Pričevanje, četništvo in požig vasi Cesta pri Ajdovščini
Iz otroških let se spominjam pretresljivih dogodkov, ko so 21. maja 1944 partizani napadli nemško motorizirano kolono med Dobravljami in Cesto, uničili 8 tovornjakov in se umaknili. Kot povračilni ukrep je okupator 2. junija 1944 požgal vas Cesta. V noči na 28. april 1945 se je na poškodovanem mostu pod Dobravljami prevrnil avtomobil s četniškimi funkcionarji, med ubitimi je bil tudi Dimitrije Ljotić. Sominjam se dolgobradih četnikov, ki so ob osvoboditvi bežali pred partizansko vojsko. Skrita z ostalimi člani družine v kleti sem doživela tudi spopad med četniško in partizansko vojsko in obleganjem hiše Franca Rustja na Korši v Dobravljah, prestrašena, da nas bodo postrelili. Hiša je bila vsa prerešetana s streli, pred hišo pa so ležali pobiti četniki.

Pavle Borštnik je pisec doslej edine knjige o slovenskem četništvu - Zamolčana ilegala ... Na Primorskem (Nanos, Premrl) so ponekod partizane imenovali tudi četnike (četaše), pa je verjetno tudi zato napačno navajano, da so se "pravi" četniki na Primorskem pojavili pred 1945 (Vir: Mira Cencič).

Marsikdo od mlajše generacije ne ve, kdo so bili Četniki (plavogardisti) pred okupacijo Kraljevine Jugoslavije. To so bili pripadniki elitnih vojaških enot redne vojske Kraljevine Jugoslavije, vse dokler ni po nemškem napadu na Jugoslavijo 7. aprila 1941 kralj Peter II. Karađorđević emigriral v London in od tam vodil begunsko vlado. General Nedić se je leta 1940 zavzemal za vojno proti Nemčiji vse do napada na Kraljevino Jugoslavijo, na kar se je vdal in je sklenil kolaboracijo. Ni se strinjal z Mihajlovićem, da je mogoč uspešen odpor proti Nemcem z jugoslovansko kraljevo mornarico. V kadrovski sestavi teh specialnih enot vojske Kraljevine Jugoslavije sta bila dva polka, ki sta dajala vadbene objekte za tečajnike in vodje enot. Leta 1940 je bilo objavljeno Navodilo za izvajanje vadbe v Sokolski zvezi, kjer je bilo v 4. poglavju tudi predstavljeno četniško bojevanje. Slovensko mladino so tedaj novačili za Sokolsko legijo. Ministrstvo za vojsko in mornarico je že aprila 1940 na osnovi sprejete doktrine o gverilskem (četniškem) delovanju ustanovilo Četniško poveljstvo, ki je prevzelo skrb za specialne enote. V kraljevi vojski so bili pred sklenitvijo kolaboracije tudi znani Slovenci: polkovnik Jaka Avšič, ki je že sredi leta 1941 prestopil k partizanom, Leon Štukelj in drugi znani Slovenci.

Mladim in še marsikomu ni jasno, še posebej kako je bilo s četništvom na Primorskem po okupaciji Kraljevine Jugoslavije.

Četništvo na Primorskem po okupaciji Kraljevine Jugoslavije

Najprej je treba ugotoviti, da sta obstajali dve skupini. Prva skupina so bili srbski četniki vojvode Djujića in vojvode Jevdjevića. Djujić je bil pravoslavni pop in je imel s seboj večje število družin svojih vojakov. Jevdjević pa je bil politik najslabšega kova in zelo verjetno italijanski agent. Bil je demagog in njegovi vojaki so odgovorni za večino četniških incidentov na Primorskem. Oba, Djujić in Jevdjević sta prispela na Primorsko jeseni in pozimi leta 1944. Nekako istočasno se je tja premaknil tudi Srbski Dobrovoljski korpus, katerega »duhovni« vodja je bil Dimitrije Ljotič, nekdanji predsednik političnega gibanja Zbor. Zadnji teden vojne se je smrtno ponesrečil v prometni nesreči v Potočah. Druga skupina pa so bili slovenski četniki, pod poveljstvom generala Andreja, Ivana Prezlja. Ta kontingent četnikov je prišel v Vipavsko dolino prve dni aprila 1945 in se je namestil v Podgori pri Št. Vidu. Bilo jim je ukazano, da se ogibajo glavne ceste, po kateri so vozili nemški kamioni. Številčno stanje te skupine je bilo neznatno v primeri z Djujičem, Jevdjevičem ali Ljotičem. Na Primorsko sta prišla Notranjski odred, elitni odred, ki ga je vodil poročnik Jože Saje, Primorski odred pod vodstvom kapetana Jožeta Debevca in t.i. Štabna četa. Saje je imel okrog 90 mladeničev, Debevec 70, štabna četa pa okrog dvajset. Z njimi je bila tudi skupina civilistov, morda deset. Dolenjski odred Janeza Marna se ni hotel premakniti na Primorsko, Štajerski odred Jožeta Melaherja, pa se ni mogel in se jim je pridružil šele v Italiji. Skupno sta imela Marn in Melaher okrog pet sto mož. Toda polovica Štajercev, okrog sto petdeset, je bila vrnjena. Njihov del transporta v Italijo, je zavil v Vetrinjsko taborišče, da bi se oskrbel z gorivom. Domobranski poveljnik Krener pa jih je mobiliziral in s tem obsodil na smrt. Njihova glavna naloga na Primorskem so bili nastopi na narodnih taborih, kjer so zlasti študenti imeli navduševalne govore za kralja in domovino, kar je trajalo morda tri tedne. Primorci so bili ob njihovem nastopu zmedeni in niso vedeli kam bi nas dali ... Zadnji dan aprila je bil ukazan premik preko Soče in z njimi so se umaknile tudi vse srbske enote, vključno Ljotič in celotno primorsko domobranstvo, z izjemo Tolminske čete, ki se je umaknila na Kranjsko stran in od tam v Vetrinj. Tik pred Gorico pa se jim je pridružila tudi večja enota hrvaških domobrancev. Pisec tega prispevka pravi, da o stikih med srbskimi in slovenskimi četniki ne ve ničesar, ker je bil pač navaden podnarednik, dijak. Spominjam pa se, da so bili vsaj enkrat v skupni akciji s srbskimi četniki, nekje v bližini Avberja. Sočo so prestopili v noči na 1. maj, po sporadičnih pouličnih bojih v Gorici in še isti dan je bil vzpostavljen stik z zavezniki, s 5. novozelandsko oklepno divizijo. Pogovore je vodil general Andrej v francoščini. Novozelandci so jih napotili v taborišče Visco. Tam so oddali orožje, nato pa so jih preselili najprej v Ceseno, od tam pa v Forli in nato jeseni leta 1945 v Eboli. Kasneje smo bili porazdeljeni po britanskih postojankah v okolici Neaplja, kot stražarji. Aprila 1947 so bili obenem z britansko vojsko, preseljeni v Zahodno Nemčijo. Med slovenskimi četniki, vsaj kolikor avtor tega prispevka ve, ni bilo nobenega tigrovca in ne zdi se mu verjetno, da bi jim komanda zamolčala, če bi bil. (Viri: Pavle Borštnik, ZDA, avtor knjige o »slovenski četniki vilegali«, pismo Marijanu F. Kranjcu, generalmajorju v pokoju, ki je tudi publicist in izdajatelj knjige Plava garda; Slovenački četnici, Srbski biografski leksikon, Beograd 1998; Tatjana Malec: Moj oče Črni brat in njegov čas, 2013, elektronska knjiga, Samozaložba.

Oddano: 16.09.2017 ob 16:37:10
RTV Kategorija: Ljudje
Zaznamki:
Zgodovinska tema, med, četniki, ni, bilo, nobenega, Tigrovca
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Hvala za ta zanimiv zapis.
Lep popoldan ti želim.
Borut Petrovič Vernikov
pred 4 tedni
2.
1. četniki so bili po današnjem pojmovanju teritorjalna obramba, prepričani monarhisti. V primeru vojne bi ostali na zasedem področju in čakali na približenanje osvobodilne vojske, ter takrat dvignili vstajo v sovražnem zaledju. Poseben del so bile četniške trojke, ki bi likvidirale kolaborante , paničarje in podobne tiče, ki bi škodovali državnim interesom.
2. Mihailović je bil pravzaprav dezerter,večina njegovih biografov navaja, da je svojo enoto razpustil/ zapustil še pred kapitulacijo kraljeve vojske. Prve mesece je dobival denar od Nedića z vednostjo Nemcev.
3. Na Primorsko bi dobili še več četnikov, če ne bi ustaši pobili konvoj ali dva, kjub obljubi in manšem nemškem spremstvu.
4. četniki so se umaknili in predali zaveznikob pred 4. majem, kot je bil dofobor med zaveznikli in poveljujočin SS generalom o ustavitvi bojem na italijanskem bojišču.
5. slovenski četniki z onimi iz Srbije nimajo nič skupnega.
6. iz Koroške so zavezni8ki vračali one, ki se niso predali do 8. maja, potem so izgubili status vojnega ujetnika in so bili vrnjeni tja kkjer so se nahajali ob času brezpogojne kapitulacije.
pepe 2
pred 4 tedni
3.
Preteklost nas bo vedno spremljala, dobrem in v slabem pogledu ter smislu....

Vsi smo del vsega

Lep pozdrav iz deževne LJ
Eli
pred 4 tedni
4.
Pepe, kogar zanima usoda Draže Mihajlovića, bi svetovala, da si ogleda s fotografijami opremljen prispevek upokojenega generalmajorja Marijana F. Kranjca na njegovi spletni strani Vojaštvo - Military, ki navaja:
.
1.del - 3. junij 2007

OBSOJEN NA SMRT, A NE USTRELJEN


Senzacionalno trditev, da je armadni general Draža Mihailović, poveljnik Jugoslovanske vojske v domovini (četnikov), umrl v Sovjetski zvezi leta 1960, so v Srbiji sprejeli z molkom. Ozna je pustila pri življenju nekatere vojne zločince (tudi v Ljubljani), zakaj ne bi tudi četniškega poveljnika?

Po obsodbi vojaškega sodišča v Beogradu, 16. in 17. julija 1946, Draža Mihailović ni bil ustreljen, temveč je umrl sredi leta 1960 v Sovjetski zvezi. To je nedavno razkril še živeči častnik Ozne Miodrag - Mija Nikolić v svoji avtobiografski knjigi Odraščanje in ideali (Niš, 2006, str. 6). Takole pravi: »Leta 1946 sem bil mlad častnik Ozne in spominjam se, da se je general Draža Mihailović pritožil in prosil za pomilostitev. Obljubil je, da bo pomagal in sodeloval s partizansko oblastjo pri urejanju razmer v državi, če mu spremenijo obsodbo. Takrat sem od starejših kolegov tudi zvedel, da je ZSSR zahtevala, da sem jim Draža izroči, predvsem zato, ker je bil prosovjetski človek – obveščevalec. Obveščevalne službe ZSSR in Velike Britanije so ga postavile za poveljnika zavezniške (jugoslovanske) gverile v Jugoslaviji z nalogo, da vsaj dva meseca vodi odpor proti Nemcem, da bi le-ti odložili načrt Barbarossa – napad na ZSSR, kakor tudi napad na Grčijo, kjer so morali Nemci pomagati Italijanom. Kaj se bo le zgodilo s trditvami »demokratov« v Srbiji, da je bil general Draža Mihailović ustreljen, in kaj bo z iskanjem njegovega groba, ko se bo zvedelo, da je vendarle spokojno umrl naravne smrti junija 1960 v Rusiji?«

Nikolićevo senzacionalno razkritje srbski mediji skoraj v celoti ignorirajo, ker že nekaj let želijo prepričati svoje bralce, da je bil četniški general Draža Mihailović ustreljen na Adi Ciganliji, na Vojaškem otoku, pa tudi v bližini Belega dvora, v Lisičjem potoku pod Dedinjem. Očitno se želi njegov grob vsaj približati Titovemu …
Ker pa vzporedno s tem ni zaznati nobenih raziskav ali vsaj mnenj zgodovinarjev, ki bi potrdile ali ovrgle Nikolićeve trditve, se nadaljuje brezplodno licitiranje o mestu ustrelitve in grobu generala Mihailovića. Razumljivo je, da pročetniški mediji v Srbiji o tem raje molčijo, čudno je le, zakaj ostali raziskovalci ne raziščejo novice Miodraga - Mije Nikolića?

Resnica bo prišla na dan

Maja 1990 sem v Politiki objavil del pogovorov z Vladimirjem Dedijerjem o metodah Ozne z obsojenimi vojnimi zločinci. Dedijer mi je potrdil, da je Dragi Jovanović, zloglasni šef beograjske policije, živel še nekaj let, podobno kot se je to zgodilo Božidarju Bećareviću in še komu (tudi gestapovcem v Ljubljani – pripomba M. F. K.). Po takšnem odgovoru je bilo logično, da sem ga vprašal tudi, ali se je kaj podobnega zgodilo tudi v primeru Draže Mihailovića. „To je velika tema, ki je doslej nismo odpirali,“ je odgovoril Dedijer. Dodal je:. „Toda resnica o Draži Mihailoviću bo kmalu prišla na dan.“

Neoznačeni grobovi

„Krcuna je medtem najbolj skrbela usmrtitev in tajni pokop Draže Mihailovića“, priča Dedijer. „Taka odločitev je bila sprejeta zato, da njegov grob ne bi postal nekakšno svetišče za vse tiste, ki so Draži verjeli med vojno. Naši so to izpeljali iznajdljivo, kakor v primeru Dragija Jovanovića, šefa beograjske specialne policije, ki je bil tudi obsojen na smrt in ustreljen ponoči. Da bi pustil sled o svojem grobu, je Dragi Jovanović pred ustrelitvijo snel poročni prstan in ga vrgel v travo. Toda eden od prisotnih udbovcev je bil še spretnejši – pobral je ta prstan!“ In novica je šla naprej po kanalih Ozne..
.
Slobodan Krstić - Uča, častnik srbske Ozne, je 17. februarja 1992 v pogovoru z novinarjem Politike Bogoslavom Marjanovićem prvi razkril, kako je osebno dobil „nalogo, da pred ustrelitvijo izvleče Dragija Jovanovića,“ zloglasnega šefa beograjske policije. „Uspelo mi je z izgovorom, da ga bomo kasneje ustrelili, ker moramo opraviti še neke formalnosti, in sem ga odpeljal nazaj v Beograd, v zapor. Draži in preostalim obsojencem pa je bilo ukazano, naj stopijo v izkopano jamo. Streljali so posamezno častniki Ozne z revolverjem. Dragi Jovanović je potem še tri leta sedel v zaporu in pisal vse, kar je vedel ali pa nas je zanimalo. Zelo nam je koristil, vendar smo tudi njega kasneje ustrelili in pokopali na neoznačenem kraju v „Marinkovi bari,“ je končal svojo pripoved Krstić.

Ustrelitvi Draže Mihailovića in drugih je prisostvoval tudi polkovnik Miloš Minić kot glavni vojaški tožilec, zato ga je novinar Marjanović vprašal, kako je vse potekalo. Minić je dvoumno odgovoril: „Verjemite mi, da ves čas najinega pogovora razmišljam, ali sem zares prisostoval temu dogodku, in skoraj prepričan sem, da nisem bil tam. Ker, če bi bil tam, bi se verjetno tega spomnil.“

Očitno je Ozna uporabljala razne metode in načine skrivanja resnice o usodah posameznikov. Zato se postavlja vprašanje, ali se ni kaj podobnega zgodilo tudi v primeru samega Draže Mihailovića, namreč, da je neki drugi častnik Ozne, po Krstićevem odhodu „izmaknil“ živega Mihailovića iz groba?

Zveze z Moskvo

Ugibanja o tem, da Draža Mihailović ni bil ustreljen, so seveda prišla tudi do njegovega starejšega sina Branka, pripadnika NOV, ki je leta 1992 novinarju Lazoviću povedal: „Pripovedovali so mi tudi, da je oče živel v neki hiši poleg Barajeva, da je živel v izolaciji in da je umrl 1953. leta. Nekateri so ga menda celo srečevali na Terazijah ... Slišal sem tudi pripoved, da je moj oče vsak dan kartal z Rankovićem ...“ (Goran Lazović, Kokarda pod vzglavnikom, Beograd, 2004, str. 31–32).

Očitno je, da srbska javnost, tudi strokovna, še ni pripravljena, da se objektivno in kritično, brez čustev in politične ter ideološke zaslepljenosti sooči z vprašanjem o zvezah generala Draže Mihailovića in Dragiše Vasića z Moskvo pred letom 1941 in v toku druge svetovne vojne, predvsem pa z vprašanjem, ali je bil Mihailović tudi sovjetski obveščevalec.

Vsekakor je general Mihailović vedel in koristil tudi za Vasićeve zveze z Rusi, po njegovem odhodu pa je poskušal vzpostaviti direktne zveze z Rusi preko Jovana Đonovića. Oba sta tudi dobro poznala pripadnike sovjetskega obveščevalnega centra v Beogradu, predvsem polkovnika Mahina, Mustafo Golubića in Josipa Broza. Dragiša Vasić je Milošu Miniću na prvih pogovorih med partizani in četniki junija 1941 na Ravni Gori celo znal povedati za Titovo ilegalno ime v Kominterni – Valter (pripomba M. F. K.).

„Domneval sem, posebno po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, da se bo vojna končala 1941,“ je povedal general Draža Mihailović že prvega dne zaslišanja 9. aprila 1946 v beograjskem zaporu Ozne (Zapisnik zaslišanja na Ozni, Beograd, 1946). Na vprašanje, kdaj je vzpostavil prvi stik s partizanskimi predstavniki, je odgovoril: „Takoj po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, mislim, da je to bila meseca julija. K meni sta takrat na Ravno Goro prišla zobozdravnik Drago Jovanović in Minić (Miloš, polkovnik, vojaški tožilec na tem procesu, pripomba S. K.). Jovanović je hotel zvedeti, kaj mislim o možnem sestanku s polkovnikom Mahinom in jaz sem zelo rad pristal na ta sestanek. Pričakoval sem, da je Mahin sovjetski predstavnik, zato sem menil, da bi bilo zelo dobro, če bi prišlo do tega sestanka.“

Na sojenju je general Mihailović trdil, da so ga »obkrožali sami obveščevalci«! Kaj pa je bil sam?
________________________________________
2.del - 10. junij 2007
TITO IN KARDELJ STA HOTELA MIHAILOVIĆA POSLATI NA ZAHOD
Njunim nameram sta najbolj nasprotovala Aleksandar Ranković - Marko, minister za notranje zadeve DFRJ, in Slobodan Penezić - Krcun, šef srbske Ozne.
Svoj zadnji ukaz je general Mihailović podpisal 6. maja 1945, samo tri dni kasneje pa je Nemčija brezpogojno kapitulirala. Po končnem porazu četniške vojske na Zelengori se je Mihailović s trinajsterico četnikov prikril v vzhodni Bosni. Septembra 1945 se je skušal prebiti v Srbijo, vendar se je moral vrniti v Bosno, kjer je v okolici Višegrada poniknil v globoko ilegalo.

Novembra 1945 je Ozna zajela polkovnika Nikolo Kalabića, bivšega poveljnika Gorske kraljeve garde, sicer zvestega sodelavca generala Mihailovića. Če je verjeti uradnim virom, je Kalabić nazadnje pristal na sodelovanje z organi Ozne v akciji iskanja in zajetja generala Mihailovića, seveda, da bi si tako rešil kožo. S petnajstimi prekaljenimi in pogumnimi častniki Ozne je marca 1946 polkovnik Kalabić prispel do tajnega skrivališča generala Mihailovića v vasici Dobruna. Presenečenega generala Mihailovića so 13. maja 1946 pripeljali v beograjske zapore Ozne.

Rankovićeva depeša za maršala Tita


Idejni vodja akcije, Aleksandar Ranković, tedanji notranji minister DFRJ, je o tem takoj obvestil maršala Tita, ki je bil takrat na poti v Češkoslovaško in Poljsko. Neposredni pričevalec teh dogodkov, generalmajor v pokoju Luka Božović, osebni Titov pribočnik (do 1966), je v knjigi spominov z naslovom Dvajset let v Titovi zaščiti (Beograd, 2006, stran 26–30) zapisal, da je prav on pomagal dešifrirati to Rankovićevo depešo. Maršal Tito je takoj odgovoril, da naj novico o zajetju Draže Mihailovića zadržijo v strogi tajnosti vse do njegove vrnitve v Beograd. Na novinarsko vprašanje v Varšavi o usodi Draže Mihailovića pa je Tito odgovoril: „Draža Mihailović se skriva, vendar bo kmalu pod našo „zaščito“! To boste verjetno že kmalu zvedeli!“

Na železniški postaji v Subotici je Tita pričakal, poleg ostalih, tudi Alenksandar Ranković, ki je imel dovolj časa, da je Tita neposredno informiral o poteku zajetja Draže Mihailovića. General Luka Božović je še zapisal: „Agencija Tanjug je 24. marca 1946 objavila naslednje sporočilo Ministrstva za notranje zadeve DFRJ: Pri čiščenju ostankov razbitih četniških band na terenu, je 13. tega meseca padel v roke organom Uprave državne varnosti izdajalec in vojni zločinec Draža Dragoslav Mihailović, polkovnik bivše jugoslovanske vojske. Proti njemu se vodi preiskovalni postopek.“

Preiskovalni postopek proti Draži Mihailoviću je vodil Josif Malović, pomočnik državnega tožilca DFRJ (Stenografske beležke, Beograd, 1946), vendar pa so se z Mihailovićem ukvarjali zlasti pripadniki Ozne, katerih dokumenti niso bili dovolj znani (Zapisnik zaslišanj Ozne, Beograd, 1946).

Iz zaslišanja Draže Mihailovića v Beogradu 1946


Ali je Nikola Kalabić izdal Dražo Mihailovića?

Od tedaj pa do danes so bile objavljene tudi trditve, da Nikola Kalabić ni izdal Draža Mihailovića, vendar pa vprašanje, zakaj je v sporočilu Tanjuga Draža imenovan Dragoslav, ne pa Dragoljub Mihailović, ni pritegnilo pozornosti.

V prvem javnem pogovoru za srbske medije je 1991 Kalabićeva vdova Borka odločno zanikala, da bi njen soprog izdal generala Mihailovića, ker decembra 1945 ni mogel vedeti, kje se Draža nahaja. To sta takrat menda vedela samo Živorad Mišić, poveljnik Kalabićeve četniške brigade, in tudi neki Timotijević N., imenovan „Japan“. Ozna je oba aretirala novembra 1945. (Goran Lazović, Kokarda pod vzglavnikom, Beograd, 2004, str. 147–150).

Nikolo Kalabića je Ozna aretirala šele 6. decembra 1945 in ga takoj začela „obdelovati“ glede načrtovane akcije zajetja Draže Mihailovića. (Ljubo Popović, Velika igra z Dražo Mihailovićem, Ljubljana, 1974).
Velika igra z Dražo Mihailovićem.

O tej akciji je Aleksandar Ranković zgodovinarju Venceslavu Glišiću izjavil naslednje: „Osebno sem dobil idejo za „radijsko igro“ z Dražo. Ko smo zajeli četniškega kapetana Rakovića, smo hkrati našli tudi radijsko postajo, s katero je vzdrževal zveze z generalom Mihailovićem. Pri tem je pomembno vlogo odigral eden od četniških radiotelegrafistov (Bogdan Krastavčević, pripomba S. K.). Dražo bi lahko tudi likvidirali, vendar smo se zaradi Zahoda odločili, da mu bomo javno sodili. Tito in Kardelj sta bila za to, da se mu omogoči odhod na Zahod, vendar smo bili ostali proti. V določenem obdobju smo Dražo celo ščitili, da ga ne bi likvidirali organi milice ali Knoja. Da bi lahko zajeli Dražo živega, smo potrebovali Nikolo Kalabića. Tega četniškega poveljnika je bilo potrebno najprej psihično zlomiti oziroma oceniti, ali mu lahko zaupamo, da nam bo pošteno pomagal. Krcun in jaz sva s Kalabićem pojedla kar tri piščance in mu obenem obljubila življenje, če nam bo pomagal zajeti Mihailovića. Na koncu je pristal in obljubo tudi izpolnil.“ Kasneje je bil Kalabić pod zaščito Ozne, vendar se je vdal pijaći in delal izgrede, pa so ga menda morali celo likvidariti.
Marca 2004 je novi direktor Varnostno-informativne agencije (BIA) Rade Bulatović povedal, da bodo potomcem generala Mihailovića izročene njegove osebne stvari, ki so bile nekaj desetletij shranjene v depojih jugoslovanskih tajnih služb (fotoaparat, pipa, ročne ure, prstan, mape, osebni zapiski in revolver). Manjkal pa je daljnogled ... Zgodba je zanimiva.

Draževo darilo od maršala Aleksandra


Dve leti prej mi je upokojeni novinar Dragoslav Stefanović iz Pančeva poslal krajše pismo kot odgovor na moj feljton Ravnogorska ideja nekoč in danes, ki je bil leta 2002 objavljen v Politiki. Navedel je, da je konec maja 1945 v okolici Foče naletel na tabor manjše skupine četnikov (morda celo general Mihailović s spremljevalci – M. F. K.), ki se je umikala. Nadaljeval je: „Ko sem z vrhom škornja razgrnil zamaščeno odejo, sem pod njo zagledal standardni britanski vojaški daljnogled. Podobnega sem že videl. Ni imel toka, ampak samo usnjeni ščitnik za oba okularja. Na notranji strani ščitnika sem zagledal prikovano zlato ploščico velikosti škatlice vžigalic. Na ploščici je bilo v lepi kaligrafski cirilici vgravirano:
“1. 1. 1943.
Đeneralu Dragoslavu Mihailoviću
Maršal Aleksander“

Naslednjega dne je Stefanović najdeni daljnogled z letalom odnesel generalu Arsi Jovanoviću, načelniku GŠ JA. Vsekakor je zanimivo, da je britanski maršal v posvetilu napisal Dragoslav in ne Dragoljub, enako pa se je zgodilo tudi Tanjugu v sporočilu za javnost o zajetju generala Mihailovića! Ali je šlo za naključje?

Igre in kombinacije z dvojniki



Kot prekaljeni obveščevalec je Mihailović verjetno sam uporabljal svoje drugo ime v stikih s predstavniki zahodnih držav, uporabljal pa je tudi druge metode prikrivanja in zaščite, tudi igre dvojne identitete!

Tako je vsaj leta 1942 v Srbiji obstajalo kar nekaj njegovih dvojnikov. Pričevanje je zapustil sam general Mihailović, saj je 13. julija 1942 izdal dva zanimiva ukaza. V prvem je „Ilijevu“ (Siniši Ocokoljiću) ukazal: „V rajonu Sokobanje izberite mojega dvojnika: biti mora obrit, imeti očala, pipo in nekaj spremljevalcev. Uredite tako, da bo ljudstvo verjelo, da sem to zares jaz. Ta dvojnik naj ne govori veliko, skrivnostnost je na prvem mestu.“ Podobno je ukazal „Feliksu“ (Zvonimiru Vučkoviću), ki je pokrival valjevsko okrožje.

Naj se vrnemo k uvodnemu vprašanju, ali je bil general Draža Mihailović zares sovjetski obveščevalec in kot tak tudi poslan, ne na Zahod, temveč v ZSSR, kjer je leta 1960 umrl naravne smrti …
________________________________________
3.del - 17. junij 2007
SKRIVNOSTI V RUSKIH (SOVJETSKIH) ARHIVIH
Minilo je več kot petintrideset let, ko je Vladimir Dedijer, Titov biograf, načel vprašanja o stikih generala Draže Mihailovića in Dragiše Vasića s sovjetskimi obveščevalnimi službami. Prvo javno obvestilo o Draži Mihailoviću kot sovjetskem obveščevalcu, dokumentiranem v gradivu iz arhivov ZSSR, je podal dr. Boris Starkov, tedaj še mlad zgodovinar na univerzi v Sankt Peterburgu (Leningradu), na mednarodnem simpoziju zgodovinarjev 1993 v Španiji.

Dejansko pa je pri nas to vprašanje prvi načel leta 1972 Vladimir Dedijer. Ko je analiziral odnos Draže Mihailovića s sovjetsko obveščevalno službo, je Dedijer spomnil, da je bil prvi politik, ki je prišel na Ravno Goro kot glavni Mihailovićev (politični) svetovalec, dejansko eden od voditeljev republikanske stranke, odvetnik in publicist Dragiša Vasić.

Ko je Mustafa Golubić leta 1940 po prihodu v Jugoslavijo „prevzel dolžnost šefa sovjetske obveščevalne službe“, je bil tudi v „tesnem stiku z Vasićem“, ki je „skrival Golubovićevo radijsko postajo v Beogradu“, „po prihodu na Ravno Goro pa je montiral svojo radijsko postajo in imel tudi radiotelegrafista“ za neposredne zveze z Moskvo! Vsekakor je general Mihailović to moral vedeti!

Dragiša Vasić na stalni (radijski) zvezi z Moskvo


Še pred tem je Vasić „več let vzdrževal stike s sovjetskim obveščevalnim centrom v Pragi“, saj je bil specialist „za delo med belogardejsko emigracijo v Beogradu.“ (Vladimir Dedijer, Putevi ujedinjenja i borba za socialnu revoluciju, Ivan Božić, Sima Čirković, Milorad Ekmečić in Vladimir Dedijer Istorija Jugoslavije, Beograd, 1972, str. 472–473). Dragiša Vasić je bil do leta 1943 glavni politični svetovalec generala Draže Mihailovića, po letu 1944 pa so ga menda likvidirale ustaše, čeprav krožijo tudi druge različice.

Obveščevalci iz Moskve so imeli dobre zveze v meščanskih krogih Srbije in Jugoslavije, predvsem pa v sredinah belogardejske emigracije vse od začetka 1920. leta. Glavna uprava sovjetske vojne obveščevalne službe (GRU) je na Balkanu, predvsem v Bolgariji ustanovila „nekaj močnih rezidentur s številno agenturno mrežo.“ (Fedor Rusev, Boris Bazarev in Boris Ivanov). (Aleksandar Kolpakidi, Dmitrij Prohorov, Imperija GRU – Slike iz istorije ruske vojne obaveštajne službe, Moskva, Olma-Press, 2001, del I, str. 123–124).

Obaveščevalni dežnik, imenovan „Zemgor“

Čeprav so bili belogardejci v Kraljevini Jugoslaviji protiboljševiško usmerjeni, niso bili enotni. Velike razlike so bile zlasti med pristaši monarhije in eserji, kot najbolj vplivno republikansko skupino. Eserji so v Rusiji februarja 1917 izvedli revolucijo in s prestola vrgli carja Nikolaja II. Romanova. Po Leninovi boljševiški revoluciji se je njihovo levo krilo pridružilo boljševikom, medtem ko je desno krilo prestopilo na stran kontrarevolucije, po porazu pa so morali emigrirati. Ustanovili so svoj center v Pragi, kjer je potem deloval tudi Aleksandar Kerenski, njihov idejni vodja.


Draža Mihailović v svoji celici v Topčiderskem parku


Eserji, prekaljeni konspiratorji še iz časov carske Rusije, so na Češkoslovaškem ustanovili Zemgor, izjemno aktivno organizacijo, politično tesno povezano s tujimi vladami, ki so bile protiboljševiško usmerjene. Tako je Zemgor pridobil zelo vplivno mesto v javnosti in politiki evropskih in tudi neevropskih držav.

Prav zaradi tako močnega vpliva Zemgora je sovjetska obveščevalna služba v Pragi ustanovila center t. i. „četrte linije“ GRU, od koder so zelo aktivno delovali v vseh treh članicah antante: Češkoslovaški, Jugoslaviji in Romuniji. S tem centrom je bil povezan tudi Dragiša Vasić, čigar poročila so v Prago nosili iz Beograda tudi nekateri član KPJ, kot kurirji sovjetske obveščevalne službe.

Zemgoru je bilo dovoljeno delovanje v Kraljevini Jugoslaviji predvsem po zaslugi Edvarda Beneša, ki je celo neposredno vztrajal pri kralju Aleksandru I. Karađorđeviću, da je leta 1932 odobril ustanovitev Zemgora v Beogradu. Jugoslovanska vlada je tej organizaciji belogardejcev nudila subvencije in omogočila delovanje v reprezentativnih prostorih. Vodilni osebnosti Zemgora v Beogradu sta bila polkovnik Fjodor Mahin in Vladimir Lebedev, bivši minister mornarice v revolucionarni vladi Kerenskega. Oba sta bila tudi vrhunska sovjetska obveščevalca, šef pa je bil Lebedev.

Lebedev je „pokrival“ balkanski in ostali evropski prostor, medtem ko je Mahin „držal“ področje Sovjetske zveze, hkrati pa tudi kontaktiral z odposlanci iz Moskve (Grigorijev in Strelcov), ki so po letu 1924 legalno prihajali v Beograd.

Vzpostavili so tudi stike z nekaterimi jugoslovanskimi častniki, Strelcov pa se je še posebej zbližal s poznejšim generalom Vojinom Maksimovićem. Na vabilo Konstantina Fotića, ambasadorja Kraljevine Jugoslavije v ZDA, je Lebedev postal ataše za socialne zadeve! Med vojno je gestapo iskal Lebedeva v Italiji (pripomba M. F. K.).

Mihailović je pošiljal agente v Avstrijo

Mihailović je organom Ozne povedal: „Ko je prišel polkovnik Žarko Popović za načelnika obveščevalnega oddelek GŠ VKJ, sem jaz vsak dan prihajal tja in mu pomagal pri delu. Imel sem tudi konkretne naloge na terenu, saj sem pošiljal agente v Avstrijo, kjer sem imel kanale še iz časov, ko sem bil poveljnik polka v Celju. Moja naslednja konkretna zadolžitev je bila vzdrževanje zveze s Clarkom (britanski vojaški ataše v Beogradu – pripomba S. K.), ki jo je prej vzdrževal polkovnik Žarko Popović.“ (Zapisnik o zaslišanju v Ozni, Beograd, 1946, str. 6).

Takoj po okupaciji Jugoslavije aprila 1941 je gestapo iskal polkovnika Mahina kot agenta Nkvd, ki pa se je pravočasno umaknil v Črno goro, kjer se je julija 1941 priključil partizanom in potem deloval v vrhovnem štabu. Po končani vojni je nekaj časa bival v ZSSR, po vrnitvi v Jugoslavijo pa je s činom generalpodpolkovnika JA kmalu umrl. (Beloemigracija u Jugoslaviji 1918–1941, DSNZ, Uprava DV Beograd, Beograd, 1955 – Elaborat I, zvezek 1 in 2)-

Polkovnik Mihailović postane vojaški ataše

Po končanem službovanju v Celju kot poveljnik polka je bil Draža Mihailović 28. maja 1935 postavljen za vojaškega atašeja v Bolgariji. Takratni predsednik jugoslovanske vlade Milan Stojadinović je takole opisal njegovo delovanje v Sofiji: „Največ se je družil z nasprotniki kralja Borisa. Kar zadeva tuje diplomate, je najraje odhajal v sovjetsko ambasado ... (Milan Vesović, Kosta Nikolić in Bojan B. Dimitrijević, Dragoljub M. Mihailović, Rat i mir đenerala – Izabrani ratni spisi, Predgovor, Beograd, 1998, str. 23).
Mihalović je bil v Sofiji samo leto dni, zatem pa je bil na Stojadinovićevo zahtevo premeščen za vojaškega atašeja v Prago, kjer je ostal leto dni. Kako so ga sprejeli sovjetski vojaški obveščevalci, govori zanimiv dogodek: ko so bili češkoslovaški častniki povabljeni na manevre Rdeče armade, so tudi polkovnika Mihailovića „preoblekli“ u češkoslovaško uniformo. Ko so na koncu vsem gostom podelili pozlačene cigaretnice, je Mihailović namesto lažnega češkoslovaškega imena zagledal v cirilici vgravirano svoje pravo ime! O tem je pripovedoval v preiskovalnem postopku.
________________________________________
4.del - 24. junij 2007
TITO IN MIHAILOVIĆ STA SE SPOZNALA V ISTANBULU 1936. LETA
Ruska zgodovinarja Boris Starkov in Artjom Ulunjan pričata na osnovi izvirnega gradiva iz ruskih arhivov, da je bil general Draža Mihailović sodelavec sovjetske obveščevalne službe.

Vladimir Dedijer je že 1972 povedal: „V Draževem primeru je potrebno raziskati še vedno nedostopno gradivo o njegovih stikih z ZSSR in obveščevalnimi službami. Vse to bo kmalu bolj jasno, ker so tam začeli, po navodilu Mihaila Gorbačova, odpirati arhive. V to sem se prepričal, ko sem imel leta 1989 v Moskvi referat na mednarodnem simpoziju ob 200-letnici francoske revolucije. Resnica o Draži Mihailoviću bo kmalu prišla na dan.“ Imel je prav.

Mlad in neobremenjen ruski zgodovinar iz obdobja Gorbačovove perestrojke, dr. Boris Starkov, profesor in šef katedre za zgodovino 20. stoletja na univerzi v Sankt Peterburgu, je osrednji pričevalec o Draži Mihailoviću. Po ukazu Mihaila Gorbačova je bila konec 1980 ustanovljena posebna komisija CK KP ZSSR, ki je imela nalogo, da razišče „bele lise“ iz pretekle sovjetske zgodovine. V obdelavo so dobili gradivo sovjetskih obveščevanih služb in odobritev Gorbačova, da svoje izsledke tudi objavijo.

Prav zaradi teh okoliščin je dr. Starkov tudi našel gradivo in dokumentirano potrdil, da je bil general Draža Mihailović neposredno povezan s sovjetsko vojaško oziroma politično obveščevalno službo (GRU), in to od 1935. leta, ko je postal vojaški ataše Kraljevine Jugoslavije v Sofiji.
Svoja vedenja in zaključke o tej temi mi je dr. Starkov povedal neposredno v pogovoru, ki sva ga opravila 1995 v beograjskem hotelu „Palace“, ko je sodeloval na mednarodnem simpoziju zgodovinarjev v organizaciji SANU.
Pogovor z dr. Starkovom v beograjskem hotelu Palace
Po njegovih besedah je takratni podpolkovnik Draža Mihailović pripadal agenturni mreži GRU, ki jo je iz Sofije vodil tamkajšnji sovjetski vojaški ataše, general Vasilij Timofejevič Suhorukov. Po besedah Starkova je bil Mihailović, kot izkušen obveščevalec, tudi eden od pomembnejših rezidentov sovjetske obveščevalne službe! Toda že leta 1938 je bil po Stalinovem nalogu general Suvorukov z nekaj agenti likvidiran. Mihailović je bil v tistem obdobju že na službi v GŠ VKJ.
Dr. Starkov je kasneje, 21. decembra 1998, v pogovoru za beograjske Večernje novosti vnesel sicer neavtorizirano inačico, ki so jo nekateri avtorji uporabili za trditev, da Mihailović ni bil sovjetski obveščevalec. Takole je povedal: „On ni bil klasičen špijon, agent v navadnem smislu te besede! Draža je bil veliki nacionalist in monarhist in samo ta ideološka ločnica že v naprej izključuje možnost, da bi delal za obveščevalno službo kakšne komunistične države.“
V obveščevalnih zadevah, razumljivo, ta ideološki argument nima skoraj nobene vrednosti. Prepričljive dokaze za takšno stališče so izpostavili v zadnjih petnajstih letih prav mladi ruski zgodovinarji, saj je odprto arhivsko gradivo prineslo mnoga presenečanja. Tako je bilo tudi obelodanjeno, da je bil Macuoka, japonski minister zunanjih zadev, „agent vpliva“ sovjetske obveščevalne službe, kakor tudi to, da sta bili „francoska obveščevalna služba pa tudi britanska dolgo časa popolnoma pod sovjetsko kontrolo.“ (Sergo Berija, Moj oče – Lavrentije Berija, Moskva, 1994, str. 135–138).





Ko se je sodni zbor opoldne umaknil k posvetovanju, so Mihajlovića spet odpeljali v celico, kjer je kosil in potem legel na pograd s knjigo v roki.
Stalinov obaveščevalec pri Draži Mihailoviću

Ko je Stalin od češkoslovaškega predsednika Edvarda Beneša zvedel, da v Jugoslaviji neka častniška skupina pripravlja vojaški udar, je 1938 v Beograd prispel Petar Zubov z 200.000 ameriškimi dolarji. Ko je od svojega sodelavca, podpolkovnika Draža Mihailovića zvedel, da gre za skupino avanturistov, jim seveda ni izročil nobenega denarja.

Vendar ga je Stalin kaznoval zaradi propadle operativne akcije, v kateri bi ZSSR pridobila nekaj vpliva na Balkanu. (Pavel Sudoplatov, Specijalne operacije – Lubjanka i Kremlj 1930-1950. godine, Moskva, 1999, str. 14). Ta dejstva mi je omenil dr. Boris Starkov v že omenjenem pogovoru 1995 v Beogradu.
Tudi na zaslišanju v Ozni je Draža Mihailović omenjal priprave za vojaški udar, vendar leta 1940. Glavni nosilci so bili brigadni general letalstva Borislav Mirković, polkovnik Žarko Popović, tedaj načelnik obveščevalnega oddelka in sam Draža Mihailović, tedaj že polkovnik in član Glavne vojne inšpekcije.

Vse to se je dogajalo v času, ko sta ZSSR in Kraljevina Jugoslavija vzpostavljali diplomatske odnose. Polkovnik Popović je odpotoval v Moskvu kot vojaški ataše, sovjetsko agenturo pa je v Beogradu sprejemal na zvezo novi vojni ataše generalmajor A. G. Samohin – „Sofoklej“, njegov namestnik pa je postal že znani V. Z. Lebedev – „Blok“. Predvsem pa sta imela odlične pozicije v GŠ VKJ. (A. Kolpakidi in D. Prohorov, Imperija GRU, del I, str. 265).

Stike Draže Mihailovića s sovjetsko obveščevalno službo je dodatno osvetlil še drugi ruski zgodovinar, Artjom Ulunjan, avtor knjige Kominterna i geopolitika na Balkanu 1919–1938, ki je leta 1998 za zagrebški Globus razkril zanimiv podatek, da se je Tito leta 1936 v Istanbulu, ko se je vračal iz ZSSR, srečal s podpolkovnikom Dražo Mihailovićem, tedanjim jugoslovanskim vojaškim atašejem v Sofiji.
Če sprejmemo trditev zgodovinarja Ulunjana, da je prav Mustafa Golubić, ki je držal na zvezi polkovnika Dražo Mihailovića, organiziral srečanje Josipa Broza in Draže Mihailovića 1936 v Istanbulu, potem je mogoče sprejeti tudi hipotezo generala Marijana F. Kranjca, da je jeseni 1941 organiziral na Ravni Gori tudi njuno drugo srečanje.
Obveščevalni podvigi Mustafe Golubića
Le tako bomo lahko razsvetlili tudi njuno medsebojno rivalstvo, ki se je zatem prevesilo v partizansko – četniški spopad. Zgodovinarji še vedno razpravljajo, ali je bil Mihailović „podaljšana roka Moskve“ oziroma ali je bil Tito „trockistični izdajalec“. Gre namreč za to, kdo je nemškemu gestapu izdal Mustafo Golubića. Arhivi še vedno molčijo.
Naj se ponovno vrnemo na začetek tega feljtona oziroma k trditvi Miodraga Nikolića o naravni smrti generala Draža Mihailovića 1960 v Moskvi. Povsem razumljivo je, da Nikolić kot častnik Ozne ni mogel posredovati dokumentiranih podatkov. Morda pa tudi ni hotel, kajti njegov stari oče je bil dober prijatelj Mustafe Golubića, ki je kljub strahovitemu mučenju v zaporih gestapa, vse skrivnosti odnesel v grob!

Zato sem se jeseni 1998 zelo razveselil novice, da bodo v Beogradu kmalu odprli dosje generala Draže Mihailovića. Zvedel sem celo, da bo ta dosje razkril generalpolkovnik Jovo Popović, dolgoletni direktor Varnostnega inštituta v Beogradu.

Vendar so notranji (Kosovo) in zunanjepolitični razlogi (agresija Nato, aretacija Miloševića) to najavo verjetno premaknili v daljnjo prihodnost. Kljub temu pa zdaj zagotovo vem, da se v arhivih bivše SFRJ še vedno hranijo dokumenti, ki nam bodo pojasnili našo nekdanjo skupno zgodovino. Tudi mnogi Slovenci verjetno že težko pričakujejo, kaj vse skrivajo arhivi jugoslovanske Udbe in armadnega Kosa!



Tatjana Malec
pred 4 tedni
5.
Zgornji prispevek o Dražetu Mihajloviću kaže na to, da se bodo z odpiranjem arhivov, obelodanile mnoge usode ljudi in dogodkov, ki so bili zakriti javnosti. Tako bo vse manj raznih zgodb, ki izhajajo iz prve roke Udbe, ki je stvari potvarjala, spreminjala in prilagajala po tedanjih političnih potrebah za javnost. Dokazi in argumenti bodo "spregovorili" kaj je resnično in kaj ni. Zgodba o Dražetu Mihajloviću je že ena takšnih, ki preseneča.
Tatjana Malec
pred 4 tedni
6.
Podatke obveščevalcev je potrebno jemati s rezervo.Fjodor Mahin se je kot prostovoljec pridružil Srbski vojjski in z njo sodeloval pri preboju Solunske fronte. Tako, da je malo možnosti, da je sodeloval v oktoborski revoluvijiin še manj verjetno, da bi med bojem proti belogardistom in intervencijskim silam pošiljali svoje ljudi na druge fronte. Med komije je vsopil leta 1939, kar je nenavadno za sovjetskega komija.
Beli rusi so boj ali manj aprila leta 1941 stopili na nemško stran, zato so bili preživeli po vojni predani SZ.
pepe 2
pred 4 tedni
7.
Pepe, gre za prevod upok. generalmajorja Marjana F. Kranjca, ki govori o razkritjih v ruskih arhivih:zgodovinarja dr. Borisa Starkova iz Petersburga na mednarodnem simpoziju zgodovinarjev leta 1993 v Španiji. In nenazadnje gre za vrhunske ruske obveščevalce in ne za kakšne udbovske novice tretjega ranga, Jaz se toliko ne spoznam na obveščevalne zadeve, vendar verjamem, da zapisano niso izmišljotine, saj gre za resne in preudarne poročevalce, ki vedo kaj napišejo. Piše tako-le:

Skrivnosti v ruskih (sovjetskih) arhivih

Prvo javno obvestilo o Draži Mihailoviću kot sovjetskem obveščevalcu, dokumentiranem v gradivu iz arhivov ZSSR, je podal dr. Boris Starkov, tedaj še mlad zgodovinar na univerzi v Sankt Peterburgu (Leningradu), na mednarodnem simpoziju zgodovinarjev 1993 v Španiji.

Dejansko pa je pri nas to vprašanje prvi načel Vladimir Dedijer leta 1972. Ko je analiziral odnos Draže Mihailovića s sovjetsko obveščevalno službo, je Dedijer spomnil, da je bil prvi politik, ki je prišel na Ravno Goro kot glavni Mihailovićev (politični) svetovalec, dejansko eden od voditeljev republikanske stranke, odvetnik in publicist Dragiša Vasić.

Ko je Mustafa Golubić leta 1940 po prihodu v Jugoslavijo "prevzel dolžnost šefa sovjetske obveščevalne službe", je bil tudi v "tesnem stiku z Vasićem", ki je "skrival Golubovićevo radijsko postajo v Beogradu", "po prihodu na Ravno Goro pa je montiral svojo radijsko postajo in imel tudi radiotelegrafista" za neposredne zveze z Moskvo! Vsekakor je general Mihailović to moral vedeti.

Dragiša Vasić na stalni (radijski) zvezi z Moskvo

Še pred tem je Vasić "več let vzdrževal stike s sovjetskim obveščevalnim centrom v Pragi", saj je bil specialist "za delo med belogardejsko emigracijo v Beogradu". (Vladimir Dedijer, Putevi ujedinjenja i borba za socialnu revoluciju, v: Ivan Božić, Sima Čirković, Milorad Ekmečić in Vladimir Dedijer, Istorija Jugoslavije, Beograd, 1972, str. 472-473) Dragiša Vasić je bil do leta 1943 glavni politični svetovalec generala Draže Mihailovića, po letu 1944 pa so ga menda likvidirali ustaši, čeprav krožijo tudi druge različice.

Obveščevalci iz Moskve so imeli dobre zveze v meščanskih krogih Srbije in Jugoslavije, predvsem pa v sredinah belogardejske emigracije vse od začetka leta 1920. Glavna uprava sovjetske vojne obveščevalne službe (GRU) je na Balkanu, predvsem v Bolgariji, ustanovila "nekaj močnih rezidentur s številno agenturno mrežo" (Fedor Rusev, Boris Bazarev in Boris Ivanov). (Aleksandar Kolpakidi, Dmitrij Prohorov, Imperija GRU - Slike iz istorije ruske vojne obaveštajne službe, Moskva, Olma-Press, 2001, del I, str. 123-124)
Obveščevalni dežnik, imenovan Zemgor

Čeprav so bili belogardejci v Kraljevini Jugoslaviji protiboljševiško usmerjeni, niso bili enotni. Velike razlike so bile zlasti med privrženci monarhije in eserji kot najbolj vplivno republikansko skupino. Eserji so v Rusiji februarja 1917 izvedli revolucijo in s prestola vrgli carja Nikolaja II. Romanova. Po Leninovi boljševiški revoluciji se je njihovo levo krilo pridružilo boljševikom, medtem ko je desno krilo prestopilo na stran kontrarevolucije, po porazu pa so morali emigrirati. Ustanovili so svoj center v Pragi, kjer je potem deloval tudi Aleksandar Kerenski, njihov idejni vodja.

Eserji, prekaljeni konspiratorji še iz časov carske Rusije, so na Češkoslovaškem ustanovili Zemgor, izjemno aktivno organizacijo, politično tesno povezano s tujimi vladami, ki so bile protiboljševiško usmerjene. Tako je Zemgor pridobil zelo vplivno mesto v javnosti ter politiki evropskih in tudi neevropskih držav.

Prav zaradi tako močnega vpliva Zemgorja je sovjetska obveščevalna služba v Pragi ustanovila center tako imenovane četrte linije GRU, od koder so zelo aktivno delovali v vseh treh članicah antante: Češkoslovaški, Jugoslaviji in Romuniji. S tem centrom je bil povezan Dragiša Vasić, čigar poročila so v Prago nosili iz Beograda tudi nekateri član KPJ, kot kurirji sovjetske obveščevalne službe.

Zemgorju je bilo dovoljeno delovanje v Kraljevini Jugoslaviji predvsem po zaslugi Edvarda Beneša, ki je celo neposredno vztrajal pri kralju Aleksandru I. Karađorđeviću, da je leta 1932 odobril ustanovitev Zemgora v Beogradu. Jugoslovanska vlada je tej organizacije belogardejcev ponudila subvencije in omogočila delovanje v reprezentativnih prostorih. Vodilni osebnosti Zemgora v Beogradu sta bila polkovnik Fjodor Mahin in Vladimir Lebedev, bivši minister mornarice v revolucionarni vladi Kerenskega. Oba sta bila tudi vrhunska sovjetska obveščevalca, šef pa je bil Lebedev.

Lebedev je "pokrival" balkanski in preostali evropski prostor, medtem ko je Mahin "držal" območje Sovjetske zveze, hkrati pa je bil v stiku z odposlanci iz Moskve (Grigorijev in Strelcov), ki so po letu 1924 legalno prihajali v Beograd. Vzpostavili so tudi stike z nekaterimi jugoslovanskimi častniki, Strelcov pa se je še posebno zbližal s poznejšim generalom Vojinom Maksimovićem. Na vabilo Konstantina Fotića, ambasadorja Kraljevine Jugoslavije v ZDA, je Lebedev postal ataše za socialne zadeve! Med vojno je gestapo iskal Lebedeva v Italiji (pripomba M. F. K.).

Mihailović je pošiljal agente v Avstrijo

Mihailović je organom Ozne povedal: "Ko je prišel polkovnik Žarko Popović za načelnika obveščevalnega oddelek GŠ VKJ, sem jaz vsak dan prihajal tja in mu pomagal pri delu. Imel sem tudi konkretne naloge na terenu, saj sem pošiljal agente v Avstrijo, kjer sem imel kanale še iz časov, ko sem bil poveljnik polka v Celju. Moja naslednja konkretna zadolžitev je bila vzdrževanje zveze s Clarkom (britanski vojaški ataše v Beogradu, pripomba S. K.), ki jo je prej vzdrževal polkovnik Žarko Popović." (Zapisnik o zaslišanju v Ozni, Beograd, 1946, str. 6)

Takoj po okupaciji Jugoslavije aprila 1941 je gestapo iskal polkovnika Mahina kot agenta NKVD, ki pa se je pravočasno umaknil v Črno goro, kjer se je julija 1941 priključil partizanom in potem deloval v vrhovnem štabu. Po končani vojni je nekaj časa bival v ZSSR, po vrnitvi v Jugoslavijo pa je s činom generalpodpolkovnika JA kmalu umrl. (Beloemigracija u Jugoslaviji 1918-1941, DSNZ, Uprava DV Beograd, Beograd, 1955 - Elaborat I, zvezek 1 in 2)

Polkovnik Mihailović postane vojaški ataše

Po končanem službovanju v Celju kot poveljnik polka je bil Draža Mihailović 28. maja 1935 postavljen za vojaškega atašeja v Bolgariji. Takratni predsednik jugoslovanske vlade Milan Stojadinović je takole opisal njegovo delovanje v Sofiji: "Največ se je družil z nasprotniki kralja Borisa. Kar zadeva tuje diplomate, je najraje odhajal v sovjetsko ambasado. (Milan Vesović, Kosta Nikolić in Bojan B. Dimitrijević, Dragoljub M. Mihailović, Rat i mir đenerala - Izabrani ratni spisi, Predgovor, Beograd, 1998, str. 23)

Mihalović je bil v Sofiji samo leto dni, zatem pa je bil na Stojadinovićevo zahtevo premeščen za vojaškega atašeja v Prago, kjer je ostal leto dni. Kako so ga sprejeli sovjetski vojaški obveščevalci, govori zanimiv dogodek: ko so bili češkoslovaški častniki povabljeni na manevre Rdeče armade, so tudi polkovnika Mihailovića "preoblekli" v češkoslovaško uniformo. Ko so na koncu vsem gostom podelili pozlačene cigaretnice, je Mihailović namesto lažnega češkoslovaškega imena zagledal v cirilici vgravirano svoje pravo ime! O tem je pripovedoval v preiskovalnem postopku.
Tatjana Malec
pred 4 tedni
8.
Fjodor Mahin + 02. 06. 1945
"Po končani vojni je nekaj časa bival v ZSSR, po vrnitvi v Jugoslavijo pa je s činom generalpodpolkovnika JA kmalu umrl. (Beloemigracija u Jugoslaviji 1918–1941, DSNZ, Uprava DV Beograd, Beograd, 1955 – Elaborat I, zvezek 1 in 2)-"

Umrl že ne mesec po končani vojni, a UDBa piše, da je po osvoboditvi nekaj časa živelčv SZ. Očitno fabricirani podatki. JA ne bi lagala o datumu smrti svojega ge. podpolkovnika.

Mimogrede, takopj po vdoru iz Bolgarije rdečearmejski generali niso imeli nikakršnih navodil, kaj početi s četniki šele po prvih stikih , ko so četniki zahtevali, da jim prepustjo občinske uprave so dobili navodila iz Moskve, da se do četnikov obnašajo nezainteresirano ali sovražno, odvisno od trenutnega dogajanja.
pepe 2
pred 4 tedni
9.
Фјодор Махин
Из Википедије, слободне енциклопедије
ФЈОДОР МАХИН
Vlado Zečević i Fjodor Mahin.jpg
Влада Зечевић и Фјодор Махин, 1942. године
Датум рођења април 1882.
Место рођења Николајевск на Амуру
Руско царство
Датум смрти 2. јун 1945. (62/63 год.)
Место смрти Београд, ФД Србија
Социјалистичка Федеративна Република Југославија ДФ Југославија
Професија војно лице
Члан КПЈ од 1939.
У току НОБ-а члан Врховног штаба НОВ и ПОЈ
Служба Војска Краљевине Србије
НОВ и ПО Југославије
Југословенска армија
1915 — 1918.
1941 — 1945.
Чин генерал-лајтант
Начелник историјског одељења
Генералштаба ЈA.
Одликовања
Партизанска споменица 1941.

Фјодор Јевдокимович Махин – Атаман (1882—1945), учесник Народноослободилачке борбе и генерал-лајтнант Југословенске армије.

Садржај

1 Биографија
2 Дела
3 Референце
4 Литература

Биографија

Рођен је априла 1882. године у месту Николајевск на Амуру у Сибиру. Његова стара атаманска породица Јевдокимовича била је пресељена у Сибир где се он родио. У Русији је завршио Војну козачку школу и генералштабну академију.

У Првом светском рату ступио је са чином генералштабног мајора руске царске војске у Српску добровољачку дивизију и с њом се, након борби у Добруџи, пребацио на Солунски фронт. Током рата унапређен у чин генералштабног пуковника. Учествовао је у пробоју Солунског фронта.

За време грађанског рата у Русији био је члан партије есера. После пораза белих, преко Сибира и Јапана одлази у Француску. Године 1923. дошао је у Краљевину Срба, Хрвата и Словенаца, где је радио као публициста и писао је о Совјетском Савезу. Као војни историчар и добар познавалац ратне вештине на оперативном и стратегијском нивоу био је признат и популаран у Краљевини Југославији.[1]

Био је симпатизер Комунистичке партије Југославије, а 1939. године је постао и њен члан. Учесник је Народноослободилачке борбе од 1941. године. Радио је у пропагандном одељењу Врховног штаба НОВ и ПОЈ. У Народно ослободилачкој војсци, радио је на писању извештаја ко је ко на југословенском ратишту, анализирао светска ратишта, пропагирао је НОВ Југославије. Заслугама за развој и популаризацију Народно ослободилачког покрета, два пута после рата унапређен у чинове генерал-мајора и генерал лајтанта. По завршетку рата био је први начелник Историјског одељења Генералштаба Југословенске армије.

По повратку из „матушке Русије“ (тада Совјетског Савеза), преминуо је 2. јуна 1945. године у Београду.[1]

Носилац је Партизанске споменице 1941. године.
Дела

Објавио је следећа дела:

„Јуриш на Немачку“. 1944. година
„Наша регуларна војска“. 1944. година

Референце

Матовић, Иван (2004). Верни отаџбини и позиву. Београд: НИЦ Војска. стр. 87. ISBN 978-86-7530-113-4.

Литература

Мала енциклопедија Просвета, Београд 1959. година
Војни лексикон. „Војноиздавачки завод“ Београд, 1981. година.
------------------------------------------------------------------------------------------------------



Fjodor Jevdokimovič Mahin – Ataman (1882—1945), učesnik Narodnooslobodilačke borbe i general-lajtnant Jugoslovenske armije.

Četnici su sve do 1942. godine mislili da je pukovnik Mahin vođa partizana.[1]

Biografija[uredi - уреди

Rođen je aprila 1882. godine u mestu Nikolajevsk na Amuru u Sibiru. Njegova stara atamanska porodica Jevdokimoviča bila je preseljena u Sibir gde se on rodio. U Rusiji je završio Vojnu kozačku školu i generalštabnu akademiju.

U Prvom svetskom ratu stupio je sa činom generalštabnog majora ruske carske vojske u Srpsku dobrovoljačku diviziju i s njom se, nakon borbi u Dobrudži, prebacio na Solunski front. Tokom rata unapređen u čin generalštabnog pukovnika. Učestvovao je u proboju Solunskog fronta.

Za vreme građanskog rata u Rusiji bio je član partije esera. Posle poraza belih, preko Sibira i Japana odlazi u Francusku. Godine 1923. došao je u Kraljevinu Srba, Hrvata i Slovenaca, gde je radio kao publicista i pisao je o Sovjetskom Savezu. Kao vojni istoričar i dobar poznavalac ratne veštine na operativnom i strategijskom nivou bio je priznat i popularan u Kraljevini Jugoslaviji.[2]

Bio je simpatizer Komunističke partije Jugoslavije, a 1939. godine je postao i njen član. Učesnik je Narodnooslobodilačke borbe od 1941. godine. Radio je u propagandnom odeljenju Vrhovnog štaba NOV i POJ. U Narodno oslobodilačkoj vojsci, radio je na pisanju izveštaja ko je ko na jugoslovenskom ratištu, analizirao svetska ratišta, propagirao je NOV Jugoslavije. Zaslugama za razvoj i popularizaciju Narodno oslobodilačkog pokreta, dva puta posle rata unapređen u činove general majora i general lajtanta. Po završetku rata bio je prvi načelnik Istorijskog odeljenja Generalštaba Jugoslovenske armije.

Po povratku iz "matuške Rusije" (tada SSSR-a), preminuo je 2. juna 1945. godine u Beogradu.[2]

Nosilac je Partizanske spomenice 1941. godine.

Dela[uredi - уреди | uredi izvor]

Objavio je sledeća dela:
„Juriš na Nemačku“. 1944. godina
„Naša regularna vojska“. 1944. godina

Reference[uredi - уреди | uredi izvor]

1.Vrati se na vrh ↑ http://znaci.net/00001/4_14_1_83.htm
2.↑ Vrati se na: 2,0 2,1 Matović, Ivan (2004). Verni otadžbini i pozivu. Beograd: NIC Vojska. str. 87. ISBN 86-7530-113-8.

Literatura[uredi - уреди | uredi izvor]
Mala enciklopedija Prosveta, Beograd 1959. godina
Vojni leksikon. „Vojnoizdavački zavod“ Beograd, 1981. godina.
Tatjana Malec
pred 4 tedni
10.
Pepe, ne vem, zakaj omenjate generala JLA Fjodora Mahina, ki ga jaz sploh
ne navajam. Iz splošne Wikipedije pa sem ugotovila, da Vaše navedbe o njem
niso povsem točne.

Drugo, ne navajate vira glede navodil poveljnikov Rdeče armade, ki so
sodelovali pri osvoboditvi Srbije v odnosu na četnike.

In najvažnejše, gotovo ne bo držalo, da slovenski četniki pod poveljstvom
majorja Karla Novaka niso imeli zveze s srbskimi četniki, saj so bili
vendar podrejeni generalu Draži Mihajloviću! Tako vsaj trdijo zgodovinarji,
prebrala pa sem slučajno tudi knjigo z naslovom Plava garda, ki jo je
napisal že omenjeni generalmajor Marijan F. Kranjc.

Tatjana Malec
pred 4 tedni
11.
1. mahina je potrebno preveriti z iskanjem Ctrl+f, asli je bil omenjen ali ne.
2 Eno je major Novak do "umika" v italijo, drugo so "četniki" po kapitulaciji Italije. Novak je po odpovedi Avšiča postal vojaški poveljnik za Dravsko banovino, vendar so mu klerikalci metali polena poid noge, ker so hoteli polično vodenje odpora, ne vojaško, kot je po zakonih kraljevine. Bili so heci ker so klerikalci se pritoževali kreku, nacionalisti in med njimi redki monarhisti pa preko Mihailovića srbskemu delu vlade v emigraciji. Posledica je bila degradacija gen. Rupnika in "črna pika" Natlačenu, ker srta ovirala nastanek četništva. Nikjer nisem omenil četnikov pred padcem Laške.
Ravnanje rusov je znano iz knjig, da so četnike prvo poslušali in nič naredili, čez čas pa odganjali ali razorožili.
Vedeti je treba, da so vezi Srbije- Rusije iz časa balkanskih vojn in so tudi monarhisti videli ruse kot slovane in zaveznike, po drugoi strani se je ruska vojna misija sama prepričala o sodelovanju četnikov z naciji.
Tudi drži, da je Stalin zahteval, da se vsi podredijo Mijhailoviću, pa si kasneje na osnovi govoric in dokumentov premislil. BTW tudio v Zagrebu je delovala radisko oddajnpo- prejemna postaj Kominterne.

Za zaključek, če bi jugosi res predali Mihailovića SZ in objavili, da so ga pihnili, potem bi Stalin v času informbiroja to izkoristil in titovkova vlada bi padla, dovolj bi bile tudi govorice o pogajanjih za predajo oz, da je Draža bil ruski sodelavec.

O uporabi " tajnih dokumntov" imamo doma lep dokaz Leljaka in Omerze.
pepe 2
pred 4 tedni
12.
CTRL+F je potrebno v blogu uporabiti

vir so četniški dokumenti

tega pa nisem napisal, niti pomislil, problem pri maj. Novaku je v tem, da ga je onemogočala domača klerikalna klika, kajti po zakonih kraljevine je on bil poveljnik, kateremu je politika bila samo v pomoč. V bivši Dravski banovini pa je bilo obratno, politiki so želeli imeti nadzor nad vojsko. Tako so klerikalci Novaka tožili Kreku, Novak pa klerikalce Draži, ta pa kralju. Tako je Rupnik bil degradiran , ker je skupaj z natlačenom oviral ustanjvljanje četniških enot.
BTW kranjc ne upošteva, da je z razpustom Gorskega žtaba, četništvo kot JVvD, končano in so samo "banditi in dezerterji".
Tigrovci niso vstopali v četnike, ker je kračljeva oblsta konec 40. in 41 do vojne onemogočala delovanje angleških agentov(kar so bili tigrovci ki so sabotirali nemške transporte) ker so se bali spopadov agentov na ozemlju Juge. Mimogrede, kralj/ regent in politika so tigrovce podpširala v času zaostrenih odnosov z lahi ali švabi, ko so se zbližali, pa jih ovirala, kolikor je mogla, brez javnega pompa.
pepe 2
pred 4 tedni
13.
Pepe-2, odpirate vprašanja, ki po mojem mnenju presegajo moj prispevek, moje izkušnje med vojno, ko sem bila še otrok in vprašanja, ki ne sodijo v kontekst dogajanja med vojno na Primorskem. Niste mi odgovorili na konkretna vprašanja, ki ste jih sami izzvali!

Nekdanje strankarske zdrahe v bivši Dravski banovini me sploh ne zanimajo in dvomim, da zanimajo bralce mojega bloga, niti nisem pričakovala in nameravala širiti vprašanja o četništvu, še manj pa odpirati debato o Stalinovih poveljnikih in njihovem ravnanju v Srbij., saj imajo Srbi dovolj raziskovalcev, ki se kvalificirano ukvarjajo s temi vprašanji in zadevajo bolj njihovo krajevno okolje. O tem lahko objavite samostojni prispevek, če ocenjujete, da bo ljudi zanimal. Morate me razumeti, da sem jaz pesnica in da se nisem poglobljeno ukvarjala s podobnimi problemi, ki morda zanimajo bolj vas, kot mene in ostale bralce.

Glede dokumentov Udbe (SDV), ki jih nekateri aktualni raziskovalci (Leljak, Omerza, in drugi) v Arhivu Slovenije preučujejo pa pod kontekstom mojega prispevka, ki teh vprašanj ne obravnava, ne nameravam razpravljati, ne sodijo k njegovi vsebini. Pripomnim le, da je ta ustanova meni in moji družini in mnogim Slovencem po nepotrebnem povzročila veliko težav in gorja, zato ne želim komentirati njenega delovanja. To je zgodovinska tema, s katero se znanstveno ukvarja Inštitut za novejšo zgodovino

Lepo pozdravljam in vam želim, da napišete še veliko prispevkov iz svoje izkušnje in vneme za poglabljanje v polpreteklo zgodovino.
Tatjana Malec
pred 4 tedni
Oddaj svoj komentar - Komentarji so moderirani in ne bodo takoj vidni
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163602
Forum avtorjev: 15836 Forum teme: 34263 // Odgovorov: 1863707
Blog avtorjev: 3555 // Blogov: 84560 // Komentarjev: 1210383
Avtorji fotografij: 25367 // Slik: 216308 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "