Dijaške srenje TIGRA na Primorskem
Po zapisih slovenskega rodoljuba in tedanjega študenta prava Avgusta Sfiligoja (1902-1985) in spominih Toneta Rutarja iz Tolmina je bila organizacija TIGR ustanovljena v začetku leta 1927 v gornji sobi gostilne pri Maksu v Ulici S. Ivana v Gorici. V gostilni pri Maksu so se zbirali tudi goriški dijaki, Črni bratje. Ime organizacije TIGR je bilo uveljavljeno šele pozneje.

Dijaške srenje protifašističnega upora po večjih središčih Goriške je organiziral Zorko Jelinčič. Namen pritegnitve mladine, še zlasti dijakov je bilo usklajevanje delovanja podtalnega protifašističnena upora in narodnoobrambne dejavnosti na Goriškem. Dijaki so bili pri raznarodovanju v fašističnih šolah najbolj ranljiva skupina. Iz tega upora so vznikli tudi Črni bratje. Delovanje je bilo tajno. Nihče ni smel vedeti odkod prihajajo navodila. Posledica raznarodovanja in fašističnega nasilja je bil bombni atentant na tržaški časopis Il Popolo di Trieste, ki je pripeljal do prvega tržaškega procesa, dne 6. septembra 1930 so pri Bazovici na podlagi obsodbe italijanskega fašističnega posebnega sodišča ustrelili štiri primorske protifašiste in rodoljube, člane tajne organizacije Borba - Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Alojza Valenčiča in Zvonimirja Miloša. Prišlo je tudi do aretacij goriških dijakov – Črnih bratov (1930), od katerih so Bevkovega Jerka - 14-letnega Mirka Brezavščka iz Gornjega Cerovega tako pretepli, da je zaradi posledic mučenja 21.2.1931 umrl materi v naročju. Mirko Brezavšček je tudi prva fašistična žrtev med dijaki v Evropi.

V tem prispevku bom povezala nekatere manj znane ali neznane dogodke v tigrovskem delovanju na Vipavskem in Goriškem. V Ajdovščini so bili dijaki organizirani v dijaški srenji Karel Lavrič, ki je vključevala mnogo zaupnikov po okoliškim vaseh, v kateri so bili dijaki: Miroslav Gregorič, Ivan Štekar, Franc Fegic, Venceslav Rust, Franc Repič, Franc Kalin, ki je študiral na univerzi v Bologni. Družil se je z 20 slovenskimi študenti v gostilni v ulici Indipendenza, se vadili v zborovskem petju in predavali. Razdeljevali so abecednike Prvi koraki in drugo slovensko in italijansko literaturo, tiskano v Ljubljeni in Parizu. Pred volitvami 24. marca 1928 so raztrosili po Ajdovščini in okoliških vaseh letake proti volitvam, prav tako je dobila vsaka družina svoj letak.

Franc Fegic in navedena ajdovska skupina TIGRA so navdihovali goriške dijake, da so se organizirali v Črne brate za protifašistični upor zoper raznarodovanje. Med Solkanci sta bila edina Črna brata moj oče Ivan Gašperčič (21.3.1913, Solkan 6.9.1969, Rim) in Ivan Verdikon (29. marec 1914, Solkan, † okrog leta 1960, Trst), nato pa še solkanski tigrovec Ivan Fegic * 20.9.1916, ki je prijateljeval z mojim očetom Ivanom Gašperčičem. Ajdovsko skupino TIGR so sestavljali v glavnem premožnejši ajdovski trgovci: Štekar, Rušt, Repič …Omenila bi tudi družino Markič iz Solkana. Štefanija Markič, roj. Fegic (1900-1993) je bila lastnica Kavarne v Tolminu, oče Angel Markič (1898-1950) pa je bil lastnik kavarne v Gorici. Trgovci niso le idejno, temveč tudi gmotno podpirali organizacijo TIGR.

Sodelovanje mojega očeta Ivana Gašperčiča s tigrovcem Ivanom Fegicem ni znano kdaj se je začelo, zagotovo pa je bilo okoli leta 1939 vse do očetove emigracije v Kraljevino Jugoslavijo 22. junija 1940. Skupaj sta hodila po Primorskih krajih (Tolminska, Most na Soči, Vipavska, itd). Moji mami je oče rekel, da prodaja tekstilno metrsko blago in neke artikle za gospodinjstvo, vendar od tega ni bilo nikoli nobenega zaslužka. K nam so prihajali tudi neznanci in pri nas prespali, kar mami ni bilo prav. Oče je pogosto v moški družbi igral karte v prostoru pod stopnicami v hiši v Solkanu. Kartali so na veliki leseni deski za pranje perila (perivnici), kartali so z namenom, da prikrijejo, če bi jih fašistična policija našla, da sestankujejo. Rekli bi, da se družijo v igranju kart. Pri neki akciji so neznanci pustili pri nas tudi kolesa, ki so jih fašisti našli in očeta preganjali in aretirali, pretepli in vrgli v zaporniško celico po prihodu domov iz Maribora dne 10. oktobra 1940 zaradi onečaščenja fašističnega znamenja. Ležal je 30 dni na betonu ob kruhu in vodi v zaporniški kletni celici. Iz Goriškega zapora so ga premestili v koprsko kaznilnico, od tam pa po kaznilnicah v Italiji, na zadnje v Peschiero del Garda, od koder je bil 22.9.1943 deportiran v dahausko taborišče, iz katerega se je vrnil v maju 1945. Po vrnitvi domov ga je Ozna preganjala kot bivšega dahauskega interniranca, Črnega brata, tigrovca in bivšega trgovca – torej razrednega sovražnika države, zato se je umaknil v notranjost Italije, kjer se je težko bolan več let zdravil v vojaški bolnišnici v Rimu, leta 1969 pa je umrl na tujem. (Gl. Primorci.si)

Menim pa, da tedaj ni šlo za ambulantno prodajo blaga, temveč za tigrovsko dejavnost. Verjetno za dostavo tigrovske literature in za razne tigrovske akcije, sestanki. Moj oče je bil tudi dober strelec s puško. Kje se je navadil streljati? Za kaj je to potreboval? Očitno za obrambo. Domnevam, da je iz Črnega brata postal tigrovec, vendar se o tem ni nikoli govorilo. Bil je pravočasno obveščen, da ga fašistična policija išče in je zbežal v Kraljevino Jugoslavijo (Maribor). Počasi razkrivam meni prej nerazložljive stvari. Povezujem spomine in pripovedi matere. Veliko stvari se tudi sama spominjam, bila sem stara od tri do štiri leta. Ivana Fegica se še spominjam, saj mi je podaril igračo miško, kar opisujem v pesmi Molčeča pesem, objavljena v pesniški zbirki Odstiranja, izdani v samozaložbi ob stoletnici očetove smrti 2013. Podatke zanj sem našla v italijanskem državnem arhivu v Gorici (lista di leva), kot sledi: FEGIC Giovanni Ivan * 20.9.1916, mati Giusppina Jožefa Keriklener, Solkanka, tudi drugi vir: leta 1907 je živela v Solkanu, Gorica 18.6.1907, Darovi, oče Franc Fegic, iz Ajdovščine, član omenjene celice TIGR , v kateri so bili dijaki. Ivana Fegica sem našla v Italiji med pismi bralcev v rubriki Ogledalo časa leto 2008, kjer navaja, da je star 92 let, kar se ujema tudi z njegovo letnico rojstva 1916. Iz tega lahko sklepam, da ga je doletela podobna usoda, kot mojega očeta, da se je umaknil v notranjost Italije.

Ivan Verdikon (29. marec 1914, Solkan, † okrog leta 1960, Trst) in moj oče sta bila med Črnimi brati edina Solkanca. Ivan Verdikon nedvomno sodi v našo nacionalno zgodovino. Bil je tudi tigrovec in partizan. Ivan Verdikon je bil edini sin Ludovike Poberaj in Ivana Verdikona. Poročen je bil z Leopoldo (u. okoli 2000, Trst). Imela sta štiri sinove Ivana, Danijela, Darja in Florjana. Ivan Verdikon je bil član organizacije Črni bratje (1930). Kot dijak na srednji komercialno-tehnični šoli v Gorici se je uprl raznarodovanju in se boril za ohranitev slovenstva. Z mojim očetom Ivanom Gašperčičem (1913–1969) sta bila edina Črna brata iz Solkana. Ivan Verdikon je bil predan borbi za svobodo Primorcev in vseh Slovencev, zato se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje v Goriški brigadi, ki je bila ustanovljena 6. oktobra 1943 kot Goriška divizija. (Vir: Historiat fonda AS 1851).O njem je njegov sin Ivan v šolskem letu 1945/1946 napisal spis o obisku očeta v partizanih leta 1943. Časopis 1001 – Solkanski časopis (9. april 2009, str. 9) je šolski spis objavil pod naslovom 'Tudi mi smo združili moči'. Ta spis je bil objavljen že maja 1946 v Knjižici prostih spisov slovenskega učitelja, pisatelja, dramatika, urednika in publicista Jožeta Pahorja (1888–1964), ki je zbral in uredil spise otrok in mladine Slovenskega Primorja (Gregorčičeva založba v Trstu).

Po vojni je bil Ivan Verdikon pod Zavezniško vojaško upravo (ZVU) pri zavezniški policiji (pogovorno pri 'čerinih'). Še pred določitvijo meje leta 1947 se je umaknil na zahod in nato izginil v svet. (Vir štev. 112, Mira Cencič, Povest in resnična zgodba o Črnih bratih, 2005) Ivan Verdikon je živel v Trstu pod potujčenim imenom Giovanni Verdi. V Trstu je opravljal delo policista in umrl zaradi srčne kapi, star komaj šestinštirideset let. Z materjo Ludoviko se je sestajal skrivaj, saj je bil očitno kot 'čerin' in Črni brat pri jugoslovanski oblasti nezaželen. Negova mati je Imela veliko težav s prepustnico, da je sploh lahko šla na sinov pogreb v Trst. Ludovika Poberaj je ostala v Solkanu in umrla v pozni starosti. Nekateri Solkanci se je še spominjajo kot lastnice 'butegina' (trgovina z zelenjavo) na Placu. Katarina Vuga je v svoji knjigi Soukan an Sukenci u sukenščini, Krajeva skupnost Solkan 2012, stran 28, zapisala: »Butegin je biu tudi pər Ludovíki, polok pa Manufaktura pər Lidji.« (Trgovina z zelenjavo je bila tudi pri Ludoviki, zraven pa Manufaktura pri Lidji). Sorodniki so Ivana Verdikona s pomočjo starih zvez skušali spraviti na Jesenice, vendar se ni hotel vrniti v Jugoslavijo, saj se je bal oblasti. Oče Črtnega brata Ivana Verdikona – Ivan Verdikon st. je bil brat Slavka – Lojzeta Verdikona (1899–1962), ki je že po prvi svetovni vojni zaradi političnega prepričanja in nasprotovanja fašizmu živel v Zagrebu, kateremu sta brata Kuhar (Prežihov Voranc in njegov brat) pomagala. Slavkov sin Dušan Ciril Verdikon je vzdrževal stike z Ivanovo materjo Ludoviko, Ivanom, Črnim bratom in njegovim najstarejšim sinom Ivanom. Te stike so vzdrževali do približno leta 1960, ko se je njegov sin Ivan, šofer smrtno ponesrečil v remizi. Kljub prizadevanjem sorodstvo na Jesenicah Ivanu, Črnemu bratu nista mogla omogočiti življenja v Sloveniji.

Očeta Ivana Verdikona, Črnega brata – Ivana Verdikona st. – so zadnjič videli leta 1933 v neki gostilni v Solkanu, nato pa je izginil v noč. Našli so ga ubitega, njegova smrt pa ni bila nikoli pojasnjena. Iz solkanskih župnijskih knjig so pridobljeni naslednji podatki: Ivan Verdikon (st.), mizar, se je rodil 26. junija 1889, kot sin Franca in Katarine, roj. Abramič, je bil mož Ludovike, roj. Poberaj, ki je umrl 20. aprila 1933 v bolnišnici v Gorici in je bil pokopan 22. aprila 1933 v Solkanu. Pri rubriki "vzrok smrti" je vprašaj (?). Kako je prišlo do takega zapisa, da je umrl v bolnišnici, pa ni mogoče ugotoviti, vsekakor pa je pri vzroku smrti postavljen vprašaj. Ivan Verdikon in njegov brat Slavko – Alojzij (Lojze) Verdikon sta bila prijatelja z Lovrom Kuharjem Prežihovim Vorancem, v prvi svetovni vojni v letih 1915–1916 sta bila soborca v doberdobskih jarkih na soški fronti. Vsi trije so bili člani Sokola. Voranc je že leta 1910 odšel zdoma in iskal delo v Trstu. Pripeljal se je v Gorico, kjer je dobil delo v papirnici v Podgori. Vorančevo povezanost s Primorci opisuje tudi Ivan Vogrič (Primorska srečanja, štev. 320–321/2008).

Prežihov Voranc je pomagal številnim primorskim beguncem, da so se prebili do Raven na Koroškem in se tam zaposlili. Leta 1919 se je Prežihov Voranc vrnil domov in se zaposlil najprej kot delavec, nato pa kot uradnik v jeklarni na Ravnah, kjer je bil zaposlen tudi Slavko – Lojze Verdikon kot prokurist. Enoletni narednik Lojze Verdikon, ki je bil pri 40. p.p. bataljonu 3. čete, je zapustil Ljubljano in odšel v koroške planine. Borci so poslali božično voščilo, da se srečno vrnejo in se srečajo v jugoslovanski Primorski. (Vir: Slovenec, 15.12.1919, št. 249) Slavko – Lojze Verdikon je bil kasneje prokurist v jeklarni v Ravnah na Koroškem in zelo verjetno tudi član partijske organizacije na Ravnah, ki jo je do 1930 vodil prav Lovro Kuhar (Vir: publicist Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju. Lovro Kuhar, agent Kominterne – zveze in delovanje na Primorskem).

V arhivski korespondenci (AS) Lovra Kuharja je dvoje pisem, ki ju je Slavko – Lojze Verdikon decembra 1945 in januarja 1946 poslal prijatelju Kuharju ('Dragi Lovro' …), podpis: Lojze Verdikon, do tedaj predstavnik ravenske jeklarne v Zagrebu, ki je izgubil službo, se obrača na Lovra Kuharja, naj mu pomaga. In druga povezava z Lovrom Kuharjem je Ivan Verdikon, soborec na soški fronti in njegov prijatelj, je po izjavi sorodnikov Verdikon iz Gorenjske, najden zaboden na njivi, ko je zapustil gostilno v Solkanu in se napotil domov. Umor ni bil nikdar razjasnjen. Ali je nepojasnjeni uboj Ivana Verdikona st. v zvezi z aretacijo Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca in njuno povezanostjo s primorskimi rodoljubi, ni znano. (Navedeni podatki so pomembni zaradi morebitnega nadaljnjega raziskovanja umora Ivana Verdikona st. in poznavanja vplivov, pod katerimi se je Ivan Verdikon ml. oblikoval in vstopil v organizacijo Črnih bratov.) Da je Lovro Kuhar zaupal Primorcem, kaže intervju Antona Svetine z Maksom Obrsnelom, ki govori o snovi k romanu Požganica. Zapisal je: S pomočjo nekaterih oseb, ki so jim bile znane krajevne razmere, sem začel urejevati kaotični položaj. S posredovanjem osrednjega urada montanističnih obratov je bil jeklarni dovoljen kredit pri nekem ljubljanskem denarnem zavodu in sprejel sem v službo nekaj novih moči, ki so mi bile priporočene, kakor Tržačanko Boro Piščančevo, primorskega rojaka Lojzeta Verdikona in še druge dobro uporabne in nacionalno zanesljive moči; med njimi je bil Rajko Kotnik, bivši malgajevec, in nekaj njegovih tovarišev, kasneje pa zlasti ing. Viktorja Fetticha iz Ljubljane (Vir: Intervju Maksa Obrsnela, 1957, št. 4, izvor: Slovenistično društvo Slovenije). Verdikonovi v Solkanu so bili znana narodno zavedna primorska družina. Milan Klemenčič* (1875–1957), prvi slovenski lutkar, je bil rojen v Solkanu. Oče Štefan, mati pa je bila Ana Verdikon.

Oddano: 18.10.2016 ob 09:08:25
RTV Kategorija: Ljudje
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 

Blog: Komentarji
Ni komentarjev.
Oddaj svoj komentar - Komentarji so moderirani in ne bodo takoj vidni
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30



Št. registriranih uporabnikov: 198525
Forum avtorjev: 15886 Forum teme: 34459 // Odgovorov: 1875764
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 87081 // Komentarjev: 1244651
Avtorji fotografij: 26293 // Slik: 222996 // Videov: 18361
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "