Uporabnik: Geslo:
Filozofija optimizma in pesimizma v poeziji
Svet dobrega in svet zla se zrcalita v govorici, ki se v kreaciji »iz niča« (ex nihilo) razpira v svet. Pesniška govorica je odrinjena v zasebnost osebne zavzetosti, je način razločevanja, da takšno ali drugačno izkustvo onkraj dosegljivosti, daje videti svet v vsej razsežnosti. Je vsek v življenje, da dobimo vzorec tudi od tam, kjer naše oko ne želi pogledati. Ni njen cilj težiti za tem, da bo posnetek zmeraj lep, četudi izvirnik ni.

V poeziji se pesniki odpiramo, da odkrijemo resnico. Transcendentalno imenujemo tisto spoznanje, ki se ne ukvarja s stvarmi, temveč z načinom spoznavanja. Lepota je na strani subjekta in njegovih razumskih moči in sposobnosti. To ubrano razmerje med čutnostjo in umom, med predstavo in mislijo, ki je lastnost zavesti pesnika, predstavlja domišljija. Pesnik najde cilj v samem sebi. Immanuel Kant je najbolj cenil poezijo, ker je pri njej najbolj udeležena fantazija, njena lepota pa izhaja iz razmerja med čutnostjo in umom.

Živimo v času, ko je misli treba usmeriti v celotni tok našega življenja, da razumemo sebe. Stvar na sebi je temeljni pojem spoznanja. Svet se ni začel v času, kamor ga mi postavimo in ni prostorsko omejen samo na naše hoteno zaznavanje. Videnje je razmerje med čutnostjo in umom, je dimenzija ustvarjalnega duha.

Že filozof Kant je moral priti do spoznanja, po katerem >… razum ne črpa svojih zakonov iz narave, ampak jih ji sam predpisuje. > To je svet človeške spoznave, podrejen možnostim njegovega spoznavanja in je veljaven samo za človeštvo.

Zavest ne ustvarja predmetov tako, da bi si jih zamišljala, da bi jih ustvarjala »ex nihilo«, ampak tako, da ureja čutne vtise vnaprej po določenih poteh v prostoru in času na podlagi substance, vzročnosti, bivanja, nujnosti in slučajnosti.

Resničnost torej čutim, jo zaznavam in doživljam le v obliki prostora in časa. Filozof Kant je prišel do spoznanja, da mora v vsakem človeku posebej delovati vnaprejšnji, apriorni, od izkustva neodvisni moralni zakon, ki ga je imenoval kategorični imperativ. Dejal je: »Deluj tako, da bo maksima tvojega ravnanja po tvoji volji postala vsesplošni naravni zakon!«

Umetnost, je postala poetizirana uglasbena filozofija. Poetična praksa izhaja iz vsega, kar vidi, zaznava in čuti. Pesnikov oblikovalni nagon se razvija navznoter kakor navzven, kjer je središče in temelj njegovega bivanja. Pesnik vidi zakonitosti in red vsake stvari. Pesnik je suženj resnice. Pesnik preroško vidi razvoj dogodkov. Poezijo prebudi slutena resničnost od daleč. Filozofija je pesniku usojena. Najprej mora pesnik pojasniti sam sebi, kaj je začutil in napisal. Pesem temelji na individualni ravni doživljanja. Svoboda se razodene, ko vstopi v ječo.

Ideja lepega vsebuje idejo norme in idejo uma, ki obvladuje etična razmerja. Prek uma je estetika povezana z etiko. Pesmi ni mogoče razložiti razumsko, temveč je stvar občutenja bralca. Človek, ki so ga hoteli vzgojiti stoiki, bi bil sam razum. Bil bi človek vednosti in ne dejanja. Prav je, da živimo v prepričanju, da v življenju prevladuje dobro nad slabim, torej, da smo optimisti, a zlo obstaja. Pesnjenje je priložnost, da ga vidimo in razkrijemo tudi tam, kjer se našemu estetskemu čutu za lepoto izmika.

Videnje je nekaj izvorno prvotnega. Celota je moralna nujnost. Pesem je tudi umetniško prirejen kaos, očarljiva simetrija nasprotij, čudovita menjava zanosa in ironije ustvarjalnega duha. Včasih zahteva tudi naporno iskanje, da kar je obrnjeno na glavo, postavimo spet v svoji zavesti in sodbi na noge. Sodbo izgovorimo na mestu, kjer bi morali molčati in molčimo na mestu, kjer bi morali spregovoriti.

Bit je čas, je človeško bivanje. Spremlja nas s stalnim predpogojem niča v zavedanju eksistence. Če se preizkusimo kot duh, smo posegli v izkustvo transcendence, kajti povezava je možna samo, da jaz čutim, da me je znotraj nagovorila celota kot projekcija sveta, kot poseg odprtosti iz neskončnih razdalji, kajti samo spoznanje je gonilo besede. Človek je po besedi človek. Tudi pesniški. Le celota lahko daje odgovore na izzive iskanja resnice, je spoznavna pot svetlobnosti luči, ki osvetljuje iščočega.

Tragedija s svojo ekspozicijo, dejanjem in razpletom kaže ljudem, da je narava človekovega obstoja v bistvu zla, in tako tudi umetnost upravičuje filozofijo pesimizma. Filozof in umetnik se ukvarjata z istim - z življenjem.

Slovenski pisatelj Josip Stritar, derivat Schopenhauerjevega pesimizma in njegove filozofije, ki je sicer vključevala skozi spoznavanje indijske filozofije tudi vprašanja moralne askeze, je pod njegovim vplivom razlagal Prešernove pesmi v duhu »solznodolinstva«, čeprav Schopenhauerju ne bi mogli očitati, da je bil negativen mislec in negativno vplival na Stritarja.

Umetnost razodevanja bistva sveta, ki ga pesnik spoznava samo površinsko in ne more prodreti v njegovo jedro, ni življenjska. To misel so ponavljali skoraj vsi predstavniki filozofije življenja in predstavniki filozofije eksistence (n.pr. Martin Heidegger).

Optimizem pa je čustvo upanja, ki ga človek doživlja v zanosu nad suhoparno racionalnostjo. Pesnjenje spremlja omama, zanos, pijanost, neke vrste ekstaza, orgastično razpoloženje, ki se mu pridruži apolinična vizija sveta. Ideal lepega je pri Kantu estetika povezana z etiko. Pesmi, ki jih ne prebudi resničnost so za Goetheja iz trte izvite in zanič (tako je rekel Eckermannu).

Optimizem in pesimizem sta dva razpoloženjska pola življenja, na katerih se uresničuje deifikacija in demoničnost človeškega bivanja kot resničnosti biti, zato se jima umetnost nikoli ne bo nikoli odrekla. Prava poezija ima tudi razmišljujoč značaj.

Oddano: 04.06.2012 ob 23:20:01
RTV Kategorija: Kultura
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 49 | Ocena 5.0 od 2 glasov

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Tatjana, upam, da si bo to tvojo refleksijo prebralo veliko bravcev, še posebej tistih, ki jim poezija pomeni nekaj več kot zgolj sprostitev po naporni službi.
Borut Petrovič Vernikov
pred 123 tedni
2.
Ljudje nosimo v sebi nezavedno senco starih vzorcev razmišljanja. Občutki življenjske moči se pri človeku pogosto soočijo tudi z neznosno praznino. Sedanjost brez branja dobre knjige povzroča utrujenost in izgubljenost, medtem ko poezija sproži prav posebne očuteke sreče in dobro razpoloženje, polno optimizma. Sebe najgloblje doživljamo prav takrat, ko smo najbolj nerazpoloženi in sežemo v globino po tisto, kar je preživelo in slepemu človeku ustvari nekaj tridimenzionalnega, da si polepša ure. Cankar je imel v svojih novelah vsaj začetek ali konec posvečen naravi. Tudi pisatelj Rudi Šeligo je bil mojster opisovanja občutkov, ki jih je doživel. Za opisovanje le-teh je uporabil najlepše besede. Ta stanja so včasih norost, drugič boleča iskanja, v najboljšem primeru pa izčustvovana sreča, ki ti pade v naročje kot zvezda z neba.

Lep pozdrav!
Tatjana Malec
pred 122 tedni
Oddaj svoj komentar - Komentarji so moderirani in ne bodo takoj vidni
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201320142015
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 31 1 2



Št. registriranih uporabnikov: 143141
Forum avtorjev: 15553 Forum teme: 33389 // Odgovorov: 1811070
Blog avtorjev: 3320 // Blogov: 68991 // Komentarjev: 971138
Avtorji fotografij: 22372 // Slik: 181892 // Videov: 20350 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane