Reparacije vojne škode v rokah tajkunov!
Davkoplačevalci ne bodo pokrivali izplačil za vojno škodo in prestano trpljenje žrtvam vojnega nasilja, za katere so bile izplačane reparacije in vložene v olastninjeno državno premožnje!

Treba je vedeti, da reparacije agresorjev za vojno škodo, ki so pripadale oškodovancem, so bile izplačane in nacionalizirane. Denar pa je bil vložen v elektrogospodarstvo, Litostroj, TAM, IMV, Belinko in drugo slovensko industrijo, za sanacijo bank, za ugodne kredite, gradnjo cest, železnic, stadionov, razno infrastrukturo, itd. Iz sredstev reparacij smo morali kompenzirati z Italijo tudi njeno lastnino na našem ozemlju, ki je postala naša družbena lastnina (elektrarne na Soči, Salonit Anhovo, itd).

Navedene investicije so se v tranzicijskem obdobju lastninile. Tisti prizadeti, ki bi morali dobiti izplačane odškodnine, so ostali praznih rok. Družbena lastnina, v kateri so neizplačane reparacije, prihaja posredno v roke tudi novodobnim bogatašem. Zato menim, da se prizadetim godi velika krivica.

Denar iz naslova reparacij vojne škode za delno izplačilo vojne škode žrtvam vojnega nasilja, ki je vložen v parlamentarno razpravo, se je iztekal v žepe tajkunov, ki so si "odrezali kos pogače" olastninjenih in prevzetih podjetij, ki so se gradila z nacionaliziranimi reparacijami za vojno škodo, ki jo oškodovanci niso nikoli prejeli!

Iz razprav poslancev n. pr. Violete Tomič in drugih izhaja, da poslanci Državnega zbora Republike Slovenije problematike vojne škode agresorjev in reparacij ne poznajo in s svojimi razpravami ustvarjajo vtis, da bodo vojno škodo krili davkoplačevalci, kar sploh ne drži.

Svojih državljanov - žrtev vojnega nasilja, za katere so bile s strani agresorja izplačane reparacije, država ni obravnavala tako kot denacionalzirance, na nek način jih je pustila na cedilu.

Žalostno, da je prizadetim celo Zveza borcev odklanjala upravičenost do izplačila odškodnin, ko bi morala biti prva, ki bi se za popravo krivic zavzemala. Pri tem pa pozablja na privilegije svojih članov, ki so jih imeli vsa leta po vojni iz državnih sredstev, med katerimi so bile tudi reparacije vojne škode. Mnogi so dobili od države iz teh sredstev ugodne brezobrestne kredite in si postavili luksuzne vile in uživali druge privilegije, vse od velikih borčevskih pokojnin in dodatkov, zdravljenja na državne stroške in razkošnih potovanj po svetu.

ZUJF je žrtvam vojnega nasilja ukinil nekatere pravice, celo pravico do klimatskega zdravljenja.

Prilivi iz naslova prodaj kapitalskih naložb v imetništvu RS so nakazani v proračun RS, prilivi iz naslova prodaj kapitalskih naložb v imetništvu SDH pa so namenjeni SDH, ki jih uporabi za poravnavo obveznosti upravičencem po Zakonu o denacionalizaciji, Zakonu o zadrugah in drugih predpisih, ki urejajo denacionalizacijo premoženja.

Kje so tu oškodovanci - žrtve vojnega nasilja?

Vse kategorije prizadetih po zakonu o žrtvah vojnega nasilja in po zakonu o denacionalizaciji so dobile izplačane odškodnine in vrnjeno premoženje, razen tistih, ki jim je agresor požgal domove in oropal domačije. Kako mačehovsko se obnašajo nekatere politične stranke, ki odklanjajo izplačilo odškodnin prizadetim, kaže dejstvo, da je Slovenija 3. januarja 2002 Italiji na fiduciarni račun pri Dresdner Bank Luxembourg izplačala zadnji obrok in s tem celotno odškodnino v višini 57.707.679 USD za zapuščeno imetje italijanskih optantov. S tem je dokončno izpolnila svoje obveznosti, ki jih je imela po Rimskem sporazumu iz leta 1983.

Tem krivicam je treba napraviti konec!

Treba je vedeti, da so med prizadetimi starejši ljudje, ki so bili odgnani v koncentracijska taborišča, nekateri še kot otroci, in veliko potrpeli med vojno in po vojni, ko so se vrnili v požgane in izropane domove in preživljali težka leta revščine in odpovedi, da so sploh lahko zaživeli na novo. Začeti so morali vse znova. To so danes ostareli in bolni ljudje, ki bi jim kakšna manjša vsota odškodnine prišla še kako prav za zdravljenje in tudi kot moralna satisfakcija za prestano trpljenje in povzročene krivice.

V razpravah v DZ se omenjajo vsi deli Slovenije, ne pa tudi Primorska, ki je nepopisno trpela pod nacifašizmom.

Če smo socialna in pravna država, smo dolžni te krivice vsaj delno, v skladu z njenimi možnostmi, odpraviti. Še vedno se odprodaja državno premoženje, v katerem so sredstva iz reparacij vojnih odškodnin. Skoraj nedojemljivo je, da zakon o povrnitvi škode iz druge svetovne vojne, ki ga je predložila vlada v sprejem, ni bil sprejet. V čigavem imenu govorijo tiste politične stranke, ki imajo v svoji sredini in ob svojem boku toliko milijonarjev in milijarderjev, ki so si parkirali družbena sredstva na svojih zasebnih računih, med katerimi so tudi sredstva oškodovancev, in jim prizadete žrtve vojne niso mar?

Ponovila bom le nekaj izpovedi ljudi:

… Črniški dekan Alojzij Novak je 15.2.1944 v svojo kroniko zapisal: "Danes je nad Rihenbergom sodnji dan. Strašen dim se vali iz sosednje doline, vmes pa poka in grmi orožje. Ljudi so baje odpeljali... Partizani pa so pravočasno pobegnili...

…Kraševci so med drugo vojno veliko potrpeli. Zgodilo se je nekega mrzlega februarskega jutra v letu 1944, da so Kraševce odgnali iz svojih domov v koncentracijska taborišča. Že pol leta prej so Nemci požgali vasico Mali dol. Prebivalci, požganci so si pomagali tako, da so se razdelili po okoliških vaseh in našli zatočišče pri sorodnikih in znancih. Vendar ne za dolgo. Vse prebivalce iz Komna in okoliških vasi so Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče v Neumarkt pri Nürnbergu. Domačije so oropali, živino odgnali in potem vse domove požgali. Nad 200 hiš in gospodarskih poslopij je takrat zgorelo, samo v Komnu 140.(Na sliki: požgani Komen)

To je bilo okupatorjevo maščevanje, ker so partizani iz zasede pobili nemško kolono 97 mož ob cesti Rihenberk (sedanji Branik) – Komen, nato so te pobite Nemce zložili na tovornjake, jih polili z bencinom in zažgali. Partizani niso tedaj pomislili kako kruto se bodo Nemci maščevali nad domačim prebivalstvom. Več kot jasno je, da to ni bilo za trpeče prebivalce junaško dejanje, saj so posledice tega okrutnega dejanja plačali prebivalci, ki so strahotno trpeli v internaciji. Nemci so odpeljali ljudi iz Cvetroža, Bizjakov, Birsov, Korpa, Britofa, Ključa, od Zjačev ter Vidmaršča, Malega dola, Komna, Tomačevice in okoliških krajev v nemška taborišča. Komen je pogorel cel, razen treh hiš, pogorelo je tudi župnijšče in z njim vsa župnijška vaška kronika. Trpljenje Kraševcev v nemški internaciji je bilo nepopisno. Kraševce je spremljal v internacijo tudi vaški župnik msg. Viktor Kos, ki je vzel s seboj v rjuho jabolka, s katerimi so se med prevozom v Nemčijo hranili predvsem otroci, ki so se prevažali v zaprtih vagonih brez vode in hrane.

Iz Neumarkta so se interniranci raztresli po Bavarski, stari, onemogli in bolni pa so ostali v taboriščih. Veliko jih je tam pomrlo od trpljenja, lakote in drugih nadlog. Kar 29 naših kraških rojakov je našlo pokoj v nemški zemlji. Po vrnitvi domov po osvoboditvi, je prebivalcem pomagala zavezniška anglo-ameriška vojska. Med tem pa so spali in si kuhali na prostem in po štalah, otroke, ki so se vrnili iz Nemčije, so oddali sorodnikom ali znancem v rejo. Veliko domačinov je po vrnitvi spalo kar na svojih pogoriščih. Iz desk so si naredili provizorične strehe nad glavo in si skuhali kakšen topel obrok dnevno v naravi. Ne smemo pozabiti, da je veliko Kraševcev emigriralo v svet, ker so bile domačije uničene in v povojnem času je bilo zelo težko preživeti.

… V Strmcu na Bovškem so Nemci požgali vas do zadnje hiše in vse moške pobili.

… Nemška vojska je z letali bombandirala več vasi. Porušene in požgane so bile cele vasi: Log pod Mangrtom, Podravšče, Podsrednje, Zamir, Čezsoča, Žaga, Svino.

… V Šmarjah pri Kopru so se Nemci maščevali in dne 3. oktobra 1943 vas delno požgali. Takrat je pogorelo 32 hiš, 38 senikov, delno pa je bila poškodovana tudi župnijska cerkev. Niti leto dni kasneje (21. junija 1944) je vas že drugič gorela. Posledice tega požiga so bile veliko večje od prejšnjih, saj je od 150 hiš pogorelo kar 135.

… V Kubedu pri Kopru so Nemci 2.10.1943 požgali 59 hiš.

… Nemci so Loko požgali 12.10.1943 (Loka je oddaljena od Kopra 16 km).

… Nemci so požgali vasi Otlica, Vojščica, Šebrelje, Lipa, Selo nad Brestovico; požgane so bile Vižovlje, Mavhinje, Cerovlje pa Medja vas; v Šlovrencu v Brdih je bilo ubitih 22 ljudi...

… Na Banjški planoti so Nemci požigali hiše in streljali talce od septembra 1943 dalje. Požgane so bile hiše v krajih Stanovišče, pa na Trnovski planoti vasi in sela Ravnica, Trnovo (33 ljudi pogrešanih), Nemci, Zavrh, Lokve (247 ljudi mrtvih).

…Na Lokvah so Nemci leta 1944 požgali vse hiše v vasi razen ene, katere niso videli.

… Šebrelje žalosten dan v zgodovini vasi je 9. junij 1944, ko so v vas vdrli Nemci in njihovi hlapci. Požgali so skoraj celo vas, ustrelili 6 ljudi, pet pa jih odpeljali s seboj.

… Štirinajstega septembra 1944 so nacisti na Tatrah požgali 41 hiš.

… Ustje - zgodilo leta 8. avgusta 1942, Italijani so požgali celo vas, okoli 85 hiš. Leta 1944 so prišli Nemci in ponovno požgali in prej vse pokradli. Oškodovanec pravi: »Izgubili smo vse, dve hiši , gostilno, štalo, orodje, vozove, vozičke, razne stvari, ki smo jih rabili za mesarijo, ki smo jo imeli v Ajdovščini. Nekaj živine smo rešili, ostalega popolnoma nič, goli smo šli od hiše do hiše. Kar smo imeli na sebi, to je bilo vse.

… Prva nemška ofenziva, to je bilo 27. septembra 1943, na predvečer so začele padati granate iz Sv. Gore in Goriškega gradu. Oškodovanec se sprašuje: Vojne škode so bile izplačane, kje je torej končal ta denar? Pravzaprav so se škode pretopile v družbeno lastnino. Ogromno premoženja je bilo v lasti državljanov 3. Rajha, to so bili rudniki, industrija, elektrarne, zavarovalniški in bančni kapital in vse to je bilo v skladu z mednarodnimi pogodbami zaplenjeno in seveda na račun vojne škode. Mi smo dobili nekakšne voucharje. Ob popisu so nam obljubljali, da nam bodo to vojno škodo povrnili. Te naše prijave so služile za mednarodno reparacijsko komisijo in so jih tudi predložili. Na tej osnovi je bilo dobljenega ogromno premoženja, ki pa so ga "pozabili" vrniti in so ga nacionalizirali. Materialni oškodovanci na tej osnovi dokazujemo, da je njihovo premoženje po šestih desetletjih še vedno v državnem premoženju. Vse to premoženje je nosilo dobiček 60 let, nam pa je bilo to nekako ukradeno, ne pa odtujeno. S tem našim premoženjem brez obresti, brez vsega, 62 let služi država.

… Dne 23.9.1943 so Nemci požgali domačijo moje matere v Dobravljah pri Ajdovščini. Bili smo v begunstvu, od hiše do hiše. Ostali smo brez vsega.

… Rodovna, leta 1944 so Nemci požgali 12 hiš, v katerih je zgorelo 24 domačinov. Ostali so le ostanki požgane Smolejeve domačije.

… Gestapovci in nemški vojaki so na Libeliški gori, Ojstrici, Otiškem vrhu, Šentjanžu storili vrsto grozljivih zločinov, požgali hiše in domačije partizanskih sodelavcev ter ljudi pobili ali odpeljali v izgnanstvo.

… Med vojno je bilo najbolj porušeno mesto v Sloveniji Maribor. Maribor je doživel 268 letalskih alarmov in 29 bombnih napadov, v katerih je 1.518 zavezniških letal odvrglo na mesto nad 15.000 bomb težkih4.750 ton, ki so porušile ali močno poškodovale 47% zgradb. V bombnih napadih je bilo ubitih okoli 480 ljudi, vendar tukaj niso vštete vojaške osebe, ki so bile ubite na poti skozi Maribor.

… Rašica je bila prva požgana vas v Sloveniji. Dne 18.9.1941 je na Rašico prišla nemška komisija, ki so ji partizani ob vračanju v dolino pripravili zasedo. V zasedi so umrli vsi Nemci, nakar je 20.9.1941 sledilo veliko maščevanje. Vse krajane so deportirali, vas pa izropali ter 22.9.1941 požgali.

… 11. januarja 1942 so tridnevni boji na Gorenjskem zahtevali devet življenj borcev in 41 življenj domačinov, ki so jih Nemci nehumano pobili po umiku partizanov. Znesli so se nad vasjo, jo izropali, požgali in hiše do tal zaminirali. Uničili so tudi cerkev in njeno opremo odpeljali.

…. Na Veliki Planini so Nemci v januarju 1945 požgali vse pastirske koče.

… V Podstudencu so bili ustreljeni talci, morija in uničevanje sta se nadaljevala do konca vojne. Ubitih je bilo veliko ljudi, mnogi domačini izseljeni in požgane mnoge domačije.

... V Metliki je med vojno gorelo 16.4.1944

… V Suhi Krajini so bile tamkajšnje vasi izropane, požgane in ustrahovane.

… Ljudi so izseljevali v koncentracijska taborišča. Požgane so številne vasi – Rašica, Dražgoše, Kokra, Gozd pod Križami, Radovna in mnoge druge. Znamenita dražgoška bitka naj bi bila po mnenju mnogih nespametna, ki naj bi jo bilo mogoče preprečiti. Nemci so vas požgali in pobili vse prebivalce iz maščevanja.

… Pesniku Danetu Zajcu, ki se je rodil leta 1929 v Zgornji Javoršici pri Moravčah, so ubili oba brata, požgali njegovo rojstno hišo in v nekem nacističnem požigu pa je bil priča, kako so Nemci vrgli v ogenj živega očeta.

V tem opisu je navedenih le nekaj primerov iz izpovedi prizadetih. Vseh požigov, ropanja in nasilja, ki so ga bili deležni prizadeti ljudje, pa ni mogoče opisati v enem prispevku.

Prizadeti si zares zaslužijo, da se jim te krivice vsaj delno popravijo.

Oddano: 02.04.2018 ob 05:42:25
RTV Kategorija: Politika
Zaznamki:
Neargumentirana, razprava, poslancev v DZ
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Reparacije so bile pridobljene samo delno. Do Madžarske in Bolgarije, se jih je dava odrekla.
Zahodni "zavezniki" pa so dovolili Nemčiji in italiji, da sta prenehali iuzplačevati reparacije. neizplačane reparacije so dolg, ki ne usahne, njihova vrednost je na zlati osnovi.Slovenija je naslednica jugoslvije in bi lahko sprožila vprašanje dokončnega izplačila reparacij, vendar je neako, kot z Avstrijsko državno pogodbo, vsi so načeloma za, vendar realno ne bi(se zamerili Natu, Eu, izgubili možmnnosti za funkcije itd.
Reparacije so dohodek države in ona jih uporabi po svoji presiji. Večina oškodovanih gospodinstev je sicer dobila neko majhno odškodnino, večinoma v obliki materialne pomoči. Ptravno državljan ne more izterjati vojne škode od države povzročiteljice, zelo teško pa tudi od lastne državem posebej če ta ni dobile polnega poplačila.

BTW že po I. sv so ugotovili, da ni možno z reparacijami popolno povrniti škodo. V primeru Juge so "zahodni zavezniki" prisili Tita, da je sprejel 500 mil Dmkredita, katerega je tudi vrnil in s tem se je za zaveznike zaprlo vprašanje reparacij.

Ko komisija na mirovni konferenci določi vojno škodo, se od nje odšteje ves uporaben vojni plen, na dan končajna vojne, zaplenjene in vojni plen v času okupacije države napadalke, imetje države napadalke na območju napadene države, imetje sovrašnih državljanov in delo vojnih ujetnikov zadržanih po mirovni konferenci ( tudi onih, ki v času trajanja vojne niso za svoje delo dobivali nadomestila)
pepe 2
pred 15 tedni
2.
Vse kategorije prizadetih po zakonu o žrtvah vojnega nasilja in po zakonu o denacionalizaciji so dobile izplačane odškodnine in vrnjeno premoženje, razen tistih, ki jim je agresor požgal domove in oropal domačije.

Ne da bi hotel spodbijati upravičenost zahtev: ne drži, da so vse kategorije žrtev dobile odškodnine. Po naključju vem za tim. ukradene otroke, ki to še vedno poskušajo, a brez uspeha.
Nemčija, kot je znano, ni izplačala odškodnin nikomur. Kar je Jugoslavija dobila po sporazumu Tito-Brandt, so bila ugodna posojila, ne pa vojne odškodnine.
velenjcan
pred 15 tedni
3.
Odgovor:
Jugoslavija je dobila plačano vojno škodo, a je ni izplačala oškodovancem. Od ex Jugoslavije kaj lahko še zahtevamo, da vrne Sloveniji reparacije, ki jih je prejela in nacionalizirala po drugi svetovni vojni.

Po uredbi z dne 2.4.1945 v Beogradu, ki jo je na pobudo zaveznikov odredil Josip Broz Tito, se je takoj po vojni ustanovila državna komisija za popis vojne škode. Prilagamo fotokopije uredbe, različnih navodil in pravilnikov. .Vojna škoda je bila definirana kot izguba življenja (evidenca žrtev se je vodila v registru C), poškodba zdravja (register A) ter uničenje ali poškodovanje imovine (materialna škoda) (register B). Na osnovi popisa, ki je bil opravljen na predpisanih obrazcih (za registre A, B in C posebej) hitro, strokovno in verodostojno, z vsemi varovalkami ( v komisiji je moral biti poleg gradbenika tudi sodnik) so oškodovancem izdali uradna potrdila (sklepe o ugotovitvi, oziroma ocenitvi vojne škode), ki so še danes dobro ohranjena v večini pokrajinskih arhivov. Sklepi so služili za izdelavo skupnega elaborata, ki so ga predložili mednarodni reparacijski komisiji in kot dokazni material za zahteve za povračilo vojne odškodnine od sovražnikov (Nemčije, Avstrije, Italije, Madžarske).

Okupatorji so bili po mirovnih sporazumih dolžni vojno škodo v čim večji možni meri tudi poravnati. Kot materialna vojna škoda je bila definirana škoda na imovini, ki so jo zaradi vojnih prilik povzročili tako okupator kot tudi bivša jugoslovanska vojska, NOV, POJ, jugoslovanska armada in zavezniške vojske. Popis vojne škode je bil za oškodovance obvezen, za ta namen so bili sprejeti posebni predpisi. Posebej je bilo poudarjeno, da bodo zbrani podatki služili ne le kot osnova za zahtevo po povračilu vojne škode, pač pa tudi za poplačilo škode (Navodila za delo Federalnih komisij za vojno škodo / Beograd 19.6.1945).

Na tej osnovi je bivša Jugoslavija dobila večino odškodnin od Italije in Madžarske. Iz postavke vojnih reparacij je mirovna pogodba na primer določala, da naj Italija plača Jugoslaviji 125 milijonov takratnih ameriških dolarjev in to se je kompenziralo med drugim z elektrarnami na Soči in Salonitom Anhovo (Gombač/ Slovenija, Italija Od preziranja do priznanja / prilagamo uradna dokazila).Avstrija pa je vojno odškodnino kompenzirala z zaplenjenim premoženjem izgnanih nemško govorečih državljanov, ki so sodelovali z okupatorjem. Avstrija je namreč sama poskrbela za odškodnine za izgubo njihovega premoženja in to je tudi razlog, da nekateri v Avstriji še danes menijo, da jim je Slovenija dolžnik in želijo izničiti AVNOJ-ske sklepe, pri tem pa pozabljajo na vojno škodo

Kar se Nemčije tiče obstaja precej dokumentacije o povračilu vojne škode, predvsem v obliki ugodnih kreditov in gospodarskega sodelovanja. Ve pa se tudi, da Nemčija ni čisto v celoti izpolnila obveznosti po mirovnih sporazumih. Zvezna Republika Nemčija se je namreč do združitve z Demokratično Republiko Nemčijo vselej izgovarjala, da ni edina naslednica tretjega rajha. Po združitvi Nemčij so nastali novi pravni temelji in po osamosvojitvi bi bila Slovenija kot pravna naslednica Jugoslavije dolžna v bilateralnem sporazumu v korist svojih državljanov urediti tudi povračilo preostale vojne škode, kar pa seveda, zaradi priznanja Slovenije s strani Nemčije, prijateljskih odnosov in lobiranja za EU, ni storila. Na čigav račun je seveda jasno. Večina evropskih držav je vsa vprašanja glede vojnih odškodnin uredila že kmalu po vojni in še preden je dobila od Nemčije povračilo, tiste za železno zaveso, ki te možnosti takoj po vojni niso imele, pa so svoje zahtevke sprožile kmalu po združitvi Nemčij. Del sredstev, ki jih je Nemčija že vrnila na račun vojnih odškodnin (predvsem materialne vojne škode), je zagotovo prišlo tudi v Slovenijo (o tem obstaja dokumentacija) in so bila porabljena za vlaganja v elektrogospodarstvo, v nekatera znana podjetja in za devizno likvidnost bank. Predvsem pa gre poudariti, da so vse zavezniške države zaradi razvrednotenega denarja kot vojno odškodnino tretirale vojni plen, ki so ga zaplenili sodelavcem okupatorjev. Ta delež je bil izvzet iz denacionalizacije in predstavlja nemajhen del državnega premoženja, saj je bil pred vojno velik del industrije, rudarstva , celo gozdov v lasti fizičnih in pravnih oseb, ki so bile sodelavci tretjega rajha (dokument Ustavnega sodišča Concerning the question of denationalisation raised in European Union common position; CONF- SI 41/99, Ljubljana, 7 February 2000 /Vprašanje denacionalizacije v skupnih stališčih EU CONF-SI 41/99).Tu gre predvsem za premoženje okrog trideset tisoč izgnanih Avstrijcev. Po podatkih iz arhiva, pa so med pripadniki okupatorjev nemške narodnosti ravno Avstrijci zakrivili devetdeset odstotkov zločinov na naših tleh. 37. člen avstrijske državne pogodbe, h kateri je pristopila tudi FLRJ (dodatek uradnega lista FLRJ- Mednarodne pogodbe; št. 2/56, drugi odstavek 27. člena) pravi takole : Ne glede na prehodne določbe bo imela FLRJ pravico, da zapleni, zadrži ali odproda avstrijsko lastnino, pravice in interese na jugoslovanskem ozemlju na dan uveljavitve te pogodbe. Avstrijska vlada se zavezuje izplačati odškodnino avstrijskim državljanom, katerih premoženje je bilo po tej točki odvzeto. Za drugo premoženje, pravice in interese (premoženjske vrednosti) avstrijskih državljanov, na katere se niso nanašali ukrepi 2. odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe, pač pa splošni ukrepi nacionalizacije, pa sta SFRJ in republika Avstrija sklenili in 19. marca 1980 podpisali Pogodbo o urejanju določenih premoženjskopravnih vprašanj. 1. člen te pogodbe določa skupno vrednost odškodnine, v 3. členu pa se je Avstrija zavezala, da proti SFRJ ne bo zahtevala nobenih zahtev avstrijskih fizičnih ali pravnih oseb kot pravnih dedičev, ki so nastale kot neposredna posledica nacionalizacije po zakonu o nacionalizaciji zasebnih podjetij. 4. člen te pogodbe določa, da upoštevajoč izplačilo odškodnine po 1. členu pogodbe, SFRJ in jugoslovanske fizične in pravne osebe nimajo nobenih obveznosti več do republike Avstrije in njenih državljanov glede zahtev, nastalih kot neposredna posledica ukrepov SFRJ v 1. členu te pogodbe.

Ne gre pa tudi pozabiti na državno lastnino Italije (ceste, železnice, elektrarne, industrija...), ki jo je na račun plebiscitarne odločitve Primorcev za priključitev h Jugoslaviji (ravno Primorcem pa je bilo v vojni uničeno veliko imovine) dobila v dar Slovenija.

Kljub obljubam pa materialni oškodovanci do danes še niso dobili nikakršnih odškodnin (dokument Ustavnega sodišča Concerning the question of denationalisation raised in European Union common position; CONF- SI 41/99, Ljubljana, 7 February 2000 /Vprašanje denacionalizacije v skupnih stališčih EU CONF-SI 41/99) Država je ta sredstva odtujila (na tiho nacionalizirala) in porabila za izgradnjo državne infrastrukture. Sedaj se to državno premoženje, v katerem se skriva tudi velik del naših že iztrženih in nikoli izplačanih odškodnin lastnini in edino pošteno bi bilo, da bi država najprej poplačala upnike, saj v bistvu v vlogi pravnih naslednikov SFRJ lastnini tudi tuje premoženje. V luči nove lastninske zakonodaje, zmanjševanja pravic na področju sociale, zdravstva in šolstva ter dopuščanju celo raznih nedoslednosti v imenu tranzicije in prehoda družbenega in državnega kapitala v zasebni, se zdi to še posebej nesprejemljivo. Čeprav materialna vojna škoda ne zastara in se pravice do povračil prenašajo na potomce po dednem pravu, je nedopustno in nemoralno vsakršno zavlačevanje, saj starejši oškodovanci, ki so bili priča vojnim dogodkom umirajo, ne da bi dočakali zadoščenje in prepuščajo urejanje povračila materialne vojne škode potomcem, ki se na te stvari vse manj spoznajo. Državno premoženje je tudi naše, saj je država na račun vojne škode že dobljena sredstva nacionalizirala! Zato je vsakršno odlašanje nedopustno in pomeni diskriminacijo skupine državljanov glede na denacionalizacijske upravičence, h katerim bi po vseh pravilih sodili tudi materialni oškodovanci druge svetovne vojne in glede na druge kategorije oškodovancev, ki jim je država odškodnine že uredila. Ko bo vse državno premoženje olastninjeno, bodo ostala le še vedno bolj upognjena pleča davkoplačevalcev, ki dodatnih bremen ne bodo zmogla niti jih hotela sprejeti nase.

Kot spontan revolt spričo dejstva, da je država materialne oškodovance vojne in njihove naslednike s vsemi sprejetimi zakoni (denacionalizacija, zakon o popravi krivic...) pustila na cedilu, je skupina državljanov marca 2001 ustanovila Združenje materialnih oškodovancev okupatorjev druge svetovne vojne. Povod za organiziran nastop ljudi, nekateri so se kot posamezniki borili že deset let in več, je bila v parlamentu zavrnjena pobuda poslanca Andreja Gerenčerja, da se pripravi poseben zakon za povrnitev materialne vojne škode. Ta zakon so že dolgo obljubljali in celo Ustavno sodišče se je pri zavrnitvi pobude za presojo ustavnosti Zakona o popravi krivic sklicevalo na "zakon, ki je še v zakonodajnem postopku in zato o njem ne more razsojati." Nadstrankarsko združenje, ki danes šteje že več kot tisoč dvesto članov in se mu vsak dan pridružujejo novi, s sedežem v Murski Soboti, Štefana Kuzmiča 9, vodi ga Helena E. Peček, se bori, da bi Slovenija kot pravna naslednica SFRJ svojim državljanom povrnila materialno vojno škodo za v drugi svetovni vojni uničeno premoženje. Ne želimo, da bi država zaradi našega problema bankrotirala in tudi ne denarja iz proračuna, čeprav smo za pol stoletja brezobrestno kreditirali njo in, posredno, tudi državljane, ki take škode niso imeli. Koristi od državne infrastrukture, ki so jo v bistvu za njih plačali materialni oškodovanci so imeli tudi tisti, ki bremen vojne škode niso nosili.

Vztrajamo pri naslednjih zahtevah:

1.) Če se država ni spraševala, kje bo vzela za denacionalizirance, žrtve vojnega nasilja, optante, Avstrijce, ki jih je bila dolžna odškodovati že Avstrija…, velika sredstva so se našla za različne kategorije upravičencev in "upravičencev", potem naj se najde poštena rešitev tudi za materialne oškodovance druge svetovne vojne.

2.) Zahteve do Nemčije so za reševanje našega vprašanja irelevantne, saj je država iz naslova vojne škode dobila več kot dovolj, da nas lahko poplača. Analogno kot pri denacionalizacijskih upravičencih pa bi se čimprej moral oblikovati nek odškodninski sklad, kamor bi se stekal denar od prodaje državne lastnine, iz katerega bi se poplačala materialna vojna škoda.

3.) Ne želimo davkolpačevalskega denarja! Država naj vrne to, kar je vzela!

4.) Prav tako se zavzemamo, da so do poplačila vojne škode upravičeni zgolj upravičenci, ki posedujejo ustrezne dokumente, oziroma dokazila in da se prepreči kakršnakoli možnost zlorab s pomočjo prič.


Tatjana Malec
pred 15 tedni
4.
Še enkrat: ne nasprotujem poravnavi, hotel sem reči samo, da Nemčija ni nikomur plačala reparacij, možno je edino, da smo se odškodovali iz fizično prisotne nemške lastnine na ozemlju takratne FLRJ. Nemški parlament je pred cca 12, morda 15 leti sklepal o zahtevkih, ki so se pojavili, vendar so jih zavrnili. Kreditov pa ne bi veljalo mešati z reparacijami, gre za dve bistveno različni vrsti prihodka.

Wiki pravi takole:
Die Frage deutscher Reparationen für Verluste und Schäden im Zweiten Weltkrieg war bei den Londoner Verhandlungen kein offizielles Thema. Alle ausstehenden[2] Forderungen auf Reparationen wurden im Londoner Abkommen bis zu dem Zeitpunkt einer endgültigen Regelung zurückgestellt (Artikel 5 Abs. 2[3] LSA); sie sollten bis zum Abschluss eines förmlichen Friedensvertrags – eine wörtliche Bezugnahme auf diesen fehlt allerdings – aufgeschoben werden, der jedoch nie geschlossen wurde:

V prevodu:
Vprašanje nemških reparacij za izgube in škodo v drugi sv. vojni uradno ni bila tema londonskih pogajanj. Vse neporavnane zahteve za reparacije so v Londonskem sporazumu [1953] odložili do trenutka dokončne ureditve (čl. 5, odst. 2); odložili naj bi jih do sklenitve uradnega mirovnega sporazuma - tega nedvoumno sicer niso omenili -, do katere pa nikoli ni prišlo.

1990 so namesto mirovnega sporazuma sklenili pogodbo 2+4, s čimer so nekdanji zavezniki vprašanje reparacij umaknili z dnevnega reda.

Slišal sem o tem, da je bila situacija z Italijo in Madžarsko drugačna, a jo premalo poznam.
velenjcan
pred 15 tedni
5.
Nemćija je priznavala izplačilo odškodnin za holokavst!.

Nemčija je celo leta 2014 omilila pogoje za izplačilo odškodnin. Z novimi pravili so čas bivanja v taborišču zmanjšali od 18 mesecev na 12 mesecev. Upravičenci bodo prejeli odškodnine v znesku okoli 30.000 Eur.
STA poroča: New York - Nemčija je po več kot letu dni trdih pogajanj pristala na to, da plača odškodnine več kot 16.000 žrtvam holokavsta iz vsega sveta, ki doslej do teh niso bili upravičeni, piše Slovenska tiskovna agencija. Dogovor o tem sta v ponedeljek v New Yorku dosegla judovska organizacija Claims Conference, ki zastopa žrtve, in nemška vlada.

Claims Conference in nemška vlada sta se sporazumeli o plačilu dodatnih 485 milijonov evrov odškodnin za več kot 16.000 žrtev, od katerih jih 5000 živi v ZDA. Prizadeti lahko tako več kot 66 let po koncu druge svetovne vojne pričakujejo po okoli 30.000 evrov, poroča nemška tiskovna agencija dpa.

Po besedah izvršnega predsednika Claims Conference Grega Schneiderja pri dogovoru ne gre za denar, ampak za to, da Nemčija prizna trpljenje ljudi, ki so ga doživeli kot otroci v nacističnih taboriščih in getih.
Dogovor o izplačilu odškodnin več kot 16.000 žrtvam so sklenili, potem ko je Berlin omilil pogoje za izplačilo. Doslej je morala žrtev dokazati, da je preživela v getu najmanj 18 mesecev, se skrivala ali živela pod lažno identiteto. Z novimi pravili, ki bodo stopila v veljavo s 1. januarjem, so čas bivanja v getu zmanjšali na 12 mesecev.

Nemčija mora tako sedaj izplačati odškodnine skupno 66.000 ljudem, ki so preživeli nacistična koncentracijska taborišča, živeli v getih ali pod lažno identiteto oziroma so se skrivali, še povzema STA.
Doslej je morala žrtev dokazati, da je preživela v taborišču najmanj 18 mesecev, se skrivala ali živela pod lažno identiteto. Z novimi pravili je Nemčija čas bivanja v taborišču zmanjšala od 18 na 12 mesecev.

Vsi so pred zakonom enaki in imajo brez kakršnekoli diskriminacije pravico do enakega varstva in plačila odškodnin za suženjsko in prisilno delo in tudi mučenje mučenje otrok v nečloveških življenjskih pogojih. Mnogi od teh so ostareli in bolni, potrebni pomoči. Kaj je naša vlada pripravljena storiti zanje, da se vsaj delno kompenzirajo storjene krivice holokavsta. V tem smislu je prepovedana sleherna diskriminacija in s konvencijami o človekovih pravicah in protokoli zagotovljeno vsem enako in učinkovito varstvo pred kakršnimkoli razlikovanjem, zlasti na podlagi rase, barve, spola, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, narodnega ali socialnega porekla, rojstva ali kakršnekoli druge okoliščine. Claims Conference in nemška vlada sta se sporazumeli o plačilu dodatnih 485 milijonov evrov odškodnin za več kot 16.000 žrtev, od katerih jih 5000 živi v ZDA. Prizadeti lahko tako več kot 66 let po koncu druge svetovne vojne pričakujejo po okoli 30.000 evrov, poroča nemška tiskovna agencija dpa. Internirani otroci Judovske skupnosti ne morejo biti v boljšem položaju od ostalih, Nemčija naj bi nediskriminatorno varovala človekove pravice, zato se pričakuje, da bodo slovenski izgnanci in interniranci enako obravnavani.

Na potezi so: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS, Društvo izgnancev Slovenije, IOM International Organization form Migration, German Forced Labour Compensation Programme in druge podobne organizacije.

Leta 2014 sem pri predhodno navedenih akterjih sprožila akcijo, poslala dopise in javno objavila apel, da morajo biti tudi slovenske žrtve holokavsta enako obravnavane, vendar sem naletela na gluha ušesa.

Opomba:
Vseh nekaj več kot 20.000 odločb o zahtevkih po poravnavi škode, ki so jo utrpele žrtve nacionalsocializma, so s 1. februarjem dostavili. To je sporočil splošni sklad za odškodnine. Od tega, tako poročajo, jih 500 niso mogli dostaviti, ker upravičenci ne živijo več oziroma ni znano, kje živijo.

Izplačali so 156 milijonov evrov odškodnine.

Doslej je skoraj 23.000 oseb iz skupno 78 držav prejelo neko odškodnino, 15.000 od teh jih je bilo dejanskih žrtev, 5.000 pa dedičev. Doslej so izplačali odškodnine v skupni višini 156 milijonov evrov. Pri 1.700 zahtevkih z izplačilom še zamujajo.

Nemčija širi izplačila za žrtve holokavsta

Reuters je objavil:
Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je danes z vodjo Judovske konference za terjatve (JCC) Juliusom Bermanom podpisal dogovor, na podlagi katerega bodo odškodnino prejele judovske žrtve nacizma, ki te vse doslej še niso bile deležne.

Gre za preživele holokavsta v Vzhodni Evropi in na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze. Dogovor sta Schäuble in Berman podpisala ob 60. obletnici podpisa luksemburškega sporazuma, s katerim je takratna Zahodna Nemčija 10. septembra 1952 prevzela odgovornost za nacistični genocid in izplačala več kot tri milijarde nemških mark (okoli 1,5 milijarde evrov) Izraelu in JCC.

Z novim dogovorom Nemčija širi število ljudi, ki so upravičeni do odškodnine, ta pa bo tudi prikrojena za potrebe starejših. Pogajanja o tem sta Nemčija in JCC sklenili junija v Washingtonu, s tem pa odškodnino zagotovila še 80.000 preživelim holokavsta. Poleg njih bo še kakih 100.000 ostarelih žrtev nacizma upravičenih do oskrbe na domu, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Schäuble je pred podpisom za nemški radio poudaril, da je zagotoviti reparacije za vse žrtve nacizma zaradi neizmerljive dimenzije holokavsta, v katerem je bilo ubitih šest milijonov Judov, zapletena naloga. Berlin tako ne more vedeti imen vseh, ki so bili ubiti, niti tistih, ki so upravičeni do odškodnine. "Zato moramo uvajati vedno nove prilagoditve," je dodal.

Po ocenah JCC, ki si vse od leta 1951 prizadeva zagotoviti odškodnino za vse judovske žrtve nacističnega preganjanja in se bori za vrnitev med holokavstom odtujene judovske lastnine, danes še vedno živi okoli 500.000 preživelih nacističnega genocida.

Nove odškodnine bodo Nemčijo po izračunih JCC stale kakih 235 milijonov evrov. Žrtve nacizma, ki niso doslej prejele še nobene odškodnine, bodo takoj prejele vsoto okoli 2500 evrov, poleg tega bodo tiste, ki so najmanj tri mesece preživeli v koncentracijskem taborišču ali getu oz. so se najmanj šest mesecev skrivale, upravičene do 300 evrov mesečne pokojnine.

Nemčija je doslej za preživele holokavsta in zanje namenjene programe pomoči po podatkih JCC plačala okoli 55 milijard evrov, navaja AFP.

Naše vlade so si zatiskale oči!

Nekateri so bili proti predlogu zakona o poplačilu materialne škode iz časa druge svetovne vojne

Peter Česnik, 21. marec 2008 je tedaj zapisal:

Vodja poslanske skupine Zares dr. Matej Lahovnik je danes v izjavi za medije odločno zavrnil vladni predlog zakona o poplačilu materialne škode iz časa 2. svetovne vojne, ki ga je danes predstavil minister za pravosodje Lovro Šturm.

Tako je bilo!




Tatjana Malec
pred 14 tedni
6.
1. Zahodni zavezniki, oni trije zmagovalci, so se poplačali takoj po vojni, večinoma z zaplenjenim orošjem in tovarnami. Posebej Francozi in angleži še z delom vojnih ujetnikov, tam do leta 1950 .
2 šidje so kot ameriški državljani lahko pred ameriškimi sodišči dosegli odškodnino, po ameriških zakonih. nekaterim skupinam izven ZDA pa so te pomagale z političnim pritiskom. Zanimivo je, da ZDA pritiskajo tudi na one države, ki so zaplenile imetje nemcev na njihovem ozemlju in se je potem izkazalo, da so bili lastniki judje, naj te države ti imetje vrnejo ali izplačajo odškodnino, kljub vedenju,da je zahtevek dolžna poravnati nemčija.

Je pa še en zanimiv problem, Velenjčan je omenil božjega sodnika Štiurma, da je bil proti. Kajti v tem primeru pade domače zatrjevanje o revoluciji in državljaski vojni. Pravno so Nemci odgovorni tudi za škodo povzročeno njim podrejeh enot. (domobranci, četniki, uistaži, domobrani, ljotičevci)
Vsekakr bi se nemčija oprla ravno na to, dfa dela škode povzročene s strani protirevolucionarjev ali JVvD oz bele garde, ni dolžna poravnati.
pepe 2
pred 14 tedni
7.
@6
Oprosti, nisem jaz omenjal Šturma.

@5
Dogovor o tem sta v ponedeljek v New Yorku dosegla judovska organizacija Claims Conference, ki zastopa žrtve, in nemška vlada.
Claims Conference in nemška vlada sta se sporazumeli o plačilu dodatnih 485 milijonov evrov odškodnin za več kot 16.000 žrtev, od katerih jih 5000 živi v ZDA.

Ja, verjamem. AMpak očitno gre za judovsko organizacijo, ki je na Nemčijo pritisnila s pomočjo justice ZDA, prede katero imajo tudi Nemci rešpekt. Kar navajate v zvezi z nediskriminatornim načelom, sicer drži, ampak očitno je, da NNemci nočejo za nobeno ceno popustiti in priznati splošno pravico do odškodnin. Za nadaljni postopek bi bilo najbrž dobro dobiti besedilo tega sporazuma in stopiti v stik z JCC.

Zakaj se slovenska politika tako brani pogovora in rešitve teh zahtevkov, mi je uganka. V primerjavi z bančnimi in drugimi luknjami, kamor s(m)o že filali denar, je pravzaprav smešno. Glede na opis si ne morem razlagati drugače, kot da gre za vnaprejšnjo pokornost gospodarju. Možno je tudi, da gre za kake grehe, obljube ali dogovore iz časa osamosvajanja, kot je tisti z Vatikanom.
velenjcan
pred 14 tedni
8.
Se bom dotaknil le "detaila". Trditi na splošno, da je Slovenija pravni naslednik mednarodno-pravne subjekltivitete po SFR na splošno in za vse, pač ni dejstvo. V nekaterih je, v drugih pač ni.

Predvsem odvisno od druge pogodbene stranke, s katero je SFRJ kaj sklepala. Če je druga pogodbena stranka to priznala - kot je na primer Rim z noto, s katero je potrdil veljavnost Osimskih sporazumov in prepoznal Slovenijo (a tudi Hrvaško) kot drugo pogodbeno stranko - potem stvar stoji, drugače pade. O "nasledstvu" Avstrijske državne pogodbe pa sem tukaj že na dolgo in na široko.

Le en zanimiv detail. Če bi Slovenija bila pravni naslednik v t.i. mednarodno-pravni subjektiviteti SFR v vsem potem se danes ne bi pogovarjali o priznanju mednarodno pravne subjektivitete Palestine, SFRJ jo je priznala leta 1988 in bi veljalo tudi za njeno naslednico v mednarodno - pravnem.

Nihče pa ne brani, da se Slovenija v svojem notranjem pravu razglasi za naslednico SFRJ po tem ali onem, a to kakšnega učinka v mednarodno pravnem ne bo imelo.

NoriProfesor
pred 14 tedni
9.
Ad 8/

Vprašana nasledstva se urejajo z mednarodnimi pogodbami.

Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 20/2002
SPORAZUM O VPRAŠANJIH NASLEDSTVA
29.06.2001
Bosna in Hercegovina, Republika Hrvaška, Republika Makedonija, Republika Slovenija in Zvezna republika Jugoslavija, ki predstavljajo pet suverenih enakopravnih držav naslednic nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije,
se v interesu vseh držav naslednic in njihovih državljanov, interesu stabilnosti v regiji ter dobrih medsebojnih odnosov zavedajo potrebe, da rešijo vprašanja nasledstva držav, ki so nastala po razpadu nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije,
so razpravljale in se pogajale pod pokroviteljstvom Mednarodne konference o nekdanji Jugoslaviji in Visokega predstavnika, da bi opredelile in določile pravično razdelitev pravic, obveznosti, premoženja in dolgov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije,
delujejo v okviru mandata, ki je bil dodeljen Visokemu predstavniku s sklepom Konference za uresničevanju miru v Londonu 8. in 9. decembra 1995, ter v duhu sporazumov med državami naslednicami in deklaracij, ki sta jih sprejela Svet za uresničevanje miru ter njegov usmerjevalni odbor,
upoštevajo ugotovitev Varnostnega sveta iz Resolucije št. 1022 (1995), da bi bilo zaželeno, da bi nerešena vprašanja nasledstva rešili s konsenzom,
potrjujejo odločitev z dne 10. aprila 2001 o razdelitvi sredstev nekdanje SFRJ pri Banki za mednarodne poravnave (besedilo odločitve je priloženo temu sporazumu), so pripravljene sodelovati pri reševanju nerešenih vprašanj o nasledstvu v skladu z mednarodnim pravom in so se zato dogovorile:
1. člen
V tem sporazumu “SFRJ“ pomeni nekdanjo Socialistično federativno republiko Jugoslavijo.
2. člen
Vsaka država naslednica priznava načelo, da mora vselej ustrezno ukrepati, da prepreči izgubo, škodo ali uničenje državnih arhivov, državnega premoženja in sredstev SFRJ, za katere ima ena ali več drugih držav naslednic interes v skladu z določbami tega sporazuma.
3. člen
Naštete priloge določajo pogoje, po katerih se rešuje zadeva iz vsake priloge:
Priloga A: Premično in nepremično premoženje Priloga B: Premoženje diplomatskih in konzularnih predstavništev Priloga C: Finančna sredstva in obveznosti (razen tistih, ki so obravnavani v dodatku tega sporazuma) Priloga D: Arhivi Priloga E: Pokojnine
1
Priloga F: Druge pravice, pravne koristi in finančne obveznosti Priloga G: Zasebno premoženje in pridobljene pravice
4. člen
(1) Ustanovi se Stalni skupni odbor visokih predstavnikov vsake države naslednice, ki jim lahko pomagajo strokovnjaki.
(2) Glavna naloga odbora je nadzor nad učinkovitim uresničevanjem tega sporazuma, hkrati pa je to forum, na katerem se lahko razpravlja o vprašanjih, ki se utegnejo pojaviti med njegovim uresničevanjem. Odbor lahko, če je potrebno, daje ustrezna priporočila vladam držav naslednic.
(3) Prvi formalni sestanek Stalnega skupnega odbora se skliče na pobudo Vlade Republike Makedonije v dveh mesecih od začetka veljavnosti tega sporazuma. Po podpisu tega sporazuma se odbor lahko začasno neformalno sestane, kadar koli to ustreza državam naslednicam.
(4) Odbor sestavi svoj poslovnik.
5. člen
(1) Nesoglasja, ki lahko nastanejo pri razlagi in uporabi tega sporazuma, se rešujejo predvsem v razpravah med prizadetimi državami.
(2) Če nesoglasij ni mogoče razrešiti v takih razpravah v enem mesecu od prvega sporočila, prizadete države predložijo zadevo:
(a) neodvisni osebi po svoji izbiri, da bi dosegle hitro in avtoritativno odločitev, ki jo je treba spoštovati in v kateri so lahko, če je to primerno, navedeni določeni roki za ukrepanje ali
(b) v razrešitev Stalnemu skupnemu odboru, ki se ustanovi v skladu s 4. členom tega sporazuma.
(3) Nesoglasja, ki lahko nastanejo v praksi pri razlagi izrazov, uporabljenih v tem sporazumu ali v katerem koli kasnejšem sporazumu, ki je potreben za uresničevanje prilog tega sporazuma, se lahko dodatno, na pobudo katere koli prizadete države predloži v obvezno strokovno razrešitev, ki jo izvede neodvisni strokovnjak (ki ne sme biti državljan nobene pogodbenice tega sporazuma); imenuje se s soglasjem vseh strank v sporu ali pa ga, če takega soglasja ni, imenuje predsednik Sodišča za spravo in arbitražo pri OVSE. Strokovnjak določi vsa postopkovna vprašanja po posvetu s strankami, ki so zaprosile za tako strokovno rešitev, če meni, da je to primerno, s trdnim namenom, da zagotovi hitro in učinkovito razrešitev nesoglasja.
(4) Postopek, predviden v tretjem odstavku tega člena, je strogo omejen na razlago izrazov, ki se uporabljajo v omenjenih sporazumih, in strokovnjaku v nobenih okoliščinah ne dovoljuje, da določi praktično uporabo katerega koli od teh sporazumov. Omenjeni postopek se ne sme uporabljati zlasti za:
(a) Dodatek tega sporazuma
(b) 1., 3. in 4. člen Priloge B
(c) 4. člen in prvi odstavek 5. člena Priloge C
(d) 6. člen Priloge D
(5) Nič v prejšnjih odstavkih tega člena ne vpliva na pravice ali obveznosti pogodbenic tega sporazuma po kateri koli veljavni določbi, ki jih zavezuje glede reševanja sporov.
2
6. člen
Priloge tega sporazuma in dodatki sporazuma in prilog so sestavni del sporazuma.
7. člen
Ta sporazum skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi, ki so potrebni za uresničevanje prilog tega sporazuma, dokončno ureja medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva, vključenih v ta sporazum. Dejstvo, da ne obravnava nekaterih drugih zadev, ki niso v zvezi z nasledstvom, ne vpliva na pravice in obveznosti držav pogodbenic tega sporazuma glede teh drugih zadev.
8. člen
Vsaka država naslednica na podlagi vzajemnosti sprejme potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovi, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njenimi sodišči, upravnimi sodišči in organi, in da imajo druge države naslednice ter njihovi državljani dostop do teh sodišč, upravnih sodišč in organov, da se zagotovi uresničevanje tega sporazuma.
9. člen
Države naslednice izvajajo ta sporazum v dobri veri skladno z Ustanovno listino Združenih narodov in mednarodnim pravom.
10. člen
Pridržki k temu sporazumu niso dopustni.
11. člen
(1) Ta sporazum je treba ratificirati.
(2) Listine o ratifikaciji se čim prej deponirajo pri depozitarju, ki je določen v 13. členu tega
sporazuma. Depozitar obvesti države naslednice in Urad visokega predstavnika o datumu deponiranjavsake listine o ratifikaciji.
12. člen
(1) Ta sporazum začne veljati trideset dni po deponiranju pete listine o ratifikaciji. Depozitar uradno obvesti države naslednice in Urad visokega predstavnika o datumu začetka veljavnosti.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se tretji odstavek 4. člena tega sporazuma, 5. člen Priloge A, 1. ter 5. in 6. člen Priloge B ter 6. člen Priloge C in dodatek te priloge začasno uporabljajo od dneva podpisa tega sporazuma v skladu z njihovimi določbami.
13. člen
(1) En izvod izvirnika tega sporazuma deponira Visoki predstavnik pri generalnem sekretarju Združenih narodov, ki je depozitar.
(2) Depozitar ob začetku veljavnosti tega sporazuma poskrbi za njegovo registracijo v skladu s 102. členom Ustanovne listine Združenih narodov.
3
Sestavljeno na Dunaju devetindvajsetega junija 2001 v sedmih izvirnikih v angleškem jeziku, od katerih po enega obdrži vsaka država naslednica, enega Urad visokega predstavnika, eden pa se shrani pri depozitarju.
Za Bosno in Hercegovino Zlatko Lagumdžija l. r.
Za Republiko Hrvaško Tonino Picula l. r.
Za Republiko Makedonijo Ilija Filipovski l. r.
Za Republiko Slovenijo Dimitrij Rupel l. r.
Za Zvezno republiko Jugoslavijo Goran Svilanović l. r.
Wolfgang Petritsch l. r
4
Tatjana Malec
pred 14 tedni
10.
@ 9

To je pogodba o delitvi "premoženja", predvsem pa dolgov. Na podlagi te mednarodne pogodbe Sloveniji (ali katerikoli) drugi stranki te pogodbe ni pripadlo, Recimo, nasledstvo po SFRJ v OZN. Na podlagi te pogodbe Slovenija ni postala naslednica dvostranskih sporazumov, ki so veljali med UK in SFRJ, večina njih še iz Kraljevine Jugoslavije, nekateri pa še iz časov Kraljevine Srbije. Jih je bilo potrebno na novo skleniti, pa čeprav so le potrjevali tisto, kar je veljalo poprej.
NoriProfesor
pred 14 tedni
11.
Spoštovani profesor!

Ostanimo pri reparacijah vojne škode. Izplačila vojne škode agresorja, ki bi po naravi stvari pripadala oškodovancem, so bila nacionalizirana in se vlagala v infrastrukturo, banke in industrializacijo. Kot sem že v prispevku navedla, je bil denar vložen v elektrogospodarstvo, Litostroj, TAM, IMV, Belinko in drugo slovensko industrijo, za sanacijo bank, za ugodne kredite, gradnjo cest, železnic, stadionov, razno infrastrukturo, itd. Iz sredstev reparacij smo morali kompenzirati z Italijo tudi njeno lastnino na našem ozemlju, ki je postala naša družbena lastnina (elektrarne na Soči, Salonit Anhovo, itd). Glede na navedeno, ni pošteno, da tranzicijski denar odškodnin na teritoriju Slovenije, za katere so bili prizadeti oškodovanci druge svetovne vojne z podržavljenjem le-teh, da se je v procesu tranzicije nanje pozabilo. To je bil glavni poudarek mojega prispevka. Ne bi pa širila razprave o zapletenih nasledstvenih vprašanjih bivše skupne države, ki jih bodo države naslednice morale rešiti v skladu z mednarodnim pravom, pogajanji in dogovorom.
Navedla bi le primer svoje družine: Nemški okupator je 23.9.1943 požgal dom moje matere in vse kar smo imeli. Bili smo v begunstvu, brez vsega. Očeta so 22.9.1943 deportirali v Dachau, kjer so izvrševali na njem medicinske preizkuse. Dalje pa sploh ne bi govorila, saj je vse kar smo prestali današnjemu mlademu človeku težko predstavljivo. Srž problema izhaja iz mojega prispevka.

Lepo pozdravljeni!


Tatjana Malec
pred 14 tedni
Oddaj svoj komentar - Komentarji so moderirani in ne bodo takoj vidni
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 188472
Forum avtorjev: 15872 Forum teme: 34425 // Odgovorov: 1873485
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 86503 // Komentarjev: 1239810
Avtorji fotografij: 26211 // Slik: 221802 // Videov: 18357
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "