Boris Pahor, deklarirani antifašist in idejni sopotnik TIGRA
Zamejski pisatelj Boris Pahor (26. avgust 1913) je v dnu duše deklariran antifašist in velik domoljub. Je idejni sopotnik in podpornik TIGRA, zato sodi med tigrovce. Vedno je bil pokončen človek. Mislil je s svojo glavo in si to upal tudi zapisati – jasno, neposredno in na najvišji literarni ravni. Politični povzpetniki vseh barv so ga zato hoteli utišati.

Kot sedem letni deček je Pahor gledal požig Narodnega doma v Trstu in v svojih mladostnih letih doživljal nasilje in grobe pritiske fašistične nacionalistične ideologije. Spomin na požig Narodnega doma je opisal v zbirki Kres v pristanu in v romanu Trg Oberdan, nasilje nad slovenščino nazorno opiše v črtici Metulj na obešalniku iz zbirke Grmada v pristanu, kjer fašistični učitelj malo Julko obesi za kite na kavelj obešalnika, ker je govorila slovensko. Metulj me spominja na lastno izkušnjo, ko me je učiteljica v Gorici udarila s ključem po glavi, ker ji nisem znala odgovoriti v italijanščini na vprašanje, kje je moj oče. Bil je v ječi.

Boris Pahor je eden najpomembnejših živečih slovenskih pisateljev in hkrati je tudi najbolj prevajani slovenski avtor v francoščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, angleščino, španščino, italijanščino, katalonščino, finščino in esperanto. Na prvem mestu med prevodi je Nekropola, roman o pisateljevem življenju v taborišču Natzweiler-Struthof. Večkrat so ga omenjali kot kandidata za Nobelovo nagrado za književnost. Pahor je deklariran antifašist in pričevalec o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji ter trpljenju v nemških koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Je vztrajen zagovornik nacionalnosti kot primarne socialne identitete. Pisatelju Pahorju gre velika zasluga, da je italijansko javnost in mladino poučil o fašizmu in trpljenju slovenskega naroda pod njim. O temah je spregovoril tudi v svoji avtobiografiji, ki nosi naslov Nikogaršnji sin – Avtobiografija brez meja. Spominja se »fanta«, ki so ga oropali njegove kulture ali kot so zapisali v italijanski založbi Rizzoli, gre za spomine »ščurka«, kot je fašistična Italija imenovala Slovence, »nikogaršnji otroci« so jim pravili.

Boris Pahor je najprej hodil v slovensko osnovno šolo v Trstu (1919), po Gentilijevi reformi je nadaljeval šolanje v italijanščini. Leta 1930 se je vpisal na klasično gimnazijo v škofijskem semenišču v Kopru, kjer je leta 1935 maturiral. Za tem je v Gorici študiral teologijo, vendar je študij leta 1938 opustil. V tem času je bila v Julijski krajini prepovedana vsakršna javna in zasebna raba slovenščine. To je še bolj spodbudilo Pahorja, da se je začel intenzivneje zanimati za slovenski knjižni jezik. Svojo prvo prozo je objavil v celjski reviji Mladika (psevdonim Jožko Abramič). Leta 1939 je navezal pisni stik s pesnikom Edvardom Kocbekom. Ta ga je seznanil s sodobnimi literarnimi smermi in mu pomagal pri knjižnem jeziku. V Trstu je bil Pahor v tesnem stiku s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in tigrovci, ki so delovali podtalno, npr. s pesnikom Stankom Vukom. Iz tega časa je tudi njegovo urednikovanje revije Malajda (ribiška mreža, 1939) in Dvignjeni iz nedelje strmimo v zemeljski krog (1940); slednja si je naslov izposodila iz Kocbekove pesmi Slovenska zemlja v zbirki Zemlja.

Leta 1940 je bil Pahor vpoklican v italijansko vojsko, leta 1941 je bil poslan v Libijo (Gars Garabulli, Garian, Tripolis, Cirenaika, Bengazi, Derna). O libijski izkušnji in osebni preobrazbi, ki so jo sprožila srečanja z arabskim svetom in istrskimi vojaškimi sotrpini, priča v romanu Nomadi brez oaze. Pred vrnitvijo v Italijo je ponovno maturiral v Bengaziju, ker mu mature iz koprskega zavoda niso priznali. Leta 1941 je bil kot vojaški prevajalec s činom narednika premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Gardskem jezeru. Na Univerzi v Padovi je vpisal študij Italijanske književnosti. Po kapitulaciji Italije se je septembra 1943 vrnil v Trst, ki je že bil pod nacistično okupacijo. Pridružil se je Osvobodilni fronti. Leta 1955 je to obdobje popisal v romanu Mesto v zalivu. Dne 21. januarja 1944 so ga aretirali domobranci in ga predali gestapu. Ti so ga strpali v zapor Coroneo v Trstu in ga 28. februarja 1944 skupaj s šeststotimi drugimi deportiranci poslali v nacistično koncentracijsko taborišča (Natzweiler-Struthof, Markirch, Dachau, Mittelbau-Doro, Harzungen in Bergen-Belsen). Osvobojen je bil 15. aprila 1945. Izkušnje iz koncentracijskih taborišč so postale tema Pahorjevega dela Nekropola. Med aprilom 1945 in decembrom 1946 je bil zaradi jetike (emoptizija na desni polovici pljuč) prepeljan v sanatorij Rdečega križa Calmette par Charly v francoskem zdravilišču v Villers-sur-Marne v regiji Île-de-France (o tem piše v romanu Onkraj pekla so ljudje).

Pahor se je v Trst vrnil konec leta 1946, ko je bilo območje pod zavezniško upravo. Leta 1947 je na Univerzi v Padovi pri profesorju Arturu Cronii diplomiral s temo Ekspresionizem in neorealizem. Prebiral je liriko Edvarda Kocbeka (1904–1981) in se tedaj s pesnikom prvič srečal. Navezala sta tesno prijateljstvo, ki je trajalo vse do Kocbekove smrti. Nekaj let je živel kot svobodni književnik. Prejemal je pisateljsko štipendijo in objavljal v Bevkovi reviji Razgledi. Konec leta 1951 se je v Primorskem dnevniku postavil v bran Kocbekove zbirke Strah in pogum, ki je doživljala kritiški pogrom in bila v prejšnji državi prepovedana in umaknjena. Posledica tega je bil razkol tržaškega levičarskega kroga, v katerem je Pahor deloval od leta 1946, in konec Pahorjevega sodelovanja s Primorskim dnevnikom. Leta 1953 je po prenehanju Razgledov poskusil izdajati svojo revijo Sidro (skupaj s Pavletom Merkujem, 1927 in Alojzom Rebulo, 1924), in nato še revijo Tokovi, ki pa sta bili kratkega diha. Zbližal se je z liberalnimi demokrati in leta 1966 ustanovil Zaliv (njen odgovorni urednik je bil do konca pisatelj Milan Lipovec, 1912–1997), v katerem je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu takratne socialistične Jugoslavije. Časopis je bil do prenehanja 1990 prostor za polemične objave slovenskih oporečnikov.

Med letoma 1953 in 1975 je Pahor poučeval kot profesor italijanske književnosti na slovenski srednji šoli v Trstu. Bil je aktiven član in častni podpredsednik Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur AIDLCM (Association internationale pour la défense des langues et cultures menacées). V tej funkciji je prepotoval Evropo in odkrival njeno kulturno raznovrstnost. Poleg slovenščine in italijanščine tekoče govori tudi francosko. Politično je podprl stranko Slovenska skupnost in za splošne in lokalne volitve kandidiral na njeni listi.

Leta 1952 se je poročil z Radoslavo Premrl (1921–2010), sestro slovenskega antifašističnega uporniškega heroja Janka Premrla Vojka, ki ji je posvetil tudi knjigo. Tržaški pisatelj Boris Pahor je svoj 99. rojstni dan preživel ob spominjanju na svojo življenjsko sopotnico. Izšla je knjiga o Radi, ženski z njemu sorodnim značajem, kot jo opisuje.

Leta 1975 sta Pahor in Alojz Rebula v Trstu izdala brošuro Edvard Kocbek: pričevalec našega časa z intervjujem s slovenskim pesnikom in mislecem Edvardom Kocbekom, v katerem je obsodil zunajsodni poboj enajst tisoč na Koroško prebeglih slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji. Knjiga je v Jugoslaviji dvignila veliko prahu, Kocbek je bil anatemiziran in izločen iz javnega življenja. Zaliv, ki je knjigo izdal, je bil v Jugoslaviji prepovedan, vstop v državo so za eno leto in potem še za dve leti, vse do leta 1979, prepovedali tudi Pahorju, ki je spet prestopil mejo leta 1981, ko se je udeležil Kocbekovega pogreba. Leta 1989 je Pahor pri Slovenski matici izdal spomine na Kocbeka v knjigi Ta ocean strašnó odprt, s čimer je pripomogel k pesnikovi rehabilitaciji.

Leta 2004 so v tržaškem gledališču Cristallo uprizorili dramatizacijo Pahorjeve novele Rože za gobavca iz zbirke Grmada v pristanu in pripravili razstavo avtorjevih knjig v veliki dvorani stare borzne palače, 2006 pa so v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu uprizorili predstavo po dramatizaciji njegovega romana Spopad s pomladjo. Januarja 2008 je bilo v časopisu La Repubblica v članku z naslovom 'Il caso Pahor' (Primer Pahor) izraženo obžalovanje, da je bil avtor v Italiji zaradi italijanske nacionalistične atmosfere v Trstu tako dolgo neznan: štirideset let je bilo potrebnih za tako pomembnega avtorja, da postane znan v svoji državi ... Predolgo je bilo v nekem interesu, da se prikrije, da v »absolutno italijanskem« Trstu nekdo ustvarja odlične stvari v jeziku, drugačnem od italijanskega.

Februarja 2008 je imel v popularni sobotni pogovorni oddaji Che tempo che fa na državni televiziji RAI intervju, kjer je opozoril na zločine, ki jih je italijanski fašizem storil nad Slovenci na Tržaškem in drugje. Marca 2010 je Radiotelevizija Slovenija posnela dokumentarni film o Pahorjevem življenju Trmasti spomin, v katerem sodelujejo Marta Verginella (1960), slovenska zgodovinarka, Jože Pirjevec (1940), slovenski zgodovinar, Claudio Magris (1939), profesor nemške književnosti, izvrsten poznavalec srednjeevropske kulture in prevajalec, Antonie Spire, literarni kritik, Paolo Rumiz, pisatelj in novinar, in Miran Košuta (1960), slovenski literarni zgodovinar, kritik in esejist.

Pahorjev stil označujejo kot nacionalno in humanistično angažirani realizem z idealnima vrednotama erosa in etosa. Avtor poudarja, da je ljubezen edina vrednota, ki lahko človeka v osebnem in človeštvo v socialnem smislu odreši zla. Jože Pogačnik, slovenist in literarni zgodovinar (1933–2002) ga ima za dediča nove romantike, simbolizma, ekspresionizma, socialnega oziroma novega realizma. Njegova proza je poudarjeno lirična. Pod francoskim vplivom je razvil slogovni postopek asociativnega toka zavesti. V svetovnonazorskem pogledu je agnostik, vitalist, aktivist in pluralist. Venomer poudarja nacionalno zavest, ki je nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu.


Nagrade in časti

Prešernova nagrada, 1992; nagrada zlati sv. Just, ki jo tržaški časnikarji podeljujejo mednarodno uveljavljenim someščanom, 2003; častni doktorat Univerze na Primorskem, 2005: red legije časti (Chevalier de l'Ordre de la Légion d'honneur), najvišje francosko državno priznanje, maj 2007; častni doktorat Univerze v Ljubljani, dopisni član SAZU od 1993, leta 2009 pa je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti;
avstrijski častni križ za znanost in umetnost, najvišje priznanje, ki ga lahko dobi tujec v Avstriji, za ozaveščanje o nevarnostih fašizma; častno meščanstvo Maribora 2010; francoski znak komturja v umetnosti in humanistiki (Commandeur de l'Ordre des Arts et des Lettres) 2011; Tischlerjeva nagrada, najvišje priznanje med Slovenci na avstrijskem Koroškem 2013


Odklonjene časti:

Decembra 2009 je tržaški župan Roberto Dipiazza ponudil Pahorju nagrado za njegovo vlogo na kulturnem področju, trpljenje med nacistično okupacijo in nasprotovanje jugoslovanskemu komunističnemu režimu. Pahor je nagrado zavrnil, ker v utemeljitvi ni bilo omembe njegovega nasprotovanja italijanskemu fašizmu. Italijanski levičarski intelektualci (npr. Margherita Hack, znanstvenica na področju astronomije in fizike, 1922) so podprli Pahorjevo odločitev. Marca 2010 je bil Pahor predlagan za častnega meščana Ljubljane, vendar komisija za nagrade Mestne občine Ljubljana predloga ni poslala mestnim svetnikom, ker je Pahor izjavil, da si te časti ne želi, ker se je Ljubljana po prvi svetovni vojni do slovenske Primorske obnašala mačehovsko.

(Viri: Pahorjevi javni nastopi, Dela v virtualni knjigarni Omnibus, Predavanja Kultura in sožitje: Boris Pahor; predavanja na Filozofski fakulteti v Ljubljani; Marjeta Klinar, Prevodi slovenske proze v francoščino v letih 1965-1999, Diplomska naloga, Ljubljana, 2000 in drugi pisni in ustni viri; spletna stran Primorci.si)

Boris Pahor si zasluži Nobelovo nagrado!

Vedno je bil pokončen človek. Mislil je s svojo glavo in si to upal tudi zapisati – jasno, neposredno in na najvišji literarni ravni. Politični povzpetniki vseh barv so ga zato hoteli utišati. Zato so Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nekropola in Spopad s pomladjo (seveda tudi druga Pahorjeva dela) takoj ob izidu v drugi polovici prejšnjega stoletja po zaslugi sistematičnega zavračanja komunističnih oblasti ostala prezrta, a ne tudi izbrisana.

Danes so Pahorjeva dela med najbolj prepoznavnimi slovenskimi knjigami v svetu. Njegov zavidljiv literarni opus Evropa kakor zaklad iz pozabljene omare odkriva šele več desetletij po prvih objavah. Pahor, ki je tudi sam pisal v tujih jezikih, prejema priznanja in izraze spoštovanja iz predsedniških palač najpomembnejših evropskih držav. Zaradi pisanja v francoščini Borisa Pahorja Francozi postavljajo na posebno mesto med evropskimi pisatelji. V zahvalo za bogatenje njihovega jezika mu je Francija leta 2007 podelila naziv vitez legije časti – eno najvišjih državnih odlikovanj, ki ga je začel podeljevati Napoleon I. Morda največje priznanje sploh pa je prejel od Italijanov, ki so mu za roman Nekropola podelili prestižno nagrado Premio Napoli.

Središče Pahorjevega zgodnjega dela je namreč prav opisovanje Mussolinijevega fašističnega terorja, zaradi katerega je gorel Narodni dom. Pahorjeve najostrejše puščice letijo na italijansko oblast v Trstu, pod katero je prvič izkusil zapor. Ob tem pa še na nasilno asimilacijo, zatiranje vsega slovenskega, odrekanje pravic do uporabe slovenskega jezika in do človeka vrednega življenja. Nagrada z italijanske strani meje je tako ena največjih zmag in simbolno priznanje zločinov, storjenih nad slovenskim prebivalstvom pod italijansko okupacijo. Nekaj, česar politikom dolga desetletja ni uspelo doseči. (Vir: Mladinska knjiga, 1996)

Zahvala

Častitljivemu pisatelju Borisu Pahorju bi se rada javno zahvalila za objavo mojega pisma v knjigi V imenu dialoga, Dnevniški zapisi, Cankarjeva založba, Skupina Mladinska knjiga, Prva izdaja, 2016, stran 141.

Tatjana Malec

Oddano: 24.01.2017 ob 20:55:03
RTV Kategorija: Kultura
Zaznamki:
Odziv, na, članek Borisa, Pahorja, objavljen na spletni, strani, Društva, TIGR
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
O D L I Č EN zapis ! ٩(-̮̮̃•̃)
jazbina
pred 98 tedni
2.
Hvala!
Tatjana Malec
pred 98 tedni
3.
Boris Pahor je eden največjih slovenskih pisateljev, njegova zapuščina je dragocena; Slovenci smo lahko ponosni, da ga imamo. Njegova stoična drža, kot slovenskega in evropskega intelektualca in pisatelja, predvsem pa kot Slovenca, nam je lahko vzgled. Takšne osebnosti kot je on, so redke. Njegove veličine ne more zmanjšati nobena politika, ker je preprosto rečeno, nad vsemi, še posebej pa nad tistimi, ki so želeli, ali pa mogoče še želijo Borisa Pahorja javnosti prikazati v manj vidni vlogi kot si jo v resnici zasluži. Po mojem mnenju bo preživel vse, ki jih sporočilnost njegovih del moti. Naj živi njegova zapuščina!
Borut Petrovič Vernikov
pred 98 tedni
4.
Marsikatera podrobnost nam je bila razkrita!
ponosnikmet
pred 98 tedni
5.
Komentatorjem se prijazno zahvaljujem.

Lepo pozdravljam,
Tatjana Malec
Tatjana Malec
pred 98 tedni
Oddaj svoj komentar - Komentarji so moderirani in ne bodo takoj vidni
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31 1 2 3 4 5 6



Št. registriranih uporabnikov: 211718
Forum avtorjev: 15897 Forum teme: 34495 // Odgovorov: 1878655
Blog avtorjev: 3596 // Blogov: 87727 // Komentarjev: 1250840
Avtorji fotografij: 26330 // Slik: 224143 // Videov: 18350
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "