Julij Cej – lovke Ozne tudi v solkanski cerkvi sv. Štefana
Sledi nadaljevanje prispevka Toni Prijon in njegova sopotnika Julij Cej in Jože Srebrnič, objavljen 21. marca 2017 na MMC

Kako je umrl Julij Cej?

Ob pripravi objave zgoraj omenjenega prispevka o Juliju Ceju je sledilo novo pričevanje, ki osvetljuje, kako naj bi potekala likvidacija Julija Ceja. OZNA naj bi se infiltrirala v solkansko cerkev sv. Štefana in izrabila nekatere vernike za svoje politične cilje.

Ko je pričevalec (podatek o imenu je arhivsko shranjen) prebral moj prispevek o Toniju Prijonu in njegovih sopotnikih Juliju Ceju in Jožetu Srebrniču je v pismu, naslovljenem name povedal, da je slišal, da je usodnega dne pevec cerkvenega zbora sv. Štefana pršel po Julija Ceja in mu rekel, da bi rada z njim govorila Mimica Zonjič. Julija je naložil na štango kolesa in ga odpeljal proti hiši Mimice. Ko sta pripeljala do začetka dvorišča hiše, cerkveni pevec ni zavil na dvorišče, temveč je zapeljal proti križadi. Julij se je temu upiral. … Pričevalec izpove, da mu je pred leti Marta Boltar por. Kerševan pravila, da je tistega dne, ko je zaslišala strele, opazila, da se je proti Žabjemu kraju z vso naglico mimo njihove hiše odpeljal Edvard.

(Opomba avtorice: Marta Boltar je bila sestra sabotažnika Ivana Boltarja rojenega 4. marca 1928, ki je bil obsojen na dve leti zapora zaradi sodelovanja pri ugrabitvi zakoncev Karla in Terezije Menard in je med prestajanjem zaporne kazni umrl v tržaškem zaporu. Podatki o sabotažnikih iz časopisa Glas zaveznikov, ki je spremljal sojenje in objavil vesti o poteku sojenja dne 16. maja 1946 , 20 julija 1946, 22. in 23 julija 1946; zadeva: kazenska obravnava pred Višjim zavezniškim vojaškim sodiščem Zavezniške vojaške uprave; proces vodi Zavezniška vojaška uprava, stotnik Peterson, Aretacije 18.aprila 1946; Obsojeni : Edvard Melniczek na 4 leta, Anton Leban, Ivan Boltar, Danijel Bašin (pod opombo 167: Obtožba ZVU z dne 13. julija 1946 št. 1084 zoper Danijela Bašina), Alojz Drašček, Josip Jug in Ignac Obljubek (oproščen); incident: Solkan, Svetogorska ulica št. 158, 10. marca 1946, Zaporno povelje ZVU 26.7.1946, prve aretacije že 18.aprila 1946, konec navedka avtorice).

Pričevalec nadalje navaja: To pomeni, da je Edvard čakal v zasedi, da mu cerkveni pevec pripelje Julija. Tega ni dočakal, ker je nekdo drug v paniki storil to, kar ne bi smel. Edvard je bil v Solkanu dobro poznan in tudi Julij se ga je po vsej verjetnosti izogibal in ne bi pristal na to, da gre z njim. Nadalje pričevalec navaja: Naj dodam še to. Tista leta sem bil tudi strežnik v cerkvi. Opazil sem, da sta se solkanski mežnar Toni Terčič in Julij na samem veliko pogovarjala v zakristiji. Mi smo slišali od odraslih, da je Juliji shajkal od partizanov in se je o tem prav gotovo pogovarjal z mežnarjem, saj smo vedeli, da je mežnar velik občudovalec partizanov. Kar je slišal od Julija je povedal naprej aktivistom. Konec navedbe.

Celotno dogajanje kaže na to, da naj bi bil v zadevo vpleten Edvard Melniczek, najverjtneje jo je tudi kot »glavni« v Žabjem kraju tudi vodil. OZNA je infiltrirala svoje informatorje in sodelavce tudi v solkansko cerkev in izrabljala vernike za sodelovanje pri svojih namenih političnega umora Julija Ceja.

Imena osebe, ki je bil pevec v cerkvenem pevskem zboru pričevalec ne navaja, njegovo ime je irelevantno, saj je vprašanje, če je cerkveni pevec sploh vedel zakaj mora pripeljati Julija Ceja k Mimici Žunič, kar je najverjetneje bilo nakana, obema neznano s kakšnim namenom.

Pogovorom Julija Ceja z mežnarjem Tonijem Terčičem bi tudi kdo od oznovcev lahko prisluškoval, saj so Ceja zasledovali. Ni mogoče naprtiti izdaje mežnarju Toniju Terčiču, ne glede na mnenje pričevalca, da je bil »občudovalec« partizanov. Večina Solkancev je občudovala pogum partizanov in jih podpirala v uporu proti okupatorju.

V navedenem prispevku je navedeno: »Če bi bil Julij domobranec, bi ležal v krsti v domobranski uniformi, a je ležal le v beli srajci z zavihanimi rokavi do komolcev«, kar je v povzetku zapisal tudi zgodovinar Renato Podbersič v knjigi Revolucionarno nasilje na Primorskem, Goriška in Vipavska 1941 – 1945 (Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2011, Julij Cej, str. 85), ki dodaja še citat iz domobranskega Tolminskega glasa: Manj političnih strasti in (več) človečanske obzirnosti pa bi bilo potreba tistim, ki so bojkotirali pogreb dobrega fanta Julija Ceja, ki so ga komunisti ubili, ker ni hotel v gozd in si je bil sam kriv smrti. Medtem ko pogreb nedolžne žrtve bojkotirajo, pa prirejajo cele demonstracije, če pade kakšen komunist ali njihov hlapec.

Julij Cej ni bil domobranec, je bil partizanski kurir in krivo ovaden, izpove učiteljica in aktivistka Zora Pavlin. Označba »domobranec« je bila mašilo, da se je prikrilo prave vzroke za njegovo likvidacijo. Ni znano, da bi obstajal pisni dokument o njegovi obsodbi.

Povzetek navedenega prispevka - povezanost Julija Ceja in Jožeta Srebrniča

O Juliju Ceju pa je spregovoril tudi njegov prijatelj, pred kratkim umrli Anton Prijon - Toni Kurinc, in sicer v pismu z dne 22. aprila 2010, poslanem generalmajorju Marijanu F. Kranjcu, ki je raziskoval usodo solkanskega heroja Jožeta Srebrniča. V pismu je Toni Kurinč (tako se je sam podpisal) opisal svojo življenjsko zgodbo, pa tudi zgodbe svojih prijateljev, osvetlil je tudi nekatera še neznana dejstva v zvezi z usodo obeh prijateljev in sopotnikov – Julija Ceja in Jožeta Srebrniča. To pismo je Toni Prijon poslal tudi avtorici tega zapisa s pripisom, da ga lahko pokliče v Nemčijo. Navedena je tudi telefonska številka njegove soproge.

Odločila sem se, da objavim del pisma Antona Prijona na prošnjo Tonijeve sestre Alme, ki jo je ponovna omemba, da naj bi bil Julij Cej likvidiran zaradi domobranstva, tako užalostila, da me je prosila, naj napišem, da javno protestira zoper to neresnico. V članku Andreja Černeta Življenje v solkanskih mizarskih družinah v decembrski številki Solkanskega časopisa 2016 je namreč zapisanih tudi nekaj vrstic o usodi mizarskih pomočnikov, ki so se mizarske obrti učili v delavnici Andrejevega očeta. O Juliju je zapisal: Julij Cej - Tərjəvar je bil likvidiran nedaleč stran od naše hiše z obtožbo, da je domobranec. Bilo mu je komaj 18 let. Likvidaciji smo bili priča s sosedom, sovrstnikom Petrom in njegovim očetom Vinkotom Bratino, ker smo se prav takrat nahajali v bližini (A. Černe).

Černe je s tem na kratko povzel že povedano zgodbo o Juliju Ceju, marsikaj iz njegove zgodbe pa potrjuje pričevanje Alminega brata Tonija Prijona, ki je Julija Ceja zelo dobro poznal.

Toni Kurinc je v pismu Marijanu Kranjcu zapisal, da sta bila z Julijem Cejem prijatelja in soseda. Julij je stanoval v bližini Jožeta Srebrniča, na istem dvorišču. Jožeta so poimenovali Jurist; Toni in Julij sta se pogosto družila z Jožetom Srebrničem, ki jima je pripovedoval o marksizmu. Julija Ceja je dobro poznala vsa Prijonova družina, ki obtoževanje o domobranstvu dosledno zanika. Tudi Tonija, ki je Julija Ceja kot prijatelja poznal v dušo, je to žalostilo. V pismu je zapisal, da je Julija videval že, ko je začel hoditi v caverno za hišo od Elita na Bregu, kjer so se zbirali mladi Solkanci. Nekega dne, ko je šel na Plac, pa je videl Julijevega očeta s karjolo, v kateri je ležal Julij. Vprašal ga je po solkansko Ki, ki je? in brez besed, ne da bi se obrnil, je rekel: »Nemec ga je ustrelil«. Šele kasneje je Toni Prijon izvedel, da je Julija ustrelil likvidator, neki Edvard …

Toni v pismu domneva, da je mogoče vzroke za smrt Julija Ceja treba iskati tudi v prijateljstvu z znanim predvojnim komunistom in herojem Jožetom Srebrničem in je svoje pričevanje zapisal z naslednjimi besedami:

… Jože Srebernič je bil rojen v Solkanu leta 1884. Vse kaj vem o stricu Juristu, izpovem. Zame je bil stric Jurist, zakaj? Bil je namreč bratranec moje mame, in Jurist zato, ker v Gradcu študiral pravo. … Moram pa povedati da je Jurist živel s sestrama Pepco in Rozo, obe sta bili precej zanemarjeni, zato je prihajal pogosto k svoji teti, moji noni na kosilo. Kaj se je dogajalo v prejšnjih časih, sem zvedel od mojega očeta in največ od strica, saj je bil bolj zgovoren . … Stric Jurist je bil komunistični poslanec Furlanov in Primorcev. Vse do leta 1926 je bil parlamentarni poslanec (1922).… Do septembra 1943, to je do kapitulacije Italije je bil Jurist v konfinaciji na raznih otokih po Italiji. Jurista sem začel bolj spoznavati okoli leta 1936, ko je kot interniranec prihajal domov na dopust k svoji teti. Vsaki dan se je moral javljati karabinjerjem. Jaz sem mu obračal brusilnik. Z Julijem Cejem sva bila prijatelja in soseda, stanoval je v bližini, nasproti Jožeta Srebrniča, na istem dvorišču. Oba naju je navadil brusit nože. Navadil naju je tudi cepit trte in drugo sadje. Po stopnicah na gornjem balkonu nam je Jurist večkrat pokazal svoj arhiv. V svojih dveh sobicah je imel polno zvezkov in knjig, zloženih v vrstah po policah. Julija so le-te zelo zanimale, saj je bil nekaj let starejši. …Ko je Jurist ponovno prišel na dopust, je meni in Juliju razlagal marksizem. Jaz nisem veliko vedel, vendar sva se z Julijem smejala, ko je Jurist rekel, kako bo v parlamentu s pestjo udaril po mizi in prestrašil Italijane, saj je vedel, da bo imel večino. Verjetno večina Primorcev še ni vedela, da bosta nacizem in italijanski fašizem propadla. Ko so Rusi zmagali v Stalingradu, se je od tedaj naprej začela agitacija nas mladih. Zbrani mladi Solkanci iz spodnjega Solkana smo se dobivali v kaverni za hišo od Elita na Bregu, tik prej preden se pride do Slalom proge. Vodil nas je Tomo. Stanoval je pri Panjakavih. … Tomo nam je predaval o marksizmu, podobno kot Jurist: Zmagali bomo! Postal sem član Skoja. Od jeseni 1944 do konca vojne sem ponoči nosil pošto, Kromberg-Ravnica. Moj partner je bil Edi od kaželantarce (železničarska hiša na Bregu). Pozneje sem zvedel o delovanju Tigrovcev. Poznal sem, mislim, samo Joškota Rokča …

… Moja mama je včasih hodila k Juristu in mu čistila stanovanje. Rekla mi je, da naj grem pogledat. Sobe so bile prazne! Nič napisanega nisem videl! Vse je bilo čisto. Julija sem že prej malo videval, odkar sem začel hodit v kaverno. Dober mesec poprej, zjutraj, ko sem šel na Plac, pride oče od Julija z eno karjolo, v njej je bil Julij! Nisem imel besed, bil sem trd. Vprašal sem ga po sukensko: 'Ki, ki je?' Brez, da bi se obrnil, mi je rekel: Nemec ga je ustrelil. Šele ko sem prišel iz zapora, sem zvedel, da je likvidator Edvard. Ta ga je zajel v hiši češ, da mora iti proti Žabjemu kraju. Na križišču pri Figelnu ga je na cesti ustrelil.

… Po mojem je Julij kot sosed od Jurista videl kdo je hodil po stvari, ki so bile pri Juristu. Mnogim tudi ni odgovarjalo, kar je Julij videl. (Konec navedbe.)

Domnevno je Julij Cej kot očividec zaupal Toniju Terčiču kdo je odnašal Srebrničev arhiv in še marsikaj, kar je videl in vedel, kar ne bi smel. Odnešeni arhiv iz Srebrničeve hiše je najverjetneje vseboval podatke, ki so se nanašali na konspirativno sodelovanje agenture s Sovjeti in na vprašanja, ki so zadevala višje politične cilje, v katero so bili vključeni kot agenti Stalina ne le Jože Srebrnič, temveč tudi Edvard Kardelj, je pokrival področje obveščevalnih služb Kominterne za območje KP Slovenije in KP Italije.

Pogovori v zakristiji solkanske cerkve

Domnevno je Julij Cej kot očividec v zaupnem pogovoru v zakristiji povedal Toniju Terčiču kdo je odnašal Srebrničev arhiv in še marsikaj, kar je videl in vedel, kar ne bi smel. Odneseni arhiv iz Srebrničeve hiše je najverjetneje vseboval podatke, ki so se nanašali na konspirativno sodelovanje z agenturo s Sovjeti in na vprašanja, ki so zadevala višje politične cilje, v katere so bili vključeni kot agenti Stalina tudi Edvard Kardelj, je pokrival področje obveščevalnih služb s Stalinom in sicer področje KP Slovenije in KP Italije. Agenti Kominterne so bili še drugi, kot so n. pr. Dragotin Guštinčič, Dušan Kveder, Prežihov Voranc, itd vendar z naštevanjem ne bi razširjala tega prispevka.

Kako politično občutljivo in nevarno je bilo to področje delovanja, bo izpričala zgodovina, ko se odprejo arhivi. Solkanci imajo pravico vedeti, kako in zakaj sta umrla Julij Cej in Jože Srebrnič. Pravzaprav v tej zgodbi sem se znašla tako, da sem glede na številna vprašanja in dvome Srebrničevega sorodstva (Prijon) o njegovi utopitvi iskala odgovor, kdo je v resnici odgovoren za njegovo smrt in smrt Srebrničevega soseda Julija Ceja. Naloge se je lotil upokojeni generalmajor in publicist Marijan F. Kranjc, ki je ekspert za področje obveščevalnih služb. Vest me je spodbudila, da sem izpostavila to vprašanje z namenom, da bi našli odgovor, ki je istoveten z resnico. Seveda danes z distanco časa in odprtjem arhivov gledamo na tedanje dogajanje z drugačnimi očmi, saj se pred nami razpira zgodovina, odstirajo se politična ozadja v drugačni podobi, nekateri pričevalci si upajo spregovoriti, več arhivskih dokumentov je na razpolago. Spoznanje, da je »uradna« verzija dogodka skrivala resnico z dvema obrazoma je v dejstvu, da prva zagotovo zaradi zaveze pričevalcev k molčečnosti in predstavlja moralni deficit zgodovine, ki vzbuja v javnosti dvome, druga pa je še zastrta in zavita v molk iz strahu. Pri tej zgodbi je očitno šlo za prakso in teorijo komunizma, ki je izšel iz sovjetskega boljševizma, v katerega je Jože Srebrnič verjel, svojo vero in zvestobo ideji pa je plačal s svojim življenjem. 18-letni Julij Cej je bil samo »kolateralna žrtev« tega razburkanega političnega delovanja sodelovanja s Kominterno.

Življenjsko pot Jožeta Srebrniča je razkril in analiziral upokojeni generalmajor Marijan F. Kranjc in je objavljena na njegovi spletni strani kot je v prejšnjem prispevku navedeno.

Kdo je sprožil strel v Julija Ceja, je irelevantno. Med ljudmi krožijo različne govorice. Jasno pa je, da so bili v umor vpleteni sabotažniki, ki so delovali iz Žabjega kraja v Solkanu, ki jim je poveljeval Edvard Mielniczek. Dovolj zgovorno o njem izpričuje zapis v Zborniku o prvi omembi tisočletnice Solkana, ki opisuje sabotažne podvige Edvarda Mielniczeka (strani 208 -219). Na strani 214 pa pravi, da so za Edvarda rekli: 'Po glavni cesti vlada Hitler, v Žabjem kraju pa Edvard', kar zgovorno pove marsikaj.

Vprašanje je, kdo je organiziral bojkot pogreba Julija Ceja, zagotovo ga je organizirala Ozna med verniki v solkanski cerkvi. Julij Cej zagotovo ni bil domobranec. Ta označba je mašilo, da se je prikrilo prave vzroke za njegovo likvidacijo. Žalostno, toda resnično!

Življenjsko pot Jožeta Srebrniča je razkril in analiziral upokojeni generalmajor Marijan F. Kranjc in je objavljena na njegovi spletni strani, kot je v prejšnjem prispevku navedeno. Navaja : V primeru Jožeta Srebrniča kot agenta Kominterne sta podobna primera predvsem Dragotin Gustinčič (interes za njegov osebni arhiv) in generalpodpolkovnik Dušan Kveder (utopitev v Donavi), da ne omenja še številne likvidacije zaradi trokcizma, vohunstva in osebnih zamer Stalina in njegovih rezidentov.

Da se je v poveljstvu IX. korpusa nahajala močna sovjetska vojaška misija je znano, manj pa je znano njeno delovanje, saj SDV ni dovolila rekonstrukcije njenega delovanja ali pa je ni hotela pokazati varnostni službi JLA. To je tudi treba razumeti, saj so SDV vodili tudi kadri, šolani v Moskvi.

Kominterna in usoda Jožeta Srebrniča

Avtor Marijan F. Kranjc navaja razloge za takšno žalostno usodo Jožeta Srebrniča:

Prvi razlog se vsekakor nanaša na izredno veliko popularnost Jožeta Srebrniča, saj je bil s svojimi javnimi nastopi na ljudskih zborovanjih tudi glavni govorec. Tako je France Popit - Jokl, ki je kot inštruktor SNOS za izgradnjo ljudske oblasti poslan kot pomoč na Primorsko (avgusta 1944 je bil krajši čas pomočnika Matije Mačka, nato pa načelnik Ozne za VII. korpus) in je tako tudi sodeloval s Srebrničem na predzadnjem zborovanju junija 1944 v Podragi, poročal v Ljubljano, da je Srebrnič izredno priljubljen in popularen med ljudmi, da je za njih celo Bog, ljudje ga kličejo “Naš Jože”!

Ne gre spregledati še drugi možni razlog za likvidacijo Srebrniča. Namreč, s skupino zvestih Bricev je bil namenjen na oblastno konferenco primorskih komunistov. Sicer ne vemo, ali je Srebrnič pripravljal kakšno diskusijo ali govor, podoben tistemu iz Črnomlja, ko je zagovarjal
“škodljive” ideje o sovjetski “primorsko-furlanski republiki”, gotovo pa je med Kardeljevimi inštruktorji zavladal strah tudi zaradi kakšne Srebrničeve “škodljive” diskusije, predvsem pa, da ga delegati ne bi morebiti izvolili na čelo pokrajinskega komiteja. (Prej so se Babič in drugi iz komiteja trudili, da Srebrnič ne bi postal predsednik pokrajinskega POOF, ker je bil preveč komunistično usmerjen, pa je za predsednika nato bil postavljen pisatelj France Bevk).

Avtor prispevka o Jožetu Srebrniču navaja, da je iz raznih virov znano, da sta proti Srebrniču bila Branko Babič, predsednik pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko, pa tudi Tomo Brejc, znani antifašist in agent Kominterne pri KP Avstrije.

Ali so bili proti Srebrniču tudi organi Vos-Ozne IX. korpusa, predvsem načelnik, Miro Perc – Maks, Marijan F. Kranjc navaja, da ni zaslediti nobenega podatka. Določeno pozornost sicer vzbuja večje število oznovcev in pripadnikov VDV v spremljavi skupine, ki je nameravala prečkati Sočo, pa tudi dejstvo, da so iz štaba Beneško-briškega odreda sporočili, da je prehod Soče možen samo na enem prehodu, izpod Anhovega.

In končno: o utopitvi Srebrniča in treh tovarišev ni nobenega očividca niti dokaza! Tudi drugi skupini se je prevrnil čoln, pa so vendarle priplavali na drugi breg Soče. Marijan F. Kranjca osebno ga najbolj moti dejstvo, da je kot vzrok utopitve navedeno, da so Srebrnič in tovariši imeli na hrbtu tudi puške, na jezu v Anhovem pa je najden Srebrničev suknjič in nekaj osebnih predmetov (listek, italijansko odlikovanje). To vsekakor pomeni, da Srebrnič med plavanjem ni imel na hrbtu puške, da je slekel suknjič, ali pa so mu suknjič slekli likvidatorji

Čeprav so organi Ozne po smrti Srebrniča ustrahovali ljudi, ki so govorili o nenavadni smrti Jožeta Srebrniča, Marijana F. Kranjca osebno moti tudi to, da še danes posamezniki govorijo, da samo nasprotniki NOB širijo govorice o nepojasnjeni smrti narodnega heroja Jožeta Srebrniča. Sprašuje se pa tudi, zakaj v knjigi o narodnih herojih Jugoslavije manjka članek o Jožetu Srebrniču? Očitno je nekdo namerno hotel “izbrisati” Jožeta Srebrniča iz spomina ljudi, Primorcev! V omenjeni knjigi ni tudi generalpodpolkovnika Dušana Kvedra - Tomaža, sicer španskega borca, ki naj bi se tudi utopil v Donavi! Kdo je to doslej počenjal – brisal ljudi in zakaj, pa se itak ve!

Spominu na Jožeta Srebrniča se moramo pokloniti s posebnim spoštovanjem in tudi ponosom! Tudi agenti Kominterne so bili veliki domoljubi, zato so nekateri tudi bili likvidirani!

O usodi Dragotina Gustinĉiĉa, publicista, teoretika, predavatelja na univerzi Kumze v Moskvi, španskega prostovoljcu pa tudi agentu Kominterne, je publicist Marijan F. Kranjc najprej izvedel nekaj podatkov od reškega publicista in prijatelja Vjenceslava Cenĉića, potem pa tudi iz spominov Ane Lokar (Ljubljana, 2004), Gustinĉiĉeve soproge in strojepiske v Kominterni. Pozornost javnosti je vzbudila njena domneva, da je Kardelj v svoji knjigi o slovenskem nacionalnem vprašanju izkoristil Gustinĉiĉeve zapiske, ki jih je ta shranil v pisarni balkanske sekcije v Kominterni.

Ko se je Gustinĉiĉ po osvoboditvi znašel v Ljubljani in postal prvi dekan ekonomske fakultete, se je kmalu sprl z vodstvom KPS, zato je bil zaradi pisma Kardelju na politiĉnem procesu obsojen na dve leti zapora na Golem otoku. Po prestani kazni se je umaknil iz javnega življenja, leta 1972 pa je bil sodno rehabilitiran. Dragotin Gustinĉiĉ in Jože Srebrniĉ pa sta se tako in tako poznala iz Trsta in tudi Moskve! Z usodami vidnih predvojnih slovenskih komunistov, Dragotina Gustinĉiĉa, pa tudi drugih agentov Kominterne, je Marijan F. Kranjc primerjal z usodo Jožeta Srebrniĉa, soustanovitelja KPI, saj se je tudi on moĉno sprl z vodstvom KP Slovenije, po vsej verjetnosti pa tudi s Kardeljem, ki je v imenu Kominterne nadzoroval delovanje KPI.

Publicist Marijan F. Kranjc meni, da je Edvard Kardelj, slovenski komunist, jugoslovanski državnik – sovjetski agent Kominterne, tudi Kardelj Bevc (Krištof) bil med leti1936–1941 ustanovitelj in vodja marginalne komunistične stranke v Sloveniji, v obdobju 1941–1979 pa je postal vpliven jugoslovanski politik. Zasluge za tako bliskovit vzpon gre verjetno pripisati tudi dejstvu, da je bil od 1936 do 1948 agent sovjetske Kominterne.

O agenturi Kominterne seveda ni bila napisana v Sovjetski zvezi nobena verodostojna monografija, verjetni seznam agentov pa je bil prav gotovo najbolj varovana skrivnost vodstva komunistične partije (boljševikov) oz. njenih varnostno-obveščevalnih služb. Zato o agentih Kominterne lahko govorimo samo na osnovi podatkov o njihovem partijskem in varnostno-obveščevalnem šolanju v nekdanji Sovjetski zvezi, posebno pa o odnosih s Stalinom (»Ded«) in kadrovskimi oz. kazenskimi ukrepi proti članom partijskih vodstev v domovini.

Koga je Jože Srebrnič ogrožal? Kaj je zagrešil? Kdo je bil zainteresiran za njegov arhiv (podobno kot za Gustinčičev) je verjetno samo vzporedno vprašanje ali pa tudi glavno! To pa daje odgovor zakaj je moral Julij Cej umreti.

Tako je bilo. Zgodovina bo še marsikaj odkrila in zapisala. Do resnice je še dolga pot.

Oddano: 25.03.2017 ob 22:07:46
RTV Kategorija: Ljudje
Zaznamki:
Pričevanje, o, likvidaciji, Julija, Ceja, (1944)
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Zahvalila bi se rada bralcu, ki mi je pisal po el. pošti::

Spremljam Vaše delo, cenim Vašo vztrajnost, Vaš pogum. Tudi se strinjam z Vami, da bo potrebno še veliko raziskati in zapisati... T. i. stare in zdrave sile namreč nikakor ne bodo odnehale! Njihova moč, njihov bog, njihovo bistvo obstoja pa je zelo preprosto - družbena moč in denar.

Hvala tudi bralki, ki je zapisala:
Prav je, da si dodala nova spoznanja, nastala v zadnjih treh tednih. Bralci naj si ustvarijo svoje mnenje. Morda bo kdo še kaj dodal, v kolikor stari Solkanci sploh brskajo po internetu.

Nadaljujmo z mirom v srcu.

Moj odgovor: nadaljujmo z mirom v srcu in odpuščanjem.

Morda v smislu moje pesmi:


MIR

Vojne že dolgo ni več.
Za njo si je opomogla še zadnja hiša.
Strasti so v oseki.
Nastopil je mir, zadnjo dejanje
po veliki tragediji.
Mir nima barve in nima oblike.
Je kakor spanec,
ki tke tišino levi in desni dlani.
Mir bereš z obličja.
Je duhovno drevo naroda
s sadeži modrosti in blagostanja.
Je trenutek volje, ki vstaja iz dogodkov,
vpetih v vrvje dviganja in padanja.
Je pojoči veter prihodnosti,
je notranja vez z bistvom človeka
in priložnost, da doseže pravo mero.

Bralcem in bralkam hvala za pozornost.

Tatjana Malec
pred 89 tedni
Oddaj svoj komentar - Komentarji so moderirani in ne bodo takoj vidni
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31 1 2 3 4 5 6



Št. registriranih uporabnikov: 211718
Forum avtorjev: 15897 Forum teme: 34495 // Odgovorov: 1878655
Blog avtorjev: 3596 // Blogov: 87727 // Komentarjev: 1250840
Avtorji fotografij: 26330 // Slik: 224143 // Videov: 18350
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "