postavimo spet v svoji zavesti in sodbi na noge. Sodbo izgovorimo na mestu, kjer bi morali molčati in molčimo na mestu, kjer bi morali spregovoriti.

Bit je čas, je človeško bivanje. Spremlja nas s stalnim predpogojem niča v zavedanju eksistence. Če se preizkusimo kot duh, smo posegli v izkustvo transcendence, kajti povezava je možna samo, da jaz čutim, da me je znotraj nagovorila celota kot projekcija sveta, kot poseg odprtosti iz neskončnih razdalji, kajti samo spoznanje je gonilo besede. Človek je po besedi človek. Tudi pesniški. Le celota lahko daje odgovore na izzive iskanja resnice, je spoznavna pot svetlobnosti luči, ki osvetljuje iščočega.

Tragedija s svojo ekspozicijo, dejanjem in razpletom kaže ljudem, da je narava človekovega obstoja v bistvu zla, in tako tudi umetnost upravičuje filozofijo pesimizma. Filozof in umetnik se ukvarjata z istim - z življenjem.

Slovenski pisatelj Josip Stritar, derivat Schopenhauerjevega pesimizma in njegove filozofije, ki je sicer vključevala skozi spoznavanje indijske filozofije tudi vprašanja moralne askeze, je pod njegovim vplivom razlagal Prešernove pesmi v duhu »solznodolinstva«, čeprav Schopenhauerju ne bi mogli očitati, da je bil negativen mislec in negativno vplival na Stritarja.

Umetnost razodevanja bistva sveta, ki ga pesnik spoznava samo površinsko in ne more prodreti v njegovo jedro, ni življenjska. To misel so ponavljali skoraj vsi predstavniki filozofije življenja in predstavniki filozofije eksistence (n.pr. Martin Heidegger).

Optimizem pa je čustvo upanja, ki ga človek doživlja v zanosu nad suhoparno racionalnostjo. Pesnjenje spremlja omama, zanos, pijanost, neke vrste ekstaza, orgastično razpoloženje, ki se mu pridruži apolinična vizija sveta. Ideal lepega je pri Kantu estetika povezana z etiko. Pesmi, ki jih ne prebudi resničnost so za Goetheja iz trte izvite in zanič (tako je rekel Eckermannu).

Optimizem in pesimizem sta dva razpoloženjska pola življenja, na katerih se uresničuje deifikacija in demoničnost človeškega bivanja kot resničnosti biti, zato se jima umetnost nikoli ne bo nikoli odrekla. Prava poezija ima tudi razmišljujoč značaj.
4. junij 2012 | Kategorije: Kultura | Komentarji (2)
Dramatičen dvoboj med Lukšičem in Pahorjem za šibkih 10 glasov razlike kaže, da Lukšič tudi znotraj stranke nima takšne podpore, kot bi jo potreboval za zadovoljitev svojega marksističnegta instinkta, razen tistih, ki jih vabi Janković k sebi v svojo ekstremno neoliberalno levico, ki manipulira s partizani in ostarelimi enobejevci. Nekako polovica članov SD je ostala zvesta Pahorju in ti naj bi pristopili v novo stranko (tako se šušlja), ki naj bi se poimenovala »POD SVOBODNIM SONCEM«. Pahorjeva nova stranka na zmerni levi sredini s staro/novimi člani naj bi pristopila v koalicijo in pomagala novi koaliciji speljati reforme, da ne bo Slovenija dosegla grškega scenarja.

Pahor dobro ve, da je dobil od SD podporo za kandidaturo predsednika države s figo v žepu. Po načelih partijskega centralizma bi moral vprašati Potrča, če ga podpre in odgovoriti, če bo ubogal enoumnega Lukšiča. Vendar Pahor se ne da. Vse bo presenetil! Lukšič bo plesal tako, kot bosta Kučan-Janković v duetu diktirala tempo. Janković je že vnaprej povedal, da bo podprl Danila Türka za predsednika države. Torej Slovenija ima že trojček, če prištejemo še zvezo borcev, je znova obsojena na četvorček (Kučan - Jankovič - Türk - Stanovnik & Co tet in stricev). Za Danila Türka se ve, da je predsednik tistih Slovencev, ki imajo korist od Jankovića in Kučana, on sam, pa od obeh. Vsi davkoplačevalci naj bi mu že plačevali volilne kampanje okrog, ne da bi jih vprašal, če si to želijo.

SD s pomikanjem na levo bi morala gledati najprej pod prste Jankoviću. In ker se to ne bo zgodilo, bo v predsedniški tekmi omogočila zmago tisti opciji, ki je z napadanjem Pahorja iz ozadja, uničila levico. Levice ni več. Uničil jo je tisti, ki jo je ustvarjal kot orodje za svoje potrebe. Mesto levice so trenutno zasedli sindikati, s katerimi se je koaliciji uspelo dogovoriti. Vendar nekateri so prodornejši od indoktriniranega ideologa Lukšiča. Enoumje je pač enoumje in gorje kdor se s to žavbo maže!

V bistvu je Borut Pahor načrtoval svoj sestop in vstop na parket demokratične zmernosti svojega delovanja. Pahor bi rad ujel francosko-nemški vlak in popeljal Slovenijo med razvite pa četudi bo samo pomagal poriniti sosedu voz čez ovire. Navsezadnje Pahor je videl Evropo, Lukšič pa je še vedno v starih totalitarnih časih in svoje mentalitete ne bo mogel spremeniti. Pahor je na kongresu SD le preveril svojo priljubljenost in seštel člane, ki bodo vstopili v novo stranko »POD SVOBODNIM SONCEM«. SD bo takorekoč nekega lepega dne kar izginila s političnega prizorišča. Bogatašem, takšnim kot je Janković in Forum 21 levica marksističnega tipa ne ustreza, zato se je spravila nadnjo in Lukšič je poslednji labodji spev.

Glede na to, da normalni državljani Republike Slovenije odklanjamo vsakršno zaostrovanje na politični sceni, bo po mojem mnenju zagotovo Lukšičeva radikalizacija politike SD imela še posledice, da bo Janez Janša s pospešenim tempom opravil lustracijo ex komunistov Lukšičevega tipa. V Lukšičevih besedah in nastopu je občutiti prikrito grožnjo. Kdo si pa sploh še želi ponovitve totalitarnega zaostrovanja in spravljanja ljudi s transparenti na cesto. Čuvajmo našo policijo, ki je dragocena! Zato bo koalcija imela vso podporo v EU, ker je demokratična javnost obsodila vse totalitarne sisteme; stranka SD bo zagotovo razpadla tako kot je LDS ob Ropovem prevzemu. Enako se bo razdelila kot sta se LDS in Zares in po naslednjih volitvah bo shranjena v spominu le še kot relikvija boljševizma in preživelega marksizma! Žižek bi rekel toliko gorja, da pridemo spet na isto!
4. junij 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (10)
Sedaj, ko se je Borut Pahor rešil zateženega ideologa marksistične šole, bo zaplaval v nov tok z bolj evropsko usmerjenimi demokrati SD, ki so ga podprli. Govori se, da naj bi se Borutova stranka imenovala "Pod svobodnim soncem".



Predsednik Pozitivne Slovenije Zoran Janković je, kot so pojasnili v stranki, že v soboto po telefonu čestital novemu vodstvu. "SD je pomembna stranka na slovenskem političnem prizorišču. Želim jim uspešno delovanje, ki bo v dobro naše države in državljanov," (v sebi pa si je mislil na svoja obvodna podjetja in DURS) je dejal Janković, dodatnih komentarjev pa v stranki ne dajejo, saj gre za "interne zadeve druge stranke".

Iz zapisa SDS na družbenem omrežju Twitter je mogoče razbrati pričakovanje, da bo SD z izvolitvijo Igorja Lukšiča doletela podobna usoda kot LDS, potem ko je stranko prevzel Tone Rop. "LDS 2002 & Tone Rop = SD 2012 & Igor Lukšič. Srečno!" so namreč na Twitterju zapisali v SDS. Drugih ocen v stranki niso dajali.

Lukšič je po izvolitvi napovedal, da bo šla stranka precej bolj v levo in bo vladi bistveno bolj gledala pod prste. Prav tako je napovedal, da ne bodo sledili Pahorjevim stališčem glede vpisa zlatega pravila v ustavo, glede ukinitve državnega sveta in glede referendumske ureditve, ker to so imperialistične težnje. Sledil bo Karlu Marxu!
4. junij 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (2)
1
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201120122013
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1



Št. registriranih uporabnikov: 142503
Forum avtorjev: 15541 Forum teme: 33373 // Odgovorov: 1809240
Blog avtorjev: 3309 // Blogov: 68537 // Komentarjev: 964445
Avtorji fotografij: 22299 // Slik: 180518 // Videov: 20349 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane