Uporabnik: Geslo:
Z domišljijo se poetu polni dušna posoda.
Nič ne odteka v prazno. Zlogi se uležejo
na dno čuvajnice in besede dozorevajo
v metafore kot zajetje, ki tišči vodo ob breg.

Potem, ko se potočku umiri tok
in je nalet dežja drevesom spral veje,
sonce vžiga vrtove in vinograde
po istrskih vaseh, kjer najdem glino,
da bi besede, ki rastejo iz zemlje, ulila v bron.

Roke blagrujejo s čipkami pisav,
ki okrašene s pentljami krasijo obzidje
obalnega mesta in obljudene hiše.
Kaplje se osušijo v očeh platane
in jaz spoznavam, da so drevesa
največji izpovedovalci mojega časa.

Spomin mi seže nazaj.
Dogodka se spominjam po nekaj
medeninastih kovancih, ki jih je
moja teta dobila za objavljeno pesem.

Ležim v postelji in premišljujem,
koliko so vredne besede,
ki jih meljem pod jezikom in zapišem.
Beseda le kakšen stot, pa četudi
jo zmore izreči boleča duša,
ki jo je ob prižgani svetilki
kovala in brusila pozno v noč.

Vprašam se koliko je vreden vzdih,
ki zmore drugemu ozdraviti bolno srce.
Tudi beseda, ki dregne, zbudi ali ozdravi.
Niti koščka kruha si ne zasluži,
Morda aplavz ali prijazno hvaležno besedo.
Več kot dovolj, le da se nad njo ne košatijo strele.

Kako drago plačujemo smetišče besed!
Je vredno ur in znojnih kapelj žuljavih rok?
Kot bi imeli zlato v ustih, bi se govor zasvetil.
V nedrih samo srčno meso, kruh in dobroto.

Le kaj govore vetrovi, ko trosijo suho listje okrog?
Izgovarjajo besede, ki jih drago plačujemo,
besede ki se napijejo krvi in opijanijo duh.
Vohajo se hlapi daleč naokrog.
So besede, med katerimi nobene ne bi izbrala.
Ko se zgostijo, poniknem v samoto in iščem
tisto besedo v slovarju nevidno,
ki postane večna prisotnost.

Včasih besede res olupijo pesnika,
a kaj ko jezik umetnosti
mora nadaljevati svojo pot.
Poet nikoli ne prodaja svojih besed.
So pisava njegove duše.


www.tatjana-malec.si
10. januar 2012 | RTV Kategorija: | Komentarji (0)
Neumnost kot naravna pogostost
in modrost kot naravna redkost
sta lastnosti vzajemnega dopolnjevanja.
Zavest v bližini breztelesnega plamena.
Enkrat zaniha značaj v eno,
drugič na drugo stran
in lepota se uskladi na pravšnjo mero
kot notranje utelešenje sonca.
Kot izročilo modrega starca:
v srcu dobrota – snov, ki dolguje
svoj obstoj vrelcu svetlobe
in zrelemu sadežu kozmičnega drevesa.

Glej, popolni posnetek ganjenosti utrinka
goreče zvezde, ki te išče sredi temne noči.
Osvetljuje ti obraz in barvo značaja
kot žarek gotiko antične stene.
Materinsko smotrnost rojenega otroka.
Naravni moralni red časa,
obutega v čeveljce lepote telesa in duha.
Iztezanje onkraj čez razmerje teles.
O razum, razsvetljena lepota,
kako sladek je danes tvoj duhovni okus.


www.tatjana-malec.si
Pesem napisana 10. prosinca 2012
10. januar 2012 | Kategorije: | Komentarji (0)
Ob sončnih dneh ljudje posedajo na klopcah ob morju. Ne menijo se za datume in dneve v tednu. S seboj si prinesejo malico in termus s čajem. Drobijo kruh in krmijo galebe.

Mnogi starčki posedajo po parku kot stari kuščarji na soncu s kapo na glavi, mlajši brez službe, pa se raztegujejo z dolgimi telesi kot deževniki.

Nekateri moški imajo brke, ki jim posvetijo veliko časa in pozornosti, spretnosti in pripomočkov, kot so glavnički, škarjice, sušilci, kodralci in utrjevalci za lase. Koliko pribora je potrebnega, da so košati moški brki lepo oblikovani in da stojijo na svojem mestu, kot pri brhkem Janezu Stanovniku. Več njemu podobnih brkačev je namreč želelo očarati udeležence na neki proslavi, vendar bolj košatih brk kot jih je imel Janez, ni imel nihče.

Ta pisana druščina se prilagodi vsakemu vremenu. Le koprske Giorgie ne vidim med njimi, ni je več, tudi njenega sina, oblečenega v žensko, napudranega obraza z belo moko, obutega s pisane dokolenke in ženske zelene čeveljce, ni več. Tudi njegove rdečelase Darinke, čistilke WC-jev in garaž, že dolgo ne vidim več.

'Hej capellone', kaj mi boš dal kaj za rojstni dan? 'Novo pisano krilo za sina in caffe Amigos dobiš.'

'Nočem fašističnega caffeta, sem partizanska mati,' je odgovorila Giorgia.

Mnogi so si oprhali krivice z njenim glasom in jo odplaknili v svojih solzah. Pod njenim jezikom je vsakdo klecnil. Znala je sneti vsakemu krono z glave. Pred osamosvojitvijo je bila eksotična posebnost na sedaj odstranjenem obmejnem bloku na Škofijah.

Ko je prišel Tito s tujimi državniki in delegacijami v Koper, so Giorgio miličniki skrili, ker je znala kričati in se tolči po prsih. Iz vsake človeške krivice in bolečine je naredila neznosen hrup. Znala je zlesti iz razpok koprskih škrl na Titovem trgu naravnost pred Tita.

Bila je muza svobode govora v socializmu.

Se še kdo spominja Giorgie?

Kako bi bila danes potrebna na kakšni partizanski proslavi.
9. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (2)























Moj kraj se opira na bergle prišlekov,
ki še ne vedo kako dihajo hiše,
kako travniki pijejo jutranjo roso
in kako je mlel star mlin v Kozje Pari.
Moj kraj, ki je bil nekdaj blag in prijazen,
mi je tujki izrekel ravnodušnico.

Zakaj mora biti moj kraj še vedno
središče mojih otroških spominov,
ki zrejo kot žirafe z dolgimi vratovi čez brdca
v svet stolpnic, svet miz in predalov,
v svet štirih sten, ki hlastajo po napredku.

Lističi tistih vreč mete in bezga,
ki sem jih nabirala ob Vipavi, jih sušila
in nosila v ajdovski Fructal za predelavo,
mi še šumijo v ušesu in dišijo po mojem kraju,
soncu in dežju tistih dni, ko sem si kot otrok
služila prvi denar, da sem si kupila čevlje.

Ali je zgolj naključje, da sem ohranila
zvestobo mojemu kraju, kjer veter
spreminja veje v hrepeneči roki?
Meni je njegova duša postala vesolje,
neko starožitno prostorsko kraljestvo
neskončnih prizadevanj v mojih genih,
da svoj kraj zapustim zaradi pomembnih načrtov,
ki so dajali pomen mojim sanjam
in so me s svojim mešanjem kart usode
vračali k tistemu ponosnemu kostanju,
ki ga je davno tega posadil moj ded.

Tu pod kostanjem sem bila vedno zaposlena
s tistimi malimi problemi narave,
ko sem našla gosenico v cvetači,
polža na solati, črva v jabolku ali mravljo v figi.
Tu so mi zaposlovale glavo imena rastlin,
njiv, polj, živali in ljudi, ki so bili središče
dogajanja in življenja v moji vasi Dobravlje.

V ušesu imam še vedno tisti rahel šepet
šušteče svile iz studenčnice, ki se je skrivala
pod grmičevjem nad skalco pod Svetim Križem
in me vabila na hladno gostijo odžejanja.

V laseh imam še vedno tisti mehki veter,
ki je skrbel za lepoto moje skuštrane pričeske.
V očeh imam še vedno tisti zeleni baldahin latnika,
kjer so se lesketale zlate jagode grozdja,
in tiste lističe cinij, aster in marjetic na vrtu,
ki so mi stale ob strani, ko se mi je življenje
obrnilo in razdišalo po svetu vonj cvetov,
in ko sem se pozneje sramovala svojega navdušenja,
ki je ostalo v cestnem prahu mesta.
Tedaj sem se spomnila na barve tistih rož,
ki so me opogumljale in obsipavale s čari
svojih zelenih vek, ki so mežikale vame
ob vsakem premiku zraka in mojem dotiku.
V nosnicah ohranjam še vedno tisti značilni vonj
po gorečih polenih, ki so iz dimnikov dišali
po vasi in se tiščali ob hišah; in tisti žlahtni vonj
po sveže pečenem kruhu, ki mi je pomenil
največji vzdih in izdih zadovoljstva,
saj je dehtel tako sveže in ljubeznivo po domačnosti
in materinih dobrohotnih rokah.

Sadeži z dedove 'Ograde' so napolnili
moja usta s tistim okusom sonca,
ki je našel mesto v moji notranjosti
in prekaša okus in barvo koruzne polente.

Kam so odšli vsi tisti ljudje, ki so se zibali
na nitkah stebel in jih je veter tako upogibal?
Kam so odšle vse tiste brezdomne strele,
ki so udarjale v cerkveni zvonik pri
svetem Petru, da je zvon zanihal ljudem svoj
značilni »Memento mori«.

Iz mojega kraja je prišla tista poslušnost,
tista neskončna potrpežljivost in hvaležnost
za male stvari, ki jo zahteva življenje,
in tista radost, ki mu daje svoj pomen in smisel.
Moj kraj je vzel v hrambo moje spomine,
ki so zašli na dolge sprehode po travnikih
in jih s trpkim okusom sprejemajo vode vase.


www.tatjana-malec.si
Iz pesniške zbirke Sončevo oko, 2006
9. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
Partizanske proslave se izrabljajo za stvari, katerim niso namenjene. Ob 70. obletnici dražgoške tragedije so se zbrali tudi mnogi politiki Pozitivne Slovenije in Socialnih demokratov, ki v teh dneh sestavljajo koalicijo pod pokroviteljstvom nekdanjega partijskega šefa Milana Kučana. Idejno nazorsko sploh ne bi mogli reči, da gre za levico, saj v Sloveniji levice praktično ni več. Uničila je samo sebe. Njen pol so zasedli tranzicijski turobokapitalisti, ki podpirajo stare sile kontinuitete, te pa jim zagotavljajo politiko, ki ne bo nič spremenila, le davek (DDV) bi dvignila in tako še bolj udarila reveže po prazni denarnici. Idejni vzorec socializma, ki ga ni več, jim služi samo za manipulacijo z množicami. Ti akterji so preskočili iz enopartijskega komunističnega sistema v stranko, ki je v zadnjih letih zavozila Slovenijo, jo izropala in zadolžila do take mere, da bo sedaj tisti, ki jo je potopil, tudi reševal pod novim imenom, z istimi vzorci vladanja in z istimi ljudmi.

Eno osrednjih vlog v tej tragično komični igri igrata Milan Kučan in Janez Stanovnik, politika, ki uživata visoko pokojnino in brezskrbno življenje in se gresta nekakšen centralni komite pri snovanju politike v Sloveniji. Ne bi hotela nikogar užaliti, vendar vsakemu razsodnemu človeku je lahko jasno, da sta to dva stara 'politična fosila', ki ne moreta pokazati nobene sveže, času in razmeram primerne ideje in ne bi smela izrabljati dogodkov izpred 70 let za takšne nastope. To zgleda tako, kot bi dedek, povabljen v svate, legel v posteljo z mladoporočenko in hotel opraviti obred, ki po naravi stvari pripada mladoporočencu.

Res neverjetno kaj se dogaja in v kakšni simbolni meri se izrabljajo dogodki iz druge svetovne vojne. Kričaški nastop Janeza Stanovnika je bil aktivistično fanatičen, da je normalnemu in mirnemu človeku pognal srh v kosti. Izzvenel je tako, kot bi vkorakala v Slovenijo armada ameriških specialcev in hotela podjarmiti hlapčevski slovenski narod.

Ne glede na morebitno nerodnost ameriškega veleposlanika v Sloveniji ali pa tudi ne (saj je zadevo pojasnil javnosti), ne sodi v diplomacijo takšno razpihovanje dogodka, saj je politika ZDA vsaj predsedniku države Danilu Türku znana, pred kratkim se je rokoval z Obamo in sam dobro ve, da se svetovna politika ne kreira na veleposlaništvih. Očitno je, da je scena protesta bila namenjena notranjim potrebam in ustvarjanju vtisa lastne pomembnosti. Je tudi pri nas zavladal sindrom Severne Koreje? Namreč južnokorejski predsednik Kim Džong je prepričeval ljudstvo, da so vsepovsod odzunaj sami sovražniki države in da le on jih lahko brani, zato tak jok in stok ob njegovi smrti.

Janez Stanovnik je s svojim grmenjem ponižal slovenski narod, da smo za hlapce rojeni in za hlapce vzgojeni. Kdo pa je vzgajal v zadnjih 70 letih Slovence v enoumju, če ne komunistična partija in jim je vcepljala nekritičnost, podrejenost in hlapčevstvo do nedemokratične oblasti?

Ne sama Virantova lista ne kontinuiteta komunistov, nobena ni vlada narodne rešitve. Ni treba lajati, da je to vlada narodne rešitve brez naroda, saj ste narodu nadeli nagobčnik in obliž čez oči. Narod je že dolgo, dolgo brez vlade, ki bi si zaslužila to ime in je ostal brez moči. Vsi ljudje smo ujetniki tega brezupnega stanja, te kompulzivne sile iz ozadja, ki ne dopusti demokratizacije. Tudi pričakovati ni, da bo iz te 'godlje' kaj pametnega nastalo. Saj se ljudem ne pusti, da bi razmišljali s svojo glavo, politični marketing je nasilen, vsiljiv in brani le interese starih lobijev. Skratka velika katastrofa, ki bo samo še bolj poglabljala agonijo, v kateri smo se znašli!

Bivše politične strukture kontinuitete so obdržale politično-kapitalska omrežja, se v tranziciji okrepila in se preoblikovale v zajedalce in uničevalce slovenskega gospodarstva, razgradile zdravstvo in pokojninski sistem. Tuji časopisi pišejo, da je pri nas situacija takšna, ker nismo prelomili s preteklostjo. To se bo zgodilo, ko bomo čisto na dnu in bodo to opravili drugi po neki naravni selekciji lustracije.

Sramotno pa je, da se vse partizanske proslave zmanipulirajo za dnevno politiko. Oživel mi je spomin na Nanos in tamkajšnji nastop Svetlane Makarovič in razpihovanje sovraštva in na Stanovnika, ki s takšnimi nastopi vnaša med ljudi razdor in nestrpnost. Ustavite ga, saj gre očitno za primer starostne demence. Domoljubni borci za svobodo, se gotovo v grobu obračajo. V takih pogojih še dolgo ne bo miru in narodovega blagostanja. Še naprej se bomo pogrezali v razprtije in revščino!
9. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (12)
Slovenački ekonomista Rado Pezdir za „blic nedelje”
Delti ne daju da kupi Merkator


Branislav Krivokapić | 03. 01. 2010. - 00:02h | Komentara: 59

Ako neko u Srbiji misli da je moguće da „Delta“ ili bilo koje drugo srpsko preduzeće preuzme „Merkator“ ili neku drugu slovenačku kompaniju koja je pod direktnom ili indirektnom kontrolom države, onda on nema pojma o zbivanju u Sloveniji.

A naročito nema pojma o sistemu privatizacije i mehanizmu bankarskog sistema koji je u potpunosti podvrgnut tajkunskom preuzimanju slovenačke privrede, kaže za „Blic nedelje“ Rado Pezdir, slovenački ekonomista i autor knjige „Slovenačka tranzicija između Kardelja i tajkuna“.

Zašto bi dozvolili da u „Merkator“ uđe „Delta“, ako mogu sami da ga privatizuju, kaže Pezdir, ističući da će slovenačka ekonomija postati normalna u trenutku kad postane svejedno šta je investitor po nacionalnosti.

Dok su Slovenci među najvećim ulagačima u Srbiju, srpski kapital teško i sporo prodire u Sloveniju. Zašto je to tako?

– Za razliku od srpskog, slovenački nacionalizam uvek se manifestovao kroz ekonomiju. Ekonomist Franjo Štiblar, godinama glavni ekonomista Nove ljubljanske banke i uticajni savetnik skoro svih slovenačkih vlada, još 2000. je napisao esej „Nacionalni interes u razvoju slovenačkog finansijskog sektora i privrede“. U tom tekstu jasno stoji da su takozvana južna tržišta smatrana kao prostor za iskorišćavanje od strane slovenačkih preduzeća uz podršku slovenačke države. Znači Srbija je u očima slovenačke politike uvek bila jedno odlično tržište koje treba osvojiti, a nikako tržišni partner. Dok su neki političari u Srbiji pokušali oružjem da osvoje Balkan, slovenački političari su to činili preko državnih monopola.

Slovenačko tržište je veoma zatvoreno za strane investitore. Kako EU reaguje na takvu izolacionističku politiku?

– Dok to nije sistemska politika na državnom nivou, kodifikovana u institucijama, EU sigurno neće reagovati. Do sada je iz Slovenije ili pobeglo mnoštvo stranih investitora, štaviše Slovenija je od svih država u tranziciji najmanje otvorila vrata za strane investitore. Razlog je jednostavan – domaće interesne grupe su imale apetite za preuzimanje preduzeća u toku privatizacije, a to su mogli da urade jedino uz zatvaranje granica i uz podršku politike. Ta konsolidacija vlasništva uglavnom se dogodila pre ulaska u EU tako sada izolacionizam više nije ekonomska, nego poslovna politika. A sve uz podršku namerno neefikasnih institucija.

Tvrdite da je Slovenija puna tajkuna, ukazujete na drastične primere monopolskog ponašanja i netransparentnog preuzimanja kompanija. Zar EU ne reaguje ni na takve pojave?

– Ne reaguje. Sve dok je slobodno tržište u EU ograničeno, dok funkcioniše sistem subvencija i ideologija stvaranja preduzeća takozvanih nacionalnih šampiona, dok je moguće da sindikati i jake interesne grupe blokiraju primenu zakona, dok je moguće da postoje celokupni sektori kojih se privatizacija nije ni dotakla i koji ostaju u domenu političkih mehanizma, sve dok je to moguće, EU neće biti normalna okolina koja je u stanju da reaguje na stranputice tržišne ekonomije.

Zar članstvo u EU nije doprinelo jačanju institucija slovenačke države?

– Slovenačka država, tačnije, javni sektor s ulaskom u EU nije postao efikasniji. Još uvek imamo iste probleme: zapošljavanje i unapređivanje po političkim kriterijumima, ogroman i skup državni aparat koji je neproduktivan i sistem kolektivnih plata koje rastu brže nego one u privredi. Takođe imamo mnoštvo problema s funkcionisanjem pravne države, raspada nam se zdravstveni i penzioni sistem itd. Shvatanje da će s ulaskom u EU svi vaši problemi nestati pogrešno je. Ako Srbija hoće da sredi svoje probleme, onda to mora da uradi sama.

Šta su Slovenci dobili s članstvom u EU, a šta su izgubili? Kako su se građani navikli na pravila EU? Kod nas vlada uverenje da neka od tih pravila Srbi nikad neće prihvatiti?

– Usvajanje evra kao slovenačke valute daleko je najbitnija stvar. Dok smo imali tolar i autonomnu monetarnu politiku, Banka Slovenije je s programiranom depresijacijom kursa stvarala inflaciju, čime je nanosila štetu u privredi i štitila bankarski kartel, odnosno poziciju Nove ljubljanske banke. Uz to neka pravila EU onemogućavaju stvaranje i protekciju monopola na način koji je bio korišćen pre ulaska u EU. Dobra stvar je i ograničenje budžetskog deficita.

Slovenci nisu imali nikakvih problema s usvajanjem pravila EU, većina čak i ne poznaje pravila, zbog toga mi nije jasno šta bi to tačno bilo što Srbi ne bi hteli da prihvate. Osim, naravno, ako je u pitanju odnos Srbije sa Kosovom, ali to su teme koje morate sami da završite i prestanete da ih uvlačite u vaš politički prostor ako hoćete da imate racionalnu i pragmatičnu politiku. Naravno, ako vam je više stalo do Kosova nego do odgovora na pitanje kako obezbediti radna mesta, možete nastaviti s tom debatom.

U Srbiji, kada je reč o ispunjenju pojedinih uslova za članstvo u EU, ima dosta nedoumica. Na primer, postoji očekivanje da će nas Evropa naterati da usvojimo zakon o restituciji i izvršimo denacionalizaciju.

– Nije mi poznat primer da je EU zahtevala od bilo koje države da pre ulaska u Uniju usvoji zakone o restituciji. Ali ako Srbija hoće da uđe u EU kao normalna država, a ne kao država osnovana na komunističkoj raspodeli vlasničkih prava, onda je normalno da sami izvršite denacionalizaciju, jer nema normalne ekonomije bez normalne podele vlasničkih prava. Znam da postoji u Srbiji nekakav strah da bi Srpskoj pravoslavnoj crkvi moglo biti vraćeno toliko imovine da bi ona dobila ogromnu političku moć. Ali to nije razlog da se oteta imovina ne vraća. To samo ukazuje na to da ili vi u Srbiji ne shvatate da i crkva može da plaća poreze i obezbeđuje radna mesta, ili da imate toliko loše političko tržište, pa je političare i ljude u javnoj upravi moguće kupovati za sitne pare. Ali to je onda problem vaše pravne države, a ne izvora vlasničkih prava.

Zastupate tezu da je priča o uspešnoj Sloveniji samo mit i da oni kojima je Slovenija uzor za vođenje ekonomske politike neće daleko stići. Ipak, rezultat toga mita je tri puta veća prosečna zarada nego u Srbiji.

– I u Hrvatskoj je prosečna plata veća nego u Srbiji, pa verovatno niko ne bi pokušao da sledi njihov tranzicioni model raspodele privrede na 200 familija i kombinaciju nacionalnih monopola i socijalističkih intervencija u privredi. Prosečna plata u Sloveniji nije viša od srpske zato što je Slovenija imala odličan model tranzicije, nego zbog ekstremno slabih izbora ekonomske politike Srbije u devedesetim godinama prošlog veka kada je srpska ekonomija više ličila na srednjovekovnu nego na ekonomiju moderne države. Ratovi kojim je bila vaša politika opsednuta, dominacija kriminalnih i interesnih grupa nad pravnom državom i politika stvaranja tajkunskih monopola doneli su očekivane rezultate – razvijenost Srbije je danas na nivou trećerazredne evropske države. Uz to ne treba zanemariti da je i u bivšoj zajedničkoj državi Slovenija bila razvijenija nego Srbija, znači da je sam ulazak u tranziciju za Sloveniju bio lakši.

Koliko je slovenački model tranzicije slab, možete i sami da se uverite ako uporedite podatke o strukturnim promenama u Sloveniji i ostalima državama istočne i srednje Europe. Videćete da nam je tržište rada najmanje fleksibilno u regiji, birokratske barijere su među najvećima, zbog monopola i niske inovativnosti konkurentnost je katastrofalna, porezi su među najvišima na svetu, penzijski i zdravstveni sistem pred raspadom... Dakle, ako vam je posle svih ovih fatalnih grešaka Slovenija uzor za vođenje ekonomske politike, onda ste stvarno neracionalna država. Ako još uvek ne verujete, proverite podatke o padu BDP-a za vreme ekonomske krize.

Ko je Rado Pezdir

Rado Pezdir je slovenački ekonomista i predaje na Univerzitetu u Mariboru i Fakultetu matematike, nauka i informacione tehnologije u Primorskom. Pezdir je autor knjige o slovenačkoj tranziciji “Slovenačka tranzicija između Kardelja i tajkuna”, a piše i za dnevni poslovni list „Finansije“. Master diplomu iz ekonomije dobio je na ljubljanskom fakultetu, a trenutno radi na doktorskoj disertaciji.

Zašto Karađorđevići ne traže Brdo kod Kranja

Kako komentarišete činjenicu da je Slovenija odbila da vrati Brdo kod Kranja porodici Karađorđević?
– To je ostatak socijalističkog mentaliteta po kom bogatiji nemaju prava na svoju imovinu iako nisu uradili ništa protiv zakona kad su tu imovinu stekli. Zbog toga mi je jasno zašto Slovenija, zaražena socijalizmom, neće da vrati Brdo kod Kranja, ali mi nije jasno zašto Karađorđevići ni ne pokušaju da im se ta imovina vrati.
8. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: Tuji, mediji, o, nas, ... | Komentarji (4)
1 2 3 ... 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 ... 492 493 494
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201520162017
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31



Št. registriranih uporabnikov: 156130
Forum avtorjev: 15741 Forum teme: 33980 // Odgovorov: 1843493
Blog avtorjev: 3483 // Blogov: 78835 // Komentarjev: 1138150
Avtorji fotografij: 24442 // Slik: 208117 // Videov: 19712 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "