Priimek Kukanja
Izvor priimka Kukanja izhaja iz grofije: Di Zucco Cockaigne, Cucchania, Cuccagna, Cucanea, Cucania. Gard na sliki je bil sezidan okoli leta 1005, porušen pa okoli leta 1300.
Priimek Kukanja naj bi se prvič pojavil na Krasu v 17. stoletju, izhaja iz Benečije, izvor priimka pa iz Koroške. Iz te plemiške družine je znana Pomina Di Cucagna (rojena Della Torre), ki je umrla leta 1353, imela je še brata Aliquino della Torre in še sedem bratov in sestra; sledijo še Bertola Di Cucagna (rojena Della Torre), ki je imela brata Lombarda della Tore in še pet bratov in sestra. Znani so tudi imeni Antonia De Maiti, rojena Contessa Di Zucco Di Cucagna in Vittoria Di Valvasone-Cucagna (rojena Strassoldo), Catarina Della Torre (Torriani), rojena Di Cucagna, Elena Della Torre (rojena di Valvasone) – njeni otroci Diadema Della Torre in še dva otroka; Agostino Partistagno Di Cucagna in Tranquilla Partistagno Di Cucagna (Della Torre), ki je umrla okoli leta 1513 ...
Leta 1320 se je družina Cuccagna preselila v Videm. Cuccagna je bil baron avstrijskega cesarstva in njihovih potomcev, ki ga je potrdil z diplomo 15. januarja 1362 Cesar Karel. Plemiški naslovi so: grof Palatin, consignore od Cockaigne, Zucco, Partistagno. Ti so pridobili naziv žlahtnega plemstva v Parlamentarni skupščini Furlanije in so bili priznani s Camilo dne 31 januarja 1929 in s Cándido dne 17. februarja 1929 . Družina je vpisana v Zlato knjigo italijanskega plemstva. V Benečiji na območju Zucco je dokumentirana z diplomatskim zakonikom Padovanskega A.Glory, natisnjena v Benetkah leta 1877, kot prvi dokaz o osebi Alberico Zucco dne 7. aprila 1147, točka n.486. Cockaigne so imeli svoj fevd v Bugnias, Bando, Silisca, Crauglio in Faetan in gradovi: Partistagno, Soffemburgo, Castel Pagano in Butrio s čistimi in mešanimi pristojnostmi in polne jurisdikcije. Iz te družine izhajata dve ugledni osebi, in sicer škofa Varner v Trstu leta 1924 in Antonio v Nikoziji leta 1460.
Da so bili Cucangne povezani z našimi kratji govori  Zgodovina Tolminskega, str. 138, ki navaja: 29). Grof Carlo in brata Freschi de Cucagna so terdili, da sta bila l. 1498 planino Verh (Cucagna) na Miji brata Franc in Simon Freschi de Cucagna Kredcem zastavila proti najemnini od 22 liber sira. Ali ker je morala ta planina najemnino plačevati tudi samostanu „della Cella"(Valle?) u Čedadu in cerkvi u Starem Selu, zato omenjena planina ni mogla biti izključljiva lastnina bratov Cucagna.

Hipoteza o izvoru rodbine Kukanja
 
I. Generacija
Po ustnem izročilu Ivana Kukanje (1873–1944) naj bi se rod Kukanja začel s prihodom dveh bratov s priimkom Kukanja iz Videmske pokrajine na Kras. Prišla naj bi skupaj z nekim Furlanom. Eden izmed niju naj bi bil Bartolomej, Jernej Kukanja (1761–1845), daljni potomec Grofije Cuccagnia v Benečiji. Cuccagnia (slovensko: Kukanja) je bila antična družina v Furlaniji. V letu 1005 je Varnero Ausperg, Oderico s sinom prišel v Italijo s Koroške in pridobil soglasje Poponeja, oglejskega patriarha, da ustanovi grofijo Cuccagna (latinsko Cucanea) in sezida grad na pobočju gore v bližini Featis (slovensko Forjda v Videmski pokrajini). Potomci pod tem imenom so imeli dedno pravico, podeljeno od patriarha Furlanije (Benečije) in postali oskrbniki gradu. O Odoricusu de Cucchania govori knjiga avtorja Johna Georgeja Longa 'Zakladnica starin in zgodb o Italiji, Neapelj, Sicilija, Korzika ..., stran 644. Nekje sem že prej prebrala, da se je bil okoli leta 1300 grad Cuccagnia porušen. Naj bi obstajala tudi knjiga o opisovanju tega gradu in življenja v njem. Cuccagnia pa v italijanščini pomeni obilje, blagostanje, ki so ga bili v vseh vojnah potomci bili bolj malo deležni.
Viri govorijo, da naj bi brata Cuccania, Kukanja prišla na Kras kot fevdnika iz plemenitaške družine s priimkom Cuccania, ki jim je dodelila v feud bolj slabo rodovitno zemljo na Krasu. Ivan Kukanja je omenjal sodelovanje prednikov z grofi v Rihenberškem gradu, v katerem so domovali Thurni, Neuhausi in Lanthieriji. Član slednjih, baron Gašper Lanthieri, je leta 1646 kupil grad, ki je bil v lasti rodbine in sorodnikov, grofov Lewetzov, ta pa je kot njegov lastnik ostal do konca druge svetovne vojne, ko so partizani februarja 1944 grad minirali in požgali, v njem je bila uničena vsa oprema in kulturna dediščina. Viri omenjajo predhodnike, lastnike rihenberškega gradu, in sicer Otona de Rifenbercha (leta 1188). Rihemberški plemiči so bili najbrž fevdniki goriških grofov, ki so sredi 15. stoletja izumrli. Na Malem Dolu se je rod Kukanja za stalno naselil, zato je tu naseljenih več družin s tem priimkom. Vse pa izhajajo iz istega rodbinskega debla.
Raziskovalka Elena De Vcchi iz Trsta navaja:
Bartolomeo Cucagna - Kukanja, 1761 - 1845
Bartolomeo Cucagna - Kukanja je je bil rojen leta 1761, v kraj rojstva.
Bartolomeo je poročil Maria Cucagna - Kukanja.
Maria je bila rojena leta 1764.
Imela sta enega sina: Bartolomeo (Bortolo) Cucagna - Kukanja.
Bartolomeo je preminul dne dan mesec 1845, v 84 letu starosti v kraj smrti.
On je bil pokopan v kraj pokopa.
Bartolomeo (Bortolo) Cucagna - Kukanja, 1810 - 1869
Bartolomeo (Bortolo) Cucagna - Kukanja je je bil rojen dne dan mesec 1810, v kraj rojstva, očetu Bartolomeo Cucagna - Kukanja in materi Maria Cucagna - Kukanja.
Bartolomeo je je bil rojen leta 1761, v Mali Dol (Comeno).
Maria je bila rojena leta 1764.
Bartolomeo je poročil Orsola Cucagna (rojena Merzek - Mershek - Merseg).
Orsola je bila rojena dne April 3 1810.
Imela sta 8 otroke: Giuseppe Cucagna - Kukanja, Andrea Cucagna - Kukanja - Cuccagna in še 6 druge otroke.
Bartolomeo je preminul dne dan mesec 1869, v 59 letu starosti v kraj smrti.
Bartolomej, Jernej Kukanja je najverjetneje imel brata, ki je bil poročen z Marianno Ostrouška, Ostrousheg (1768–1843), imela sta eno hčerko.
Potomci, ki izhajajo iz plemenitega rodu Cuccagnia, imajo tudi svoj grb in svojo zgodovino: Origin of lastname Zucco Di Cuccagna, country of origin: Italia. Nobility: Conti; For informations call now our Heraldic Expert phone. +39 335 6359382, Sms and Whatsapp 24h/24:

Antica famiglia del Friuli. Nell'anno 1005 Varnero d'Ausperg, col figlio Oderico, venuto in Italia dalla Carinzia, ottenuto l'assenso di Popone, patriarca di Aquileia, fondò il castello di Cuccagna, o Cucanea, sulle falde dei monti vicino a Faetis e da questo presero il nome i discendenti che ebbero la prerogativa di camerieri ereditari del patriarca di Aquileia, ossia del Ducato del Friuli e sotto il veneto dominio ebbero quella di regolatori ...continua (gl. retaggio.it/eralica/ Friuli. Gorizia). Izvor priimek Di Zucco Cockaigne, državo porekla: Italija. Plemstvo: Conti; Za informacije pokličite zdaj naš Heraldični Expert telefon +39 335 6359382, Sms in WhatsApp 24h / 24
II. Generacija
Bartolomej Jernej Kukanja (1810–1869), on poročen z Orsolo Merzek (1810–1879). Imela sta osem otrok.
III. Generacija
1. Anton Kukanja (1834 –?), on poročen z Elizabeto Brus, je imel sina Ivana (*1857, Mali Dol–1944, taborišče Neumarkt, Bavarska)
2. Mirjana Kukanja (1838–1839), umrla stara eno leto
3. Frančiška Kukanja (1840–?)
4. Jožef Kukanja (1843–?). Imel je sina Florjana, (1870 - 1906), hčeri Justino (1882–1887)in Terezo Kukanja (1887–1909), poročeno z Andrejem Zingerle, Cingerle in še enega otroka
5. Andreja Kukanja (1848–?), poročena z Jožefom Meulo (*1843). Otroci: Julija Meula (1880–1955), Ernesta Meula (? –?), Maria Lorenza (*1875–?), Jožefa Meula (1877–1947), Rudolf Meula (1887-1911); Jožefa Meula je imela hčer Angelo Meula, poročeno Miot in Karla Meula (8 otrok)
6. Jožefa Kukanja, (1852–?) se je Poročila z Adamičem v Malem Dolu, njena hčerka Jožefa se je prav tako poročila z Adamičem v Malem Dolu. Hčerka je imela več otrok, in sicer: Karla, Marjana, Stanka, Berto, Marija in najmlajšega sin Danila (*1937)
7. Marianna Kukanja, (1845–?) poročena Gec
8. Margerita Kukanja, (* ? –?) poročena z Jurijem Ferfoglia, imela sta dva otroka

IV. Generacija
Ivan Kukanja (1857, Mali Dol–u. 1944, Neumarkt, Bavarska) Mali Dol 21
Sin (1):
Ivan Kukanja, (*1887, Mali Dol–u.1973, Idrija), Mali Dol 21. V prvi svetovni vojni se je boril v Galiciji, bil v ujetništvu v Rusiji in prišel iz Rusije domov peš. On poročen z Ivano Pipan (1899-1990) iz Komna.
Hčere (6):
- Ana Kukanja je živela v Trstu;
- Roza Kukanja, poročena s Tržačanom Sabličem, atašejem v Moskvi;
- Jožefa Kukanja, poročena z Birso, mati od Ide, poročene v Vodopivčeva hišo na
Vrhu, Preserje na Vipavskem)
- Marija Kukanja, poročena Žerjal. Imela sta hčere Berto, Olgo in Marčelo, učiteljici
in več sinov (Edi, Karlo, Ludvik, Marjan, Ciril ...)
- Ivanka Poročena Godnik, imela sta hčere (Cilka, Marija, Rozika), sin Justo pa
živi v Divčih;
- Tončka Kukanja, najmlajša se je poročila v vdovcem po sestri Tržačanom
Sabličem;
V. Generacija:
Ivan Kukanja (* 1887 –u. 1973), Mali Dol 21
Otroci:
1. Anton Kukanja, izseljenec (1946), on poročen z Evelino iz La Oroje, Lima, Peru – otroka John in Ada, živijo v Miamiju
2. Ema (*?–u. 1929, še otrok?) -
2. Berto Kukanja, on poročen z Bernardo Mikuž (1928–2006), sin Drago Kukanja živi v Hrvatinih, ima hčerko Tino
3. Olga Kukanja, hči Dragica, pokojna in Stanko, živi v Svetem na Krasu
4. Emil Kukanja, pokojni, sin Emil živi v Kamniku
5. Franc Kukanja, izseljenec 1946, poročen z Meri, pokojna in hči Nataša, pročena
Avstralcem Tashem Spicerjem, živijo v Melbournu, imata hčer Evo * 2015
6. Marjan Kukanja (*25,12.1935), vdovec, ona Anica Arko, pokojna, imela sta hčer Rahelo in sina Radovana, pokojni (u.19.3.2013, Izola, pokopan v Kopru)
7. Ada Kukanja, poročena z alpinistom in kamnosekom Metodom Humarjem (1939-2012) –
hčeri Ada (živita v Kamniku), Katarina (v Kanadi)
 
Statistični podatki:
Število oseb s priimkom KUKANJA: 85
Med vsemi priimki je priimek KUKANJA po pogostnosti uvrščen na 5009. mesto.
________________________________________

Pregled po statističnih regijah
________________________________________

Statistična regija Število oseb
s tem priimkom Delež oseb s tem
priimkom od vseh oseb
s tem priimkom v Sloveniji Razvrstitev po
pogostnosti
POMURSKA
z z z
PODRAVSKA
- - -
KOROŠKA
- - -
SAVINJSKA
- - -
ZASAVSKA
- - -
SPODNJEPOSAVSKA
- - -
JUGOVZHODNA SLOVENIJA
- - -
OSREDNJESLOVENSKA
z z z
GORENJSKA
- - -
NOTRANJSKO-KRAŠKA
z z z
GORIŠKA
13 15,3 % 1.226
OBALNO-KRAŠKA
56 65,9 % 291
[
b]Slovenski rodoslovni indeks s priimkom Kukanja:
216 Kukanja Erna PLESTENJAK
217 Kukanja Karol PRAH
218 Kukanja Mirjam PRAH
Usoda družine Kukanja – pričevanje
Člani družine Kukanja na Malem Dolu št. 21 pri Komnu so ob začetku druge svetovne vojne bili: nono Ivan Kukanja, sin Ivan in njegova žena Ivanka (Pipan) Kukanja iz Komna, ki se je primožila v Mali Dol. Imela sta pet sinov: Toni, Beto, Emil, Franc in Marjan ter tri hčere Olga in Ada, Ema pa je umrla kot otrok. V družini je živela tudi invalidna teta Tončka, šivilja in dobra vzgojiteljica otrok.
Nono Ivan je bil interniran v koncentracijsko taborišče Jasenovac, ki je delovalo od leta 1941 do 1945 (izpis iz evidence taboriščnikov):
KUKANJA IVAN ANTON MALI DOL 1857
 
Del slovenskih žrtev naj bi prispel v Jasenovac z deportacijami z območja Slovenije, del naj bi bili Slovenci, ki so v času NDH živeli na njenem območju. Njegov sin Ivan je bil kot avstrijski vojak poslan v Galicijo, nato je bil ruski ujetnik, od koder je prišel domov peš. Morda so njegovega očeta ustaši zato deportirali v taborišče Jasenovac, ki je bilo prvo ustaško taborišče, delovalo je po nacističnem vzoru. Vjekoslav Luburić Maks, ustaški funkcionar zadolžen za delovanje taborišča, je preživel nekaj časa celo v Nemčiji kot gost Gestapa do začetka oktobra 1941. Med tem časom je obiskal več koncentracijskih taborišč, po povratku v NDH pa je izvedel reorganizacijo obstoječih taborišč in ustanovil nova, po zgledu tistih v Nemčiji. Po organizaciji je Jasenovac spominjal na taborišča v Nemčiji, vendar pa so bili umori izvršeni drugače. Ustaši so ubijali tudi s hladnim orožjem: s posebnimi noži, sekirami, macolami in podobnim. Enako kot v nacističnih taboriščih so izkoristili delovno vnemo taboriščnika pred likvidacijo.
Ivan Kukanja, stari oče je imel hčer Rozino, ki je bila poročena s Tržačanom Sabličem, direktorjem banke pod avstroogrsko oblastjo v Trstu in atašejem v Moskvi. Rozina je s soprogom in svojo družino iz Trsta prihajala na obiske k svojemu očetu in bratu Ivanu na Mali Dol. Do Rihenberka ali Štanjela so se pripeljali z vlakom, na kar so jih šli iz Malega Dola iskati in jih pripeljali v vas s kočijo. Po Rozinini smrti je vdovec Sablič po njeni želji poročil njeno sestro Tončko, ki mu je gospodinjila, da bi po njem dobila pokojnino. Ivanovi potomci so še danes sorodstveno tesno povezani.
V prvi svetovni vojni pa je bila družina Kukanja v begunstvu v Senožeti, Jevnica pri Litiji. Stiki z družino, ki so ji nudili pribežališče, so se ohranili do današnjih dni. Družina Ivanke Pipan Kukanja pa je bila v begunstvu v Dobrem polju. Njen soprog Ivan (sin Ivana Kukanje, st.) je bil poslan na fronto v Galicijo. Njegov sin Marjan pove da je bil dolgo vojni ujetnik v krajih, ki jih je Volga poplavljala in so se reševali s čolni pred naraslimi vodami, na kar je čez Poljsko prišel peš v Mali Dol.

Požgani Komen
Vojna vihra je sprožila nepredvidljive dogodke, ki so močno odjeknili po vsem Krasu in po vsej Vipavski dolini. Dne 28. septembra 1943 so Italijani in Nemci požgali vas Mali Dol, ker so se v njej shajali partizani. Po požigu se je vse prebivalstvo zateklo v sosednje vasi, mnogi v Komen.
Najtežje pa je sledilo po napadu na Nemce. Dne 4. februarja 1944 so partizani v Dovcah iz zasede napadli in pobili nemško kolono 97 mož ob cesti med Rihenberkom (sedanji Branik) in Komnom. Pobili so tudi vse ranjence, ki so obležali v napadu. Padlo je 85 okupatorjevih vojakov in 7 partizanov. Partizanski poveljnik Anton Šibelja Stjenka (1914–1945) jih je zmagoslavno fotografiral na mestu spopada, mrtva trupla okupatorjev so pa slekli in sezuli, jih naložili na tovornjake, polili z bencinom in zažgali ter se nato umaknili.
Maščevanju nemške okupacije naših krajev je sledilo maščevanje Nemcev, ki so se zaradi žrtev znesli nad domačim prebivalstvom. Domove so izropali, živino odgnali in potem vse požgali. Nad dvesto hiš in gospodarskih poslopij je takrat zgorelo, samo v Komnu 140. Nemci so odpeljali v internacijo ljudi iz Cvetroža, Bizjakov, Birsov, Britofa, Ključa, Vidmaršča, Malega Dola, Komna, Tomačevice in okoliških krajev. Komen je pogorel ves, razen treh hiš. Pogorelo je tudi župnišče in z njim vsa župnijska vaška kronika. Prebivalce, vsega skupaj 1100, od tega 528 Rihenberčanov, pa so odpelajli v internacijo v Neumarkt in razne druge kraje. Straže so ustrelile tri ženske, ki so hotele pobegniti iz Komna. V Škrbini so aretirali 6 članov NOO, ki so jih ustrelili, kasneje tudi rajonskega sekretarja. Isti dan pa so ustrelili njegovo ženo in hčer. V Volčjem gradu je tudi bila požgana hiša, ker so v njej našli puško. Ustrelili so domačina. Skupaj je bilo 15. 2. 1944 ubitih 12 ljudi in eden nekaj dni kasneje. Ljudi so gnali v Sokolski dom ( dopolavoro ). Nemci so hoteli vreči ljudi skupaj s stavbo v zrak, vendar so si zadnji hip premislili.
Kraševci ob odhodu v nemško ineternacijo v Neumarkt. Vse ljudi iz Komna in okoliških vasi, ki so jih Nemci zbrali na enem mestu, so jih od tam odpeljali na 60 odprtih kamionih v mrazu in snegu na železniško postajo v Gradež. Tam so jih naložili na živinske vagone in odpeljali v koncentracijsko taborišče v Neumarkt pri Nürnbergu. Kraševce je v internacijo spremljal vaški duhovnik in dekan Viktor Kos (1899–1987), ki se je prostovoljno pridružil nesrečnim faranom. Skupaj z župnikom Kosom in ljudmi je v Nemčijo odšel tudi kaplan Mirko Rener (1919–1993). Kos je s seboj vzel v rjuho zavezana jabolka, s katerimi so se med prevozom v Nemčijo hranili predvsem otroci, ki so se prevažali v zaprtih vagonih brez vode in hrane. Transport je trajal tri dni. V njem so se vozili na poti v taborišče nono Ivan, oče Ivan in mati Ivanka z 8-letnim sinom Marjanom in majhno hčerko Ado. V taborišču z družino je bila tudi invalidna teta Tončka. Nono Ivan je v taborišču umrl in je pokopan v Neumarktu, ostali so se vrnili na požgane domove.
Marjan Kukanja se spominja, da je bilo slišati v vagonu le jok in stok. V Neumarktu so internirance razporedili po Bavarski. Trpljenje tisoč sto Kraševcev v nemški internaciji je bilo nepopisno. Stari, onemogli in bolni so ostali v taboriščih. Veliko jih je tam pomrlo od trpljenja, lakote in drugih nadlog. Devetindvajset kraških rojakov je našlo pokoj v nemški zemlji. Med njimi tudi 87-letni Ivan Kukanja (1857–1944).
Ko so se po osvoboditvi vrnili domov, so prebivalci s pomočjo zavezniške anglo-ameriške vojske obnovili domove. Medtem so brezdomci spali in si kuhali na prostem in po 'štalah' (hlevih). Otroke, ki so se vrnili iz Nemčije, so oddali sorodnikom ali znancem v rejo, kjer so ostali, dokler niso bili domovi obnovljeni in vsaj za silo vseljivi.
Marjan Kukanja se spominja, da so ga septembra 1945 iz Pliskovice poslali na okrevanje v Staro Selo pri Kobaridu, kjer se je hranil z domačim kravjim sirom brez kruha, ker tega ni bilo. Bridki in travmatični spomini za otroka, ki opozarjajo na nesmiselnost vojn, sovraštva in kratkotrajnost človeškega zgodovinskega spomina.
Spominja se tudi, da je pred bombnim napadom bežal k reki. Vsa družina ga je rotila naj gre z njimi v zaklonišče, vendar ga je nek šesti čut vlekel stran od kraja bodočega nesrečnega dogodka. Ko so se vrnili je bilo poslopje in zaklonišče zravnano z zemljo.
Spominja se tudi, da so po vojni otroci hodili k pouku s puškami in oboroženi z bombami. To je bilo za njih nekaj vsakdanjega. Po koncu vojne je bilo orožja na pretek. Učiteljice in učitelji so trepetali, da se tem otrokom ne bi kaj hudega zgodilo. Ko so jim odvzeli orožje, so našli po jarkih novega. Ob vračanju iz Neumarkta je kot 8-letni otrok splezal v anglo-ameriško letalo in hotel upravljati s komandami, da bi vzletel, nato je prišel nek temnopolti stražar in ga zelo strogo prijel in pognal z letališča. Tudi v strojnična gnezda so se spravili otroci, pa repetirali in streljali v prazno. Po vrnitvi iz nemškega taborišča na požgane domove so ti otroci živeli po vaseh pri sorodnikih in znancih, brez starševske skrbi zanje.
(Vir: Pričevanje Marjana Kukanje iz Malega Dola, tedaj osemletnega interniranca v Neumarktu)
 
Otroci v Pliskovici na Krasu po vojni čakajo v vrsti za hrano, če bo zanje kaj ostalo v vojaških kotlih jugoslovanske vojske. Tretji v vrsti od leve proti desni je desetletni Marjan Kukanja iz Malega Dola po vrnitvi iz koncentracijskega taborišča Neumarkt (1945). Fotografija je njegova last.
Franc Kukanja in njegov brat Emil Kukanja, oba še otroka sta bila očividca nesrečnega dogodka v Dovcah. Prestrašena sta se skrivala v gozdu in po pašnikih, nato pa sta našla zatočišče pri sorodnikih medtem, ko je ostala družina bila v nemški internaciji. Napad partizanov na nemški konvoj in grozoviti dogodki, ki so sledili, so ju psihično zaznamovali za vse življenje.
Sin Toni je bil v Italijanski vojski, po kapitulaciji Italije pa so ga zajeli Angleži in je bil vojak v njihovi vojski, nato pa še "čerin" pri anglo-ameriških zaveznikih, ki so obnavljali požgane hiše po Krasu (t.i. inženirski vod "srne"). Berto je odšel v partizane, bil je pripadnik jurišnega bataljona 30. divizije 9. korpusa. Emil je delal kot mizar v Stolu Kamnik. Olga, partizanska aktivistka je bila KOT 14-letno dekle pretepana in mučena v tržaški fašistični kaznilnici Coroneo, v tej tržaški kaznilnici sta bili tudi njena mama Ivana Kukanja in invalidna teta Jožefa Kukanja. Po vojni se je Olga Kukanja primožila v Sveto in si ustvarila družino.

K družini sodi tudi narodno zavedni tigrovec in tržaški odvetnik Angel Kukanja iz Trsta. V povezavi z najzgodnejšim delovanjem TIGRA naj omenim Franca Goloba, ki se je že kot dijak udeleževal zborovanj o narodno-obrambni dejavnosti. Poleti 1926 so na tridnevnem zborovanju v Šebreljah sodelovali Zorko Jelinčič (1900–1965), slovenski narodni delavec in organizator, Zmago Krašna (1906–1945), slovenski učitelj in politični delavec, Angel Kukanja (1905–1977), tržaški odvetnik, Srečko Logar (1909–?), slovenski učitelj in organizator, Albert Rejec (1899–1976 ), slovenski publicist, urednik in narodni delavec, dva Tržačana in Franc Golob. Očitno je bil Golob pomemben člen v protifašistični tigrovski navezi. Tigrovec Angel Kukanja, odvetnik, pa je bil oktobra 1940 znova aretiran in zaprt v tržaškem Coroneu, kjer je ostal do drugega tržaškega procesa 14. decembra 1941, obsodili so ga na šestnajst let zapora in konfinirali. Leta 1927 je Golob sodeloval na zboru dvajsetih tigrovcev v gozdu pri Bukovem, poleti leta 1928 pa na enotedenskem tečaju z nad sto udeleženci v Cvetrožu. Kot član organizacije TIGR je bil pomemben člen tajnega kanala Bohinj – Baška grapa – Gorica. Prepovedano literaturo in šifrirano pošto sta mu nosila: iz Bohinja Mihael Bizjak, iz Porezna pa Franc Drole, Golob jo je nato dostavljal v Gorico. Sam je ustanovil več celic v Grahovem, Koritnici, Kneži, Podmelcu, Rutu in okolici Tolmina. V vsaki celici je imel več sodelavcev, ki jih je oskrboval s prepovedanim gradivom, po katerega je tudi sam hodil v Kraljevino Jugoslavijo. Fašistična oblast je že leta 1928 aretirala več tigrovcev, med katerimi je bil tudi Franc Golob. Obsojen je bil na zaporno kazen v trajanju enega leta in pol, ob deseti obletnici fašizma pa je bil pomiloščen. Po vrnitvi domov je pobegnil v Jugoslavijo. Sodeloval je z dr. Lavom Čermeljem.
Ivanovi sinovi in obe hčeri so bili otroci zdravega narodnega kmečkega jedra. Izhajali so iz narodno zavedne primorske družine. Globoko v duši so čutili svoje korenine in narodno zavest. Vselej so prisluhnili potrebam svoje družine, domačinov in klicu domovine.


Po koncu vojne je Berto ostal aktiven v JA. Rad je obiskoval svojo mater in domačijo. Oral in branal je domačo zemljo, pogosto je nadomeščal bolnega očeta in je brate, ki so odšli v svet s trebuhom za kruhom na druge kontinente. Berto je vse svoje življenje služil dobremu. Opravljal je poklic reševalca. Bil je član Reševalne postaje UKC Ljubljana in izvajal zdravstvene storitve nujne medicinske pomoči, nujnih in nenujnih reševalnih prevozov bolnikov in spremljal bolnike pri medkliničnih prevozih. Deloval je v urgentni skupini s stalno prisotnostjo in pripravljenostjo na klic. Njegov poklic je zahteval veliko samoodpovedi, doslednosti, točnosti in predvsem veliko mero humanosti, ki jo je vselej v življenju postavljal v ospredje. Najpomembnejše mu je bilo biti človek, v sebi je odkril plemenito poslanstvo biti za drugega. Njegovo srce je bilo veliko. Kot grm žarečega ruja. Berto je bil dobrotnik in poštenjak v pravem pomenu besede. Narodnjak in človek idealov. Do konca svojega življenja je ostal zvest soborcem in ostal je član Zveze borcev. Del njegove neomajne vitalnosti in volje do življenja in služiti dolžnostim, so bila tudi dozorela jabolka, ki so ga zvabila v Komen. Želel jih je obirati. Sin Drago in njegova družina so skrbeli zanj, a žilica mu ni dala miru. Splezal je po lestvi, padel in utrpel nesrečo. Umrl je leta 2014 v šempetrski bolnišnici.
Ada je dokončala srednjo ekonomsko šolo in se zaposlila kot uradnica. Poročila se je z Metodom Humarjem, kamnosekom (1939-2012), ki je sodil med najboljše kamniške in slovenske alpiniste povojne generacije, prve, ki jim je bilo dano oditi in plezati v Himalaji. Leta 1965 sta z Ljubom Juvanom med poskusom vzpona na Kangbachen dosegla Koto 7535, danes poimenovano Yalung Ri, in ostala še dolgo imetnika slovenskega in jugoslovanskega višinskega rekorda. Tudi Ada je ljubila alpinizem in spremljala soproga na skoraj vseh vzponih. Hčeri Katarina in Ada sta sledili staršem, posebno Katarina, ki si je prislužila veliko pokalov, značk in nagrad za osvojene uspehe v smučanju. Tonija pa je doletela drugačna usoda. Po vojni je ušel čez mejo in delal v Trstu, nato se je izselil v Peru in se tam poročil z Evelino, posvojenko lastnika rudnika svinca v La Oroji v Limi, v perujskih gorah 3.750 nadmorske višine. Izgubila je starše v letalski nesreči in ostala sama. Rudnika Toni ni zmogel upravljati, računal je pomoč sorodnika iz Trsta, ki je žal ni dobil in je vse propadlo. Družina se je odselila iz Peruja v Miami. Toni pa je živel ločeno od družine in umrl v Avstraliji, kjer je tudi pokopan, njegov sin John je univ. dipl. strojni inženir, hči Ada pa ima realitetno agencijo za posredovanje pri prodaji stavb in stanovanj. Vsi živijo v ZDA.

Franc je sledil bratu čez mejo in odpotoval s čezoceanskim parnikom v Južno Ameriko. Ustavil se je v Limi, si ustvaril tu družino, nato pa je odšel v Avstralijo. Namreč udbovci so ga poslali kazensko na Jesenice, da bi stražil nemške ujetnike. prej pa so zahtevali, da naj bi Anglo-Američanom 'zaplenil' avtomobile in jih pripeljal iz cone A v Cono B, kar je odklonil in bil zato kazensko premeščen. Poročil se je v Avstraliji s Slovenko Meri, ki je pokojna. Imata hčer Natašo, univerzitetno dipl. sociologinjo, ki se je poročila z Avstralcem Tashem Spicerjem (na poročni fotografiji). Družina živi v Melbournu.

Družina Kukanja je bila verna. Oče Ivan je po vojni imel zelo žalostno usodo. Kot politična žrtev je bil hospitaliziran v Psihiatrično bolnišnico Polje, nato še v Idrijo in je leta 1973 tam tudi umrl. Dobival je električne šoke. Da bi ga udbovci utišali, so spustili nanj policijskega psa, da ga je grizel, vpričo otrok so ga udbovci mlatili po glavi in tepli. Njegov sin Marjan je to gledal skozi okno. Imeli so posebne nasilne psihološke metode za maltretiranje osumljencev in izsiljevanje priznanj. Oče Ivan je brez dlake na jeziku pripovedoval, kako nastopajo ruski komisarji in kakšen je boljševistični sistem, kar tedanji povojni oblasti ni bilo po godu, bil jim je trn v peti. Zaradi navedenega, in tudi zato ker sta sinova Toni in Franc zbežala čez mejo, ga je tedanja oblast šikanirala in nazadnje je bil po njenem ukazu hospitaliziran kot psihiatrični bolnik, hčerka Ada se ga boleče spominja, saj ga je v bolnišnici kot dijakinja pogosto obiskovala, a mu ni mogla pomagati.
Vzroki za takšno ravnanje z Ivanom Kukanjo, ml. po vojni so lahko bili tudi politične narave zaradi njegovih povezav s sestro Rozino in njenim možem Sabličem, etašejem v Moskvi in povezav s tigrovcem Angelom Kukanjo, tržaškim odvetnikom. To še ni dovolj raziskano.

Oče Ivan je pred in po vojni prijateljeval z župnikom Viktorjem Kosom, komenskim župnikom in dekanom (1932-1971). Župnik Kos je med okupacijo doživel svojevrstno odisejado. Prvič so ga nemški vojaki za nekaj dni zaprli septembra 1943. Po napadu partizanov na motorizirano nemško kolono 2. februarja 1944 pri Dovcah na cesti med Komnom in Rihemberkom (sedaj Branik), ki je prevažala hrano, so Nemci iz maščevanja 15. februarja obkolili vasi Komen, Tomačevico, Dovce, Mali Dol, in Rihemberk ter jih požgali, prebivalce (1.100 oseb največ žensk in otrok) pa odpeljali v zbirno taborišče Neumarkt na Bavarsko. Kljub temu, da so Nemci župniku Kosu in kaplanu Mirku Renerju (1919-1993) dali priložnost, da ostaneta na Krasu, sta se nesrečnežem oba prostovoljno pridružila. Župnik Viktor Kos je v taborišču Neumarkt osebno skrbel in negoval ostarelega in bolnega nonota Ivana Kukanjo. Preskrbel je tudi zdravila, oblačila in živež za bolne internirance. Otroci so bili brez oblačil, pozimi so imeli noge povite v cunje. Kos je bil njihov dušni pastir, oskrbnik, negovalec in del njih in njihove usode. Pomoč je dobival od župnika v Neumarktu in od dobrih ljudi, ki so se jim nesrečniki smilili. Nekatere internirane otroke so sprejele tudi družine in z njimi so človeško ravnali. Zato sta Komen in mesto Neumarkt pobratena. Kos je dejal: 'Kamor gredo ovce, gre tudi njihov pastir.'
Viktor Kos je bil človek neverjetne duševne moči in dobrote.
Plemenitost svojega duhovniškega srca je pokazal ob tragediji Komna in okoliških vasi. Sporočili so mu, da mora v pol ure priti v zbirališče, kamor so Nemci zgnali ljudi, določene za izgnanstvo. "Kaj sem hotel, zahvalil sem se Bogu, kakor je prav v vseh velikih trenutkih življenja," je zapisal v svoji Kroniki. Ko je prišel v dvorano, kjer so bili zbrani prestrašeni ljudje, jim je dejal: "Čutili smo in se bali, da ima priti kaj hudega na nas. Zdaj je prišlo... Naše edino upanje v tem položaju je le ljubi Bog in Marija, Božja Mati za pomoč. On naj nam pomaga, da bi spoznali in delali, kar je prav." Dalje piše: "Z gospodom kaplanom Mirkom Renerjem sva ponižno sprejela enako usodo z ljudstvom, naj ga že odženejo kamor koli."
Dekan Kos se je s pomočjo ameriške vojske vrnil s svojimi ljudmi v požgani Komen. Ob vrnitvi je spet najprej prisluhnil potrebam ljudi in je tako dal priložnost, da so jim zavezniki pomagali obnoviti domove. Ni zahteval, da bi mu obnovili župnišče, s svojo skromnostjo in predanostjo veri je premagal vse težave. Tudi to, da mu nova oblast v Komnu v začetku ni bila naklonjena in je tako prestal dva meseca v zaporu. Nikoli ni govoril o tej plati svojega življenja, vselej je bil prežet s spoznanjem, da je tudi trpljenje, če je krivično, nagrajeno z zmago. Leta 1971 je zapustil Komen in odšel v Šempeter pri Gorici, kjer je bil bolniški kurat. Leta 1973 leta je na Sveti gori daroval zlato mašo – 22.7.1978 pa so mu že pošle življenjske moči.

Dne 25. marca 1945 so internirance osvobodili Američani, vendar se je odhod proti domu začel šele 11. julija, ko so bile za silo popravljene železniške proge. "10. julija 1945 sem tako še zadnjikrat maševal v Nemčiji," je zabeležil Kos v svoji Kroniki in dodaja: "20. julija, prvič po 17 mesecih, mašujem spet v komenski cerkvi. Komenska cerkev hvala Bogu, med vojno ni bila poškodovana ...
Neumarkt, City hall - mestna hiša
 
Spomini na Neumarkt, Emil Švara je zapisal:
Iz taborišča v Neumarktu sta imela izhod le naša duhovnika, že omenjeni dekan in kaplan Mirko Rener. Ob prvem prihodu v mesto ju je sredi ceste ustavila Frieda Zimmermann in ju vprašala, če sta tista dva duhovnika, ki sta nedavno prišla v taborišče z veliko skupino ljudi. Pokazala jima je hišo, kjer je živel duhovnik Ludwig Heigl in njegovi sestri Resi in Anni. Oni so bili družina, ki nam je internirancem neizmerno pomagala in, kot je dekan Kos napisal v »Kroniki«, so ju v tej družini sprejeli kot brata.

Ves čas naše internacije so skrbeli za zbiranje pomoči v hrani, zdravilih, obvezah, potrebščinah za otroke ... Vse to sta naša duhovnika skrivaj prinašala v taborišče in tako je bilo rešeno marsikatero življenje. Pomoč so zbirali tudi drugi dobri ljudje iz Neumarkta in okolice, najbolj pa so izstopali Heiglovi. Kako zelo je cenil dekan Kos pomoč Heiglovih in drugih, je dokazal tudi s tem, da se je šel takoj, ko mu je bilo dovoljeno dobiti potni list (leta 1961), zahvalit v Neumarkt, spremljal ga je povojni komenski kaplan Srečko Šuligoj.
Interniranci smo želeli, da se tej družini zahvali tudi država Slovenija. Tako je predsednik države Milan Kučan 3. decembra 1997 sprejel ukaz o podelitvi odlikovanja častni znak svobode Republike Slovenije – za dobra dela, ki jih je med drugo svetovno vojno naklonil slovenskim izgnancem duhovnik Ludwig Heigl. Odlikovanje je bilo duhovniku – svetniku Ludwigu Heiglu vročeno na njegov 88. rojstni dan 24. marca 1998. V imenu predsednika Republike Slovenije je to slovesno opravil generalni konzul Republike Slovenije v Münchnu Fedor Gregorič. Slovesnost je bila v mestni hiši v Neumarktu.
Letos je minilo sto let od rojstva Ludwiga Heigla, interniranci in drugi se ob tem spominjajo njegovih dobrih del in sprejema, ki jim ga je pripravil, ko so se po 50 letih v maju 1994 množično vrnili v Neumarkt. Na vojaškem pokopališču, kjer so pokopani tudi naši interniranci, je g. Heigl pripravil oltar ter skupaj z duhovnikom Srečkom Šuligojem daroval sv. mašo.
Leta 1995 je prišlo vabilo za obisk Neumarkta ob 60-letnici mašništva Ludwiga Heigla. Obisk je vodil župan občine Komen Jožef Adamič. Leta 1996 so interniranci, mladi glasbeniki in drugi spet obiskali Neumarkt in se zahvalili Heiglovim in vsem dobrim ljudem. Ob praznovanju 90. rojstnega dne je g. Heigl podaril bančni ček Občini Komen. Pri vseh obiskih v Neumarktu so jim pomagali člani Slovenskega kulturnega in športnega društva Simon Jenko iz Nürnberga. Po Heiglovi smrti 2. maja 2000 so v zapuščini dobili sporočilo in denar, ki ga je dobrotnik namenil »svojim dobrim ljudem iz Slovenije«.
Sadovi dobrote Heiglovih in drugih se kažejo tudi v tem, da je mesto Neumarkt leta 2001 pričelo organizirati mednarodna mladinska srečanja, ki jih obiskujejo mladi glasbeniki iz držav, od koder so bili med vojno interniranci v taborišču Neumarkt.
Letos bo že deseto tako srečanje v Neumarktu, ki je sestavljeno iz tedenskih glasbenih delavnic in sklepnim mirovnim koncertom. Izmenično se to dogaja v Neumarktu, na liho leto pa v eni od držav, iz katerih prihajajo mladi glasbeniki. Mladi glasbeniki iz Slovenije se bodo sedaj udeležili teh srečanj drugič.
Na mestu, kjer je bil lager, je mesto Neumarkt leta 2005 v povezavi s spominskimi svečanosti ob koncu vojne pred 60 leti postavilo mirovni križ in spominski plašči, kot spomin na internirance in pregnance.
Ob 65. obletnici konca vojne pa bodo postavili bronasto maketo, ki bo prikazovala celotno taborišče. Za sodelovanje na slovesnosti ob odkritju makete so povabili tudi Pihalni orkester Komen. Tako se žalostni in težki spomini na vojno obdobje spreminjajo v nove človeške vrednote, za kar se je zelo zavzemal Ludwig Heigl.

S pomočjo ameriške vojske se je skupaj s preživelimi interniranci dekan Viktor Kos dne 20. julija 1945 vrnil v požgani Komen. Tu je ostal do leta 1971, nato je odšel v Šempeter pri Gorici. O svojih dogodkih in internaciji je napisal kroniko Kronika Komencev in Rihemberžanov na Bavarskem 1944-1945. Bil je tudi odlikovan. Umrl je v Šempetru, po smrti pa se je vrnil v Komen, med tiste, ki so bili izgnani in se z njim vrnili.
Treba je omeniti, da družina Kukanja za tragedijo v precejšnji meri bremeni sosedovo udbovsko družino Kodrič, ki so družino šikanirali. Edi iz Nove Gorice je večkrat v Domu upokojencev v Kopru obiskoval ostarelo Ivanko, morda se je čutil dolžnega zaradi občutka krivde ali pa je to storil iz borčevske solidarnosti do Berta, partizana, ki je bil vseskozi aktiven član ZB. Vsa dejanja narodnih herojev niso bila samo domovinsko svetla, kot se skušajo ideološko prikazati. Rudi Kodrič s partizanskem imenom Branko, slovenski general, partizanski komandant in narodni heroj (1920, Mali Dol pri Komnu–2006, Sežana), ki je bil tedaj namestnik političnega komisarja Kosovelove brigade, je bil soodgovoren za požig devet vasi in izgnanstvo 1100 domačinov v internacijo, saj so ukazi o napadih prihajali iz štaba. Soodgovoren je bil skupno s prvim komandantom Južnoprimorskega odreda na goriški fronti Karlom Maslom (1912-1988), v sestav katerega je spadala tudi Kosovelova brigada. Znani kraški borec Anton Šibelja Stjenka, ki je vodil napad v Dovcah, je sledil političnemu komisarju bataljona Ivanu Turšiču Iztoku (1922, Rakek- julij,1944, Lokve), ki je po kapitulaciji Italije postal načelnik štaba 31. divizije. Bil je tudi poveljnik 30. divizije. Za svojo hrabrost je dobil red rdeče zastave (ZSSR), najverjetneje s strani sovjetske vojaške misije pri 9. korpusu, in red narodnega heroja po vojni. Vsi našteti, tudi Alojz Škabar (1902-1985), ki je sodeloval pri napadu na Nemce v Dovcah pri Komnu februarja 1944, so bili soodgovorni za težke posledice, ki so prizadele ljudi. Napad na sovražnika, ki mu sledi maščevanje in trpljenje nedolžnih ljudi, je bilo pogumno, a nepreudarno dejanje. Posledice, ki so sledile so tudi moralno vprašanje in na takšna dejanja ne moremo biti ponosni in se z njimi ne moremo hvaliti, da so herojska in se kipom takšnega junaka pred šolo ne moremo ponašati za hrabrost. Kljub slavni partizanski epopeji narodnoosvobodilnega boja so bile s strani partizanskih poveljnikov storjena tudi strateško in po človeški plati nepremišljena dejanja, da se je okupator nato znesel nad prebivalstvom, o čemer pa zgodovinarji polpretekle dobe neradi govorijo, še manj pa priznajo človeške napake. V polpreteklosti so bila bolj v ospredju epska pretiravanja o herojstvu oboroženih partizanskih poveljnikov, žrtve nemočnega civilnega prebivalstva, med katerim so bili tudi otroci, starke in starčki, pa so bile zamolčane. Vsi ti dogodki, ki so se med vojno dogajali na Primorskem, so ljudem vlivali strah v kosti. Marsikje so civilisti z večjimi žrtvami plačali 'davek' vojne kot pa vojska, ki se je po napadu umaknila na varnejše mesto, prebivalce pa prepustila maščevanju okupatorja. Napad v Dovcah je bil skladen z navodili Edvarda Kardelja, ki je v pismu Titu 2. avgusta 1941 razložil, kako je moč izrabiti okupatorjevo maščevanje in požiganje vasi. Pred terorjem prestrašeno prebivalstvo beži v hribe, zato je treba represalije preprosto izzvati. Tako se prestrašeno prebivalstvo zateče po pomoč in zaščito k upornikom.
Rojstna hiša in hlevi so zgoreli v plamenih, živina pa se je razbežala po kraških pašnikih. Družina je razkropljena po svetu, veliko so potrpeli, večina jih je umrlo, nekateri so si našli drugje kraj za svoje bivanje. Vsi se pa radi vračajo in obnavljajo svoje lepe in težke spomine na hude čase.
Metod Humar (* 2. julij 1939, Nožice na Gorenjskem, † 15. aprila 2012) je bil eden od prvih slovenskih alpinistov, ki se je udeležil alpinistične odprave na Himalajo (1965: član JAHO II, odprava na Kangbačen, 7902 m) in je tudi dobitnik zlatega priznanja občine Kamnik in častnega znaka Gorske reševalne zveze Slovenije.
Metod je ljubil gore bolj kot svoje lastno življenje. Iz svoje rojstne vasi Nožice je že kot otrok občudoval lepote Kamniško – Savinjskih Alp, ki so ga očarale in navdihovale s tisto plemenito radovednostjo in čutom za lepoto narave, povezano z bogastvom rastlinstva in skalnatimi oblikami kamnitih skulptur, ki človeka tako očarajo, omamljajo in tako postaja gora vse dragocenejša, ko se prekipevajoča čustva zlijejo z njo. Dejal je, da je še kot otrok hotel videti, kaj je na drugi strani gore. Hrepenenje se je z leti stopnjevalo. Izbral si je kamnoseški poklic in se pogosto pošalil, da bo tako znal vsaj dobro zabiti varovalne kline v trdo skalovje.
V alpinizmu se je začel uriti, ko mu je bilo 17 let. Plezalne veščine je dojemal s Tonetom Škarjo. Posebej je prisluhnil nasvetom starejšega alpinista Mihe - Mihola Habjana, človeka z velikim srcem, alpinista, gorskega reševalca in vodnika lavinskega psa postaje GRS Kamnik, ki se je pred več kot dvajsetimi leti smrtno ponesrečil med delom v Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Metod je bil davnega leta 1958 kot 19-letnik sprejet za pripravnika gorske reševalne službe. Pripovedoval je, da smo tedaj Slovenci živeli zelo skromno. 'Štiri mesece je bilo treba delati za navadno kolo,' je dejal. Živel je s svojo družino v Šmarci, kjer ga je zvesto ljubila njegova Ada, klena Kraševka iz Malega Dola, ki ga je vselej, če je le mogla spremljala v gore. Tudi hčerki Ada in Katarina sta ljubiteljici gora, smučarki in športnici. Katarina ima doma veliko lončeno posodo polno medalj, saj se je na tekmovanjih vselej uvrščala na visoka mesta tudi kot zmagovalka. Katarina je ostala zvesta očetovi poti, živi v Kanadi, s svojim soprogom poučujeta šport. Metodovo hišo krasijo tudi hčerkini pokali. Metod in Ada sta se ob koncu vsakega tedna podajala v gore. Preživela sta tudi krajše počitnice v taboru na Lepeni in med svojimi gorskimi pohodi prenočevala v koči Klementa Juga.
Metod je rad pomagal ljudem, bil je tovariški in širokega srca. Precejšen del svojega življenja je posvetil gorskemu reševanju. Več kot 35 let je bil izjemno dejaven v gorski reševalni službi na reševalni postaji Kamnik. Sodeloval je v več kot 200 gorskih reševalnih oziroma iskalnih akcijah. V teh letih je izmed ponesrečenih v gorah ostalo živih okoli 70 odstotkov ljudi. Gorsko reševanje je Metod Humar v zadnjem obdobju v glavnem zamenjal z vzgojo mladine v alpinistični šoli. Na mlade je rad prenašal častni planinski kodeks in jih vzgajal. Na mlade je prenašal svoje izkušnje in duhovna spoznanja. Pogosto je poudarjal, kako pomembno je, da naravo občutimo po vtisnjeni moči oblikovalskega duha stvarstva v izčiščeni podobi, saj je ustvarjena po moči naravnega reda. Goro je štel za vzvišeno lepoto, ki mu je vsakič znova vzbujala občudovanje. V planinah je skozi desetletja veliko lepega doživel, vendar se je moral spopadati tudi z njenim nasprotjem. Menil je, da je novodobni alpinizem usmerjen preveč v fizični in telesni napor in premalo v uživanje naravnih lepot. Prepogosto se pozablja na duhovnost, na prijazno in spodbudno besedo, ki je potrebna soljudem. Mladim je pripovedoval, kako slabo so bili v njegovi mladosti opremljeni gorski reševalci. Danes so na voljo sodobna oprema, helikopter, izurjena zdravniška ekipa... A gorniki so po njegovem včasih bolj prijateljevali, si medsebojno nesebično pomagali. Bili so velika družina. In prav to je želel privzgojiti mladim. Včasih je z naraščajem poda v hribe in med vzponom dejal: “Fantje! Ata ne more več tako hitro, pazite nanj!“
Bil je prijatelj Sončevih pozitivk Metod Humar mi je ostal v prav posebnem spominu po številnih skupnih doživetjih ob njegovih nastopih, saj je ob številnih priložnostih interpretiral mojo poezijo. Zmogel je spregovoriti globoko iz duše in s toplim žametnim glasom seči v srce.
Spominjam se ga s prireditve, ko je ob podelitvi zahval in priznanj nominirancem za Sončno osebnost leta 2005, 25. januarja 2006 zvečer, potem, ko so ugasnile luči in je pri manjši žepni lučki interpretiral, njemu tako priljubljeno presunljivo pesem
 
Zlatorogov raj
 
Prehodila sem Posočje
in zašla v zlatorogov raj.
V gori med skalovjem
beli kozel od nekdaj
ranjen v zavetju
motri človeka - zver,
ki v lakomnem početju
odprl je skrivnostim gore dver,
da izruje cvet,
da prestreli ptici let.
V prijateljih je videl Alpinista Joža Čopa, ki je imel navado reči: "PA BOHLONEJ K' SMO PR'JATLI!" S kakšnim zanosom in radostjo mi je to rekel, ko mu je publika navdušeno ploskala! Kot bi zasijala luč z gore, so se mu zalesketale oči.

Marjan Kukanja, pričevalec

Oddano: 17.12.2014 ob 10:19:43
RTV Kategorija: Ljudje
Zaznamki:
Rodoslovje, in, zgodba, o, družini
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Lepo, da to oživljaš, naj ostane v spominu naroda.

Lep popoldan ti želim.
Borut Petrovič Vernikov
pred 200 tedni
2.
Hvala! Zgodbe, vredne spomina.

LP, Tatjana
Tatjana Malec
pred 200 tedni
3.
zelo poučen in krasen zapis , še več takih :)

lp vita v.
vitavika
pred 200 tedni
4.
Spoštovane bralke in bralce želim obvestiti, da je bil zgornji prispevek zgodovinsko dopolnjen. Pri nekaterih članih rodbine so bili dne 19.12.2014 vneseni tudi rodoslovni popravki.

Hvala za razumevanje!
Tatjana Malec
pred 200 tedni
5.
Dopolnjeno 19.12.2014:

Viri govorijo, da naj bi brata Kukanja prišla na Kras kot fevdnika iz plemenitaške družine s priimkom Cuccania, ki jim je dodelila v feud bolj slabo rodovitno zemljo na Krasu. Ivan Kukanja je omenjal sodelovanje prednikov z grofi v Rihenberškem gradu, v katerem so domovali Thurni, Neuhausi in Lanthieriji. Član slednjih, baron Gašper Lanthieri, je leta 1646 kupil grad, ki je bil v lasti rodbine in sorodnikov, grofov Lewetzov, ta pa je kot njegov lastnik ostal do konca druge svetovne vojne, ko so partizani februarja 1944 grad minirali in požgali, v njem je bila uničena vsa oprema in kulturna dediščina. Viri omenjajo predhodnike, lastnike rihenberškega gradu, in sicer Otona de Rifenberch (leta 1188). Rihemberški so bili najbrž fevdniki goriških grofov, ki so sredi 15. stoletja izumrli. Na Malem Dolu se je rod Kukanja za stalno naselil , zato je več družin s tem priimkom. Vse pa izhajajo iz istega rodbinskega debla. (Vir: Ada Kukanja, poročena Humar, Kamnik)
Tatjana Malec
pred 200 tedni
6.
Življenjepis Antona Šibelje, Primorski slovenski bibliografski leksikon, Goriška Mohorjeva družba, 15. snopič, 1989, Uredil Martin Jevnikar, stran 529:

ŠIBELJA Anton (Ludvik), narodni heroj, rojen 21.
aprila 1914 v Tomačevici na Krasu, u. 1. aprila 1945
nad Gačnikom pri Gornji Trebuši. Oče Anton, srednji
kmet, padel med prvo svet. vojno, mati
Leopolda Švara, gospodinja. Osnovno šolo je obiskoval
v Komnu. Potem (1929) je odšel k sestri v Trst, kjer se je
izučil za ključavničarja. Zaposlil se je v ladjedelnici
v Miljah. Tu se je izučil Se za varilca.
"35 je bil vpoklican v it. vojsko, a so ga že
Po šestih mesecih so ga odpustili, ker je bil že tretji sin,
ki je služil vojsko. V Miljah se je Šibelja priključil
delavskemu gibanju. Postal je tudi član TIGR,
povezan s to organizacijo je pripravljal načrte
za izdelavo orožja. Italijanske oblasti so ga preganjale
in občasno zapirale. Leta 1938 je zbežal v Jugoslavijo, a se
že 1940 vrnil. Bil je pod policijskim nadzorstvom, nato
so ga zaprli sočasno z nekaterimi kasnejšimi
obsojenci prvega tržaškega procesa. Ker mu niso mogli
dokazati krivde, so ga že junija 1941 izpustili.
Čeprav je bil pod polic, nadzorstvom, je po
Krasu zbiral mladino, z njo politično delal, zbiral
orožje iz prve svetovne vojne, ga popravljal in preurejal
ter mladino vojaško usposabljal. Jeseni 1941
se je povezal z NOB in postal član OF. Z mladimi
skupinami je po Krasu opravljal sabotažne akcije.
Da bi se (izognil italijanski vojski, kamor je bil
vpoklican, se je s skupino kraških mladeničev
26. jun. 1942 pridružil Vipavski četi v spodnji
Vipavski dolini. Po ustanovitvi bataljona Simona
Gregorčiča se je s skupino borcev vrnil na
Kras. Njegov sabotažni vod je postal jedro kasnejše
Kraške čete, ki jo je tudi vodil Nov.
1942 je politično in vojaško delal med Trstom in
Krasom, spomladi 1943 je ponovno prevzel vodenje
Kraške čete, ki je tedaj delala v sklopu
3. bataljona Južnoprimorskega odreda. V tej funkciji
je dvakrat spremljal novince s Primorske na Notranjsko.
Po ustanovitvi Gregorčičeve brigade in
njenem odhodu v Beneško Slovenijo je ostal na
Krasu in oblikoval novo Kraško četo, ki se je
avgusta 1943 priključila Primorskemu odredu. Ob kapitulaciji
Italije je postal poveljnik bataljona in se
boril na goriški fronti, za tem je bil poveljnik 3.
in nato 4. bataljona Kosovelove brigade, decembra
1943 pa je postal namestnik poveljnika novega
Južnoprimorskega odreda. S svojimi partizani je opravil
več sabotažnih akcij, najbolj znana je napad na
nemško kolono v Dovcah med Branikom in Komnom
(2. febr. 1944). Spomladi 1944 je odšel na
oficirski tečaj v Belo krajino, po opravljenem
tečaju se je vrnil v Kosovelovo brigado in v
začetku maja 1944 postal njen poveljnik. Med
boji v Baski grapi (29. jun. 1944) je bil ranjen,
po okrevanju je postal poveljnik Dolomitskega
odreda. Ko so odred transformirali, je postal
vodja partizanskih delavnic IX. korpusa. Med tem
časom je dosegel čin majorja. Poleg junaštva in
sabotažnih akcij je znan po svojih izumih, ki
so prišli v zgodovino partizanskega orožja na Primorskem.
Zapustil je tudi veliko zbirko lastnih fotografij. Med
veliko nemško ofenzivo v drugi polovici marca 1945
se je skupaj z moštvom delavnic priključil partizanskim
enotam. Padel je med boji nad Gačnikom. Pokopan
je v skupni grobnici na Vojščici. 14. Decembra 1949
je bil proglašen za narodnega heroja. Njegovo ilegalno ime
je bilo Stjenka. Spomenik (delo A. Sigulina) ima v Komnu, s
spominsko ploščo na roj. hiši. Po njem se imenuje planinska koča
na Trstelju.

Prim.: F. Šibelja - M. Pavlin, Kraški junak Stjenka, Koper 1977; F. Sibclja, Med prvimi partizani na Krasu, Koper 1987, pass.; T. Ferene, Primorska pred vseljudsko vstajo, Lj. 1983, pass.; R. Isakoviič, Kosovelova brigada, Lj. 1973, pass.; podatki arh. CK ZKS, Lj.; S. Rupel, Kraški junak Stjenka, PDk 8. jul. 1977; J. Koren, Smrt narodnega heroja Antona Šibelje Stjenke, PDk 6. apr. 1975; Narodni heroji
Jsle, Bgd 19752, 230-31. Plah.
Tatjana Malec
pred 200 tedni
7.
S priimkom Kukanja obstaja 64 družinskih dreves. Na spletnih straneh » Kukanja last name - Kukanja family - MyHeritage lastnames.myheritage.com/last-name/Kukanja Kukanja genealogy and family history facts. Find information about the Kukanja family, see the geographical distribution of the Kukanja last name« najdem 10 oseb rojenih na Malem Dolu, 6 rojenih v Komnu, 4 v Trstu in po dve v Gorici, Solkanu, Proseku – San Martinu in eno v Črničah.
Tatjana Malec
pred 200 tedni
8.
V Trstu je bila 17. julija leta 1947 na pobudo Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje in Trst - PNOO formalno ustanovljena Narodna in študijska knjižnica - NŠK. Dejansko je začela delovati že leto prej, ko je PNOO namestil tajnika nastajajoče knjižnice, prof. Rafaela Bačarja (1902-1975), biologa in ornitologa, ki je začel z zbiranjem gradiva (Majovski, 2004). Prvi predsednik knjižnice je bil dr. Angel Kukanja, podpredsednik pa že omenjeni duhovnik Virgil Šček, ki je kazal posebno zanimanje za knjižnično dejavnost.
Tatjana Malec
pred 200 tedni
9.
Zaradi sklepa londonske konference o imenovanju
komisije izvedencev, ki si bo na kraju samem
ogledala razmere, so pri PNOO v Trstu ustanovili
študijski odsek ter se tako vključili v boj za
razmejitev na mirovnih sestankih. Vodstvo odseka
so prevzeli Dušan Rybaf, Boris Zaje, Roman Pahor
in Angel Kukanja.
Tatjana Malec
pred 200 tedni
10.
Primorski slovenski biografski leksikon, str. 216, 217

KUKANJA Angelo, odvetnik in družbenopolitični
delavec, r. 16. febr. 1905 v Trstu, u. tacm 1. dec.
1977. Oče Anton, sodar, mati Brna Dekleva, gospodinja.
Osn. š. je obiskoval v Trstu, nem.
gimn. v Trstu do 1918, nato drž. real. gimn. na
Poljanah v Lj., kjer je maturimi 1925. V Lj. je
živel pri stricu, ki se je preselil tja po prihodu
It. na Prim. Študiral je pravo v Padovi in diplomiral
1934. Prokuratorski izpit je smel opraviti
šele 9. okt. 1944, a je dosegel, da so ga
vpisali z letom 1937, odv. izpit 21. febr. 1946. Od
diplome je delal pri odv. Veselu, od 1948 do smrti
je imel samostojno odv. pisarno. Bil je član
akad. društva Balkan, mladinskih društev in delal
med visokošolskim študijem kot časnikar in
publicist pri E, Novicah, GM, zbirkah Biblioteka
in Luč. Zaradi dela pri Dijaški matici in v
društvu Edinost je bil 5. nov. 1929 aretiran in
11. jul. 1930 obsojen pred Posebnim sod. za zaščito
države na štiri leta zapora skupaj s pripadniki
Edinosti za Istro. Zaprli so ga v zapor
Turi di Bari, a so ga 10. nov. 1932 izpustili zaradi
amnestije ob desetletnici nastopa fašizma.
Po vrnitvi v Trst je spet začel z narodno obrambnim
delom in 1934 sestavil z J. Kosovelom, Št.
Lovrečičem, Fr. Tončičem, dr. Dorčetom Sardočem
in J. Puhaljem odbor za koordinacijo ilegalnega
dela. K. je osebno vzdrževal stike z zaupniki
v raznih krajih Prim, in raznašal ilegalni
tisk. V začetku 1940 je sodeloval z Andr. Gabrovškom
(PSBL I, 403-04), J. Kosovelom, Avg.
Sfiligojem, Fr. Tončičem in A. Vukom pri ustanavljanju
Narodnega sveta prim. Slovencev, ki
zaradi nesoglasij ni začel delovati. Okt. 1940 je
bil ponovno aretiran in zaprt v trž. Coroneu do
drugega trž. procesa 14. dec. 1941, ko so ga obsodili
na 16 let zapora. Kazen je prestajal v Castelfrancu
Emiliji, kjer je dočakal zlom fašizma.
27. febr. 1944 so ga poslali v Coroneo in je bil
izpuščen 4. maja 1944. Ob koncu vojne je postal
član Izvršnega odb. OF, načelnik pravnega odd.
MOS-a, član odb. UAIS in bil 2. junija 1945 imenovan
za komisarja v Drž. arhivu za Julijsko
krajino. Po londonskem sporazumu je bil prvi
preds. SKGZ, nato član njenega Izv. odbora in
pravni svetovalec, načelnik komisije za tisk, nato
za gospod., preds. uprav, sveta ZTT, nato
njegov pravni zastopnik, soustanovitelj NŠKT
in njen preds., preds. uprav, sveta TKB, pod-
Preds. Odb. za gradnjo Kulturnega doma v Trstu,
član uprav, sveta SSG, član uprav, sveta
društva Pravnik, nadzornik SLORI-ja. Med angloamer.
upravo je branil trž. antifašiste pred sodiščem
v Firencah. Kot pravni zastopnik ZTT je
vodil boj za razveljavitev prepovedi rabe slov.
na sodišču. Pisal je v PDk in JKol. Ob 25-letnici
PD'k je bil odlikovan z zlato značko, ob 25-letnici
SKGZ posmrtno odlikovan z odličjem boja in
dela.
Prim.: j. k. (J. Koren), Dr. A. K. 60-letnik, PDk
16. febr. 1965; Isti, Dr. A. K. sedemdesetletnik,
PDk 16. febr. 1975; Isti, Dr. A. K., PDk 2. dec.
1977 s si.; Dr. F. Tončič, Beseda v slovo prijatelju
A. K., PDk 2. dec. 1977; B. Samsa, Umrl je
dr. A. K., Delo 3. dec. 1977; L. Rehar, Ljudje in
dogodki, RAITrstA 15. mar. 1978; A. K., JKol
1979; D. Sardoč, Četrtkova srečanja, RAITrstA
3. apr.-25. nov. 1980; Avg. Sfiligoj, Četrtkova
srečanja, RAI Trsta 27. maja 1982; Aula IV.
Tatjana Malec
pred 196 tedni
11.
Žrtve vojne:
Ime in priimek: Vladimir Kukanja

Datum rojstva: 26.05.1919
Datum smrti: 16.02.1944
Kraj bivanja: Mali Dol

Ime in priimek: Jože(f) Kukanja

Datum rojstva: 00.00.1911
Datum smrti: 17.07.1943
Kraj bivanja: Spodnje Gorje

Ime in priimek: Janez Kukanja

Datum rojstva: 12.07.1857
Datum smrti: 07.08.1944
Kraj bivanja: Mali Dol

Ime in priimek: Ivanka Kukanja

Datum rojstva: 00.00.0000
Datum smrti: 00.00.0000
Kraj bivanja: NULL

Ime in priimek: Ernest Kukanja

Datum rojstva: 31.07.1884
Datum smrti: 00.07.1945
Kraj bivanja: Mali Dol

Ime in priimek: Albin Kukanja

Datum rojstva: 23.05.1912
Datum smrti: 00.06.1944
Kraj bivanja: Komen
SI AS 1829/166 Dosje Kukanja Jožef (Cuccagna), policijski dokumenti, fotografija, osumljen komunistične dejavnosti, 1934.06.20-1942.03.08 (Združeni dokumenti)
Tektonika arhiva-Kontekst



Signatura PE: SI AS 1829/166
Jezik: italijanski jezik

Elementi identifikacije
Signatura PE AP: SI AS 1829/166
Pisava: latinica

Elementi dostopnosti in uporabe
Naslov PE: Dosje Kukanja Jožef (Cuccagna), policijski dokumenti, fotografija, osumljen komunistične dejavnosti
Čas nastanka PE: 20.6.1934 - 8.3.1942
Obseg PE: 13 listov
Nivo popisa: Združeni dokumenti

Deskriptorji
Vnosi: Kukanja Jožef (Fizične osebe\)
komunisti (Stvarna gesla\)
aretacija (Stvarna gesla\)

Tehnične enote
Število: 1

Uporaba
Konec nedostopnosti: 8.3.1942
Potrebno dovoljenje: ni omejitve
Možnost uporabe: na razpolago
Dostopnost: javno dostopno

URL za določeno popisno enoto
URL: http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=399603


Tatjana Malec
pred 146 tedni
12.
V Trstu se je leta 1905 rodil odvetnik in tigrovec Angel Kukanja. Že kot študent prava v Padovi je sodeloval v Edinosti, zaradi česar so ga fašisti aretirali in ga na posebnem sodišču za zaščito države obsodili na štiriletno zaporno kazen v Bariju. Sodeloval je pri Narodnem svetu primorskih Slovencev, o tem podrobneje piše zgodovinar Milan Pahor:
Tatjana Malec
pred 140 tedni
13.
1. PDF dokument (4362 kB) - dLib.si
www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-DJZWC6NF/0cd6e086.../PDF
dvore.2 Naslednjega leta dne 20. julija se je mudil v Cucagni na Furlanskem, kar je razvidno iz neke listine goriškega grofa Henrika.3 Leta 1311. ...
Tatjana Malec
pred 113 tedni
14.
Iz furlanskega rodu KCuccagnia izhaja tudi župnik Štefan Kukanja
– fol. 88r
1663 maj 15.
Ad s(anctum) presbyteratum
Stephanus Cuccagna Goritiensis (= Gorica) [uirtute Breuis Apostolici]
Vir. Arhiv Republike Slovenije
Tatjana Malec
pred 95 tedni
Oddaj svoj komentar - Komentarji so moderirani in ne bodo takoj vidni
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 202635
Forum avtorjev: 15891 Forum teme: 34470 // Odgovorov: 1876621
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 87220 // Komentarjev: 1246425
Avtorji fotografij: 26310 // Slik: 223217 // Videov: 18350
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "