Čez rob puščavske rože
Ni svile tako mehke,
kot je sončna luč,
ko ji odprem okno srca
in v mentalni posodi zrastejo
semena iz mozaika hipne podobe.
S svojo vročo sapo je zdrsel
vame poljub blagih ustnic.
Le kako se je prebila luč,
da prodira do bolečine
in prebuja duha.
Vžiga in ugaša mu oči.
Nevidna je v neizrečenem.
Tam onkraj neskončnih vrat
se brezimna pomika čez ramena
in pernato bohoti s svojo svetlobo,
prebije lupino samote
in dvigne dušo v polje,
kjer domuje spomin.

Sedim na obali ob morju
z očmi do roba zemljinega obličja ,
kjer se začenja medeni vonj
slovesa, ki se zgodi nočem.
In jaz sem se z dlanjo dotaknila
nevidnega obraza in rekla: Molči!
Odveslal je z zlomljenim veslom
v gluho puščavsko noč.
Vzklil iz koralnega grebena in jaz
sem brala sledi njegovih stopinj.

S koleni se je ves hrepenenjski sklonil
In razprl kožo čez rob puščavske rože.


www.tatjana-malec.si

Oddano: 30.11.2016 ob 23:50:13
RTV Kategorija: Kultura
Zaznamki:
Erotična lirika
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Zelo zanimivo zapisana

:-)
Lp
U.
Eli
pred 59 tedni
2.
Pesem s prefinjeno metaforiko. Čudovito!
Borut Petrovič Vernikov
pred 59 tedni
3.
Morda ima pesem tudi kakšno osebno čustveno noto iz življenja.
Hvala obema za komentarja.

Lep pozdrav,
Tatjana
Tatjana Malec
pred 59 tedni
4.
Uffffff, zdaj sem pa tiho, pa tako rad se smejem.
Redko se me dotaknejo prefinjene metafore.
Tele tvoje so izjema.
Čuti se, da so doživetja, ne preobleka na izložbeni lutki.
Vrhunska erotična lirika.
sanpjer
pred 59 tedni
5.
Sanpjer, zahvaljujem se za vaš spodbuden komentar.

Odgovor kot odsotnost

postane vprašanje iskanja,
ki se spremeni v brezimno
in bedi nad samotnim upanjem.
Ljudje so prihajali in odpluli.
Splav hrepenenja jih je odnašal
od obrežja, sledili so valovom morja
z melanholičnim šumenjem kontinuuma,
kakor da bi jim valovi šepetali skrivnosti.
Po avenijah in bulvarjih prostranega morja
so vstajale svetleče figure,
ki so spominjale na amfore vina.
Na brodolomke, ki se oddaljujejo od obale
in odpirajo svoja grla v prostor in čas.
Tam daleč od obale se začenja nov svet,
varno zavetje na robu svetle zvezde obljub.
Skrivnostni lok neba, ki za novim pristanom
odpira na tisoče novih svetov upanja
v razgretem asfaltu večera.


Lepo pozdravljam,
Tatjana
Tatjana Malec
pred 58 tedni
6.

Presek najinih množic je majhen,
ampak ni prazna množica.
Tako, matematično...
Amfora mi zveni...
njene ženske obline,
deviško olje,
sladko vino.
Nekje za robom ravnega sveta.
Skodrano morje vodi tja,
kjer vse začne se in konča.
sanpjer
pred 58 tedni
7.
In tako se odžejamo ob studencih poezije, ki odpira presojne cvetove dišečim rožam. Moč ljubezni odrešuje človeka njegove priklenjenosti k tlom in ga dviga v metaforični svet, saj poezija pove, kako je eno bitje naseljeno v dveh in kako se duša duši odklepa. Potešitev je vselej sladka muka in poplačilo za sozvočje dveh duš.

Lep pozdrav!
Tatjana Malec
pred 58 tedni
Oddaj svoj komentar - Komentarji so moderirani in ne bodo takoj vidni
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 165396
Forum avtorjev: 15851 Forum teme: 34314 // Odgovorov: 1866338
Blog avtorjev: 3569 // Blogov: 84959 // Komentarjev: 1221434
Avtorji fotografij: 25524 // Slik: 217528 // Videov: 19275 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "