Priimek Jug
IZVOR PIIMKA JUG
 
Ustno izročilo pravi, da priimek Jug izhaja iz Srbije. Milica, žena kneza Lazarja, ki je bil ubit na Kosovem polju (njegova glava leži v Carigradu) je bila hči Bogdana Juga. Ciklus iz narodne epike je pesnitev »Jug Bogdan in devet sinov Jugovića i majke Jugovića«, ki opeva odhod na vojsko, bojevanje in izgubo devetih sinov in kaj se je dogajalo med boji na Kosovem polju. Kosovski junaki so bili sprejeti v rodbinsko zvezo kneza Lazarja, ki je imel za ženo Milico, hčer Bogdana Juga.
Despot Štefan Lazarevič je leta 1404 sestavil napis na Kosovskem stebru v verzih, ki je poleg drugih besedil v slavo Lazarja, postal temelj za kosovsko legendo in za kosovski epski ciklus. Njegošev »Gorski venac« - 1847, ki je spoj pripovednih in junaško lirskih prvin ljudskega pesništva.

Verzi o majki Jugovića in njenih devetih padlih sinovih govorijo:
»Ako su odljeteli ždrali,
ostali su ptiči ždralovići.«
Oče mi je pripovedoval, da je njegova babica Magdalena Jug, poročena z njegovim dedom Bartolomejem Gašperčičem iz Famelj, izhajala iz Jugove družine iz Žabjega Kraja v Solkanu in da naj bi po starem ustnem izročilu izhajala od potomcev po Bogdanu Jugu in njegovih devetih kosovskih junakih.
Profesor Pavle Merku sicer na vprašanje ali so s priimkom Jug in podobnimi tudi označevali smer, od koder se je kdo preselil zatrjuje, da so priimki narejeni po vetrovih, ki prihajajo s severa ali juga, torej Sever in Jug, ki bivata v hišah, od koder prihaja južni oz. severni veter. So pa še druga imena za veter, ki pa niso postala priimki: mornik, ki piha z morja.
Seveda glede na vse, kar je o priimku Jug znanega, bomo težko prišli do prave resnice, lahko le domnevamo. Narodi in ljudje niso bili statični od nekdaj na istem mestu, temveč so se preseljevali. Zapisanega o posameznih družinah je pa malo.
Viri govorijo (Jug. Enciklopedija,1936): Kosovska bitka je bila 15. 06. 1389 po Julijanskem koledarju med Srbi in Turki na obalah reke Labe. Turki so prišli do Plovdiva prek Čustendila, Kumanova in Prištine, Srbi pa so prišli iz Kruševca, Jankove Klisure prek Kuršumlije. Nasprotniki so se postavili eden napram drugemu, Turkov je bilo okrog 100.000, Srbov pa je bilo le 35.000 mož. Srbsko desno in turško levo Krilo je bilo na Sitnici. Nasprotno krilo se je naslanjalo na planine. V srbskem centru je bil knez Lazar, desno krilo pa je sestavljal Dimitrij Vojinović s konjenico. Vuk Branković, zet kneza Lazarja je imel šest do sedem tisoč ljudi in je bil v rezervi izza centra. Turški center je branil car Murat, desno krilo pa je branil Bajazit, levo krilo pa princ Jakob. V začetku so se Srbi držali defenzivno. Turki so 15. junija zjutraj pršli iz levega krila preko reke Labe. Srbi so odbili napad in pregnali Turke preko Labe in s svojim desnim krilom prišli za njimi. Uspeli so prebiti levo turško krilo, približali so se carju Muratu, ki ga je Miloš Obilić, zet kneza Lazarja, ubil. Srbi so prodirali z desnim krilom in izpostavili levi bok krila proti turškemu centru. Bajazit je napadel izpostavljeni levi bok Srbov in istočasno dal povelje za rezervni frontalni napad. Srbska rezerva z Vukom Brankovićem, zetom kneza Lazarja, ni uspela premagati. Levo krilo (V.Vuković in Horvat) je ostalo neaktivno. Tako je bilo desno srbsko krilo uničeno, kneza Lazarja pa so Turki ujeli in obglavili ter odnesli glavo v Carigrad, kjer je še danes. Vladko Vuković se je umaknil prek Mitrovice, Vuk Brankovič pa pred Gradeča.
Jožko Šavli navaja v zgodovini Celjskih grofov, da je imel v prvi Jugoslaviji tudi prof. Milko Kos navodilo, naj Slovence prikazuje kot narod »brez plemstva«, »zgodovinskih hlapcev«, ki naj bi bil celo tisočletje pod »nemškim jarmom«. Izpod njega naj bi nas rešili šele bratski Srbi leta 1918. Dragan Šanda je njegova izvajanja po pravici zvrnil, toda »nemška« zgodba se je, očitno po smernicah z vrha, ponavljala naprej. Ker so Celjski grofje imeli sorodstvene vezi z bosanskimi Kotromanići in srbskimi Brankovići, se je lahko v smislu veljavne jugoslovanske ideologije le uveljavilo gledanje, da so bili Celjski »edini« slovenski plemiški rod, kar pa ni res. Slovenci – Karantanci so imeli tudi svoje plemstvo.
In če so imeli Celjski grofje sorodstvene vezi z zetom kneza Lazarja Brankovičem, je mogoče utemeljeno sklepati, da so prihajali v naše kraje tudi potomci Bogdana Juga in njegovih devet sinov, ki so padli na Kosovskem polju, a ti so imeli družine in potomce.
Ptiči ždrali so padli na bojišču, ostali pa so ptiči ždraloviči (potomci rodbinske veje Jug). Bizanc je bil odločujoča sila na Balkanskem polotoku od leta 1018, odtlej se je krepil tudi turški fevdalni jarem. Srbijo so pustošili Madžari, Normani in križarji, vsi bizantinski sovražniki.
Leta 1427 je umrl srbski knez Štefan Lazarević, sin kneza Lazarja, ki mu je sultan Bajazit I. ponudil vazalni položaj. Kneginja Milica in mladoletni Štefan sta ponudbo sprejela. Kot turški vazal je moral sodelovati na vojaškem pohodu v Vlaško. Sodeloval je v bitki pri Nikopolju leta 1396 in imel velike zasluge za zmago Turkov. Po angorski bitki pa se je Štefan osamosvojil in se približal Ogrski, ki mu je dala Mačvo in Beograd. Obnovljeno mesto je postalo njegova prestolnica, leta 1421 pa je dobil še Zeto.
Turki so leta 1459 odpravili despotovino in Srbijo razdelili na sandžake. Podjarmljeno ljudstvo je občutilo družbeno, nacionalno in versko zatiranje turških fevdalcev. Del srbskih fevdalcev je padel v boju proti turškim osvajalcem, drugi del pa je pobegnil čez mejo pred vojaško fevdalnim turškim sistemom. Turki so naseljevali v Srbiji svoje ljudstvo. Bili so veliki nemiri in vstaje. Velika selitev Srbov je bila v 16. stoletju. Srbi so se razselili po pokrajinah Avstrije in Ogrske. In tako naj bi po ustnem izročilu prišli potomci Bogdana Juga (ždralovići) tudi v Solkan. Ustno izročilo govori, da so prišli prek Ukrajine (Vuga Anica) in germanskih dežel (vir: Gašperčič Jožef) k nam.
Leta 1500, po smrti zadnjega goriškega grofa Lenarta so po dedni pogodbi prevzeli oblast nad Goriško Habsburžani, ki so tod vladali skoraj do konca leta 1918. Kronologija beleži prvega Juga, župnika v Solkanu (Štefan Jug * 04. 4.1635), verjetno so se Jugi naselili v Solkanu že prej. Od leta 1597 naprej začnejo voditi v Solkanu krstne knjige. Ob pustošenju v prvi svetovni vojni so bili arhivi uničeni tako, da se opiramo bolj na ustna izročila.
HIPOTEZA
 

Solkanske Juge povezovati s kosovsko zgodbo zgolj na osnovi ustnega izročila je nekoliko mitično, pa vendar nekaj resnice že mora biti tudi na tem. Izročila se prenašajo iz roda v rod. Za srbske zgodovinske razmere pa je kosovska bitka in celotna zgodba spletena okrog smrti kneza Lazarja in carice Milice, hčere od Bogdana Juga, rojene 1335, ki se je leta 1353 poročila s knezom Lazarjem Hrebeljanovićem in je dobila po moževi smrti ime Jevgenija, a preden je umrla še ime Jefrosinija, torej z vso Kosovsko zavezo predstavlja preneseni osnovni mit. Pri carici Milici je pomembno tudi to, da je bila prva ženska v Srbiji, ki je bila diplomatska posrednica pri sultanu Bajazitu 1398. leta. Umrla je 11.11.1405 in je pokopana v samostanu na Ljubostinji. Srbska zgodovina pravi, da je bila Milica Jug od Bogdana, besno in oholo dekle, kakor so bili vsi Jugi, ki so znali vihteti sabljo, ki so jo dobili do carja Dušana. Car Lazar je bil zaščitnik Jugovih in jim je podelil tudi knežje naslove, a po kosovski bitki so izginili vsi, ki so carici Milici nekaj pomenili – mož Lazar, devet bratov in oče Bogdan Jug. Potomci bratov pa so se razbežali pred turškim terorjem po svetu. So Jugi njeni daljni potomci?
Priimek Jug je tipični solkanski priimek. Po nekem nenapisanem pravilu se štejejo med prave Solkance tisti, katerih rodbina biva v Solkanu 200 in več let. Šele po 200 letih pridobi rodbina domovinsko pravico, da se šteje med Solkance.
V zvezi s preseljevanjem iz južnega Balkana znanih družin v Solkan, bi poleg Jugove, omenila tudi priimek Srebrnič, ki naj bi prišel iz Srebrenice. Kdo se ne spominja genocida nad muslimani v Srebrenici, ki so ga zagrešile srbske enote pod poveljstvom vojnega zločinca Ratka Mladića. Solkanski Srebrniči imajo najverjetneje svoje davno krvno sorodstvo v tem mestu, kjer je bilo v letih 1992 do 1995 pobitih 7.000 do 8.000 bosanskih muslimanov, moških in tudi dečkov in izvršen tako krut genocid.
Ob vdorih Turkov so se družine preseljevale iz Srebrenice tudi na Dolenjsko. Tu velja omeniti tudi gradič Srebrenice iz 15. in 16 stoletja, ki so ga pozneje pridobili stoletni gospodje Minndorferji, nato pa je menjal več lastnikov od češkega graščaka Karla Smole in drugih, dokler ni po več lastnikih prišel po prvi svetovni vojni v kmečke roke.
Iz dejstva, da so bili na Dolenjskem v gradiču Srebrenice plemiči, bi lahko sklepali, da je bila tudi rodbina Srebrničev, ki je prišla iz Srebrenice v Solkan v sorodu s tem plemenitim rodom. Tu naj bi omenila tudi dr. Josipa Srebrniča, škofa na Krku, solkanskega rojaka. Pa še solkanskega rojaka Jožeta Srebrniča, ki je že pred vojno sodeloval z organizacijo TIGR. Nekateri viri govorijo, da naj bi ga na poti na konferenco na Laznah, kjer bi predstavil zgodovino in avtohtonost Slovencev, naj bi ga po nalogu boljševikov likvidirali, ko je s čolnom prispel čez Sočo. Njegova smrt je ostala nepojasnjena. Ta grozodejstva nad lastnim narodom in zavednimi Slovenci bodo morali zgodovinarji še raziskati in pojasniti. Verjetno bodo mlajši zgodovinarji pristopili bolj pogumno in neobremenjeno k tej nalogi. Če pogledamo zgodovinsko dogajanje nazaj, se medsebojno prepletajo zanimivi dogodki in dejstva. Zgodovina in tudi rodoslovna veda imata na tem področju še veliko raziskovalnega dela.
 
ROD MOJEGA DEDA JOŽEFA GAŠPERČIČA
 
ROD JUG IZ SOLKANA
Rod po dedovi materi Magdaleni Jug in odraščanje mojega deda

Dedova mati je Magdalena Jug iz Žabjega Kraja v Solkanu (po domače Lenčeva). V prvi svetovni vojni je bilo uničenega veliko cerkvenih knjig, zato je raziskovanje rodbine otežkočeno.
Na sliki: Jugova hiša v Solkanu, v Žabjem kraju
 
Potomce rodbinske veje Jug zaznamujejo vztrajnost, človeškost, delavnost in druge vrline pokončnih in sposobnih mož, ki so se izkazali v posameznih zgodovinskih obdobjih in družbenih razmerah.
Iz Jugove hiše v Solkanu (po domače Lenčeve) izhaja moja prababica Magdalena Jug, ki je pokopana v Solkanu, mati od mojega deda Jožefa Gašpečiča (1.9.1863 – 16.7.1947). Anton Jug je oče od Dr. Klementa Juga (19.11.1898 – 11. 08.1924). O Antonu (Tončetu) Jugu, očetu od Magdalene Jug in Antonu Jugu ml. vemo le, da je bil lesni trgovec v Argentini. Solkanci, ki so bili znani po Evropi kot mizarji. Čeprav se jih je v Argentino izselilo veliko, so redki tam nadaljevali svoj poklic. Delali so občasno pri izgradnji hiš in hotelov, vendar pa jim ni uspelo, kot članom drugih etničnih skupin, zagotoviti prevlade nad mizarstvom v Argentini. Utopili so se v množici mezdnih delavcev in najpogosteje opustili svoj poklic.
Družina Jugovih v Žabjem kraju, iz katere izhaja prababica Magdalena Jug, je bila stara trgovska družina. Brat od Klementa Juga, Tonče Jug (17.1.1897 -14.4.1981), je bil znani trgovec, s katerim je moj ded Jožef Gašperčič sorodstveno prijateljeval tako kot s Klementom Jugom. S Tončetom Jugom, trgovcem in pozneje komercialistom se zaključuje veja trgovcev Jug v Žabjem Kraju.
JUG
Jug Simon (1766 - + ?), poročen z Marijo Kanceler:
- Sin Jug Lovrenc ( 10.8.1791- ?)
Jug Lovrenc (10.8.1791 - ?), poročen z Marjano Belingar
Otroci:
- Jug Anton ( ? - 1916), lesni trgovec v Argentini
- hči ? poročena z Veliščekom, imela sta sina Dorčeta Velišček, Gorica, poročen z Ivanko (sedaj ima sin trgovino z vodoinštalaterskim materialom tik za solkanskim blokom na desno proti Gorici)
- Magdalena (* 2.5.1830 + ?), moja pranona
Jug Anton (? – 1916), poročen s Karolino Poberaj
Otroci:
- Klement Jug (19.11.1898 – 11. 08.1924),
- Tonče Jug (17.1.1897 -14.4.1981)
- Antonija (7.6.1896 – 8.2.1952), poročena Vuga (sinovi Klement Vuga, Irena (poročena Vogrič), Danči)
- ? (Jožef Gašperčič je imel bratranca, ki je bil poročen z babico Marijo, sosedo (Gomiščekovo?)
Magdalena Jug (2.5.1830 - ?) se je 19.7.1863 poročila z Bartolomejem (Jernejem) Gašperčič (*17.8.1829 - )
- sin Gašperčič Jožef (* 1.9.1963 – + 16.7.1947)
- sin Gašperčič Blaž (*24.1.1866 – okoli leta 1940)
Gašperčič Blaž (*21.1.1866 – okoli leta 1940)
Otrok:
Sin Viljem (* ? - ?. 4. 1986)
Jožef Gašperčič (1.9.1863 – 16.7.1947), poročen z Marjuto Grosar (30.5.1871 – 11.4.1933)
Otrok:
- Ivan Gašperčič (21.3.1913 – 6.9.1969) od dvojčkov (drugi Gabrijel je umrl takoj ob rojstvu)
Ivan Gašperčič (21.3.1913 – 6.9.1969) poročen 8. marca 1934 v Sv. Križu na Vipavskem s Hermino Breščak (19.9.1915 – 4.7.2001)
Otrok: Tatjana Gašperčič (*2.6.1936)
Tatjana Gašperčič, poročena 17.5.1957 z Malec Matijo (5.3.1933 – 25.2.2005)
Otrok:
Bogdan Malec (*17.7.1957 v Solkanu)
Bogdan Malec (*17.7.1957), poročen (14.11.1989) z Luano Pavlič (*11.7.1967)
Otroka:
Jan Malec (10.9.1991)
Antonija Malec (14.10.1994)
V Kopru se nadaljuje rodbina Jug po Antoniji Jug (7.6.1896 – 8.2.1952), poročeni Vuga. Za nadaljnjo družinsko vejo Vuga je izdelano drevo življenja (podatki Anica Vuga, Koper), v Ljubljani pa po Tončetovih dveh hčerah Klemente in Tilke in njunih družinah.
Genetska zanimivost: v rodbini Jug se večkrat pojavljajo dvojčki. Moj oče je od dvojčkov, vendar drugi otrok Gabrijel ni priživel.

Ded Jožef Gašperčič (1.9.1863 – 1.9.1947) je bil po poklicu mizarski mojster. V svoji delavnici je imel v uku po 17 »garzonov« - vajencev. Izdeloval je pohištvo, ki se je izvažalo tudi v tujino. Svojega poklica se je izučil v Jugovi hiši. Delal je skupaj z Antonom Jugom, očetom od Klementa Juga v Žabjem Kraju v Solkanu (pri Lenčevih).
Ded Jožef Gašperčič je bil v Solkanu predsednik nadzornega odbora mizarske zadruge, ki je imela dve tovarni, 30 delavnic s približno 300 mizarji v Solkanu (vir: Solkanski zbornik 1001, stran 266).
Poročil se je z Marjuto Grosar. V prvi svetovni vojni rojeni otroci so jima umrli zaradi bolezni, ki so tedaj razsajale. Živ je ostal samo moj oče Ivan. Moj oče Ivan kot Črni brat leta 1930, je bil žrtev fašizma, nacizma in povojnega komunizma, posebna zgodba je objavljena v knjigi Črni bratje, France Bevk - Dr. Mira Cencič, 2005, Tigr.
 

Na sliki Jožef Gašperčič, sin Magdalene Jug, sin Ivan in Marjuta Grosar

Med prvo svetovno vojno je ded opravljal poklic mizarja v Mariboru, kjer je družina živela v izgnanstvu. Tu si je privarčeval tudi denar, ki ga je uporabil pri obnovi in dozidavi hiše v Solkanu na Svetogorski ulici št. 258. Ulica se je po drugi vojni preimenovala v Ulico IX. Korpusa št. 55.
 
Na sliki nonotov brat Balaž Gašperčič, sin Magadlene Jug (24.1.1966 - okoli leta 1940)
Ko se je družina vrnila iz Maribora v skoraj do tal porušeni Solkan, sta z babico Marjuto Grosar začela obnavljati in graditi hišo. Ker je primanjkovalo gradbenega materiala, so si ljudje pomagali z nabiranjem železa, ki ga je bilo povsod polno po prvi vojni.
Tudi ded ga je nabiral za vgraditev v hišo in pri tem je eksplodirala granata in ga ranila v nogo. Ded je postal trajni invalid. Vse življenje je nosil v nogi kos granate. Hodil je težko, s palico. Babica Marjuta Grosar je po vojni odprla trafiko (opalto) in nato še trgovino s kolonialnim blagom in jestvinami.
 
NAJSTAREJŠI SOLKANSKI PRIIMKI JUG IN ZNAMENITI MOŽJE:
MAŠNIKI:
*ŠTEFAN JUG (04.04.1635 – 28.8.1700), premisarij v Solkanu
* ŠTEFAN JUG (+ 23.02.1687), začel je službovati kot solkanski premisarij 1684. leta
* BLAŽ JUG (*1688), solkanski kaplan
* ANDREJ JUG (*1778, posvečen 12. 09.1802, + 27.02.1840, Dobra vas, Koroška
*ANTON JUG (*16.01.1836), redovnik, Franičiškanski brat, tretjerednik
*ALFRED JUG (*20.12.1909 - 10.2.2008), sin Jožefa Juga, ki je imel v Solkanu trgovino z živili, (zdaj IX. Korpus 61) in sin matere Lucije Perko iz Podgore, redovnik večne zaobljube pri Selezjancih 1935 v Torinu, mašniško posvečenje 05.07.1936, Torino. Dne 10. 2. 2008 je v Gorici dokončal zemeljsko sveto potovanje solkanski rojak salezijanski duhovnik g. Alfred Jug (roj. 20. 12. 1909, 80 let redovnik in 71 let duhovnik).
Nekaj vodil »duhovne bratovščine«, po katerih se je ravnal:
Ohrani vedno veselo srce in veder obraz, tudi če si sam.
- Vsako jutro pred Bogom skleni, da boš naredil kaj dobrega bližnjemu.
- Predvidevaj okoliščine, ko se je treba premagati, da si potem pripravljen to tudi storiti. Žalitve takoj odpusti.
- O napakah bližnjega sodi prizanesljivo in priznaj tudi njegove dobre strani. Potrpežljivo prenašaj sitne ljudi.
- Odnehaj v rečeh, kjer so možna različna mnenja.
- Nikoli nobenega ne grajaj, ne da bi pri tem dodal tudi kakšno ljubeznivo besedo.
Salezijanec Alfred Jug je že v otroških letih doživljal trdo življenje begunske družine. Niti za trenutek takrat ni pomislil, da bo kdaj dočakal sedemdeset let duhovniškega poklica. Iz rojstnega Solkana se je družina preselila v Ljubljano in okolico. Z vstopom Avstrije v vojno se jim je pridružila tudi mama, oče je moral k vojakom, končno so se ustalili v Rathesburgu na Muri, kjer je naredil prvi razred nemške šole. V Trstu je končal drugi razred slovenske šole. Tretjega je obiskoval v slovenščini in italijanščini v Solkanu. Solkan je bil ves razdejan. Razrušeni sta bili tako domača cerkev kot Jugova hiša. Otroci so se igrali z bombami, ki jih je bilo mogoče najti povsod. Ena je ubila Alfredovega brata Emila. Mama se je bala za Alfreda, zato ga je pošiljala v Trst, v zavetje salezijanskega oratorija. Povedal je: »Zelo nevarno je bilo, ko sem obiskoval oratorij, tudi pozneje, ko sem že bil duhovnik in sem med vojno pripadal tržaškemu oratoriju.
Škof Santin me je naprosil, da sem prevzel župnijo Senožeče, ker sem pač znal slovensko,« se spominja železomašnik Jug. »Tista leta so bila zelo huda. Živel sem v nenehni napetosti, sredi tveganj, nevarnosti in strahov na frontni črti.« Med vojno so se menjavale vojske, ljudje so trpeli, veliko je bilo uničenih in razseljenih družin. Spomin na otroštvo prinese slike mašnega strežnika. Oče je umrl zaradi udara strele in mati se je potem sama ubadala z gostilno. Veliko je pretrpela med vojno. V oratoriju sem vzljubil duhovniški poklic. Povsod sem se srečeval z dobrimi in prijaznimi ljudmi.«, je dejal.
Jug je bil župnik v Senožečah do leta 1943, na Repentabru je bil tri mesece, v Dutovljah, Skopem in Koprivi do septembra leta 1947. Sedem let je preživel v krajih severne Italije, kjer je v srednji šoli učil latinščino, italijanščino, zgodovino, zemljepis in verouk. Od leta 1978 do 1984 je bil župnik v Podgori, po upokojitvi pa bival v salezijanskem zavodu sv. Alojzija v Gorici. (VIR: Družina)
 
TOMAŽ JUG
 

Šolnik - * 20. dec. 1841 Solkan, + 25. jul. 1927 Solkan
Jug Tomaž, šolnik, v Solkanu pri Gorici r. 20. dec. 1841 kot sin malega trgovca in posestnika, u. 25. jul. 1927. Po dovršenih študijah je učiteljeval v Medeji na Furlanskem (1859), Kobaridu (1860), Kanalu ob Soči (1861), Rihenberku (1866), v Solkanu do upokojitve 1908 kot učitelj in šol. vodja. Kot organizator goriškega učiteljstva je ustanovil 1872 okr. učiteljsko društvo za Gorico in okolico in bil 1886–1908 njegov predsednik, sodeloval je pri »Šoli«, glasilu gor. učiteljstva (1880–4). — Prim.: Učiteljski list, Trst 1923, št. 19; Edinstvo 1927, št. 19; UT 1927, št. 6. Šr. Vir: Šlebinger Janko.
Tomaž Jug je bil solkanski nadučitelj, pevovodja, vodja solkanske čitalnice, vodja športnega društva »Sokol«, ustanovitelj solkanskega vrtca in ustanovitelj Hranilnice in posojilnice v Solkanu (1897 – 1941).

Nadučitelj TOMAŽ JUG je imel hčerko Otilijo, ki je bila tudi učiteljica. Ta se je poročila tudi z učiteljem Matejem Jugom, doma iz Solkana.

Po 1. svetovni vojni sta imela v Solkanu hišo, ki sta jo prodala, in se izselila v Ljubljano. Sin je bil Boris in hčerka Vera (tudi učiteljica). Njun vnuk Dušan Jug živi v Celju.
RIHARD JUG
 

Rihard Jug, slovenski zdravnik urolog, * 26. januar 1875, Solkan, † 4. april 1949, Ljubljana. Jug je leta 1901 diplomiral na graški medicinski fakulteti. Po končanem študiju se je strokovno izpopolnjeval na Dunaju. Do leta 1918 je bil vojaški zdravnik v avstrijski vojni mornarici, nato med leti 1919 do 1929 upravnik in predstojnik kirurškega oddelka vojaške bolnišnice v Ljubljani. Po predčasni upokojitvi je kot urolog od 1929 do 1935 brezplačno delal v ljubljanski civilni bolnišnici in v njej vodil prvi slovenski urološki oddelek. Uvedel je cistoskopijo ter operacije ledvic in prostate.
Dr. Jug je kot zdravnik na fregati več let zdravil črnogorsko prebivalstvo v Boki Kotorski. Nikola I. Petrović Njegoš ga je za nesebično medicinsko delo 1907 odlikoval z redom Kneza Danila. (Vir: Wikipedija).

Dr. Rihard Jug je sin Tomaža Juga, pesnik in publicist, utemeljitelj urologije ter bolezni prostate in ledvične TBC na Slovenskem, velikan učenosti in kulture, sorodnik po dedovi materi Magdaleni Jug.
 
KLEMENT JUG
 

Filozof - * 19. nov. 1898 Solkan, + 11. avg. 1924 Triglav
Jug Klement, filozof, alpinist, rojen 19. nov. 1898 v Solkanu, u. 11. avg. 1924 pod severno triglavsko steno. Ljudsko šolo je dovršil doma, nižjo gimn. v Gorici, ob izbruhu vojne nadaljeval gimn. v Lj. (mat. 1919). Na univerzi v Lj. se je posvetil čisti filozofiji in 1923 promoviral ter postal asistent filozofskega seminarja. 1923–4 se je šel izpopolnjevat v Padovo k V. Benussiju in v tem letu delal skice na polju materijalne etike. Naslednje leto je nameraval iti v Prago, toda, ko je o počitnicah na severni triglavski steni med Pragom in Luknjo zaznamoval novo pot, je padel v prepad. — Kot prosvetni delavec je nastopil že kot akademik s predavanji pred goriškim občinstvom, zaslovel pa je najprej po spisih v PV. Njegove »Plezalne ture v Julijskih vzhodnih Alpah in Kamniških planinah so prvi poizkus slov. turistike s psihološko - pedagoškimi cilji. Njegova znatna znanstvena zapuščina obdeluje filozofske snovi. — Prim.: PV 1922–5; Gruda 1925; J. K. V Gorici 1926 (s sliko). (Vir: Veber Franc)

Dr. Klement Jug , sin Antona Juga in Karoline Poberaj (na sliki), filozof, pesnik, vrhunski alpinist in utemeljitelj slovenske alpinistike, biramanski boter mojega očeta Ivana Gašperčiča, bratranec mojega deda Jožefa Gašperčiča po materi Magdaleni Jug.
Klementovi Citati
• »Zato ne gre obsojati težko turistiko, ker nam ravno ona vzgaja ljudi z močno voljo. In taki so nam potrebnejši kakor povprečneži, ki jih je vedno dovolj. Žrtve, ki so pri tem skoro neizogibne, se človeštvu bogato poplačajo z ljudmi, ki ne padejo. Bahači niso nikoli rekordolovci, ker njih stremljenje se uteši že z bahanjem. Pravi trmasti rekordolovec pa uteši svoje stremljenje le z dejanjem.« (Planinski vestnik, 1923)
• »Z zadoščenjem pa ugotavljam, da me niti ta nezgoda ni spravila toliko iz ravnotežja, da bi pozabil izrabiti ugodno priložnost za opazovanja zanimivih psiholoških procesov. Psihološki problemi so zame najbolj privlačni. Ko sem prišel k zavesti, ni bila moja prva skrb, kako se rešim iz pasti, marveč ta, da doženem, kako so se v meni razvijali doživljaji. In ker se mi je posrečilo najti pri tem rešitev nekega dušeslovnega problema, me je to tako razveselilo, da sem na mah pozabil, kje sem, in sem skušal zavriskati...« (Na Jalovec)
• »Na delo, ker močnejši je poklican, da vlada!«
 
KLEMENT VUGA, sin matere Antonije Jug
(Klemen Vuga (rojen 5.11.1924 v Solkanu, umrl 7.5.1997 v Kopru, kjer je tudi pokopan). Dipl. inž. strojništva, izumitelj in konstruktor na področju strojništva, za svoje delo doma in v tujini večkrat nagrajen in odlikovan.Klemen Vuga se je rodil v Solkanu (tedaj pod Italijo) kot prvorojenec v mizarsko- trgovski družini. Ime je dobil po svojem stricu, maminem bratu, dr. Klementu Jugu, filozofu in alpinistu, ki je avgusta istega leta komaj 26-leten tragično preminil v severni triglavski steni.
Zaljubljen v letala je bil že od otroštva navdušen letalski modelar. Osnovno šolo in licej je obiskoval v bližnji Gorici, vendar liceja ni uspel zaključiti, saj so ga marca 1943 s skupino solkanskih mladeničev nasilno odpeljali v italijansko vojsko. Ob kapitulaciji Italije je uspel zbežati in po vrnitvi domov je nadaljeval šolanje. Marca 1944, ob nemški razglasitve splošne mobilizacije, se je priključil partizanom, kjer je najprej v Beli Krajini z odličnim uspehom končal artilerijsko šolo, nato z z artilerijsko brigado IX. Korpusa sodeloval v vseh bojih proti okupatorski vojski od Baške grade do Opčin pri Trstu, kjer je bil odlikovan z medaljo za hrabrost.
Željan znanja se je po vojni leta 1946 demobiliziral in v Postojni maturiral. Študij je nadaljeval na strojnem oddelku Tehnične fakultete v Ljubljani, leta 1948 pa je zaradi ljubezni do letal nadaljeval študij na letalskem oddelku beograjske strojne fakultete, kjer je leta 1952 tudi diplomiral. Zaposlil se je v vojaški letalski industriji v Srbiji, v tovarni Prva petoletka. Kot tehnolog in projektant se je kmalu izkazal z inovativnimi rešitvami. V Prostem času se je ukvarjal s športnim jadralnim letalstvom.
Leta 1958 se je vrnil v Slovenija in se zaposlil kot razvojni inženir v novo nastajajoči tovarni motornih vozil Tomos v Kopru. Sprva je razvijal razne funkcionalne sklope na novih proizvodih, kasneje pa se je v celoti posvetil razvoju 50-kubičnih mopedov.
Vrhunec svojega poklicnega uspeha je dosegel z inovacijo popolnoma novega modela mopeda in pogona zanj. Pod popularnim imenom Avtomatik spada med paradne konje slovenskih (in nekoč jugoslovanskih) industrijskih izdelkov, saj ga je Tomos zelo uspešno prodajal od severne Amerike do Kitajske.
Klement Vuga je patentiral več izumov, za katere je prejel tudi več nagrad, med drugimi tudi za avtomatikov zagonsko pogonski mehanizem zlato medaljo na mednarodni razstavi izumov v Nürnbergu leta 1974, leta 1984 je prejel prestižno prvomajsko nagrade dela bivše skupne države SFRJ, 1985 pa ga je predsedstvu SFRJ odlikovalo še z redom dela z zlatim vencem.
Upokojil se je leta 1984 in še naprej nenehno računal in skiciral ter pomagal svojim mlajšim kolegom, ki so prihajali k njemu po konstrukcijske nasvete.
Leta 1999 je Prometni oddelek Tehničnega muzeja v Bistri postavil stalno zbirko Tomosovih proizvodov, med katerimi so (anonimno) zastopani tudi industrijski izdelki Klementa Vuge.
V zadnjem desetletju sta, žal, popolnoma zbledela vsa tradicija in znanje, ki so ju skozi dolga desetletja negovali in razvijali inovatorji v tovarni Tomos, na kateri je, nenazadnje slonel velik delež razvoja koprske regije.
Iz Jugove družine izhaja tudi nek znameniti konstruktor cest in mostov v Italiji, vendar mi njegovo ime ni znano.
 
JANEZ JUG

Prihod novega vikarja Antona Gregorčiča, pesnikovega strica doma izpod Krna, in solkanskega rojaka učitelja Janeza Juga je vzpodbudil Števerjance, da so poleti leta 1883 osnovali pripravljalni odbor za ustanovitev čitalnice in tako dali temelje slovenski kulturi v briški vasi, saj je bil to prvi korak za ustanovitev Katoliškega bralnega društva, do katerega je prišlo 15. avgusta 1883. Pobudniki prvega kulturnega društva v Števerjanu so bili duhovniki, učitelji, kmetje in tudi nekateri posestniki. Prve prostore je novemu društvu dal na razpolago baron Formentini.
Nekaj pred peto uro popoldne so se zbrali na glavni cesti pred Dvorom. Števerjanski fantje so prikorakali pred današnji Sedejev dom in prepevali himno Hej, Slovani!. Na trgu Svobode je na poslopju, kjer stoji danes Sedejev dom in ki je bilo last barona Formentini, ponosno plapolala slovenska trobojnica, ki so jo sešili za to priliko. Pred poslopjem so fantje zapeli himno Naprej zastava Slave!, nakar je v dvorani sledila seja. Učitelj Janez Jug je prisotne pozdravil in počastil vse, ki so si za to prizadevali s trikratnim Živio! Prebral je pravila novoustanovljenega društva in spodbudil prisotne, naj društvu ostanejo zvesti in naj si prizadevajo za njegov uspeh. Novoustanovljeni odbor so sestavljali predsednik Janez Jug, sicer učitelj v Števerjanu, odborniki pa so bili Janez Bratuž, domači vikar Anton Gregorčič, učitelj v Cerovem Peter Luvin, posestnik Štefan Makuc, Leopold Maraž, Mihael Maraž, posestnik Jožef Vogrič in krčmar Jožef Vogrič; namestnika sta bila Janez Marinič in Jožef Škrjanec. Delovanje je hitro steklo in društvo je vzgajalo naše ljudi v petju, igranju in branju Mohorjevk. Zadnjo nedeljo meseca junija 1887 so odgovorni pri društvu sklicali občni zbor. Za predsednika je bil potrjen Janez Jug in z njim cel dotedanji odbor. Na predlog Štefana Makuca so nadalje v veselični odsek imenovali Pavla Kneza, Leopolda Maraža, Miho Maraža in Jožefa Mariniča.
Po nekaj letih se je porodila zamisel, da bi se Katoliškemu bralnemu društvu poskrbelo zastavo. Pobudo je dal iznajdljivi Štefan Makuc. In res so Števerjanci v kratkem času zbrali potreben denar in so 12. junija 1887 zjutraj ob 9.30 blagoslovili novo zastavo. Zastava je imela narodno trobojnico, podobo sv. Cirila in Metoda, krasila sta jo tudi črnorumeni trak in lep trak števerjanskih deklet. Obred je opravil ločniški dekan. Slavje se je odvijalo popoldne ob 17.00 uri na dvorišču barona Jožefa Formentinija, ki mu danes pravimo Borovci. Društvo je takrat štelo 120 članov.
Po Janezu Jugu je leta 1893 prevzel predsedniško mesto poznejši župan Josip Klanjšček, denarničar (naziv za današnjega blagajnika) je bil Štefan Hlede, odborniki pa Anton Klanjšček, Jožef Klanjšček, Ludvik Kreševic, Štefan Makuc, Jožef Pintar, Anton Terčič in Anton Terpin. Prosvetno delovanje je polagoma izgubljalo svoj začetni naboj in je po smrti učitelja Janeza Juga in kurata Antona Gregorčiča ob koncu stoletja skoraj zamrlo. Gregorčiču je sledil leta 1898 kurat Tomaž Rutar, ki pa ni bil primeren za zahtevno prosvetno delo, leta 1908 pa je prišel med števerjanske ljudi kurat Janez Evangelist Jarec. Pri njegovih prizadevanjih po kulturnem delu mu je priskočil na pomoč mladi organist Boštjan Marinič, ki je izvežbal mogočen mešani pevski zbor. Obnova društvenega življenja pa novemu kuratu ni zadostovala, ustanovil je še vrsto drugih organizacij, ki so do začetka prve svetovne vojne vsestransko posegale v vaško življenje.
Leta 1905 je bilo torej obnovljeno prosvetno delovanje. Društvo je imelo razvejano dejavnost, saj je obsegalo več odsekov, in sicer dramskega, pevskega, telovadnega in brezalkoholnega, ob njih pa je deloval še denarni odsek za prihranke, imenovan Čebelica. Od leta 1906 do prve svetovne vojne je društvo vodil Karlo Hlede. V tem obdobju je delovanje doseglo svoje najvidnejše uspehe. Ustanovili so tudi tamburaški orkester in Marijino družbo. Leta 1908 je v Števerjanu nastala zelo dejavna in dobro organizirana skupina Orlov, leta 1909 pa organizacija Sokolov, 31. julija 1910 so ustanovili števerjansko podružnico Slovenske straže, ki je bila nekakšna politična in narodnoobrambna organizacija.
 
ANTON JUG

Anton Jug (7.4.1878 - 11.1.1943) iz Solkana je bil slikar samouk in je poslikaval po Dolenjskem cerkve, kapelice, kmečke hiše in gostilne. V času prve svetovne vojne je iz Solkana pribežal v Jugoslavijo. Bil je v nekem taborišču blizu Ptuja in je postal njegov vodja. Poročil se je z neko begunko iz Gorice, ki je bila po materi plemiškega rodu, njen oče pa sodnik. Imela sta dveh hčeri in enega sina, ki je mlad umrl. Preselila sta se v Šentjernej na Dolenjskem k Jugovi sestri Ani, ki je bila po poklicu učiteljica. Najbolj znana slika Antona Juga je v Jurčičevi sobi v Obrščakovi gostilni na Muljavi. Viri govorijo o 60 popisanih slikah, o tem se bo še pisalo, ko se dobijo podatki. Anton Jug je umrl 1943. leta na Plešivici pri Šmihelu pri Žužemberku, ko je poslikaval cerkvico Svete Katarine. Antonov brat naj bi študiral teologijo na Dunaju, a se je poročil z neko Čehinjo, otrok nista imela. Po prvi svetovni vojni naj bi služboval pri slovenskem ministru v Beogradu. Na Radiu Ljubljana je bila pred leti predajana radijska oddaja o Antonu Jugu in bo treba še posikati zvočni zapis. (Vir. Valerija Ravbar). Pri iskanju podatkov o Antonu Jugu sem našla le pri www. KUD - logos.si pri Šlebeiner Janku pod štev. 1431, obstaja korespondenca Antona Juga 4, 1906-07, isto tako v katalogu 1385 - 1470 htm.
Ga. Valerija Ravbar 4.12.2009 sporoča vsebino zapisa iz nekega starega Dolenjskega lista:« Ljudski slikar samouk se je rodil 7.aprila 1878 v Solkanu. Bil je primorski begunec iz 1.sv.vojne, ki je tudi svojo življenjsko sopotnico spoznal v begunskem taborišču. Rodili so se jima trije otroci, prvi je kmalu umrl. Naselili so se pri Jugovi sestri najprej v Dok. Stari vasi pri Šentjerneju, nato v Šentjerneju. Revščina, brezposelnost in nerazumevanje z ženo so Juga nagnali v brezdomstvo. Preživljal se je s slikanjem in restavriranjem. Poslikal je mnoge kapelice, obrtne in druge objekte, gasilske domove, pročelja hiš, restavriral mnoge cerkve, slikal kulise… Njegovo zadnje delo je bilo v eni najstarejših cerkva na Slovenskem, v cerkvi sv. Katarine na Plešivici. Prav tam je umrl 11.1.1943 in ni doživel, ko so cerkev dva meseca kasneje požgali Italijani.«

JUG DONAT, frančiškanski frater, čebelar in sadjar, r. 3. maja 1879 v Doblarju na Goriškem, u. 3. mar. 1952 na Brezjah na Gorenjskem. Oče Luka, mlinar in kmet, mati Terezija Strgar. V franč. red je vstopil 23. mar. 1902 na Brezjah, v noviciat je odšel 30. dec. 1906 v Brežice, potem se je vrnil na Brezje in ostal tukaj do smrti, le med drugo svet. vojno se je moral za štiri leta umakniti k Sv. Gregorju nad Ortnekom. V redu je opravljal različne službe, v glavnem pa je bil zakristan, čebelar in vrtnar. »Pri mnogih prireditvah verskega in kulturnega značaja je dajal on pobudo. Saj skoro ni bilo prireditve slov. naroda na Brezjah, kjer bi se ne opazila skrbna roka našega fr. Donata«. Tako piše ob njegovi smrti v Poročilu, čeprav je dovršil najbrž samo osn. šolo, se je kot samouk razvil v moža širokega gospodarskega obzorja, modrega in preudarnega, na katerega so se ljudje z zaupanjem obračali za nasvete. Bil je čebelarski strokovnjak in s svojimi jedrnatimi in poljudnimi članki je dolgo vrsto let zakladal Slovenskega čebelarja in z njimi veliko pripomogel k slov. čebelarskemu
napredku. Napisal je odlično knjigo Praktičen čebelar, ki jo je 1934 izdalo SČD. Z enako vneto ljubeznijo je sodeloval pri sadjarski in vrtnarski organizaciji in pisal v Slov. vrtnarja in sadjarja. Sodeloval je pri kmetijski podružnici in prirejal v samostanu vrtnarske in sadjarske razstave. »Bil je mož molitve, iskren častilec Matere božje... Tako je vzgajal tudi mladino, ki mu je bila izročena v varstvo in vzgojo za bogoslužje v Marijinem svetišču« (Poročila).
Prim.: Arh. franč. samostana na Brezjah; Jul. Mayer, K izdaji Fr. Donat Jugove knjige Praktični čebelar, Slov. čebelar, Lj. 1935, št. 6, 95–96; Fr. Donat Jug – šestdesetletnik, Slov. čebelar, Lj. 1939, št. 5, 69–70 s sl.; Poročila slov. franč. province sv. Križa, Lj. 6. apr. 1952, št. 2, 10. Jem. Vir: Jevnikar, Martin: Jug, Donat, Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstveno raziskovalni center SAZU, 2013.

 
SOLKANSKI MIZARJI JUG:
 
- Jožef Jug - Pepe Kopač s Siške ceste (hiše ni več). Jožef je bil tudi prevoznik s konjsko vprego. Izupil je sinova Vladmirja, ki je prevzel delavnico in Jožefa Pepota, ki je delal pri očetu in tudi prevažal konjsko vprego. (Sin Jožef je padel v partizanih na Trnovem)
- Emil Jug – Miljo Kopač, število delavcev : 1 . Delavnico je imel pri Miškavih. Zaposlil se je Meblu kot nabavnik
- Franc Jug – France Kopač iz Mizarske ulice. Število delavcev 2, število vajencev: 1. Izučil je svojega sina Viljema (mino – Nino). Bil je tudi mesar, ubijal je prašiče.
- Viljem Jug – Nino (Mino) Kopač. Število delavcev: 2;število vajencev : 1, Francetov sin. Vajencem, ki niso bili iz Solkana, je nudil stanovanje in krano. Kasneje je dela v ZMO-ju kot skladiščnik;
- Vladimir Jug– Vlatko Kopač (število delavcev: 2; število vajencev 3). Vajenci so dobili tudi prenočišče in hrano. Hišo so po letu 1980 podrli.
- Anton Jug, st. iz Šolske ulica 42, pri katerem sta se izučila in delala dva sinova: Anton in France Jug, slednji je delal v Trstu.
- Anton Jug – Toni iz Soške ulice 42, Sin Antona Juga st. V delavnici sta se izučila dva sinova: Anton – Toni je po II. Svetovni vojni delal kot trgovec, pozneje je odprl svojo delavnico na Grčni, v kateri nadaljuje mizarsko dejavnost sin Antek. Jožef – Joško je končal delovodsko letno šolo v Ljubljani in postavil vodilni kader v Meblu (direktor v Čepovanu). Najmlajši Nikolaj je končal idustrijsko pohištveno šolo in Tehnično srednjo šolo v Novi Gorici. Bil je zaposlen v Podjetju za popravilo voz in strojev. Oče Anton se je zaposlil v Meblu
- Jug, st. (Lenčev), mizar odšel v Ameriko,
njegov sin Anton (Tonče) Jug – Lenčev mizar – trgovec v Argentini + 23.1.1916, poročen s Karolino Poberaj+ 18.1.1934, oče od dr. Klementa Juga
- Jožef Gašperčič Lenčev(1.9.1863 – 16.7.1947), sin od Magdalene Jug, predsednik mizarske zadruge, izučil 17 garzonov (vajencev), sin Ivan (21.3.1913 – 21.3.1969), Črni brat
- Viljem Gašperčič Lenčev sin od Blaža (Blaž, 24.01.1866 – 1937) in vnuk od Magdalene Jug iz Lenčeve hiše, število zaposlenih: 2 delavca in 1 vajenca
- Jug Rajmund iz Žabjega kraja 26 A, izučil se je pri Francu Batističu. Pri njem sta delala brata Emil in Gvido, ki sta se pozneje zaposlila v Meblu
(Vir: Solkanski časopis 1001, 14.10.2008, Jožko Markežič, dopolnjeno Tatjana Malec)
 
STATISTIČNI PODATKI:
Jug : Po samostalniku jug, to je ime vetra; ali hiperkorigirana oblika atn. Juh iz hag. Joahim; v ti obliki v Gorici, v poit. zapisu Iug v Gorici in Cordenonsu (PN); 1499: Juri Jug v župi Senabor; {mp}; ZSSP: zelo razširjen; 2006: 1447, 2007 1434 (+ 17 v tujini) nosilcev, 84. mesto; 25% Savinj, 22 Podrav, 20% Goriška, 14% Osrednj, 7% Pomur. Prim. Jevšič.

Število oseb s priimkom JUG: 1.431
Med vsemi priimki je priimek JUG po pogostnosti uvrščen na 86. mesto.
________________________________________

Pregled po statističnih regijah
Statistična regija Število oseb
s tem priimkom Delež oseb s tem
priimkom od vseh oseb
s tem priimkom v Sloveniji Razvrstitev po
pogostnosti
POMURSKA
96 6,7 % 263
PODRAVSKA
313 21,9 % 116
KOROŠKA
30 2,1 % 515
SAVINJSKA
349 24,4 % 44
ZASAVSKA
10 0,7 % 969
SPODNJEPOSAVSKA
28 2,0 % 549
JUGOVZHODNA SLOVENIJA
21 1,5 % 1.233
OSREDNJESLOVENSKA
210 14,7 % 369
GORENJSKA
51 3,6 % 743
NOTRANJSKO-KRAŠKA
13 0,9 % 712
GORIŠKA
271 18,9 % 52
OBALNO-KRAŠKA
39 2,7 % 442
SLOVENSKI RODOSLOVNI INDEKS PRIIMKA JUG:
Referenčna datoteka s priimkom Jug napotuje na zaključek, da ni nobenega priimka starejšega od Štefana Juga (04.04.1635 – 28.8.1700), premisarija v Solkanu, solkanskemu priimku Jug sledita Jug Margeretha ~1660 - HAWLINA in Jug Sebastijan 1670 - PREGEL, kar naj bi potrjevalo domnevo, da se je priimek Jug prvi pojavil v Solkanu in se od tam razširil na ostale predele Slovenije. V grobu v Solkanu, kjer leži mati od mojega deda Jožefa Gašperčiča (1.9.1863 - 16.7.1947) Magdalena Jug, leži tudi njen sin Blaž (* 1866) in Andrej Jug (*1778, posvečen 12. 09.1802, + 27.02.1840, Dobra vas, Koroška. Andrej Jug naj bi spadal k solkanski rodbini Jug.
Referenčna lista priimkov Jug kaže, da naj bi bil najstarejši priimek Jug iz Solkana, 1635. leta, vendar nadaljnje raziskave rodoslovcev lahko dokažejo, da je bil priimek Jug v Solkanu že pred tem.
Jug _____ Doblar 11 BENEDEJČIČ
Jug Albina ____ HAWLINA
____ HAWLINA
Jug Alojzija 26 MAY 1859 Litija 10 PREGEL
Jug Amalija ~1885 Solkan HAWLINA
Jug Amalija Solkan, Slovenia, Austria POLJANEC
Jug Ambrož Ljubljana HAWLINA
Jug Ambrož Prepuž COF
Jug Ambrož Prepuž HAWLINA
Jug Ana STANEZICE 27C, SLO KAJZER
Jug Ana Stanežiče 27c HAWLINA
Jug Ana Stenežiče 27c STURM
Jug Ana Stenežiče 27c ZORE
Jug Ana ~ 1853 PRAH
Jug Ana 1810 Grbin 23, Šmartno pri Litiji PREGEL
Jug Ana 27 SEP 1861 Litija 10 PREGEL
Jug Anamarija PRAH
Jug Anton 16 DEC 1851 Litija 10 PREGEL
Jug Anton 1760 PREGEL
Jug Anton 1775 PREGEL
Jug Anton 1789 Šmartno pri Litiji, Litija 29 PREGEL
Jug Anton 1800 Litija 49 PREGEL
Jug Anton 1823 Litija 10 PREGEL
Jug Antonija Slabe 11.1.1902 Ivanje selo 19 PRAH
Jug Antonija 21.11.1871 ____ BAH
Jug Avgust 27 JUL 1880 PREGEL
Jug Barbara CE PRAH
Jug Barbara Kranj COF
Jug Barbara Kranj HAWLINA
Jug Bernarda ____ HAWLINA
Jug Bernarda ____ OMAN
Jug Blaž PRAH
Jug Boža ŽITKO
Jug Božidar Volčanski ruti HAWLINA
Jug Brigita PRAH
Jug Darija (Brljavec) KOBAL
Jug Daša CE PRAH
Jug Dragica PRAH
Jug Drago PRAH
Jug Dušan PRAH
Jug Dušan CE PRAH
Jug Fran~i{ka 05.03.1879. Vir{{tanj BAH
Jug Franc BAH
Jug Franc BENEDEJČIČ
Jug Franc Kozaršë 4 BENEDEJČIČ
Jug Franc 15 MAR 1846 Litija 10 PREGEL
Jug Franc 27 NOV 1819 Šmartno pri Litiji, Ravne 10 PREGEL
Jug Franci KOBAL
Jug Franďška 1824 Litija 49 PREGEL
Jug Franďška 31 JAN 1863 Litija 10 PREGEL
Jug Ignac ŠENTJUR PRAH
Jug Irena Düsseldorf HAWLINA
Jug Irena POB PRAH
Jug Ivan Slabe 10.12.1898 Ivanje selo 19 PRAH
Jug Ivan 24.03.1880 Trst HAWLINA
Jug Jakob Kranj COF
Jug Jakob Kranj HAWLINA
Jug Jakob 1770 Ustje 12 PREGEL
Jug Janez Evangelist Ivanje selo 32 PRAH
Jug Janez BAH
Jug Janez PRAH
Jug Janez Gostinca BAH
Jug Janez Ljubljana MORATO
Jug Janika PRAH
Jug Janja BAH
Jug Jelka BAH
Jug Jera 1780 Cerovec 12, Šmartno pri Litiji PREGEL
Jug Jera 1786 Šmartno pri Litiji, Stari Malin 28 PREGEL
Jug Jožef 1840 Breg 14, Šmartno pri Litiji PREGEL
Jug Jožefa 16 MAR 1884 Voński Rut BENEDEJČIČ
Jug Jožica ČEKADA
Jug Jožica PRAH
Jug Julijana Marija Ivan PRAH
Jug Jurij Slavko Ivanje selo 13 PRAH
Jug Jurij Unec 56 inq PRAH
Jug Jurij 23.4.1868 Žabljek 19 Laporje PRAH
Jug Juroslav Slavko MORATO
Jug Juroslav Ivanjeselo MORATO
Jug Karin Voje Ljubljana PREGEL
Jug Karin Düsseldorf HAWLINA
Jug Katarina Čiginj 35 BENEDEJČIČ
Jug Katarina Kranj HAWLINA
Jug Katarina 1815 Breg 8, Litija PREGEL
Jug Katarina 24 APR 1855 Litija 10 PREGEL
Jug Katja SLEKOVEC
Jug Klemen Koper, Malija MORATO
Jug Kristina Kranj COF
Jug Lidija MORATO
Jug Lidija PRAH
JUG Living GASPIRC
JUG Living ZLEBNIK
Jug Ljudmila 11.9.1904 PRAH
Jug Majda ____ HAWLINA
Jug Maksimiljan PRAH
Jug Maksimiljan Ivanje selo 12 PRAH
Jug Maksimiljan LJB ČEKADA
Jug Maksimiljan LJB PRAH
Jug Margaretha ~1660 ____ HAWLINA
Jug Marija Elizabeta Žalec PREGEL
Jug Marija Juch Jugovk PREGEL
Jug Marija Doblar 22 BENEDEJČIČ
Jug Marija 1760 Šmartno pri Litiji, Litija 26 PREGEL
Jug Marija 1780 PREGEL
Jug Marija 1780 Gradiše 6, Šmartno pri Litiji PREGEL
Jug Marija 1780 Zagorica 13, Šmartno pri Litiji PREGEL
Jug Marija 1790 Velika Štanga 50 PREGEL
Jug Marija 1795 Ustje 12 PREGEL
Jug Marija 1859 Breg 08, Šmartno pri Litiji PREGEL
Jug Marija 27 OCT 1819 Šmartno pri Litiji, Skubë 28 PREGEL
Jug Marija 4 SEP 1847 Litija 10 PREGEL
Jug Marjan PRAH
Jug Marta BAH
Jug Martin NOVO MESTO KOBAL
Jug Martin 1790 Breg 8, Litija PREGEL
Jug Martin 1812 Breg 09, Litija PREGEL
Jug Martin 1846 Breg 19, Šmartno pri Litiji PREGEL
Jug Matevž SILA
Jug Matevž 1790 Šmartno pri Litiji, Skubë 28 PREGEL
Jug Mihael ~1900 Šmarje pri Jelšah KUHAR
Jug Mitja Kranj SILA
Jug Nevenka PRAH
Jug Neza STANEZICE 27, SLO KAJZER
Jug Neza Stanežiče 27 ZORE
Jug Neža GOŠNIK
Jug Neža Stanežiče 27 HAWLINA
Jug Neža Stanežiče 27 STURM
Jug Neža 1830 PREGEL
Jug Olga 24 FEB 1882 PREGEL
Jug Pavel 4 FEB 1857 Litija 10 PREGEL
Jug Polona PRAH
Jug Renata Trst HAWLINA
Jug Rihard Sisi Ljubljana HAWLINA
Jug Rihard ~1890 ____ HAWLINA
Jug Robert KAJZER
Jug Robert ZORE
Jug Robert ____ HAWLINA
Jug Robert ____ STURM
Jug Robert Ljubljana PREGEL
Jug Rudolf Trst HAWLINA
Jug Sebastijan 1670 PREGEL
Jug Simon Ljubljana COF
Jug Simon Ljubljana HAWLINA
Jug Stanislav Milan POB PRAH
Jug Terezija Kozaršče 1 BENEDEJČIČ
Jug Tomi ŠEMPETER PRI GORICI KOBAL
Jug Uršula Dramlje PRAH
Jug Uršula 23 OCT 1852 PREGEL
Jug Vladislav POB PRAH
Jug Vlasta Jesenice GOŠNIK
Juga Ana 1790 Šentrupert na Dolenjskem
Okrog leta 1800 je bilo v Solkanu vsaj 10 družin s priimkom Jug.

Najstarejša ohranjena krstna knjiga v Solkanu je od leta 1604. Prva velja za izgubljeno.
Najstarejši zapis priimka Jug: JUCH MARTIN, sin Valentina, rojen 7. 11. 1604.
V letih 1604 - 1620 je bilo v Solkanu 5 družin s priimkom Jug (Juch ali Juh).

Po letu 1800 niso bili vsi Jug v Solkanu iz Solkana.
En Jug se je priženil iz Volčanskih Rut.
In iz tega Juga je prišel tudi en učitelj, ki je deloval v Hrenovicah, na Colu in v Vremah.
Svete Gore (oče Martin, mati Katarina Kofol, hčerka Janeza), rojena10. 5. 1808.
Janez in JUG MATEJ, kmet in Lukman Marija, njun sin
JANEZ rojen 29. 4. 1805, Nemški vrh 14 (sedaj Volčanski Ruti), župnija
Volče pri Tolminu
Po poklicu je bil trgovec. Prišel je v Solkan, kjer je že bilo 10 družin s priimkom Jug. Poročil se je 10. 7. 1826 s trgovko Marijo Marcari iz Solkana. Z njo je imel hčerko Marijo Magdaleno (r. 1827) in sina Janeza (r. 1829). Umrla je leta 1830.
Drugič se je poročil 3. 2. 1831. (Istega dne se je drugič poročil tudi njegov brat Andrej z Marjano Valentinčič. Izgleda, da je ta brat Andrej prišel prvi v Solkan, ko se je tu poročil leta 1820 s Terezijo Fani, ki je tudi umrla leta 1830).
Žena: Uršula Makarovič, gostilničarka s Uršula sta imela 7 otrok, katerih prvi je bil
MATEJ r. 17. 9. 1832, ki se je 4. 10. 1854 poročil z Ano Marijo Vogrič.
Prvega sina, Franca, sta imela že pred poroko, saj se je ta rodil 26. 11. 1853 v Solkanu. (Družinska knjiga 1840, str. 13, št. 29)
Družina VOGRIČ (v solkanskih knjigah je vedno pisano Vogrig).
MIHAEL in Uršula (r. Klinec ?). Njun sin
JOŽEF rojen 11. 3. 1797. Bil je mizar v mlinu v Solkanu. Navadno pa je označen – pri krstih svojih otrok - kot mlinar. Poročil se je 25. 2. 1827 z Marijano Manfreda, hčerko Antona, rojeno 1801.
Ni zapisano, od kod je Jožef prišel v Solkan, in ne, od kod je bila žena. Teh priimkov prej ni bilo v Solkanu.
Imela sta osem otrok, katerih druga je bila Ana Marija.
1. Andrej, r. 29. 11. 1827 (ne v Solkanu). 1848 je postal vojak in umrl pri c.k. alteleriji 1848 na Madžarskem.
2. ANA MARIJA r. 29. 11. 1829
3. Jožef 1831, vojak
4. Marija Karolina 1833
5. Gregor 1836 Družinska knjiga 1840
6. Karel 1839 – u. 1840 str. 25, št. 62
7. Janez Krstnik 1842
8. Valentin 1848 – u. 1848
Gregor se je poročil z Uršulo Mihelič in imel tri otroke:
1. Ivana Amalija 1857 – u. 1858
2. Anton 1858
3. Janez Ev. 1860
OSTALI POMEMBNI SLOVENCI IN SLOVENKE S PRIIMKOM JUG
OSKAR JUG, slovenski agronom, strokovnjak za gozdarstvo in lesar, * 27. avgust 1900, Col, † 29. marec 1987, Ljubljana
Oskar Jug je leta 1924 diplomiral na dunajski visoki agronomski šoli. Po diplomi se je zaposlil v Mariboru kjer je bil do leta 1927 okrajni gozdarski referent, od 1927 do 1934 pa upravitelj gozdnega in lesnega gospodarstva graščine v Boštanju. Leta 1934 je postal upravitelj razlaščenih veleposestniških gozdov pri Kočevju, leta 1945 pa upravitelj razlaščenega gozdnega veleposestva in lesne industrije fevdalne rodbine Windischgrätz v Postojni, nato med drugim 1950 načelnik oddelka Generalne direkcije za lesno industrijo Slovenije, 1954 do 1967 direktor biroja za projektiranje in izgradnjo lesne industrije Slovenije. Med leti 1952 do 1962 in 1969 do 1982 je bil glavni in odgovorni urednik revije Les. Od leta 1962 do 1968 pa je bil tudi predavatelj za lesarstvo na biotehniški fakulteti v Ljubljani.
JURIJ JUG (roj. 1933), pedagog in andragog
Rojen14. 7. 1933 v Celju. V času, okupacije je obiskoval osnovno in srednjo šolo. Maturiral je leta 1953 v Celju. V času svojega šolanja se je največ ukvarjal s športom. Vidne rezultate pa sem dosegel v sabljanju. Ves čas študija sem nadaljeval z intenzivnim in marljivim treningom sabljanja. Po nekajletnih dobrih rezultatih izbirnega tekmovanja je prišel v ekipo, ki je zastopala Jugoslavijo na svetovnem prvenstvu juniorjev v Cremoni leta 1954.
Ker je čutil veselje do dela z mladimi se je odpravil iskat izzive v prosveto. Tako sem iz diplomiranega filozofa, magistra filozofije, profesorja višje šole, profesorja visoke šole, docenta, izrednega profesorja postal redni profesor. Poleg profesorskega poklica ga je zanimala tudi zgodovina. Je redni profesor Univerze v Mariboru in Univerze v Ljubljani. Predava na Fakulteti za organizacijske vede, Univerze v Mariboru in sicer Metodologijo usposabljanja kadrov, Zagotavljanje kadrovskih virov. Na Pedagoški fakulteti v Mariboru predava predmet Andragogiko. Na Univerzi v Ljubljani pa predava študentom Filozofske fakultete Zgodovino izobraževanja odraslih.
KAREL JUG, slovenski pedagog in telesnokulturni delavec, * 5. september 1917, Celje, † 7. marec 1987, Celje
Karel Jug je sprva študiral pravo na ljubljanski Pravni fakulteti, nato pa telesno vzgojo v Beogradu. Leta 1941 po napadu Nemčije je postal kot častnik jugoslovanske vojske nemški ujetnik. Med leti 1942 do 1945 je bil taboriščnik v koncentracijskem taborišču Mauthausen. Po koncu vojne je bil predavatelj telesne vzgoje in pedagoški svetovalec za telesno vzgojo v Celju. Bil je zelo aktiven športni delavec, zlasti v atletiki, športni dopisnik in pisec športnokulturne zgodovine Štor in Celja. Leta 1972 je za razvoj šolske telesne vzgoje in kulture prijel Bloudkovo nagrado.
SLAVKO JUG , slovenski pesnik, prevajalec, urednik in novinar, *27. april 1934, Maribor, † 25. november 1997, Maribor
Rodil se je 27. aprila 1934 v Mariboru kot Slavko Kočevar. Njegova mama, na katero je bil zelo navezan, je bila po rodu Makedonka (z juga). Kakšne povezave ima s priimkom Jug ni znano, verjetno po materi. Verjetno si je zato izbral pesniško ime Slavko Jug, ki ga je uporabljal celo življenje. V srednješolskih letih je obiskoval Prvo gimnazijo v Mariboru. Po študiju primerjalne književnosti v Ljubljani in krajšem obdobju književnega delovanja v svobodnem poklicu, se je kot novinar zaposlil pri radiu v Mariboru in kmalu postal priljubljen urednik literarnih oddaj. Tudi po upokojitvi (leta 1991)je živel v Mariboru in tam 25. novembra 1997 tudi umrl. Pokopan je na mariborskem pokopališču na Pobrežju.
Tudi njegovo literarno delo je v veliki meri povezano s književnim dogajanjem v Mariboru. Že kot dijak je začel urejati tiskan list Svit (1952-1955), namenjen sprva srednješolcem, a so v njem kmalu začeli sodelovati še dijaki od drugod in drugi mladi literati. Vsa leta je bil glavni urednik Svita in njegov glavni pesnik, dokler ni list prenehal izhajati, ker ni več dobival podpore. Nato so izšle vse štiri pesniške zbirke, namenjene odraslim: Dobro sonce, Verzi, Kanarčkovi škornji in ob šestdesetletnici izbrane pesmi Ko mine čas, ki jih je uredil Matjaž Kmecelj. Napisal je še enodejanko in radijsko igro ter uspešno prevajal poezijo, zlasti iz makedonščine. Ob tem je zgodaj začel pisati tudi pesmi za otroke. Že leta 1955 sta z glasbenikom Jakobom Ježem za koprski radio pripravila oddajo njegovih otroških pesmi s klavirsko spremljavo. Od leta 1958 dalje je svoje otroške pesmi tudi objavljal.
HERMINA JUG - KRANJEC, slovenska literarna zgodovinarka, jezikoslovka, bibliotekarka in bibliografinja, univerzitetna profesorica za slovenski knjižni jezik in stilistiko, * 14. december 1938, Ljubljana, † 1. marec 2007, Ljubljana.
Leta 1962 je diplomirala iz slovenščine in srbohrvaščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je bila do 1970. leta zaposlena v knjižnici na Oddelku za slovanske jezike in književnost. V naziv lektorice je bila izvoljena leta 1968 in je učila honorarno, do 1970. pa redno. Magistrirala je leta 1979 na Filozofski fakulteti iz slovenskega jezikoslovja. Leta 1988 je postala višja predavateljica za slovenščino kot tuji jezik in istega leta oddala doktorsko disertacijo na temo Ivana Preglja. Doktorirala je februarja 1990, naslednje leto pa bila izvoljena za docentko za slovenski knjižni jezik in stilistiko. Leta 1990 je bila predsednica 27. SSJLK. Postala je članica leta 1980 ustanovljene delovne skupine Jezikovno razsodišče v okviru Sveta za slovenščino v javnosti. Člani so oblikovali izjave o jezikovnopolitičnih vprašanjih in konkretnih primerih jezikovne nekulture. Bila je avtorica več izjav, objavljenih v Delu, ki so »s strokovno argumentacijo in moralno-politično avtoriteto pomagale v danih razmerah dvigati med Slovenci jezikovno samozavest in občutljivost za jezikovno enakopravnost in jezikovno kulturo« . Poročena je bila z Markom Kranjcem, ki je kar štirideset let opravljal delo bibliotekarja v knjižnici na Oddelku za slovanske jezike in književnost. Novembra 1993 se je upokojila.
ROD GAŠPERČIČ IZ FAMELJ
Rod po pradedu Jerneju - Bartolomeju Gašperčič
Moj ded Jožef Gašperčič (1.9.1863 – 16.7.1947) je sin Jerneja Bartolomeja Gašperčič iz Famelj, ki je spadala v Premsko faro.
Praded iz Soldatove hiše Jernej (v župnijski knjigi vpisan kot Bartholomej) Gašperčič je bil kot mladenič vpoklican in mobiliziran v vojsko ter se je bojeval nad trideset na strani Avstrije, pod katero so spadali naši kraji, in sicer v Pruskih vojnah. Vrnil se je po tolikih letih in se pripeljal s kočijo v Gorico ter vprašal neko staro žensko, če je tukaj Solkan. Ženica je povedala mojemu dedu, da je imel moj praded na prsih pripeta vojaška odlikovanja. Sinova Jožef (roj. 1863) - moj ded in njegov brat Blaž (roj. 1866) ga sploh nista poznala, saj se vsa leta sploh ni mogel javiti s fronte, verjetno tudi iz ujetništva, in povedati družini, da je živ. Sinova nista želela imeti stikov z s svojim očetom, saj ga še poznala nista.
Starost je praded Bartholomej preživel osamljen v hišici v Famljah, ki si jo je postavil na zemljišču, ki so mu ga podarili sorodniki Kraljevi (sedaj stoji na tem mestu sodobna hiša in gospodarsko poslopje sorodstva mojih daljnjih prednikov). Moj praded se je odtujil od žene in obeh sinov, ki sta se izučila poklicev in si ustvarila družini, in je v Famljah živel sam do smrti. Ustno izročilo govori, da je večkrat vrgel "rekelc" čez ramo in prespal noč pod hruško, pod milim nebom, kot je bil navajen iz vojske. Bil je zamišljen, saj mu življenje zares ni bilo naklonjeno. To ali podobno usodo je doživelo nešteto naših mladeničev, ki so jih vpoklicali v vojsko. Domnevam, da se po domače reče hiši pri Soldatovih zato, ker so v tistih starih časih novačili in tudi vpoklicali mladeniče iz te družine v vojsko (k soldatom), da so se bojevali širom po Evropi.
V spomin nanj sem napisala tudi pesem
MOJ PRADED SOLDAT
Moj praded je bil trideset let na fronti soldat.
Bil je iz Soldatove hiše v Famljah.
Določen za vojaka Avstrijskega cesarstva.
Prusija je zmagala 1866. leta.
Trideset let ni videl svojih sinov.
V snegu mu je zamrznil spomin.
Vonj zraka je dišal po topovskih šrapnelih,
eksplozivu in po sodih smodnika.
Živel je zaskrbljen za svojo družino.
Spal je pod zelenimi zmaji
in razžarjenim nebom.
Iz zelenih strešnikov je bil njegov krov.
Kako razkošno zelena in bela
so bila drevesa pod nebom polnim zlatnikov.
Stal je kot vkopan sredi pokošenih travnikov,
na katerih so ležali mrtvi vojaki s številkami.
Pokopaval jih je, nebo je pomodrelo,
gore so se odselile in nebo je imelo
okna na stežaj odprta, sijala je mesečina.
Bil je dolga leta ujetnik v tujih deželah.
Na Nemškem so ga imenovali Bartholomei,
na čutarici je imel napisano Jernej.
Že skoraj polovico življenja je zapravil,
ko se je s kočijo in odlikovanji na prsih
vrnil domov. Nihče ga ni več poznal.
Nobenega sočutja in spomina ni bil deležen.
Uboga stari praded, živel je sam in zapuščen.
Ko se je zmračilo, je vzel rekelc
in si ga ogrnil čez ramo. Tako pravi izročilo.
Hodil je spat pod veliko brkinsko hruško.
Sprehajal se je ob reki Reki in razmišljal
o svoji usodi, o družini cele noči.
Pokopan je pri Devici Mariji.
Le kdo bi se ga spomnil, če ne jaz.
Nisem ga poznala. Pozneje sem raziskovala.
Davnega 1863. leta se je rodil moj ded.
V starih prašnih rokopisih na kašči
živijo predniki svoje neumrljivo življenje.
Brez vzroka in učinka sem danes tu,
učim se živeti v skladu z zakonom izkušnje.
V obdobju, ko sta se mojemu dedu Jerneju rodila oziroma odrašala dva sinova - moj ded Jožef in Blaž, so se vršile bitke avstrijsko - pruske vojne in na te bitke je moral tudi moj praded, ki je bil vpoklican v vojsko. Dopuščam možnost, da je bil moj praded, ki se ni javil družini nad 30 let tudi dolga leta v ujetništvu in da so mu po vrnitvi domov podelili vsa tista odlikovanja, o katerih je govorila starjša ženska iz Solkana.
Bitka za Custozzo je bila prva pomembnejša bitka avstrijsko-pruske vojne, ki je potekala 24. junija 1866 med vojsko Avstrijskega cesarstva, ki jo je vodil nadvojvoda Albert Habsburški in vojsko Kraljevine Italije, ki sta jo vodila Alfonso Ferrero la Marmora in Enrico Cialdini.
Bitka za Jičín je bila bitka avstrijsko-pruske vojne, ki je potekala 29. junija 1866 pri Jičínu med združeno avstrijsko-saško vojsko in prusko vojsko. Slednja je pod poveljstvom Helmutha von Moltkeja zmagala. Bitka za Trutnov je bila druga pomembnejša bitka avstrijsko-pruske vojne, ki je potekala 27. junija 1866 med vojskama Avstrijskega cesarstva in Prusije. Avstrijska vojska je zmagala, a za ceno velikih izgub. Bitka je bila neodločena kljub taktični zmagi Avstrije, ki pa je morala prositi za mir, saj jo je premagala pruska vojska, zaveznica Italije, v Nemčiji.
Rodoslovec dr. Josef Jerko z Dunaja je našel v Vojaškem muzeju na Dunaju določene indice, ki kažejo na to, da naj bi bil praded Jernej Gašperčič borec v avstrijsko – pruski vojski. V avstrijskem vojaškem arhivu je zapisano ime Bartholomej Gašperčič.
Iz župnijske knjige pa izhaja, da je bilo v družini več moških potomcev. Iz starih dokumentov K.K. Bezirkgericht Senosetsch (Senožeče), Eingelanget 16.2.1898 Beilagend Famlje in izročilne pogodbe posestva iz leta 1846, ugotavljam, da je bilo imetje v tistih težkih časih tudi pod hipotekami zaradi oderuških posojil, ki so jih najemali kmetje in so zato verjetno morali moški potomci v poklicno vojsko, da so imetje odplačali.
Moj dekliški priimek Gašperčič sem zasledila v Posočju in v Vremski dolini, kar povezujem s selitvijo rudarjev med kraji, kjer so odpirali rudnike. Nakateri člani iz Soldatove družine so delali v rudniku. Na skupinski sliki rudarjev prvi v drugi vrsti naj bi bil moj daljnji sorodnik Andrej Gašperčič (obj. na Pozitivkah). Pogoji dela v rudniku pa so bili težki. Ljudje so umirali mladi zaradi posledic bolezni na pljučih. Vdihovali so zrak z delci premoga, ki so karcenogeni, saj niso v rudnikih imeli nameščenih ustreznih filtrov prezračevanja.
Dom družine Gašperčič – Magajna je v Famljah št. 22. Prej je tu stala manjša hiša, v kateri je bival praded Jernej Bartholomej Gašperčič.
Rodbina pradeda Jerneja – Bartholomeja Gašperčič iz Famelj št. 8 (sedaj 22) - po domače Soldatovi in Kraljevi.
Mati Katarina Svetina, ime očeta ni znano - sinova: Jernej Gašperčič in Peter Gašperčič. Družina mojega deda Jožefa Gašperčiča se deli na solkansko in fameljsko družinsko vejo.
Solkanska družinska veja rodu Gašperčič Jernej – Bratolomej Gašperčič se poroči z Magdaleno Jug iz Solkana. Sinova Jožef Gašperčič (1.9.1863 – 16.7.1947) in Blaž Gašperčič, (1866 – okoli 1940). Jožef Gašperčič je imel sina Ivana, mojega očeta (21.3.1913 – 6.9.1969). Drugi sin Blaž Gašperčič je imel hčer Juto Gašperčič in vnuka Viljema Gašperčič (+ 29.4.1986). Na Solkanskem pokopališču so skupaj pokopani Magdalena Jug, nijun sin Blaž, Blažev vnuk Viljem Gašperčič ter duhovnik Andrej Jug.
Fameljska družinska veja rodu Gašperčič.
Pradedov brat Peter Gašperčič je imel sina Jurija (1849 – 04.3.1925), ki je bil poročen s Heleno (1858 + 9.11.1937).
Jurij Gašperčič je imel otroke:
*Jakob Gašperčič (VIII/1884 - 1933)
* Franc Gašperčič(1890 - 13. 7.1972)
* Andrej Gašperčič(1897 - 9.11.1972), rudar v rudniku Timav
* Marija Gašperčič (poroćena v Trst)
* Anton Gašperčič (1902 - 6.3.1991), oče od Danila Gašperčiča
* Ivan - Lojze Gašperčič(1901 + 1989), partizan in borec od leta 1932 naprej (svoje politično sodelovanje v KP od leta 1932 do 1940 je opisal na 22 Straneh in se nahaja tudi v Pokrajinskem muzeju v Kopru. Hči Ivica zivi v Kopru. Njegova zapuščina o političnem sodelovanju v kopiji se nahaja tud pri meni
* Franc (Frenk) Gašperčič je odšel v Ameriko in ima hčer Dolores, naj bi bila poročena z vnukom od generala Wilsona .
Na sliki: Dolores
Jakob Gašperčič, železničar je imel hčer Marijo Gašperčič, roj 1924, ki je slikarka, isto tako je slikarka tudi njena hčerka, obe živita v Kopru.
Naslednji rod v Famljah štev. 22:
Andrej Gašperčič je imel hčer Gizelo – Zalko, (* 24.9.1936), poročeno Magajna, ki živi na domu v Famljah št. 22 z možem, hčerko in dvema vnukoma).
Anton Gašperčič je imel sina Danila Gašperčič, arhitekta in slikarja, ki je bil dolga leta zaposlen na Ivest biro v Kopru. Je bil brez potomcev.
Marija Gašpčerčič je bila poročena v Trst in je imela tri potomce, eden se je smrtno ponesrečil v prometni nezgodi.
Jakob Gašperčič, železničar je imel hčer Marijo Gašperčič, roj 1924, ki je slikarka, isto je slikarka tudi njena hčerka

Na sliki: Mati arhitekta in slikarja Danila Gašperčiča
Referenčni priimki Gašperčič
Gašperčič po slovenskem rodoslovju Petra Hawlina:
Marija Gašperčič , roj. 23.1.1837 v Avčah pri Desklah
Jakob Gašperčič, roj. 10.7.1825 (po Žitku)
Priimki v župnijski fari Lokev:
1442 25 5 1729 Maria illeg. Michael GASPERZIZ Margarita BAN Divaza - GAŠPERČIČ - danes
Izhaja morda fameljska veja Gašperčič iz divaške veje Gašperčič?
Priimek Gašperčič spada med znamenite škofjeloške rodbine, in sicer:
Lenart Gašparček ~1530 Škofja Loka duhovnik
Luka Gašperčič 09.10.1722 Stara Loka duhovnik
Janez Jurij Gašperčič 31.03.1728 Škofja Loka duhovnik
Urban Gašperin ~1590
Janez Gašperin ~1670 mestni sodnik
Bernarda Gašperčič, režiserka KUD Teater Toneta Čufarja Jesenice, znana kulturna delavka in kritičarka.
Najpogostejši priimek Gašperčič je v Bovcu in Čezsoči.
Priimek je pogost povsod, kjer se pojavljajo rudniki in železarne Bovec, Vreme, Jesenice…
Urad za statistiko RS: Gašperčič ZSSP: GO, Tolm, Rad, MB; 2006: 62 nosilcev; 55% Goriška, 21% Gorenj, 15% Savinj, 10% Obal.
Slovenski referenčni indeks za priimek Gašperčič (tudi Gašperšič)
Gašperčič Jakob 10.07.1825 ŽITKO Gašperčič Marija 23.01.1837 Avče
Gašperšič _____ TOLAR Gašperšič _____ ~1850 ____ HAWLINA Gašperšič _____ ~1900 ____ HAWLINA Gašperšič _____ ~1902 ____ HAWLINA Gašperšič _____ ~1904 ____ HAWLINA Gašperšič _____ ~1906 ____ HAWLINA Gašperšič _____ ~1908 ____ HAWLINA Gašperšič _____ ~1922 ____ HAWLINA Gašperšič _____ ~1924 ____ HAWLINA Gašperšič _____ ~1926 ____ HAWLINA Gašperšič _____ ~1934 ____ HAWLINA Gašperšič _____ ~1936 ____ HAWLINA Gašperšič Agata 16.01.1638 Dolenja vas HAWLINA Gašperšič Aleš 11.07.1859 Bukovica 19 HAWLINA Gašperšič Alojzij .__.1904 ____ HAWLINA Gašperšič Alojzija GLAVAN Gašperšič Ana .__.1892 ____ HAWLINA Gašperšič Ana .__.1897 ____ HAWLINA Gašperšič Ana ~1900 ____ HAWLINA Gašperšič Ana ~1906 ____ HAWLINA Gašperšič Andrej 15.11.1641 Dolenja vas HAWLINA Gašperšič Angela 09.03.1905 Selca 71 HAWLINA Gašperšič Anton HAWLINA Gašperšič Anton .__.1837 Tržič HAWLINA Gašperšič Anton .__.1865 ____ HAWLINA Gašperšič Anton 16 Jan 1840 Dražgoše 12 TOLAR Gašperšič Anton 16.01.1840 Dražgoše 12 HAWLINA Gašperšič Antonija HAWLINA Gašperšič Antonija .__.1897 ____ HAWLINA Gašperšič Avguštin ~1785 ____ HAWLINA Gašperšič Barbara .__.1898 ____ HAWLINA GAŠPERŠIČ Bojan FONDA Gašperšič Bojan HAWLINA Gašperšič Bojan SILA Gašperšič Boštjan HAWLINA Gašperšič Daniel HAWLINA Gašperšič Egidij HAWLINA Gašperšič Egidij MODER Gašperšič Egidij ~1860 ____ HAWLINA Gašperšič Elizabeta ~1795 ____ HAWLINA Gašperšič Elizabeta ~1830 ____ HAWLINA Gašperšič Elizabeta 13.11.1811 Puštal 17 HAWLINA Gašperšič Filip .__.1905 ____ HAWLINA Gašperšič Franc .__.1869 ____ HAWLINA Gašperšič Franc .__.1897 ____ HAWLINA Gašperšič Franc .__.1904 ____ HAWLINA Gašperšič Franc ~1810 ____ HAWLINA Gašperšič Franc 01.10.1816 Ševlje 2 HAWLINA Gašperšič Franc 02.10.1837 Dražgoše 12 HAWLINA Gašperšič Franc 04.12.1886 Bukovica 12 HAWLINA Gašperšič Franc 10.09.1907 Gomila 10, Mirna/Dol. GLAVAN Gašperšič Franc 2 Oct 1837 Dražgoše 12 TOLAR Gašperšič Franc 20.03.1863 Bukovica 19 HAWLINA Gašperšič Franc 23.01.1895 Karlovec 22 HAWLINA Gašperšič Frančiška 09.10.1892 Selca 71 HAWLINA Gašperšič Gašper ~1785 ____ HAWLINA Gašperšič Gertrud 3 Mar 1842 Dražgoše 12 TOLAR Gašperšič Gregor HAWLINA Gašperšič Gregor .__.1881 ____ HAWLINA Gašperšič Gregor ~1912 ____ HAWLINA Gašperšič Helena HAWLINA Gašperšič Helena 29.04.1837 Bukovica 12 HAWLINA Gašperšič Ivana .__.1895 ____ HAWLINA Gašperšič Ivana ~1905 ____ HAWLINA Gašperšič Ivana 13.05.1887 Selca 1 HAWLINA Gašperšič Ivana 20 Dec 1873 Dražgoše 12 TOLAR Gašperšič Ivana 20.12.1873 Dražgoše 12 HAWLINA Gašperšič Ivana 22.08.1839 Puštal 17 HAWLINA Gašperšič Iztok BENEDEJČIČ Gašperšič Iztok HAWLINA Gašperšič Jakob .__.1886 ____ HAWLINA GAŠPERŠIČ Janez FONDA Gašperšič Janez HAWLINA Gašperšič Janez SILA Gašperšič Janez .__.1827 ____ HAWLINA Gašperšič Janez .__.1873 ____ HAWLINA Gašperšič Janez .__.1891 ____ HAWLINA Gašperšič Janez .__.1894 ____ HAWLINA Gašperšič Janez .__.1907 ____ HAWLINA Gašperšič Janez ~1860 ____ HAWLINA Gašperšič Janez 05.07.1841 ____ HAWLINA Gašperšič Janez 13.04.1856 Selca 71 HAWLINA Gašperšič Janez 20.05.1902 Selca 71 HAWLINA Gašperšič Jera .__.1842 Dražgoše 12 HAWLINA Gašperšič Jernej ~1570 ____ HAWLINA Gašperšič Jernej ~1760 ____ HAWLINA Gašperšič Jernej 11.08.1842 Bukovica 12 HAWLINA Gašperšič Josipina HAWLINA Gašperšič Jože HAWLINA Gašperšič Jože 14.03.1896 Kropa HAWLINA Gašperšič Jožef .__.1854 ____ HAWLINA Gašperšič Jožef .__.1885 ____ HAWLINA Gašperšič Jožef .__.1921 ____ HAWLINA Gašperšič Jožef 17 Mar 1834 Dražgoše 12 TOLAR Gašperšič Jožef 17.03.1834 Dražgoše 12 HAWLINA Gašperšič Katarina ŽITKO Gašperšič Katarina 01.11.1883 Škofja Loka HAWLINA Gašperšič Katarina 14.04.1845 Puštal 17 HAWLINA Gašperšič Kristina HAWLINA Gašperšič Lenarda HAWLINA Gašperšič Lenart .__.1910 ____ HAWLINA Gašperšič Lenart ~1914 ____ HAWLINA Gašperšič Lino BENEDEJČIČ Gašperšič Lino HAWLINA Gašperšič Lovrenc .__.1793 ____ HAWLINA Gašperšič Lovrenc ~1810 ____ HAWLINA Gašperšič Lovrenc 28.06.1858 Selca 71 HAWLINA Gašperšič Lucija 08.12.1848 Dražgoše 12 HAWLINA Gašperšič Lucija 13 Dec 1871 Dražgoše 12 TOLAR Gašperšič Lucija 13.12.1871 Dražgoše 12 HAWLINA Gašperšič Lucija 8 Dec 1848 Dražgoše 12 TOLAR Gašperšič Luka TOLAR Gašperšič Luka ~1800 ____ HAWLINA Gašperšič Marija DRAME Gašperšič Marija HAWLINA Gašperšič Marija POESCHL Gašperšič Marija .__.1894 ____ HAWLINA Gašperšič Marija .__.1901 ____ HAWLINA Gašperšič Marija ~1795 ____ HAWLINA Gašperšič Marija ~1875 Dražgoše 12 HAWLINA Gašperšič Marija 09.08.1889 Selca 71 HAWLINA Gašperšič Marija 13.03.1811 Bukovica 11 HAWLINA Gašperšič Marija 14.02.1810 Puštal 17 HAWLINA Gašperšič Marija 15.08.1878 Bukovica 12 HAWLINA Gašperšič Marija 22.04.1838 Puštal 17 HAWLINA Gašperšič Marija 23 Jan 1830 Dražgoše 12 TOLAR Gašperšič Marija 23.01.1830 Dražgoše 12 HAWLINA Gašperšič Marija ABT 1875 Dražgoše 12 TOLAR Gašperšič Marija CCA 1900 DRAME Gašperšič Marijana 03.04.1833 Hraše 3 HAWLINA Gašperšič Marijana 12.11.1851 Puštal, Škofja Loka HAWLINA Gašperšič Marjeta 06.07.1845 Bukovica HAWLINA Gašperšič Marjeta 30.06.1843 Puštal 17 HAWLINA Gašperšič Mateja HAWLINA Gašperšič Mateja MODER Gašperšič Matevž .__.1814 Ševlje 11 HAWLINA Gašperšič Matevž ~1600 ____ HAWLINA Gašperšič Matija .__.1877 ____ HAWLINA Gašperšič Matija .__.1905 ____ HAWLINA Gašperšič Mica 02.07.1796 ____ HAWLINA Gašperšič Mihael 30.09.1821 Ševlje HAWLINA Gašperšič Mina 09.12.1850 Bukovica 12 HAWLINA Gašperšič Nataša BENEDEJČIČ Gašperšič Nataša HAWLINA Gašperšič Neža 06.01.1844 Dražgoše 12 HAWLINA Gašperšič Neža 26.12.1840 Bukovica 12 HAWLINA Gašperšič Neža 6 Jan 1844 Dražgoše 12 TOLAR Gašperšič Pavlina .__.1899 ____ HAWLINA Gašperšič Peter 30.05.1643 Dolenja vas HAWLINA Gašperšič Polona HAWLINA Gašperšič Polona .__.1908 ____ HAWLINA Gašperšič Polona 03.02.1841 Puštal 17 HAWLINA Gašperšič Rok HAWLINA Gašperšič Rozalija .__.1888 ____ HAWLINA Gašperšič Rozalija .__.1909 ____ HAWLINA Gašperšič Simon 28 Oct 1835 Dražgoše 12 TOLAR Gašperšič Simon 28.10.1835 Dražgoše 12 HAWLINA Gašperšič Terezija HAWLINA Gašperšič Tomaž 12.10.1847 Puštal HAWLINA Gašperšič Urban 02.05.1786 Puštal 12 HAWLINA Gašperšič Uršula 20 Oct 1845 Dražgoše 12 TOLAR Gašperšič Uršula 20.10.1845 Dražgoše 12 HAWLINA Gašperšič Valentin .__.1866 ____ HAWLINA Gašperšič Valentin .__.1906 ____ HAWLINA Gašperšič Valentin 06.02.1814 Puštal 17 HAWLINA Gašperšič vd.Ganza, Josipina 1838 SLEKOVEC Gašperšič Venceslav HAWLINA Gašperšič Vida HAWLINA Gašperšič Zlata HAWLINA Gašperšič Žiga HAWLINA Gašperšič Živka HAWLINA
Referenčni priimki Gašperčič (Gaspercic) -mednarodni indeks:
Name Birth/Christening Death/Burial Database Order
record? Other
Matches
Date Place Date Place
Gaspercic, Maria
24 MAR 1834 Soca Austria Austria :3248494
Census
Newspapers
Histories
Father: Thomas Gaspercic Mother: Margaritha Mlekuz Spouse: Andrew Komatz
Gaspercic, Thomas
ABT 1805 :3248494
Census
Newspapers
Histories
Father: Mathia Spouse: Margaritha Mlekuz
Given Name Surname Approximate
Year of Birth Date of Arrival Age on Arrival Residence
Johann
Gaspercic
1892 1 February 1909 17 Prem, Austria
Andreas
Gaspercic
1880 16 October 1904 24 Osterfeld
Anna
Gaspercic
1884 14 May 1905 21 Hof.
Rudnik v Vremski dolini
So stvari, ki gredo v pozabo, če se nanje ne spomnimo in jih s pisano besedo in sliko ne obudimo. Nihče točno ne ve koliko zgodb in zanimivih spominov je skritih in ovitih v tančico preteklosti in če jih ne izbrskamo iz spomina, zaprašenih papirjev in slik, ki ležijo na podstrešjih, bi se nanje skoraj ne spomnili več.
Ležišča črnega premoga v Vremski dolini so bila znana še pred napoleonovimi vojnami. Rudarji na slikah so bili rojeni konec 18. ali v začetku 19. stoletja. Zgornji sliki rudarjev sta iz leta 1920.
Mlajša generacija morda niti ne ve, da smo poleg večjih rudnikov v Velenju, Trbovlju in Hrastniku, imeli tudi rudnik črnega premoga v Vremski dolini. Na Krasu so odkrili in izkoriščali premog že davnega leta 1778, ljudje pa so ga poznali že prej okoli leta 1757. Pravico na tri kope je prva pridobila Družba rafinerije trsnega sladkorja na Reki in sicer na Rudnem polju Lona pri Famljah, nadalje pod vasjo Vremski Britof in na hribu Gaberk pri Betanjski ogradi.
V katastrski občini Škoflje pri Sežani in v katastrskih občinah Britof - Famlje so odkrili pet slojev liburnijskega črnega premoga v kozinskih plasteh na krednem apnencu. Sloji so bili močni od 0,2 do 1,9 m in so se razprostirali od vzhoda proti zahodu. Pojavili so se na daljavo 3 kilometrov in na prečno širino 800 metrov.

Prvi v drugi vrsti je Andrej Gašperčič (1897 - 9.11.1972), rudar v rudniku Timav
Rudarske pravice za izkoriščanje rudnikov so se podeljevale leta 1861 in 1862, toda lastniki so se jim kmalu odrekli in kope opustili. Leta l900 sta obstajali v tedanji občini Škoflje dve jamarski meri in sicer Jožefovo (Johannesovo) jamsko polje z osmimi navadnimi jamskimi merami in Janezovo (Jozefovo) jamsko polje s štirimi dvojnimi jamskimi merami. Za prvo je bila podeljena pravico do kopa leta 1875, za drugo pa 1895.
Znano je, da sta oba razsvetljena vladarja Marija Terezija in Jožef II. večkrat priporočala uporabo premoga pekom, ključavničarjem, steklarjem in jim obljubljala nagrade, če bodo lesno oglje nadomestili s premogom.
Da je bil tudi Cesar Franc Jožef posebno naklonjen Vremski dolini, ki je bila znana po rudniku črnega premoga, ki so ga najverjetneje vozili tudi v avstroogrsko cesarstvo, izpričuje ta resnična zgodba: Cerkev Device Marije v Vremah je bila cerkev zidana okrog 1410. leta in nato dvakrat dozidana (perbiterij, križna hodnika in ladja). Leta 1860 so vaščani zbrali denar in cerkvi dozidali dva zvonika, vendar jim je za postavitev kupol zmanjkalo denarja. Eden se je spomnil zakaj ne bi pisali cesarju Francu Jožefu in ga vprašali za pomoč. Rečeno, storjeno in cesar je vaščanom poslal 360 goldinarjev, da so postavili kupoli na oba zvonika, ki stojita še danes.
Leta 1900 je posedoval rudarske pravice Angus von Duglas v Berlinu. Jeseni leta 1902 je zaprosil za podelitev štirih novih dvojnih jamskih mer v k.o. Britof - Famlje, vendar je pridobil dovoljenje izdano šele leta 1903, V kozinskih plasteh so tam odkrili štiri premogovne sloje v debelini 0,30 do 1 metra, ki so se raztezali na dolžino 2 km. Odkopavali so jih s poševnim in globinskim jaškom. Premog je bil visokokaloričen in se je lahko pekel, vendar je imel tudi znatne primesi žvepla. Sledilna dela in odkop premoga so bila zaradi pritiska vode zelo otežena. Posluževati so se morali pretežno globinskih jaškov. Premog so odkopavali 60 do 65 metrov pod površino in za izvažali z vitli, v Škofljah pa s parno črpalko.
Pri poskusih v Berlinu so ugotovili, da daje premog 7.951 kalorij. Premog se je dobro pekel. Pridobljen koks je bil zelo trd. Nakopani premog so uporabljali za kurjenje kotlov. Rudnike so razširjali in odpirali zlasti v letih 1894 in 1904. Takrat so nastajale jame ADRIA I., II. In III. Podatke o rudniku in o raziskovalnih delih je zbral tedanji obratovodja Avgust Spoljarič. V tem času so raziskovali tudi na raznih mestih v pasu med Pivko in Sežano. Rudarili so tudi že na področju Jaška Adria IV, kjer se je dne 8. decembra 1913 zgodila huda nesreča. V Jašek je vdrla voda in pod seboj pokopala 12 rudarjev, ki so se takrat nahajali v jašku. Po 9 dnevih reševanja je rudniškim reševalcem uspelo rešiti le dva rudarja, ostalih deset je umrlo. Po tej nesreči so ta del rudnika zaprli. Zastala so tudi ostala dela, da o rudarskih dejavnostih v letih pred prvo svetovno vojno in med njo skoraj ni podatkov.
Po prvi svetovni vojni so sledila obsežna raziskovalna dela, zlasti vrtanja, ki jih je izvajala Zadruga ARSA (ARSA je italijansko ima za RAŠO pri Labinu). Podatke o raziskavah so skrbno varovali tako, da še danes niso povsem znani. Vrtali so do globine 500 m in naleteli na premogovne plasti debele od 1 do 1,60 metra. Do leta 1931 so se vršila rudarska dela v glavnem na področju jaška ADRA IV, kjer je eksploatacijsko polje dobilo precejšnji obseg. V nadaljnjem se je poglobil jašek Italija, nakar so se razvila obsežna dela, ki so se nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni, po letu 1945 do leta 1955, zlasti v jami Zavrhek. V času vojnih dogodkov je bilo delo leta 1943 prekinjeno ter večina naprav uničenih. Leta l955 je bila jama Zavrhek izčrpana, zaprta in vsa dejavnost se je prenesla v jamo Jadran IV (Adria) in Jadran I. V letu 1955 so začeli z obnovitvenimi deli in obširnimi raziskavami. Obnovljeni sta bili dva horizonta v jami, urejena je bila zračna zavesa in odvodnjavanje, montirane so bile črpalke ter opremljen jašek za najnujnejše potrebe. Začeli so z jamskimi sledilnimi dela na II. Horizontu in delno na III. Horizontu. Obnovili so staro franconsko progo Jadran I.
Rudnik Timav so dokončno zaprli leta 1964.
V upravi Parka Škocjanske jame je bila pred kratkim na ogled razstava o premogovnikih in arheoloških najdbah v Parku Škocjanske jame in njegovi neposredni okolici. Razstava se, kot že samo ime pove, deli na dva, tudi prostorsko ločena dela, od katerih prvi predstavlja fotografije pomembnih arheoloških najdb s tega območja, ki so hranjene v Mestnem in prirodoslovnem muzeju v Trstu, drugi pa poleg fotografij še druge eksponate, ki označujejo pomembno lokalno gospodarsko dejavnost, ki se je še do nedavnega odvijala v okolici Škocjana – premogovništvo.
Po arheološki zapuščini je Škocjan z Divaškim krasom vred med najbogatejšimi območji na seznamu slovenskih zgodovinsklih najdišč. Po arheoloških virih in rezultatih dosedanjih raziskav, je na tem območju več kot trideset arheoloških postojank, ki pričajo o domala desettisočletni naselitvi tega prostora od mezolitika do pozne antike oziroma zgodnjega srednjega veka.

Na sliki je rudarska godba iz Famelj leta 1920.

Oddano: 02.12.2009 ob 09:13:20
RTV Kategorija: Ljudje
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 2408 | Ocena 5.0 od 1 glasov

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Kdor bi imel kakršne koli podatke o rodoslovju Jug, prosim, da vzpostavi z menoj zvezo prek emaila malec@volja.net

H vala!
Tatjana Malec
pred 463 tedni
2.
5. Vi gospa Tatjana, ki ste tako izobraženi, imate tako bogato rodbino in vam je dostopnih toliko različnih zgodovinskih virov, v zvezi z rodoslovjem, ki vas zanima,Vam žal ne morem ničesar posredovati, mi je pa ta Vaš sestavek, ki sem ga danes ob tej uri odprla (računalnika se običajno lotim zvečer, pred spanjem), zlasti njegov prvi del, dal misliti, da bi Vi mogoče lahko napisali tudi kaj o času neposredne meje med Slovenijo in Srbijo.

Lepo pozdravljeni!
JozicaF
pred 463 tedni
3.
Gospa Jožica, hvala za mnenje, s katerim ste me spravili v zadrego. Moj zgornji zapis temelji na zbranih podatkih in hipotezah. Če ima kdo interes pač zbira tiste vire, ki so zanimivi za področje, ki ga preučuje. Viri so po arhivih, knjižnicah in tudi na interenetu dostopni preučevanju vsakomur, ki ima raziskovalni interes. Zgornji prispevek je bolj poljuden. Izhaja iz mojega zanimanja, da bi si odgovorila od kod so korenine mojih prednikov. Bolj kot razmišljam, ugotavljam, da smo ljudje rodovno genetsko pomešani in iz vseh vetrov. Preučevala sem namreč tudi druge rodovne veje mojih prednikov in sem ugotovila, da smo ljudje kot »koktajl z različnimi esencami«. Našo identiteto določa jezik in kultura.

Vašega vprašanja glede meje med Slovenijo in Srbijo pa ne razumem popolnoma. Verjetno imate v mislih Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov., ki se je oblikovala po porazu Avstro-Ogrske in centralnih sil leta 1918. Na podlagi londonskega sporazuma iz leta 1915 je Italija zasedla Primorsko in Istro ter dele Dalmacije. Meje niso bile definirane. Dne 1. decembra 1918 je prišlo do združitev Države SHS s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je od 3. oktobra 1929 imenovala Kraljevina Jugoslavija. Zgodovino Slovenije in njenih meja zelo pregledno in tudi opremljeno s starimi zemljevidi in arhivskimi dokumenti obravnava dr. Duša Umek, znanstvena raziskovalka in arhivistka. in to knjigo lahko dobite tudi v prodaji.

Prijazen pozdrav
Tatjana
Tatjana Malec
pred 463 tedni
4.
Najlepša hvala za vaš odgovor. V mislih pa sem imela zgodovinski čas, ko so Celjski hodili, mislim da k Frankopansko - Zrinjskim, prosit = snubit za njihovo Jeleno in jim jo je uspelo izprositi za Friderika. Takrat je dobila za doto ozemlje; tako, da mislim, da je bila takrat neposredna ozemeljska meja med srbskim in slovenskim ozemljem. Na to sem pomislila, ker ste v zvezi z Jugoviči, Lazarjem in kosovsko bitko toliko napisali.
Še enkrat hvala, ker se tako zavzamete in vsakemu obširno odgovorite.
JozicaF
pred 463 tedni
5.
Gospa Jožica, na vaše vprašanje o Grofih Celjskih vam bo morda dal odgovor ta nadvse zanimivi prispevek iz Pokrajinskega arhiva Maribor iz fonda Dragana Šande 1937, Tehnična enota 1, sicer napisan v bolj arhaični slovenščini. Verjetno bo zanimal tudi druge, zato ne bo odveč, če ga povzamem.

Dr. Dragan Šanda

Slovenstvo grofov celjskih

(Odgovor na referat o prof. M. Kosa predavanju »Zgodovinska podoba Celjskih grofov«, priobčen v »Jutru« od 15. januarja 1937)

G. vseučeni prof. M. Kos je v svojem nedavnem predavanju o Celjskih grofih po referatu o njem priobčenem v ljubljanskem Jutru od 15. januarja 1937 izrekel o njih nekaj trditev, katerim moram kot dolgoletni raziskovalec njih zgodovine v imenu resnice, kateri edini služim, oporekati z drugimi trditvami, ki so njegovim diametralno nasprotne. Znanstveno gradivo o pokolenju Celjskih grofov in o kompleksu s tem kavzalno zvezanih vprašanj ni tako enostavno, kot to predstavlja njegovo predavanje in ne dopušča tako priprostih sklepov o njih nemštvu, kot jih izvaja g. profesor in ga predložim znanosti in javnosti v doglednem času, ko se mi bo zdelo kolikor toliko celotno zbrano. Da se pa ne ustvari dotlej o njih enostransko in krivo mnenje, moram vendar predhodno že tu izreči, da je pojmovanje g. profesorja o tem baš za nas Slovence tako važnem zgodovinskem pojavu Celjskih grofov glede njih pokolenja in udejstvovanja zmotno, sploh zelo ozkosrčno, pod silo nekega stalnega predsodka, ki išče le negativne strani in nepsihološko t.j. neskladno s tokom in logiko zgodovinskega dogajanja njihove dobe ter gotovim dejstvom naravnost nasprotujoče.

V okviru tega kratkega popravka se moram omejiti le na sledeče glavne točke »Jutrovega« referata.

1. Trditev, da je »začetek rodu Celjskih grofov skromen in v temo zavit«, ni točna. Če bi bila točna, so nedopustni vsi sklepi g. profesorja o nemštvu Celjskih, ker so pri taki presumptivni temnosti njih pokolenja sploh iluzorni in se kot nelogični ne bi smeli izvajati. Čudim se, da g. profesor te nelogičnosti ni opazil, saj šele jasnost o njih pokolenju omogoča sklepe o njih narodnostni pripadnosti. Toda to pokolenje Celjskih je nasprotno prilično jasno vsaj v splošnih obrisih, dasi ne v podrobnostih, in je že bilo v dosedanji znanosti dovolj določno vsaj nakazano. A tudi v podrobnem je znanstveni dokaz za to, da so Celjski grofi po pokolenju Slovenci, podan s sledečim. Znanstveno dokazano in priznano je že, da ima Ema, grofica v Krki na Koroškem, za prednike Volkuna in Svetopolka (Fr. Kos, Gradivo IV. št. 99). To sta slovenski imeni in ime Volkun se v njenem rodu pri grofih Vovbrških še pozneje ponovi, kar je eden izmed dokazov, da je listinska oblika imena Walkun, Waltuni – Volkun! Ema izhaja torej iz slovenskega dinastičnega plemstva, a od njenega istokrvnega sorodnika Askvina poteka rod mejnih grofov Savinjske Celjske marke, kar je enako že znanstveno dokazano in priznano. Da mora med robom teh mejnih grofov Savinjskih in Savnješkimi veleplemiči (Žovneškimi, op.prepisovalca), ki se nazivajo s tem imenom s predikatom iste pokrajine de Soune in ki so predniki grofov Celjskih, biti neka sorodstvena zveza je znanost vedno predpostavljala in Krones stavi na čelo svoje rodovne tabele Celjskih v prilogi svoje znane knjige o njih (Die Freien von Sanneck, leta 1883), poleg koroških grofov vovbrških (Heunburg) prav ta rod mejnih grofov Savinjskih. Pokolenje Celjskih se torej v znanosti ni smatralo kot tako »skromno in v temo zavito«, kot to hoče predstaviti predavanje g. profesorja. Dokaz te zveze je obenem dokaz slovenstva Celjskih, kajti potem poteka njihov rod od Eminih prednikov Volkuna in Svetopolka. Uspelo mi je po dolgem iskanju to zvezo najti.

Srednjeveški veleplemiški rodovi so se običajno posluževali vodilnih imen, stalnih in značilnih v tistem rodu, tako da nam jih je v času, ko še ni bilo zveze imena s priimkom, mogoče ločevati in rodbinsko opredeliti. To je bil tako stalen običaj, da so včasih celo dvema sinovoma dali isto ime, da bi se v slučaju smrti njiju enega, ime ohranilo pri drugem. Vodilno ime prvih Saunjeških je Gebhard. Poiskati nam je torej veleplemiške skupine s tem imenom. In tu najdemo v listini Kanonije Suben pri Pasovi Mon. Boica IV. 517, 1 – 2 ter Uhrkundenbuch d. Landes ob D. Enns I. 425 št. 1 – 2 za ca 1120 leto kot priči imensko skupino Marchwart et filius eins Gebehart, pričujočo na veleplemskem mestu takoj za grofi. Vse priče se vrstijo v sledečem redu: »Fridericus comes de Tengilingen ef Filius eins Chunrat, Weregando comes, Meginhardus et Frater eins Fridericus, Marchward et filius eins Gebehart, Reginbreth de Herchovan, Werinherus, Ratold«.

Tengilinigen je drug predikat za grofe Pilštanjske, ki so imeli posesti tudi na Štajerskem, okrog Gradca in Lipnice, za njimi pričuje z grofom Weregandom rod grofov Plajenskih, sorodnikov Eme Krške; imeni Meginhard in njegov brat Friderik spadata v rod grofov Travenskih (Lambach – Formbach), kjer imamo to imensko skupino po Trofferjevi tabeli Dunngern, genealogishes Handbuch 1. Lief. 1931 stran 39 in sta menda po imenih in času sinova Friderika iz + 1116, brata Hedvige in po njej strica cesarja Lotarja, ki je potrdil l. 1130 Emini Krški cerkvi posesti njenega rodu, Volkuna in Svetopolka, s čimer bi bilo treba izpopolniti Trotterjevo tabelo. Naša imenska skupina Markvard – Gebhard, ki neposredno sledi, pričuje torej s prvorednimi veleplemiči in v takem okolju, ki je z našimi kraji v zvezi. Ime Markvard je lastno našim krajem in sicer potomcem oz. sorodstvu rodu grofov Mursko – Velenjskih (Eppenstein) ozir. Vojvod Koroških. S tem je dan dokaz, da je ime Gebhard lastno tudi Markvardovcem, ki so imeli posesti v slovenskih deželah in v področju Bavarske, kakor tudi Askvinovci. Vodilno ime prvih Savnjeških Gebhard v zvezi z imenom Markvard in druge skladne okolnosti časa in imen torej kaže z vso gotovostjo, da imamo tu opravka s prednikom – sorodnikom Savnjeških, menda celo z njih prvim listinskim zastopnikom Gebhardom I.de Soune iz ca 1130/44. Ime Markvard pa najdemo v listinah v zvezi z Askvini, značilnim imenom rodu Eme Krške, znan je veleplemiški Markward Filius Ascwini, ki je celo štirikrat naveden kot priča Zahn Urkunderbuch I 94. 95, 96 za ca 1080 ( torej v približno istem času in ga že Meiller stavi v to zvezo!) Iz tega je vsakemu znanstveniku, ki hoče biti objektiven, dokazano, da grofje Celjski potekajo iz rodu Eme Krške in so torej Slovenci, kar je itak bilo že prej po okoliščinah očividno. Če govorijo torej zadnji Celjski o sebi v smislu: »Ego comes, alta familia natus«, ima to mnogo globlji, intenziven pomen, kajti zrli so takrat na prednike vsaj izza in preko 600 let – početki, vse drugo nego »skromni«, njihove kraljevske ženitve in cesarske možitve vse drugače žarko osvetljujoči in razlagajoči! Slovenstvo Celjskih pa izhaja tudi iz rodbinskih zvez celotnega kompleksa Volkunovskih rodov z velezanimivimi dokazi in rezultati, o katerih tukaj razpravljati pa ne dopuščata prostor in namen.

In margine je k tej točki pripomniti, da nemška imena Celjskih nobenega Slovenca ne smejo prav nič motiti, če ve, kako in zakaj je do njih rabe prišlo. Ne igrajo namreč ne le pri Celjskih nego sploh v srednjeveški slovenski zgodovini nobene vloge za izvajanje kakih sklepov za narodnost in, kakor izhaja iz drugega gradiva, niti ne smejo prihajati v poštev, sicer kot megla zakrijejo dejansko istino. Kajti izkaže se pri preiskavi nastajanja nemških imen pri nas, da je bil državni in kot nositeljev nove, višje krščanske kulture tudi kulturni vpliv Nemcev tako silen, da je učinkoval kot nepričakovan nalet kot obsežna ne baš toliko politična, pač pa bolj družabna perturbacija.

Ne da bi izgubljali pri tem svoje narodno čustvovanje, so začenjali Slovenci vendar že takoj za časa izgube svoje politične suverenitete – ne še samostojnosti! In to že ca 740 pod svojim vojvodom Borutom (s to letnico, ki jo postavlja g. profesor v svoji novi izvaji Konverzije, se skladajo tudi moje raziskave, dasi ne z mnogimi drugimi njegovimi v trditvami isto tam) in radi takratnjega svojega prijateljskega razmerja z Bavarci, verjetno kmalu po smrti sv. Ruperta in pod vplivom njegovega kulturno – krščanskega dela ob takratni slovensko – nemški meji na Salzburškem smatrali Krščanstvo v nemški obliki kot nekaj višjega, nekako zamenjevati krščanstvo z nemštvom in privzemati nemška osebna imena pod tem politično – Kulturnim diktatom, po večjem pa iz oportunitete, ki jih je približala močnejšim sosedom in skorajšnjim nadoblastnikom. To imensko preokrenjanje je dokumentarično vidno morda že pri vojvodu Ingu (Ingo verjetno = Inich = Ino = Heimo, Hema, to je isto ime kot ga nosi Ema Krška!) ca 790, gotovo pa ca 820/6 ko ima Volkun = Walkunc brata Inicho in Vitogoj = Witagowo sina Adalberta (Bitterauf, Freis Traditionen I. 371 in 457) in so torej v isti rodbini poleg slovenskih že nemška imena.

Tako začenjajo nastopati v istem rodu splošno poleg slovenskih že nemška imena, a jasno je, da enačijo slovenska imena v takih slučajih slovensko pokolenje dotične rodovine, nemška pa zgolj politični oportunizem, zlasti pri veleplemičih za lažjo ohranitev političnega vpliva in gmotne koristi. Da pa to ni pomenjalo nikakšne izgube narodnega čustvovanja tudi še v mnogo poznejšem času, kaže lepo primer Fr. Kos Gradivo II. Št. 497 za ca 960/90, kjer se navaja na Koroškem nobilis vir Tessina (= slov. Tešina) cognomine Rapoto t.j. doma imenovan s slovenskim imenom Tešina, za tujce z nemškim imenom Rapoto, ki pa le na videz zakriva dejansko slovensko narodnost. Nemška imena pri plemičih slovenskega pokolenja imajo torej le navidezen, oportunističen značaj. Baš to pa, uporabljeno na veleplemiške rodove, ki imajo v slovenski zgodovini odločujočo vlogo, jo osvetljuje v zvezi s slovenskimi imeni z novo, povsem drugačno lučjo in jo do temeljev preobrazuje. Za to hočem svoječasno podati dovolj dokazov. Slovenstvo Celjskih je le majhen del te nove, lepše slike in preobrazbe zgodovine in v njej tako rekoč samoumevno - in le za onega, ki vseh dokazov in cele slike ne pozna, nekaj novega. Da bi to le slednjič odpravilo vso malenkostnost pri nas, ki Slovencem toliko škoduje!

Po vseh zgornjih izvajanjih so ovržene tudi vse nadaljne konkluzije o nemštvu Celjskih v predavanju g. prof. M. Kosa. Vendar, da bo slovenstvo Celjskih podprto tudi od te strani in osvetljena pogrešnost nepragmatične (nepsihološke) metode g. profesorja, ki vidi zgolj mrtve črke a ne razbere njih duha, oglejmo si druge strani zgodovine Celjskih in predavanja o njih.

2. Vsa ženitvena in posestvena politika zadnjih Celjskih, ko začenjajo njih ženitve dobivati velepolitičen značaj, predpostavlja njih slovenstvo in izključuje njih nemštvo. Skozi celo zadnje tisočletje evropske zgodovine se vleče kot rdeča nit vodilno, često celim narodom usodno zgodovinsko dejstvo, da politične ženitve dajajo in prehajajo v politične pravice in zelo naivno je misliti, da bi dajali vladar Srbije Brankovič, bosenski vladarji Kotromaniči in hrvaški dinasti Frankopani Celjskim pri možitvah svojih hčera z njimi možnost in pravico invazije nemštva, če bi bili Celjski Nemci. Tu se je šlo za stvari, vzvišene nad vsako dinastično politiko in vsakršne drugačne konkluzije so koncem koncev le poniževanje srbstva in hrvaštva. Le nasprotno je mogoče: te ženitve so možne le, ker so Celjski Slovenci in Slovani. Še bolj eklatanten primer je ženitev Celjana s poljsko Kraljično, katere poljsko – ogrski kralj Ludvik iz Francosko – anžuvinske dinastije, znan po svoji izrazito protinemški politiki, ni mogel dati Celjanu kot Nemcu, nego le kot Slovencu – Slovanu; le pod istim vidikom je dobil Herman I. bosensko Kotromanko za ženo in je torej treba posebej podčrtati, da je bil njegov sin Herman II. utemeljitelj dejanske moči Celjskih, vendar že sin slovanske bosenske princese, obenem vnukinje srbskega kralja Stjepana Dragutina (1277 – 82) in Ulrik II. sin hrvatske Frankopanke. K temu še druga eklatantna dejstva. Ban Gorjanski, zet srbskega kneza Lazarja se drugič poroči s hčerjo Hermana II. O Ulriku II. je znano, da je kot gubernator Češke Kraljevine od oktobra 1438 – maja 1439 hotel postati sam češki Kralj!! (Aeneas Silvino Boh. c. 55: »Comes Ulricus gui Bohemiae praereal, inter barones de vendicando sibi regno agere coepit«). Blazno bi bilo od njega, pri radikalnem češkem nacionalizmu husitov na to le pomisliti, če ne bi bil Slovenec – Slovan, saj husiti zahtevajo in uvajajo češki jezik pri sodstvu, nameščanje samo Čehov v javne službe, češki jezik v cerkvi itd. Cesarica Barbara Celjska pripada pozneje k češko – nacionalnemu husitskemu pokretu in se kot taka imenuje »infidelis femina« (Naucleri Chron.

II. 457: »Barbara moritur apud Graecium (Kraljev Gradec) corpus ejus, quamvis infidelis feminae, Boemi Pragam tulere peracto Junere in sepulcro regio condidere«). In končno, grof Vovbrški, sorodnik Celjskih, se koncem 13. stol. obupno bori proti invaziji nemškega Habsburžana: že golo to dejstvo je pri vseh stranskih interesih vendarle po sebi zanimivo kot glavni upor našega plemiča proti nemškemu prodiranju. To so le najbolj izrazita dejstva. Vso politiko zadnjih Celjskih je treba torej presojati predvsem iz slovanskih političnih smernic in le tako se skladajo in razlagajo vsa zgodovinska dejstva, ne samo njih del. Vsaka druga razlaga je nepragmatična, nelogična, naivna in omejena. Slovenec, genialni Urh Celjski je imel torej res prvi izrazito stremljenje in tudi možnosti ustvariti zametek prve skupne jugoslovanske države Slovencev, Hrvatov in Srbov iz slovenskega izhodišča.

3. Preostane ga še zavrniti, kar M. Kosovo predavanje izrecno govori o nemštvu Celjskih, namreč a) da »so Celjani, v koliko viri o tem govore, Nemci«, b) da je Srbom na primer grof Ulrik enostavno Nemec Obrih« in c) da je »poglavitni jezik njihovega domačega občevanja bil nemški«. Prvo in tretje pod a) in c) je predvsem gola trditev brez listinskega dokaza, g. profesor hoče vedeti in izvajati več, nego viri vedo in dopuščajo. Ni ga vira izmed važnih in običajnih, ki bi kaj takega o njih nemškem občevalnem jeziku trdil niti le tako konkluzijo indirektno nameraval in če bi se kje našel vir s tako trditvijo, bi bila po naravi stvari in razmer brezpomembna in brez dokazne moči. Kajti nemščina je bila v nemški državi, v kateri smo se mi s Celjani vred tako dolgo nahajali, poleg latinščine državno-upravni in listinski jezik, poleg tega tudi takorekoč aristokratski mednarodni jezik in le naravno je, da so ga Celjski dobro znali in mnogo uporabljali, zlasti s svojimi nemškimi vitezi, katerih dotok je bil tudi v naravi in višji sili razmer. Toda uporabljati ocenjevanje narodnosti po današnji metodi občevalnega jezika na srednjeveške razmere je čudovit absurd, ki ga človek ne doživi tako kmalu, tembolj ker ga vidi tiskanega črno na belem v znanstvenem predavanju, ki mu pa manjka za dokazno moč glavna stvar, namreč to, da je bil človek sam zraven in se o tem prepričal. Dobesedni izreki Celjskih, kolikor jih je iz virov znanih, so seveda priobčeni v latinščini in nemščini, ker so pač viri pisani v teh jezikih in slovenščina še ni bila literarno občilo. Iz uporabe mednarodnega občevalnega jezika v domačem krogu, pa če bi bila tudi mnogo obsežnejša za narodnega duha Celjskih takrat, kakor danes iz mednarodne francoščine nič ne sledi in je abnormalno kaj takega v znanstvenem predavanju sploh navajati kot argument, čigar ničnost je očividna. Nasprotno je enako naravno, da so morali Celjski dobro znati jezik slovenskega naroda, v čigar celjskem okolju so se rodili, vzgajali in udejstvovali. Zlasti njih ožje družinsko okolje je imelo pri zadnjih Celjskih slovanski značaj. Saj je bil Herman II. sin Bosanke Kotoromanke, ki nemščine verjetno niti znala ni, enako ne Friderikova žena ter Ulrika II. mati hrvaška Frankopanka in Veronika Deseniška, še manj Ulrika II. žena Srbinja Brankovička. Kakšen neki je bil na dvoru zadnjih Celjskih »poglavitni občevalni jezik«, če se že pri oceni njih narodnega duha, ki izhaja iz čisto drugih dejstev, ponižamo na ta malenkostni nivo, nego slovensko-srbohrvaška mešanica! In kako sta zadnja Celjana govorila s Čehom Vitovcem, nego li češko-slovenski!

Preidimo k trditvam pod a) in b), najprej k prvi obeh, da so Celjani, v kolikor viri o tem govore Nemci. Tu treba predvsem ugotoviti, da ima pojem »Nemec« z ozirom na takratne razmere dvojen pomen: 1. Nemec z ozirom na državno pripadnost nemški državi, 2. Nemec po nemško-narodnem pokolenju. Tu je torej mogoče dvoumno žongliranje s pojmom »Nemec«, zdaj v tem, zdaj v onem smislu, kar je baš v primeru Celjskih važno, kajti bili so »Nemci« po pripadnosti k nemški državi, iz česar pa seveda prav nič ne sledi, da so bili Nemci po narodnosti. Če se trdi pod a) da so Celjani, kolikor viri o tem govore, Nemci, je ta trditev zelo nedoločno izražena in je ni moči prav kje prijeti, a gotovo je, da bi po znanstveni metodi vsakdo, ki kaj takega trdi, moral najprej dokazati, da je tukaj nemštvo res mišljeno v pojmu narodnosti, kajti da so bili takozvani »Nemci« po družbeni pripadnosti, je samoumevno. Tudi v tem oziru pa mi ni znan nobeden vir, ki bi to izrecno trdil, ali to le dal konkludirati, namreč, da so Nemci po narodnostnem čustvuvanju – in znani so mi vsi važnejši viri, katerih sem se mogel domoči; ono drugo »nemštvo« pa po državni pripadnosti, če se v virih kdaj omenja ali konkludira (česar kot nepotrebnega sploh nisem registriral) za njih narodnost ni nikak argument in brez pomena.

V isto skupino spada pod b) navedeni »Nemec Obrih«, srbskega vira. Vedeti je bilo najprej, da se bo M. Kos za svoje germanofilsko pojmovanje Celjskih neizogibno poslužil tega zapisa, ki ga res navaja Mijatović v svoji razpravi o Brankoviču, a je v njem čisto osamljen in radi te osamljenosti bi bilo treba rešiti pred vsem drugim vprašanje, kako je do takega zapisa sploh prišlo, po kakih izvensrbskih, neslovanskih vplivih. Če je pa bil Srb, ki je to zapisal, je bil tako nepoučen v svoji oddaljenosti o naših razmerah, kakor so nepoučeni še dandanes oni Srbi, ki nas Slovence še zdaj tudi tako »enostavno« smatrajo za Švabe. Preden se postavi taka splošna trditev, bi bilo nadalje po znanstveni natančnosti treba še dokazati, da je v tem srbskem zapisu »Nemec« mišljen po narodnostnem pokolenju, ne pa kot pripadnik nemške države. Toda ta »Nemec Obrih« (zdi se mi celo, da je v viru zapisano Orlih, ne Obrih, toda vira trenutno žal nimam pri roki), je sin hrvaške Frankopanke, kateremu je takratni srbski vladar Brankovič dal svojo hčer za ženo, pač razlog za to, da je tu »Nemec« mišljen zgolj po državni, ne pa po narodnostni pripadnosti.

Pri vseh teh izvajanjih torej ni niti enega znanstvenega dokaza za nemško narodnostno pripadnost Celjskih, pač pa je podan znanstven dokaz za njih slovensko pokolenje in govorijo dejstva za njih slovensko-jugoslovansko narodnostno čustvovanje. So pa še mnogi drugi argumenti za slovenstvo Celjskih, ki pa so več ali manj kompliciranega značaja in se tukaj ne morejo obravnavati.

S tem je odgovor končan. K sklepu pa ne smem radi obče važnosti nekaterih slovenskih zgodovinskih vprašanj za slovensko kulturo in bodočnost in tudi nočem zamolčati nekaj splošnih pripomb.

Pri promatranju dokazovalne metode g. profesorja proti slovenstvu Celjskih in tudi proti slovenstvu kralja Sama v njegovi zgodovini, sem se ponovno moral vprašati, v čem se njegovo dokazovanje tozadevno razlikuje od šovinističnih nemških historikov, dočim celo treznejši, objektivnejši med nemškimi zgodovinarji, zavzemajo v teh vprašanjih ali vsaj dopuščajo Slovencem ugodnejše pojmovanje nego sam Slovenec prof. M. Kos, vsaj takrat, kadar viri po svoji formulaciji in spremljajoče okolnosti nudijo možnost vedno še znanstveno utemeljenega, toda Slovencem ugodnejšega stališča! Resnica v življenju in znanosti je najvišje načelo in je samo ena, toda često, prečesto je nje pojmovanje zelo negotovo, a potov do nje je mnogo in morda se baš po slovenski poti pride edino ali najpreje do nje. Često se naravnost izzivalno (kakor pri kralju Samu in Celjskih) nudijo možnosti, da, nujnosti, usmeriti preiskavo od slovenskega izhodišča in morda doboriti, ako je resnica dana v tem smislu, Slovencem velikansko zgodovinsko znanstveno pridobitev, a on ostane – čudno, čudno! – bolj nemški, nego Nemci sami! Toda zgodovinska dejstva govorijo dvojen jezik, jednega mrtvih črk in drugega jim inmanentnega med njimi in za njimi, ki je tudi resnična, realna zgodovina, pač često bolj realna nego one – to je jezik zgodovinske intuicije, po kateri šele zgodovina postane svobodno pragmatična, pronikanje v notranjo zvezo dejstev s psihološko zmožnostjo. Te intuicije g. profesorju žal manjka in ima, kakor bi rekli, nesrečno roko v obravnavanju slovenske zgodovine, kar nam pa ne more biti vseeno. Ni je pokazal pri Celjskih, zlasti ne pri kralju Samu, katerega, v prvorazrednem viru vendar izrecno imenovanega Slovenca, on v zastarelem pojmovanju še vedno imenuje frankovskega trgovca, potem ko je njegov velezaslužni oče France Kos, že davno v Gradivu I. str. 195/6, opombe 3-5, dokazal z neizpodbitnimi argumetni, da je vsaj Slovan in ne more biti Frank. Tudi jaz sem v Mariborskem Večerniku od 7. novembra 1930 opozoril na novo važno in najverjetnejšo razlago Fredegarjevega mesta o takozvanem »frankovskem trgovcu« v smislu slovenstva in da ima v dotičnem mestu (Fr. Kos, Gradivo I. str.196), »Francos«, naraven pomen le v zvezi z »de pago Sennonago«. Toda k temu vprašanju se itak svoječasno povrnem z novimi argumenti. Teorije nekaterih nemških zgodovinarjev o Samu v Konverziji in o drugih vprašanjih slovenske zgodovine, so naravnost predrzne in za njih namene sestavljene in ni treba, da jim slovenski zgodovinarji verjamejo in nasedajo.

Celjski so za slovenstvo tolik višek, da čimprej potrebujemo pragmatične iz virov sestavljene celotne zgodovine o njih iz slovenskega stališča. Zbirati in izvajati bi bilo treba v posebni seriji vsaj gradivo o njih.

V eventuelna nadaljnja objašnjevanja oz. polemike se pred izdajo omenjenega svojega gradiva ne spuščam. Mislil sem pa, da moram o priliki naslovnega predavanja za slovensko kulturno dobrobit iskreno povedati svoje mnenje.

Maribor, 21. januarja ¸1937.

Konec
________________________________________


Nekaj dopolnil:

Mislim, da je imel v prvi Jugoslaviji tudi prof. Milko Kos navodilo, naj Slovence prikazuje kot narod »brez plemstva«, »zgodovinskih hlapcev«, ki naj bi bil celo tisočletje pod »nemškim jarmom«. Izpod njega naj bi nas rešili šele bratski Srbi leta 1918. Dragan Šanda je njegova izvajanja po pravici zvrnil, toda »nemška« zgodba se je, očitno po smernicah z vrha, ponavljala naprej. Ker so Celjski imeli sorodstvene vezi z bosanskimi Kotromanići in srbskimi Brankovići, se je lahko v smislu veljavne jugoslovanske ideologije le uveljavilo gledanje, da so bili Celjski »edini« slovenski plemiški rod, kar pa ni res. Slovenci – Karantanci so imeli tudi svoje plemstvo.

Glede izvora grofov Celjskih naj na tem mestu dodam krajše dopolnilo. Izhajajo od gospodov Žovneških (Soune), ki so bili stranska veja karantanskih Viljemovcev (Wilhelminer). V času vlade vojvode Arnulfa Koroškega (ok. 880) so bili Viljemovci mejni grofje v Vzhodni krajini (Avstriji). Mogoče so že takrat imeli tudi severno poveljstvo karantanske vojske, čigar znak sta bila dva prečnika. Prečnika imajo namreč v svojem grbu tudi Žovneški. Tudi Viljem, soprog sv. Eme (11. stol.), je izhajal iz rodu Viljemovcev, in je bil krajinik oz. mejni grof v Savinjski (Celjski) krajini.

Trditev zgodovinarja Milka Kosa, da je »začetek rodu Celjskih grofov skromen in v temo zavit«, očitno izhaja iz dejstva, da so Žovneški (pozneje Celjski) navedeni v virih kot »Freie«, kar pri nas prevajajo kot »gospodje«.Vendar gre v tem primeru za plemstvo, ki ga latinsko pisani viri navajajo kot »Liberi« (svobodini). Višji plemiški sloj pa so tvorili »Hochfreie«, latinsko »Optimates«. Iz njih se je kasneje oblikovalo visoko plemstvo. Milko Kos si je »Freie« očitno predstavljal povsem zgrešeno kot svobodne kmete.

Še glede naslova »grofje«. Svobodinom Žovneškim – Celjskim je bil ta položaj priznan leta 1341, in sicer Frideriku I. (+ 1360), ki je bil sin Ulrika II. (+ ok. 1316) in Katarine Vovbrške. V tem primeru očitno ni šlo za povzdig v grofe, temveč za dediščino po materi Vovbržanki, katere rodbina je bila grofovska. Če se prav spomnim, je zgodovinar A. Dobsch nekje omenil, da so Vovbrški izhajali od hčere sv. Eme (njeno ime ni znano). Rod Celjskih, ki je izhajal iz zveze svobodina Žovneškega in grofice Vovbrške, ima v grbu na prvem mestu vovbrški grb (tri zlate zvezde na plavem) in na drugem žovneški (rdeča prečnika na belem). Dokaj pogosto pa je v rabi samo vovbrški grb. Očitno je, da gre v tem primeru za nasledstvo po ženski strani, in sicer v smislu karantanskega prava – institutio Sclavenica. V pravu germanskih ljudstev je obstajalo le moško nasledstvo. Rod Vovbrških se je torej v smislu slovenskega prava nadaljeval po ženskem nasledstvu v grofih Celjskih.


Grofica Wichburga , ki je ustanovila opatijo pri Sv. Juriju ob Jezeru na Koroškem, in njena hči Hiltiburga, prva opatinja. Ob ustanovitvi so omenjene priče po slovenskem pravu (institutio Slcavenica). V smislu tega prava je imela tudi ženska pravno in opravilno sposobnost. Tega ji pravo germanskih ljudstev ni omogočalo.

Slovensko pravo se izrecno omenja okoli 1010, ko grofica Wichburga ustanovi opatijo pri Sv. Juriju ob Jezeru na Koroškem. Tedaj so izrecno navedene tudi priče po slovenskem pravu (institutio Sclavenica). Prva opatinja tega samostana je bila grofična Hiltiburga, hči ustanoviteljice. Mati Wichburga je, kljub nemškemu imenu, očitno Karantanka - Slovenka, ker bi sicer kot germanska ženska, ki ni imela pravne in opravilne sposobnosti, ne mogla ustanoviti samostana. To je storila lahko samo v smislu slovenskega prava, ki mu je pripadala.

Dvomim, da zgodovinar Milko Kos leta 1937, ko je imel omenjeno predavanje, ne bi vedel za institutio Sclavenica. Mogoče je, da ni upošteval pomena tega prava v javnem življenju, ker se ni dovolj zavedal njegove teže. Mogoče pa je tudi, da ga je namerno prezrl, kot že njegov predhodnik France Kos. Slovensko pravo izpodnese namreč »nemštvo« v Karantaniji. Pa tudi poudarjanje le-tega zgolj na podlagi nemških imen, je lahko prepričljivo samo za ideologijo, velenemško ali jugoslovansko, ne pa za resno znanost. Pa še oblike nekaterih na videz nemških imen bi bilo treba posebej raziskovati. Tudi Dragan Šanda npr. ni vedel, da je »nemško« ime Rapoto izvirno slovenski Radbod. Ali da sta tako zelo »nemški« obliki imen kot Kadolah in Kadalhoch istovetni z imenom Kocel, v listinah navadno Chezil. Zgodovinarji se z vprašanjem izvora imen seveda niso posebej bavili.

Jožko Šavli







Tatjana Malec
pred 463 tedni
6.
Gospa Jožica, priporočam vam knjigo Jurija Venelina Starodavni in današnji Slovenci. Cena knjige je 29.95 €. Kliknite Hervardi in jo lahko naročite. Jaz sem jo ravnokar naročila. Na Hervardih so objavljeni tudi starodavni zemljevidi Karantanije in zgodovinskih obodbij.

LP Tatjana
Tatjana Malec
pred 463 tedni
7.
Gospa Tatjana, neverjetni ste! K temu vašemu odgovoru se bom še vrnila, morda jutri, ko bom bolj sveža. Kolikor sem pa že prečitala, se pa g. Kos ni ukvarjal s čisto konkretno geografsko mejo, da bi jo opisal: od kod do kod je takrat potekala? Na Hervardi bom pa jutri kliknila.
Najlepša hvala!LP
JozicaF
pred 463 tedni
8.
Tudi sam nosim priimek Jug.Zgoraj sem zasledil svoje ime in priimek.Po pričevanju pok. očeta Slavka izvira njegov rod nekje pri S. Juriju ob Šcavnici.L.p. Jug janez. Malija106, 6310 Izola
purebik
pred 435 tedni
9.
Spoštovani g. Janez Jug,

skoraj ni človeka, da ga ne bi zanimalo odkod izhaja njegov rod. Veliko je bilo preseljevanja in se ne čudim, da so v najstarejših krajih tudi najstarejši priimki. Poleg Goriške (271) se največ pojavlja priimek Jug na območju Savinske (349) in Podravske regije (313) in tudi Osrednjeslovenske regije (210). Poznam Gospoda Lenarta iz Litije, ki se je ukvarjal z raziskovanjem priimka Jug in zatrjuje, da ima dokument, da izhaja nastasrejši priimek Jug iz Litije, čeprav iz indeksa priimka Jug izhaja, da je najstarejši Jug bil prav iz Solkana (Referenčna datoteka s priimkom Jug napotuje na zaključek, da ni nobenega priimka starejšega od Štefana Juga (04.04.1635 – 28.8.1700), premisarija v Solkanu.

Župnija Sveti Jurij ob Ščavnici (dekanija Ljutomer, lavant. Škofija), ima 4969 duš ter lastno pokopališče Župna cerkev Svetega Jurija. Prvotna cerkev je bila zelo stara, leta. 1336 so sezidali že drugo romansko cerkev, ki so jo leta 1446 povečali s prizidano ladjo in zvonikom. Iz tega izhaja verjetnost, da so se Jugi preseljevali iz enega kraja v drugega, zato se ne čudim, da je bil priimek Jug tudi v Sv. Juriju ob Ščavnici (do 1683. leta se je imenoval Videm ob Ščavnici). Sicer pa vam lahko tamkajšnji duhovnik na podlagi podatkov iz župnijskih cerkvenih knjig tudi razišče od kod je prišel vaš prednik.

Kot zanimivost naj povem, da se najverjetneje tudi osebno poznava, saj ste bili pred leti pri meni doma z Marjanom Pavličem iz Izole (moj sin je poročen z njegovo hčerko). Svet je zares majhen.

Prijazen pozdrav
Tatjana Malec



Tatjana Malec
pred 435 tedni
10.
Današnje elektronsko sporočilo:

Postovana gospodjo Malec

Ja se izvinjavam sto vam se obracam na srpskom jer slovenacki neznam dovoljno.
Veceras sam procitao Vas blog na internetu i tu sam nasao deo teksta o vasem rodjaku i mom kolegi Vugi Klementu dipl. mas. inzenjeru avijacije i saljem vam neke podatke o njemu.

Ja sam poceo sa radom u Prvoj Petoletci 1972 godine na mestu konstruktora stajnih trapova i to u Birou koji je osnovao gospodin Vuga Klement. Gospodin Vuga klement se bavio u svom radu koji je bio plodonosan,osim avijacijom i amortizerima za automobile.

Njegovih konstrukcija amortizera je pravjena u Fabrici Amortizera Pristina a posle su oni kupovali licence u inostranstvu. Vas rodjak je bio vrlo kreativan inzenjer i njegove konstrukcije su ga nadzivele i jos se proizvode u Prvoj Petoletki prema njegovoj dokumentaciji. Njegovi saradnici iz biroa su mi pricali ,da je bio prijatan i omiljen covek.

Gospodin Klement koliko se secam ima sina koga sam slucajno upoznao na seminaru u Opatiji pre 23 god. Molim Vas pozdravite ga puno.

Puno pozdrava iz Trstenika od

Mr Miroljuba Maksimovica dipl. mas. inzenjera avijacije




Tatjana Malec
pred 401 tedni
Oddaj svoj komentar - Komentarji so moderirani in ne bodo takoj vidni
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 202348
Forum avtorjev: 15891 Forum teme: 34469 // Odgovorov: 1876565
Blog avtorjev: 3585 // Blogov: 87207 // Komentarjev: 1246312
Avtorji fotografij: 26309 // Slik: 223187 // Videov: 18360
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "