S trebuhom za kruhom v svet …
Zgodba sega v čas velike svetovne gospodarske recesije, ki se je pričela leta 1928 in dosegla svoj višek ob nenadnem zlomu Newyorške borze 29. oktobra 1929. Njene posledice so čutile vse države, še posebej pa mesta, odvisna od težke industrije. V ZDA je depresija sovpadala s serijo pšeničnih viharjev, t.i. »Dust Bowl«, ki so dodatno prizadeli kmetijstvo. Obseg mednarodne trgovine se je zmanjšal za polovico do dve tretjini, prav tako plače, prihodki od davkov, cene in dobički. V Weimarski republiki so usahnila ameriška posojila za obnovo gospodarstva, kar je pripeljalo do vzpona Adolfa Hitlerja in do druge svetovne vojne.

Množično izseljenjevanje v prekomorske dežele se je začelo že veliko prej. Zgodovinsko gledano segajo vzroki na Balkan, ki je od konca 19. stoletja veljal za interesno področje večine evropskih velesil. Junija 1908 je Carigrad pretresla mladoturška revolucija, oktobra istega leta je Avstro-Ogrska razglasila aneksijo Bosne in Hercegovine. Avstro-Ogrska je z aneksijo kršila določbe berlinskega kongresa, ki ji je leta 1878 podelil mandat za začasno okupacijo BiH. Sprožila se je »bosenska kriza«. Rusija in Anglija sta zahtevali konferenco velesil. Mladoturki so organizirali bojkot avstrijskega blaga in prisilili Avstro-Ogrsko k pogajanjem. Italija je zahtevala teritorialno kompenzacijo ob Soči in na Tirolskem ter se začela pripravljati na vojno.

Ne le revščina, stavke in nasploh politične razmere z zahtevami po novi delitvi sveta so sprožile val izseljevanja Primorcev. Sledila je prva svetovna vojna in vojaški spopad v letih 1914-1918 med silami antante, na strani katere so se bojevale Francija, Rusija, Srbija, Združeno kraljestvo, od leta 1915 dalje pa tudi Italija, s centralnimi silami, na strani katerih so se bojevale Avstro-Ogrska, Nemčija, Osmansko cesarstvo in Bolgarija. Leta 1917 so v vojno na strani antante stopile tudi Združene države Amerike in napovedale vojno Nemčiji.

Čeprav je večina glavnih bojev potekala na evropskih tleh, je tako ime dobila, ker so bile vanjo vpletene države iz vsega sveta. Zaradi gromozanskih izgub v ljudeh in materialu ter trpljenja vojakov in civilistov so ji pravili tudi vojna, ki bo končala vse vojne, vendar pa se je na koncu vojne le malokdo zavedal, da bo to le dvajsetletno premirje in da se na obzorju pojavlja že nov spopad, v katerem bo mrtvih več nedolžnih civilistov kot vojakov. Vojna je povzročila val razseljevanja in razpad Nemškega, Avstro-Ogrskega, Otomanskega in Ruskega cesarstva ter oznanila začetek zatona mogočnega Britanskega imperija, iz ozadja pa se je kot nova svetovna velesila začela dvigati ZDA. Z razpadom Ruskega cesarstva so leta 1917 na oblast prišli komunisti, ki so naslednjih sedemdeset let krojili usodo celotne Evrope in sveta.

Opisane gospodarske in politične razmere so sprožile stavke, brezposelnost in množično izseljevanje primorskih vasi. Opisala bom primer iz vasice Planina pri Ajdovščini. Raziskovanje rodovnika svojih prednikov me je pripeljalo do osupljivega spoznanja, da iz te vasice izhajajo ljudje, katere krajevna zgodovina bolj malo omenja ali jih sploh ne.

Pozorna sem bila na zapise v cerkvenih matičnih knjigah, kjer je zabeleženo: »Čas in kraj smrti ni znan«. Zanimivo je izvedeti, kaj skrivajo usode ljudi, ki so bili primorani »s trebuhom za kruhom« po svetu. Kdo in kaj so bili posamezni izseljenci, ki so praznili primorske vase? Preprosti delovni in malo izobraženi ljudje, ali so v tujini dosegli kaj več, kakšen je bil njihov položaj in odnos do svoje domovine, ki so jo bili primorani zapustiti. Vsaka zgodba skriva v sebi 'razsežje', ki mu morda posvečamo premalo pozornosti, da bi s tem celoviteje spoznali zgodovino svojega naroda, kraja, družine.

Ne zgodi se vsak dan, dabi v fragmentih na videz običajnega naznanila in zahvale za pokojnim izseljencem odkrili pomembne posebnosti, ki so del narodove zgodovine. Izseljenstvo postaja odtegnjeno in potlačeno narodovo občutenje, ki se nam tudi že danes dogaja.

Kdo je bil moj daljni sorodnik izseljenec Anton Rešeta (1884–1928) s Planine pri Ajdovščini? Našla sem ga naključno na spletu.

Passenger Anton Reseta
Arrived aboard the Ultonia on June 10, 1909
Batch Number: P00161-7
Packet Number:
Record Number:
Page Ref. Number: 28
Page Line Number: 0005
First Name: Anton
Last Name: Reseta
Age at Arrival: 25y
Gender Code: M
Marital Status: M
U. S. Citizen? No
Ship Crew? No
Nationality: Austria, Slovenian
Place of Residence: Planina, Austria
Standardized Place of Residence:
Ship Name: Ultonia
Standardized Ship Name: Ultonia

Ship Arrival Date: 10 Jun 1909
Ship Arrival Port: New York
Departure Port: Trieste
Standardized Departure Port: Triest, Triest, Austria, Austria-Hungary
ID Number: 101617070125

Bil je eden izmed sorodnikov rodu Rešeta.

Elementi vsebine in ureditve: Opiram se na združene dokumente, ki urejajo nadrobno delitev ekvivalenčnega gozda za Planino in Dolenje v letih 1910–1914, iz katerih ugotavljam katere družine so tedaj prebivale v navedenih krajih (Rešeta, Hlad, Petrič … iz katerih so izhajali izseljenci.)

Spisi o nadrobni delitvi vložek št. 20 k.o. Vodice in k.o. Col od 1 - 53. Pripomočki: seznam parcel in njih lastnikov 1911. Tehnični spis: zapisnik o cenitvi skupnega gozda 21.9.1912; klasifikacija tarif 20.9.1912; klasifikacijski zapisnik I in II (2 zvezka) 1912; računski zapisnik 11.12.1912; računski zapisnik I in II 21.12.1912; računski zapisnik I in II 15.10.1914; register posestnega stanja I in II (2 zvezka) 3.11.1914; register posestnega stanja (s.d.); oddelilni proračun 21.2.1914; oddelilni proračun 4.11.1914; oddelilni register I (lit a - aa) (s.d.); oddelilni register II (lit ab - bz) (s.d.); oddelilni register III (lit ca - dn) (s.d.); oddelilni register IV (lit do - dp) (s.d.); mape - ocenilni naris ozemlja agrarne operacije Planina - Dolenje (2 izvoda) (s.d.). Drugi spis: dopis občine Planina 6.9.1910 (770): Udeleženci agrarne operacije: Ivan Marc, Planina 1, Andrej Štrancar, Planina 2, Ivan Trbižan, Planina 3, Franc Kobal, Planina 4, Josip Cigoj, Planina 5, Mihael Puc, Col 27, Anton Štrancar, Planina 7, Marija Trbižan, Planina 8, Josip Marc, Planina 24, Ivan Štrancar, Planina 11, Alojz Štokelj, Planina 12, Anton Štokelj, Planina 13, Ivan Poljšak, Planina 14, Frančiška Poljšak, Planina 15, Ivan Kobal, Planina 16, Filip Štrancar, Planina 17, Ferdinand Žvokelj ml., Dolenje 8, Marija Volk, Planina 20, Josip Lisjak, Planina 19, Josip Trbižan, Planina 23, Matija Marc, Planina 27, Franc Marc, Planina 28, Franc Božič, Planina 29, Martin Kobal, Planina 45, Ignac Žvokelj, Planina 31, Ivan Pipan, Planina 62, Štefan Lampe, Višnje 33, Anton Čermelj, Planina 34, Andrej Pipan, Planina 35, Andrej Hlad, Planina 36, Anton Kette, Planina 39, Anton Baša, Dornberk 111, Frnc Bačar, Planina 41, Anton Pangerc, Planina 42, Josip Vrčon, Planina 43, Ivan Pegan, Planina 44, Filip Kobal, Planina 46 in 47, Jakob Hlad, Planina 48, Franc Lavrenčič, Planina 50, Filip Petrič, Planina 51, Anton Petrič, Planina 51, Franc Štokelj, Planina 52, Josip Sedmak, Planina 53, Josip Štokelj, Planina 55, Matevž Sedmak, Planina 56, Filip Rešeta, Planina 57, Fortunat Marc, Planina 90, Josip Bajc, Podkraj 4, Jakob Pipan, Planina 60, Jakob Trbižan, Planina 63, župnišče, Planina 65, šola, Planina 66, Filip Trbižan, Planina 67, Josip Rešeta, Planina 68, Ivan Živič, Planina 69, Josip Premrl, Planina 71, Josip Renar, Planina 72, Franc Vidrih, Planina 74, Pavel Rešeta, Planina 75, Tine Sedmak, Planina 76, Leopold Ferjančič, Planina 77 in 78, Anton Rešeta, Planina 80, Filip Rešeta, Planina 82, Franc Pipan, Planina 83, Antonija Krašna, Planina 84, Peter Pipan, Planina 85, Alojz Pipan, Planina 88, Anton Novak, Planina 89, Josip Petrič, Planina 93, Andrej Kobal, Planina 94 in 95, Franc Poljšak, Planina 97, Franc Žužek, Planina 98, Ivan Sajovic, Planina 99, Vincenc Vodopivec, Kamnje, Anton Trbižan, Planina 102, Andrej Rovan, Planina 103, Franc Petrič, Planina 105, Josip Cigoj, Planina 5, Ferdo Žvokelj ml., Dolenje 1, Ivana Trbižan, Dolenje 2, Leopold Žvokelj, Dolenje 3, Ignacij Žvokelj, Dolenje 4, Franc Živič, Dolenje 5, Anton Kranjc, Dolenje 6, Anton Štrancar, Dolenje 16, Pavel Žvokelj, Dolenje 10, Jožef Stibilj, Dolenje 11, Jožef Bačar, Dolenje 12, Maks Kobal, Dolenje 13, Mihael Žvokelj, Dolenje 14, Alojz Bačar, Dolenje 15, Ludvik Štrancar, Dolenje 19, Anton Kette, Dolenje 20, Franc Tominc, Dolenje 22, Franc Kette, Dolenje 24, Josip Kette, Planina 25, Franc Krašna, Budanje 122, Anton Stopar, Dolenje 27, Andrej Rovan, Col 20.

DRUŽINA REŠETA S PLANINE

Predniki družine Rešeta s Planine pri Ajdovščini št. 80


Andrej Rešeta * 1695 + 10. 9.1786
Jožef Rešeta * 1726 + 6.10.1811
Anton Rešeta * 1733 + 14.10.1797
Marijana Rešeta * 1747 + 02.04.1833

Naslednji rod iz družine Rešeta

Mož: Matija Rešeta * 1771 + 10.03.1816
Žena: Marijana Vidrih *1772 + 20. 02.1832


Otroci:
Anton Rešeta * 10.05.1779 + 24.06.1841
Marijana Rešeta * 25.05.1801 (datum smrti ni znan)
Jožef Rešeta * 16.05.1803 + 03.10.1804
Mihael Rešeta * 02.10.1805 + 01.02.1864
Frančiška Rešeta * 01.10.1808 (datum smrti ni znan)
Marko Rešeta * 21.04.1811 (datum smrti ni znan)

Mož: Mihael Rešeta * 02.10.1805 + 01.02.1864
Žena Marija Kobau * 04.03.1808 + 23.09.1887


Poročila sta se v mesecu marcu 1835 in imela sina Antona * 24.03.1838.

Mož: Anton Rešeta * 24.04.1838 (datum smrti ni znan)
Žena Marija Stibil (Stibiel) * 01.02.1834 + 24.07.1899 (moja pranona)


Poročila sta se leta 1864 in imela otroke:

Antonija Rešeta * 10.06.1866 + 10.05.1888, umrla je stara 22 let
Frančiška Rešeta * 12.03.1868 + 01.02.1942, poročena v
Dobravlje, v zaselek Kozja Para z Antonom Breščakom (moja nona in nono)
Jožef Rešeta * 06.03.1870, mornariški oficir, Boka
Kotorska, pokopan z ženo Micko Rešeta v Slanem
Tone Rešeta * 22.01.1872 + 23.01.1952, Planina 77,
(potomci živijo na Rešetovi domačiji)
Rešeta Alojz * 30. 08.1874 (datum smrti ni znan)
Ivan Rešeta * 18.10.1876 (datum smrti ni znan),
Pater Janez Frančiček Peter (*18. oktobra 1876, datum smrti ni znan),
Gvardijan na Sveti Gori, rešil v prvi svetovni vojni s sliko Matere Božje
pokopan v Frančiškanskem samostanu v Ljubljani
Marija Rešeta (Micka) * 26.09.1876 - 1967, iz Kranja (Britof)
Kancijanila Rešeta * 05.05.1844 + 23.03.1886
Karlina Rešeta, poročena v Gaberje, (datum rojstva in smrti ni znan, brez potomcev).

Rod družine Rešeta se je preživljal z vinogradništvom in kmetijstvom.

Prezgodni grob Antona Rešeta se nahaja v Saint Marys Cemetery Sharpsburg (Allegheny County) Allegheny County, Pennsylvania, USA je možn o videti na spletni strani pokopališča in zgoraj sliko.

Z Antonom Rešeta je pokopana tudi njegova soproga Jožefa – Josephine je možno videti na spletni strani pokopališča in zgoraj sliko.

Zgodbo sem odkrila, ko sem našla v časopisu Glas naroda, št. 232 New York, 3. oktobra 1928 objavo

Naznanilo in zahvala

Z globoko žalostjo naznanjamo sorodnikom, znancem in prijateljem žalostno vest, da je umrl moj ljubi soprog oziroma oče Anton Rešeta

V najlepši moški dobi 44 let. Umrl je 11. Septembra ob 8 uri zjutraj na svojem domu. Pokojni je bil rahlega zdravja že dve leti. Bil je vedno skrben oče za svojo družino. V Ameriki je bival 19 let. Rojen je bil na Planini pri Vipavi. Pogreb se je vršil 13. septembra na katoliško pokopališče St. Mary v Shapsburgu, Pa. Na tem mestu se lepo zahvaljujem vsem, ki ste mi pomagali za časa njegove bolezni, posebno bratu Luis Rešeta in sestri Antoniji Hlad, njenemu soprogu Luisu Hlad, Joseph Hlad in bortu Luis Štokel. Hvala vsem, ki ste mi izrazili sožalje.

Hvala društvoma sv. Štefana štev. 26 JSKJ on Združeni Slovani št. 118 SNPJ za krasne vence in za tako lepo ureditev pogreba. Hvala predsedniku dr. 118 Anton Barilarju za krasen nagrobni govor. Hvala Rev. Joseph Škuru, ki mu je podelil svete zakramente in imel sv. mašo za pokojnega. Hvala za darovane vence Luis Rešeta, družini Luis Hlad, dr. Fr. Jamnik, dr. John Zbašnik, dr. Jos. Ujčič, dr. Victor Volk, dr. Jos Kršul, botru L. Štokel in prijatelju Anton Valenčič. Hvala vsem, ki so dali avtomobile na pogrebu: John Balkovec, Frank Golob, Joseph Hlad, Anton Valenčič, John Zbašnik, Paul Klun, Frank Božič in Mr. Ruhling. Hvala vsem, ki so prišli k pogrebu, posebno bratrancu Joseph Petrič in Karolini Uršič.

Hvala Luisu Kompare st- in Ludviku Strancar za sv. Mašo.
Tebi dragi soprog in oče pa želimo, da počivaš mirno v hladni ameriški zemlji.
Žalujoči ostali: Josephine Rešeta, soproga, Anton, Sophie, Joseph, Luis in William, otroci.
Luis Rešeta, brat in Antonija Hlad, sestra.
V starem kraju pa brat Jožef, sestra Marija in mati.

Pittsburgh, Pa, 5430 Keystone Street.
Sept. 29. 1928

Raziskovanje

Iz naznanila in zahvale udeležencem pogreba ugotavljam, da je imel Anton Rešeta še brata Lojzeta Luisa, v stari domovini pa še brata Jožefa in sestro Marijo. Sestra Antonija in njen soprog, domačin s Planine Lojze – Luis Hlad pa sklepam, da sta bila izseljenca. Sestra Marija in brat Jožef pa so ob Antonovi smrti živeli v domovini. O sestri Mariji Rešeta, po domače Micki vem, da je bila poročena s svojim bratrancem Jožefom Rešeta * 06.03.1870, oficirjem pri kraljevi moranici v Boki Kotorski. Pokopana sta na pokopališču v Slanem v Dalmaciji, kjer sta na zadnje tudi živela. Po drugi svetovni vojni nam je Micka pošiljala iz Dalmacije rožiče.

Na pogrebu je bil tudi Antonov prijatelj Anton Valenčič (1897–1965), ki je pokopan v Pennsylavijii s svojo ženo Mary (1904-1990) ter Franc Božič, Franc Golob, Pavel Klun, Lojze - Luis Štokel, Ivan - John Boklavec, hrvaški duhovnik in drugi izseljenci.

Ne najdem pa odgovora, kako so se pogreba Antona Rešeta lahko udeležili visoki cerkveni dostojanstveniki iz domovine in ali so bili v tistih gospodarskih in političnih razmerah tudi oni na tujem. In ne nazadnje se odpira vprašanje, kdo je bil Anton Rešeta, da so se njegovega pogreba udeležili tako pomembni predstavniki iz verskega, kulturnega in političnega življenja V naznanilu se omenjajo: dr. Franc Jamnik, dr. Josip Ujčič, profesor na ljubljanski Teološki fakulteti (poznejši beograjski škof), dr. Viktor Vovk, slovenski pravnik in planinski pisatelj, * 19. februar 1893, Trst, † 10. oktober 1968, Ljubljana. Vovk je med leti 1911–1914 v Pragi študiral pravo in od 1918–1919 v Zagrebu, kjer je 1919 tudi doktoriral; med 1. svet. vojno je bil v avstrijski vojski. Že med študijem je delal v različnih uradih v Trstu, ko pa ni dobil redne zaposlitve, je odšel v Ljubljano, bil 1920–1922 pripravnik, po izpitu do 1923 sodnik pri višjem deželnem sodišču, 1923–1927 odvetniški kandidat in 1927–1945 samostojni odvetnik. Po vrnitvi v Trst 1911 je bil član tamkajšnje podružnice SPD, po prihodu v Ljubljano 1920–1945 večkrat v osrednjem odboru SPD (tudi tajnik Planinskega društva Lj. — matica. Naznanilo omenja prisotnost dr. Frana Zbašnika (1855 – 1935), ki je znan kot pripovednik in publicist, urednik Ljubljanskega zvona, je bil rojen v Dolenji vasi. Študiral je pravo v Gradcu. Veliko je sodeloval z Mohorjevo družbo, vendar ni rad silil v javnost, saj se je največkrat v javnosti pojavljal v svojih leposlovnih spisih pod psevdonimi. Pisal je tudi politične članke (več kot 100) v Jutranjih novostih in Jutru. Zbašnik je bil pred prvo svetovno vojno eden najbolj priljubljenih ljudskih pisateljev. Pogreba se je udeležil tudi dr. Josip Kršul, Hrvat, poznejši podpisnik Poslanice kanadske konvencije delegatov slovenskega, hrvaškega in srbskega porekla z dne 2. maja 1942 za združitev moči pri uničenju nacizma in Hitlerja.

Pogreba se je udeležil Anton Barilar (1886-1939), viri omenjajo priseljenca iz Avstrije, emigranta iz leta 1911. leta, ki je dne 19. 4.1921 je podpisal prisego o zvestobi - dokument NARA M1537, naturalizacija peticije o U . S . Okrožje Sodišče , 1820 - 1930 , in Vezje Sodišče, 1820 - 1911 , za Western Okrožje o Pennsylvania, Roll: 208; Sodišče: Evidence o ZDA Vezje in Okrožje okolja: Izjave o Nameri in Peticija za naturalizacijo, oktober 1820 - Jan 1931. Anton Barilar je pokopan s soprogo Josephino na Pokopališču Bridgeville, Allegheny County Pennsylvania, USA. Iz jujrisdikcije ZDA: Zapisi segajo od peticij in sodnih evidenc na indeks karticah, ustvarjenih za indeksiranje drugih evidenc (spletne strani na internetu).

Poslovilni govor na pogrebu Antona Rešete je imel njegov bratranec Josip Petrič s Planine. Pogreba se je udeležila znana prosvetna delavka učiteljica Karolina Uršič iz Kamenj na Vipavskem.Josip Petrič, je bil slovenski politik in komunist, * 22. marec 1874, Planina, † 9. februar 1943, Ljubljana. Po poklicu je bil strojevodja, ki je bil konec 19. in v začetku 20. stoletja eden najvidnejših članov slovenskega dela JSDS (Jugoslovanske socialdemokratske stranke). Kot komunist je po boljševiški revoluciji v Rusiji, s 26 člani stranke izstopil iz JSDS in leta 1920 ustanovil Slovensko socialistično stranko. Odbor je za prvega predsednika izbral Josipa Petriča, tajnica pa je postala Angela Vode (1892-1985), slovenska učiteljica, publicistka, borka za pravice žensk. Pred prvo svetovno vojno se je včlanila v gibanje Preporod in bila simpatizerka socialdemokratov. Po vojni je bila na Nagodetovem procesu obsojena na zaporno kazen dvanajst let in bila po šestih letih izpuščena. Petrič je bil je tudi urednik lista Rdeči prapor.

Komunistična stranka na Slovenskem je nastala leto dni za nastankom jugoslovanske komunistične stranke, po boljševiški revoluciji v Rusiji na tako imenovanem združitvenem ali velikonočnem kongresu 20. do 23. aprila 1919. 27 članov ljubljanske sekcije Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS) so izstopili iz stranke in ustanovili Slovensko socialistično stranko. Stranka pod vodstvom Josipa Petriča je potrdila zavezanost politiki Lenina, v revolucionarnem programu so se zavzeli za oboroženo revolucijo v Jugoslaviji in nasprotovali parlamentarni demokraciji. Program je bil formalno sprejet marca 1920, ko so v Beogradu ustanovili Socialistično delavsko partijo Jugoslavije in je je vanjo vključila slovenska sekcija komunistov. Leta 1920 se je stranka preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ).

Zaradi atentatov komunistov na visoke predstavnike jugoslovanske vlade in njihovih pozivov k oboroženem prevratu v državi ter rušenju demokratično izvoljene vlade je jugoslovanski parlament 29. decembra 1920 sprejel razglas oziroma tako imenovano Obznano s katero je prepovedal delovanje KPJ. Velik del slovenskih komunistov je odšel v ilegalo ali pa so delovali v tujini, predvsem v Parizu, na Dunaju in v Moskvi. V tridesetih letih je komunistično stranko na slovenskem začel prenavljati še ne dvajset letni Boris Kidrič. Leta 1934 so znotraj KPJ ustanovili Komunistično partijo Slovenije in Komunistične partije Hrvaške. Ustanovitev KPS je bila formalna izvršitev sklepa 4. konference KPJ, ki je bila konec leta 1934 v Ljubljani. Ustanovni kongres KPS je potekal v strogi tajnosti ponoči s 17. na 18. april 1937 najprej v cerkvi, potem na kmetiji Barličevih na Čebinah[2] nad Trbovljami. Vodstvo KPS je prevzel Edvard Kardelj, ki se je v ta namen vrnil iz Sovjetske zveze prek Pariza. V Moskvi se je Edvard Kardelj, kot pred njim že Boris Kidrič, izobraževal na zloglasni šoli Dzerzinskega. Komunistov tedaj ni bilo več kot 250, so pa sprejeli manifest o fašistični nevarnosti - videli je niso le v zunanji ogroženosti (Španija, Italija, Nemčija), za fašizem so razglasili tudi politiko predsednika jugoslovanske vlade Milana Stojadinovića in notranjega ministra Antona Korošca. Ko je leta 1937 vodstvo KPJ prevzel Josip Broz Tito je v vodstvo jugoslovanske komunistične stranke vključil kar tri predstavnike iz Slovenije, Edvarda Kardelja, Franca Leskoška in Miho Marinka. Do leta 1941 so slovenski komunisti delovali v ilegali.

Zelezničarji, katerega gibanje je predstavljal Josip Petrič so bili od začetka delavskega gibanja na Slovenskem številčna in pomembna veja delavskega razreda. Se v dobi Avstro-Ogrske so v okviru svojih strokovnih organizacij in društev z izkušenimi delavskimi zaupniki in pod neposrednim vplivom železničarjev, ki so tudi v Jugoslovanski socialnodemokratski stranki imeli pomembno mesto, pridobili, v primerjavi z drugim delavstvom, tedaj dokaj urejeno socialno zakonodajo. V zadnjih letih prve svetovne vojne (1917 in 1918), ob koncu vojne in v prvih letih na novo ustanovljene države SHS so železničarji, poleg rudarjev, sestavljali revolucionarno jedro slovenskega delavstva. V tem obdobju so s protestnimi shodi, zborovanji, mezdnimi in stavkovnimi gibanji - v generalni stavki aprila 1920 pa že pod vplivom na novo nastale komunistične stranke - zahtevali socialnoekonomske, posredno pa tudi politične pravice. Pod novim geslom "Proletarci vseh dežel združite se" je izhajalo od 13. marca do 17. aprila 1920 kot glasilo nove politične stranke Delavske socialistične stranke za Slovenijo (DSSS), urednik je bil železničar Josip Petrič. Glasilo slovenske komunistične stranke (SDSJ k) pa je bil Rdeči prapor, ki je izhajal od 15. maja do 31. decembra 1920, ki ga je prav tako urejal Josip Petrič.

Vprašanje je, zakaj se je zadnjega slovesa Antona Rešete na tujem udeležilo toliko uglednih osebnosti iz družbenega življenja doma. Že kratek pregled sindikalnega, političnega in kulturnega delovanje železničarjev med obema vojnama kaže, da je bilo železniško omrežje po slovenskem narodnem ozemlju že po prvi svetovni vojni razdeljeno med Italijo, Avstrijo in Jugoslavijo. Po rapalski pogodbi 12. novembra 1920 (dejansko pa že z italijansko zasedbo slovenske Primorske in Istre novembra 1918) in po koroškem plebiscitu 10. oktobra 1920 je Slovenija zgubila omrežje na Primorskem in Koroškem. Zunaj naših meja so ostale nekatere važnejše proge, tako na primer del južne železnice, dalje večja prometna križišča, priključki prog, železniške delavnice, kurilnice, remontne delavnice ter skladišča (celovško, tržaško, goriško, beljaško vozlišče z delavnicami, skladišči itd.) Okrnjeno železniško omrežje, ki je ostalo Sloveniji, je močno bremenilo že tako slabo povojno gospodarstvo, posebno pa železnico samo, ki je imela poleg tega še obilico neurejenih zadev okoli južne železnice z mednarodnimi finančnimi družbami. Obnovljena ljubljanska železniška direkcija leta 1924 (prvotno je bila ustanovljena 1918) je v naslednjih letih upravljala okoli 1143 km železniškega: omrežja. V primerjavi z železniškim omrežjem v državi izven Slovenije, je bila prav zaradi razvitejše industrializacije, tranzitne lege, specifična obremenitev prog znatno večja v Sloveniji kot drugod. Tako npr. je imela proga Šentilj-Rakek leta 1929 6.46 in leta 1937 6.29 milijona brutotonskih km, ali npr. proga Zaprešič-Zidani most leta 1929 7.56 in leta 1937 7.02 milijona brutotonskih km, mestoma pa je bila obremenitev še večja. Hkrati je naraščal tudi osebni promet. Državni proračun je znašal za železnico npr. v letu 1929 2.688 milijonov din in leta 1937 pa 2.122 milijonov din, ki je bil razdeljen na osebne in materialne izdatke v razmerju 50 oziroma 60 in 40 na obe vrsti postavk. Železnica je imela kot stalni delodajalec in hkrati kot porabnik energetskih virov, rudnin, lesa in drugo, znaten vpliv na družbenopolitični in gospodarski razvoj v Sloveniji in državi.

Vprašanje je, ali so bili v delavsko železničarsko problematiko doma vpleti tudi slovenski izseljenci zaradi internacionalizacije razmer, ki so delali na pensilvanski železnici in bili povezani z domovino v upanju, da bodo našli doma nekoč boljše gospodarske razmere zaposlitev? Poslovilni govor Josipa Petriča na pogrebu Antona Rešete v Pennsylvaniji je imel gotovo tudi politični pomen. Najverjetneje je bil Anton Rešeta tudi kot izseljenec družbeno politična in kulturno pomembna oseba, kar kaže tudi udeležba cerkvenih dostojanstvenikov in kulturnih predstavnikov, ki so v tistem času delovali vsekakor bolj povezano, kakor se je izkazalo kasneje. Tesni sodelavec Josipa Petriča, govornika na navedenem pogrebu, je bil Idrijčan Anton Kristan (1881-1930), pionir prosvetnega delovanja med delavstvom na Primorskim, ki je izdajal časnik Naprej napisal knjigo V Ameriki in po Ameriki, ki predstavlja obširno študijo o ameriških Slovencih /ZDA/ in slovenskih izseljencih.

Uporabljeni viri:

- Božo Repe, »Politika KP Slovenije skozi prizmo zadnjih treh predvojnih partijskih konferenc«, V: Problemi demokracije na Slovenskem, v letih 1918–1941, 7. in 8. december SAZU, Ljubljana, 2006, str. 3.; Božo Repe, »Delegati KPS, zbrani v cerkvi«, V: Dnevnik, 14. april 2007, http://www.dnevnik.si/objektiv/vec-vsebi

n/240009 V Čebinah se nahaja Spominska hiša Ustanovnega kongresa KPS. Božo Repe, »Politika KP Slovenije skozi prizmo zadnjih treh predvojnih partijskih konferenc«, V: Problemi demokracije na Slovenskem, v letih 1918–1941, 7. in 8. december SAZU, Ljubljana, 2006, str. 5, 6.

- Damir Globočnik (Balkanska vojna …, revija SRP 95/96)

- Zgodovina delavskega gibanja – Systori.si

- Glas naroda, št. 232 New York, 3. oktobra 1928 in navedeni izseljenski časopisi

Oddano: 25.08.2013 ob 12:53:39
RTV Kategorija: Ljudje
Zaznamki:
Zgodovina
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Tatjana, resnično ti čestitam za ta - s konkretnimi dokumenti in viri podkrepljen zapis. Nekateri blogerji se bi iz takšnega načina pisanja, če bi seveda to želeli, lahko marsikaj naučili.

Lep pozdrav
Borut
Borut Petrovič Vernikov
pred 216 tedni
2.
Pozdravljen Borut,

tematika me je zanimala, pa sem si vzela malo več časa. Seveda zgodovina je zanimiva, privlači. Tako bo ostal zapis tudi kot zgodovinski vir z zapisom o ljudeh, na katere so mnogi že pozabili.

Lep pozdrav
Tatjana
Tatjana Malec
pred 216 tedni
3.
gospa Tatjana rada pridem na vaš blog ... in vaše pisanje me vedno navduši ... tako je tudi tokrat ... izjemen zapis (:&

lp (:&
tintina
pred 216 tedni
4.
Pozdravljena Tintina,

hvala za obisk in pohvalo. Me veseli, da radi prebirate moje prispevke.

Lepo pozdravljam
Tatjana
Tatjana Malec
pred 216 tedni
5.
@,.........
Zgodovina je zanimiva.Je pa nekaj narobe, dosti jih jo že pozablja, saj za za obnovo zgodovine potrebuješ čas katerega pa itak že v teh modernih časih zmankuje.

Lep pozdrav.
veselo-na-delo
pred 216 tedni
Oddaj svoj komentar - Komentarji so moderirani in ne bodo takoj vidni
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163582
Forum avtorjev: 15836 Forum teme: 34259 // Odgovorov: 1863630
Blog avtorjev: 3557 // Blogov: 84536 // Komentarjev: 1210219
Avtorji fotografij: 25362 // Slik: 216239 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "