Uporabnik: Geslo:
Dr. sc. Med. Rugelj, sedaj že pokojni, je rekel: Osebnostno zreli in vrhunsko usposobljeni za ustvarjalno življenje so ljudje, ki imajo dobro gensko zasnovo in ki so v zdravi in ustvarjalni družini (pod vertikalno avtoriteto skrbnega in pravičnega očeta) v šoli in v družbi bili optimalno deležni zdravih in spodbudnih odnosov, kar se izraža navzven tako, da zrel, marljiv, odličen in vsestransko uspešen učenec, dijak in študent suvereno kraljuje in se ne boji ocenjevanja učiteljev, pač pa se ga veseli, saj se zaveda, da bo pri ocenjevanju spet uspešen in zato še bolj afirmiran.

Načelno bi se strinjala, da ima genska zasnova določen, v posameznih primerih dedno podedovanih bolezni, tudi močan vpliv na človeka. Vendar v največ primerih ima dednost vpliv zlasti na temperament, prirojene talente in podobo človeka. Po mojem mišljenju zgornja definicija sicer uglednega zdravnika psihiatra, ki mu nekateri očitajo tudi kontraverznost z uradno medicino in skrajnosti, me moti v dveh točkah in sicer:

1. s prevelikim poudarjanjem genetike pri razmnoževanju človeške vrste, bi lahko prišli do absurda in bi lahko začeli propagirati idejo, da imajo pravico do razmnoževanja samo genetski izbranci (Hitlerjeva ideja o čistem arijskem (nad)človeku). Življenje je pač takšno kot je. Sestavljajo ga bolj popolni nosilci genov in tudi manj popolni (tudi z obolelimi geni in kromosomi). Vsi ljudje pa imajo pravico imeti svoje potomce in osmisliti veselje do življenja s svojo družino, razen v primerih, ko se z veliko verjetnostjo pričakuje, da bodo rojeni otroci hudi invalidi (Downov syndrom, paraliza ipd). Ideja o družbi, ki bi jo sestavljali samo vrhunski ljudje, je utopija.

2. moti me ideja, da je za razvoj osebnostno zrelega in vrhunsko usposobljenega človeka pogoj, da se razvija v družini pod vertikalno avtoriteto skrbnega in pravičnega očeta, kar je razumeti, da takšni družini načeluje oče s patriarhalno oziroma patricentrično psihično držo.

Zakaj bi moral biti le oče avtoriteta v družini in zakaj omenjeni psihiater ni omenjal vloge matere? In kaj je psihiater hotel pravzaprav povedati pod pojmom »vertikalne avtoritete«? Je mar to družina, ki ji načeluje in z vrha navzdol ukazuje, vendar ne le otrokom, temveč tudi ženi, strogi patriarhalni oče. Danes ni več aktualen patriarhalni oče, ki ima povezave s člani svoje družine zgolj po vertikali. Takšno pojmovanje družine je zastarelo, nesodobno z današnjim razvojem družbe in skregano tudi s pravnim pojmovanjem enakosti moža in žene pri vzgoji otrok. Zaradi svoje psihološke podlage je patriarhalna družbena struktura tesno povezana z naravo današnje družbe. Patriarhalna družina je eno najpomembnejših področij za ustvarjanje psihičnih drž, ki pomagajo ohranjati stabilnost razslojevane družbe. Opraviti imamo s čustvenim kompleksom, ki bi ga lahko imenovali »patricentrični« kompleks. Zanj so značilne te-le prvine:

• čustvena odvisnost od očetovske avtoritete v obliki mešanice strahu, ljubezni in sovraštva;
• identificiranje z očetovsko avtoriteto nasproti šibkejšim;
• močan in dosleden superego, katerega načelo je, da je dolžnost pomembnejša od sreče;
• občutja krivde, ki spet in spet obnavlja neskladje med zahtevami superega in zahtevami dejanskosti, njihov učinek pa je, da ostanejo ljudje ponižani pred avtoriteto.

Ravno te psihično družbene okoliščine nam pojasnjujejo, zakaj imajo skoraj brez izjeme družino za podlago ali pa vsaj pomembno podporo družbi.

Posebno pomembna za naš problem je podoba družbenih, moralnih in političnih odnosov. Pri tem pa ima pomembno vlogo patricentrična struktura protestantske družbe, ki je ustvarjala možnosti za naraščanje človekovih produktivnih sposobnosti in se je prvič v zgodovini zazdelo mogoče, da bi lahko uresničili družbeni red, ki se je prej izražal le v bajkah, v katerem bodo vsi ljudje preskrbljeni z vsemi gmotnimi sredstvi, ki so potrebna za njihovo pravo srečo. Kako se je to uresničilo pa vsi vemo!

Nastanek protestantizma je pogojen z istimi družbenimi in gospodarskimi dejavniki, ki so omogočili nastanek »duha« kapitalizma. Kakor vse religije ima tudi protestantizem nalogo, da nenehno reproducira in krepi nagonsko strukturo, ki je taki družbi potrebna.

Patricentrični kompleks se izvaja v družini po vertikali od očeta navzdol, v katerem sta izpolnjevanje dolžnosti in uspeh glavni gonilni sili, uživanje in sreča človeka pa imata drugotno vlogo. Pri vsem tem bi bilo zanimivo slišati psihiatra, kaj je imel v mislih, ko je govoril o ustvarjalnem človeku. Ustvarjalnost kot silo, ki omogoča družbi, da funkcionira v funkciji kapitala in dobička ali ustvarjalnost kot osebno srečo človeka.

Patricentični kompleks v družini je ena najmočnejših sil, ki so bile osnova in odločilne za neznanske in kulturne dosežke kapitalizma. Do kapitalističnega obdobja so morali ljudi (sužnje) s fizičnimi sredstvi prisiliti, da so vsak drobec energije posvetili gospodarsko koristnemu delu. Pod vplivom patricentričnega kompleksa, ki mu načeluje oče v družini po vertikali, kot ga je ponudil pok. dr.sc.med. Rugelj, se ljudje prostovoljno posvečajo delu in oče jih tako strogo vzgaja, da tu ni dilem. Vzgaja jih s svojo očetovsko strogostjo v »ustvarjalne« in »delovne«, ljudi, ki jim je prvo izpolnjevanje dolžnosti, uboganje avtoritete očeta in države (kapitala) in disciplina pri delu. Zunanji pritisk se je torej ponotranjil, oče pa je v svoji »vertikalni patricentrični drži« za to poskrbel, da je vzgojil otroke, ki bodo služili dolžnostim in ki bodo pokorni državi in gospodarju. Izpolnjevanje nalog vesti daje torej zadoščenje, ki veliko prispeva k patricentrični strukturi oblasti in oče s svojim delovanjem služi njej, ne pa sreči otroka, saj njegov patricentrični kompleks sili otroka, da se bo prostovoljno vdajal suženjstvu.

Pri patricentirčni psihični drži očeta pa naj omenim še nekaj značilnosti, ki povedo zakaj ta drža očetu družine odgovarja in kako se pokorščina otrok zrcali v zadovoljevanju očetovega ega in zakaj ta konstelacija dobiva značilni pomen tudi za dejstva, da je v patriarhalni družini oče obenem tudi avtoriteta, ki uravnava otrokovo življenje:

• pogum in junaštvo, na katerega sta pri svojih otrocih oče in tudi država ponosna je očetov nacisizem in korist države, da ima pogumne in junaške državljane (podobo matere pačijo se sentimentalizmom in šibkostjo);

• oče ljubi svojega sina pod pogojem, da bo le-ta izpolnil njegova pričakovanja, ki jih polaga vanj. Če se to ne zgodi, očetova ljubezen usahne ali pa se spremeni v prezir in sovraštvo. Nič koliko je primerov, ko so se svojim sinovom patricentrični »vertikalni« očetje odpovedali in jih nočejo poznati;

• oče od sina pričakuje (govorim sina, ki bo nadaljeval kot glavar družine vlogo patricentričnega očeta), ne le da bo družbeno koristen, temveč da bo izpolnil tudi njegove želje in pričakovanja, predvsem pa očetove neuresničene sanje;

• sin bo gospodar očetovega imetja in ko bo oče bolan in star, bo sin tudi njegov skrbnik;

* tak patricentrični oče je pa tudi ljubosumen na svojega sina, saj njegova življenjska moč v nasprotju s sinovo upada;

• patricentiričnemu očetu niti ni toliko do sinove sreče, bolj pomembno z ekonomskega vidika je, da je sin dobra naložba kapitala in vse naložbe vložene v njegovo vzgojo in poklicno izobrazbo, so kot prispevki za starostno pokojnino. Enako vrednost ima za očeta s patriarhalno psihično držo tudi gospodarsko in družbeno uspešna sinova poroka. Sin lahko ugled očeta poveča; če sin ni uspešen, neuspeh pa je lahko za očeta tudi velik polom.

Psihiater omenja tako imenovani maksimalni osebnostni razvoj in ustvarjalnost otroka v družini, ki ji načeluje vertikalna avtoriteta skrbnega in pravičnega očeta. Ne pove pa bistva kakšen v resnici naj bo tak oče. Ali se bo zavzemal za srečo svojega otroka ali bo svojega otroka prvenstveno vzgajal kot komolčarja, da bo dosegel vse tisto, kar oče od njega pričakuje. Tak oče pričakuje torej tekmovalnega sina. Skratka, da bo uspešen in da bo osrednja njegova življenjska naloga izpolnjevanje dolžnosti. Ali vertikalna avtoriteta očeta zagotavlja otroku občutek brezpogojne gotovosti, da je ljubljen? Po sreči družine se navedeni psihiater ne sprašuje. Zanika tudi enakopravnost žene in moža, ki je zagotovljena z ustavo in zakonom, kajti v vertikalnosti le-te ni, je samo podrejenost otrok in žene možu. Tu bi morali posvetiti kakšno besedo tudi vprašanju enakopravnosti otrok in odgovornosti staršev zanje, da otroci enakopravnost uresničujejo odgovorno.

Predstavljam si ideal zdrave in ustvarjalne družine, družine na čelu z materjo in očetom kot dvema enakopravnima roditeljema, ki brez notranjih sporov, nemirov in nesoglasij, z veliko mero ljubezni in posvečanja vzgajata svoje otroke. Njuni vlogi v vzgoji se dopolnjujeta. Takim staršem bodo otroci priznavali avtoriteto in jih spoštovali, formalna avtoriteta, ki jo sam oče vsiljuje z vrha navzdol družini in ki jo člani ne priznavajo in imajo v duši celo odpor do nje, ni nobena avtoriteta. To je suženjstvo. Sužnji pa ne morejo biti pokončne osebe.

Za pravilni duševni razvoj otroka je potrebna dosledna vzgoja matere in očeta, ki daje otroku duševno trdnost, zaupanje in ljubezen. Otroci se hranijo z mlekom in pohvalami. Najpomembnejše za otroka je, da si starši vzamejo dovolj časa za otroke in da se jim posvetijo. Nobenih strogih okvirjev vzgoje ni mogoče predpisovati, vzgoja otrok je neko čustvo, nek prirojen in z vzgojo človeka pogojevan impulz, ki prihaja odznoter in tudi od vzorov družin, v katerih sta starše odraščala. Veliko preprostih kmečkih otrok srečujem, ki so zelo lepo vzgojeni s toplino in ljubeznijo. To so otroci preprostih staršev in ob srečanju človeka spoštljivo pozdravijo, se nasmehnejo in dajo čutiti, da so veseli, da si prišel. Veliko otrok po urbanih naseljih, ki ima »vertikalne in horizontalne« vzgoje in starše, ki se zanje ne menijo in jih prepustijo ulici, pa kljub temu da imajo »vse«, so v bistvu zapuščeni brodolomci tega življenja, ki zapadejo drogi, alkoholu, kriminalu in ulici. Vsa modrost vzgoje otrok je ljubezen, brez očetov na prestolih patricentrične vzvišenosti.
12. februar 2012 | RTV Kategorija: Ljudje | Komentarji (6)
Veliko krat se vprašamo, ali naše otroke vzgajamo v srečne in umirjene ljudi ali v dirkalne konje, ki bodo nosili na sebi vso težo globalizacije in neoliberalizma. Ko opazujemo, kako funkcionira naš šolski sistem, ki se najverjetneje veliko ne razlikuje od drugih šolskih sistemov, saj smo ga poenotili v vseh državah EU, lahko opazimo kako ti naši otroci živijo preobremenjeni, ne samo s preobsežnimi šolskimi programi in težkimi torbami, temveč tudi s številnimi prikrajšanji in pomanjkanjem človeškega občutka, da bi jim omogočili bolj sproščeno otroštvo, živeti srečno in ljubeče v krogu svoje družine, uživati svoj prosti čas v naravi ter se prehranjevati tako, kot otroško telo za rast in duhovni razvoj potrebuje.

Pri naših otrocih gre za vzgojo, ki bo zadostila potrebam globalizacije po dobičku tistih, ki imajo kapital v svojih rokah. Njihova sila je vsezajemajoča. Vključila je tudi otroke, da bo obstala in se obdržala na tujih žuljih.

Otroci so bodoči sužnji, ki bodo prostovoljno hodili v suženjstvo h gospodarju. To jim je treba privzgojiti. Šolski sistem vestno izpolnjuje to nalogo. Ta proces zajema vse življenje, kar pomeni, da vključuje totalno mobilizacijo ljudi za prostovoljno suženjstvo. Ljudje smo odtujeni samemu sebi, zatiramo v sebi svoje bistvo človeškosti in potreb po kakovosti življenja.

Razne ideologije ne omogočijo človeku izhoda iz te situacije, prevlada je postala totalna. To je organizirano institucionalizirano nasilje na vseh vzvodih in ravneh moči kapitala, ki si hoče podrediti sleherno kapljo krvi v človeku, da služi tujemu cilju. Začenja se že v šoli, kjer se vzgaja človek podrejen velikemu diktatorju – kapitalu.

Sistem vrednot v sistemu niti ni nujno potreben. Potrebna je upogljivost, saj že sistem sam na sebi naredi ljudi materialno odvisne in pokorne. Le zakaj bi bili malčki » pretirano obremenjeni« z vrednotami, kajti njihovo osveščanje, bi se obrnilo proti gospodarju.

Nasilje nad človeškostjo, omogoča zavajanje in redukcijo človeških potreb. Vendar potrošniške potrebe pri človeku ne smejo zamreti, zato jih je treba spodbujati, da proizvedeno blago sužnjev gospodar lahko prodaja. In v tem količinskem začaranem krogu se vrti svet, ta pa se začenja že pri malčkih in neizprosno traja vse do konca življenja.

To razpoloženje gospodarja pa ni samo zavajanje, temveč je razpolaganje s človekom. Z zgodbo o uspehu izginejo razlike med rablji in žrtvami. Rablji so tisti beli ovratniki, ki hlinijo poslovno sposobnost in poslovno uspešnost, čeprav vsi vemo, kako so prišli do bogastva (ni samo kraja, temveč je tudi krivično postavljen sistem norm in delitve bogastva ter dobrin); žrtve pa so tisti, ki imajo otroke, ki zvečer zaspijo nekateri tudi lačni.

Žrtvam je treba že v otroštvu vcepiti miselnost, da je človek srečen, če si pridobi bogastvo. Vse sloni na tej miselnosti. Komolčarstvo in tekmovalnost sta postala del vzgojnega sistema. Ta vključuje demokracijo, saj se pod njenim plaščem lahko prikrijejo vse razlike in oblast igra arbitrarno vlogo, da enim podeli oblast in kapital, drugim pa novodobno suženjstvo.

Redki ljudje si bogastvo pridobijo z delom, morda le peščica, ljudje pa služijo, da bogastvo nastaja in raste tistim, ki vladajo. Delavci postajajo s procesom posodabljanja industrije in vseh gospodarskih panog odvečni. Biti odvečen pa pomeni ne spadati v svet družbene stvarnosti, ne sodelovati pri njegovem upravljanju, človek je vsega oropan in se bori še zgolj za golo preživetje. Mnogi pa še v proces proizvodnje dobrin ne bodo mogli vstopiti, ker sami nimajo možnosti šolanja in bodo vse življenje ostali odvečna skupina, v breme sociale ali pa bodo opravljali najnižja, manjvredna dela. Svoje nadarjenosti ne bodo mogli nikoli razviti, ker so revni in nimajo možnosti za izobraževanje.

Ti otroci, ki se danes šolajo, bodo morali skrbeti še za svoje starše, ki ne bodo imeli svojih pokojnin ali pa mizerno nizke, s katerimi ne bodo mogli preživeti. Tu lahko govorimo samo še o Kafkovski logiki. Človek se več ne odrešuje sam in tudi kapital ga ne bo odrešil, ker je v rokah tistih, ki upravljajo z vsem. Tudi s človeškimi življenji in njihovimi usodami.

Otrok je v vsej svoji goloti in nemoči vržen v ta ring. Kakšen je odnos do tega bodočega človeka, ko bo odrasel, najbolj nazorno kaže dejstvo, da otroci iz okrog 230 tisoč družin v Sloveniji leže zvečer v posteljo lačnih. Vprašajmo se, kakšna je prihodnost teh otrok. Se bodo lahko izučili poklica, doštudirali?

Temeljna šibkost demokracije, v kateri živimo, je prav tem, da ne najde človek v sebi sposobnosti biti moralen in pošten vsaj do otrok, če že ne do samega sebe. In tako hipokrizijsko skrije svojo nemoč pred kapitalom, ki mu služi, da spreminja svojo manipulacijo brez zavesti v leporečje in politično ignoranco.

Razumeti odnos, ki ga imamo do otrok, pomeni razumeti samega sebe. Manipulirajo z naravo človeka, kajti človek je ustvarjalno bitje, vendar njegove moči ne gredo za ustvarjanje srečnega življenja samemu sebi in njegovi družini, temveč človek svoje ustvarjalne moči daje drugim, da z njimi upravljajo in manipulirajo s tem, da spodbujajo potrošniške potrebe in polnijo sebi račune.

Kakšna generacija ljudi bodo ti naši malčki, si lahko predstavljamo. Klečali bodo pred formo zakona in kapitalom, ki bo hlinil demokracijo in ta odnos biti skupaj – sužnji in gospodarji, nima nobene forme odnosa, ki bi ji lahko rekli humanizem po meri človeka.

Po nekem naključju zgodovine se vedno znajdemo kot izvrševalci volje drugih pred tistimi, ki manipulirajo z nami. Etičnost pa nastopa na ravneh zavesti, vesti, vednosti in zavedanja. Vsaj pri otrocih bi se morali bolj zavedati svoje odgovornosti, vsaj kar zadeva človeškost.

Otrok, ki gredo zvečer lačni spat in bodo jutri morali služiti gospodarju – kapitalu, ne zavijajmo v plenice zgodbe o najlepši deželi na svetu! Grozna je prav ta arbitrarnost neoliberalizma, ki si jemlje tudi pri naših malčkih pravico do človeškosti po svoji meri.
12. februar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (11)


























Recimo bobu bob!

Ko homoseksualnemu nevrotiku uspe zadovoljiti potlačeno poželenje po posedovanju otroka, se v vseh pripadnikih (homoseksusalne) skupnosti zbudi isto poželenje. Odtod tako bojeviti boj v parlamentu. Nevroza, ki se sicer na zunaj kaže za altruistično potezo, se v resnici kompenzira z držo egoizma, ki predstavlja njen temelj in nadkompenzacijo. Gonske sile so v takšni nevrozi nezavedno premeščene in imajo seksualni izvor. Splošnim dobrinam (sloj teh ljudi si običajno lahko več privošči od navadnih ljudi, nekateri so celo na vrhu družbene lestvice, n. pr. v politiki) se pridruži še 'sredstvo', ki ga je mogoče opisati kot posest. Take gonske želje zadevajo lahko tudi incest, zato se zanje tako živahno nekateri borijo.

Kaj se dogaja z otrokom za zidovi takšnih skupnosti nihče ne ve. Običajno se takšni nevrotiki ne odrekajo zadovoljevanju svoje grabežljivosti, svojega ugodja po agresiji, svojih seksualnih skomin. Storili bodo vse, da se bodo otresli svojega presežka pomanjkanja. Polastitev otroka pomeni uveljavljanje lastne osebe in lastnih nezavednih gonov. Pri gonski analizi nevroz psihologi ugotavljajo, da imajo gonske moči seksualnega izvora močan delujoči vpliv združitve egoističnih in erotičnih elementov.

Homoseksualna potreba istospolnih partnerjev po posedovanju otroka ima podstat asocialne nevroze v lastni družini. Ta izhaja iz izvorne tendence po begu iz nezavedujoče realnosti v bolj ugodja polni svet (dokaz narcizem pri šemljenju na paradah ponosa). Zadovoljitev je narcistične narave. Tega so običajno deležni le privilegirani, ki uživajo blaginjo celo tako daleč, da vsiljujejo svojo narcistično zadovoljitev drugim kot kulturo svojih idealov. Stvari niso enoznačne, omogočajo tudi zadovoljitev določenih materialnih interesov in manipulacij. Svoje ideale vidijo v svojih gospodarjih, ki si lahko prilastijo vse po logiki starega Rima: »Sicer smo bedni, zaradi dolgov in vojaške službe nesrečni plebejci, zato pa smo Rimljani in sodelujemo pri poslanstvu, da vladamo drugim narodom in jim predpisujemo zakone.« Pravzaprav problemi o katerih govorimo, so zgrajeni iz materiala spominov na nemoč lastnega otroštva, ki se lahko nevrotično prenašajo naprej na nič krive otroke. Libido se potom narcističnih potreb oklene objekta, ki mu zagotavlja njegovo potlačeno in nezavedno zadovoljitev. Manjkajočo mater kmalu zamenja močnejši oče v skupnosti in to funkcijo obdrži skozi celotno otroštvo.

Ta odnos spremlja svojstvena ambivalenca. Dominantni oče + 1 je za otroka nevarnost od zgodnjega tako zastavljenega razmerja. Tako se ga otrok boji ter po njem hrepeni in ga občuduje. Mama/Oče je njegov vzor. Kot odraščajoči otrok opazi, da mu je za vselej ostati otrok, da nikoli ne bo mogel izhajati brez zaščite pred tujimi premočmi v svetu, ki je drugačen od njegovega. Takemu otroku že drža očetovske figure homoseksualca ponotranji (ali obrnjeno). Otrok s takšnimi vzori v družini bo pohabljen za skupnost družine, ki jo tvorita moški in ženska. Takšen družinski zakon je neodgovorni socialni eksperiment, ki izvira iz Ojdipovega kompleska in slabega učitelja - totalitarizma.
11. februar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (32)
Dovolite mi, da vam razložim nekaj stvari, da jih boste, vsaj tako upam, razumeli in jih v kloaliciji kmalu rešili.

Trenutno sem na čakanju za delo in nimam sredstev za preživljanje. Star sem 35 let in živim na koruzi s 64-letnim upokojenim moškim, ki ima za delo nesposobno bivšo ženo, staro 60 let, ki jo mora preživljati.

S to njegovo ženo živi na koruzi moja bivša 35-letna žena, ki ima sicer dobro zaposlitev, a noče preživljati svoje lezbične partnerke iz bivše zakonske skupnosti z mojim istospolnim partnerjem. Po sodni odločbi o ločitvi jo mora preživljati moj izvenzakonski partner, zato ne more preživljati mene, ki sem ostal brez dela in sredstev za preživljanje.

Tako kot vidite, bivša žena mojega izvenzakonskega partnerja odžira kruh meni, ki sem izvenzakonski partner njenega bivšega moža.

Ta moj 64-letni partner ima iz prejšnje zakonske skupnosti s 60-letno bivšo partnerko, ki živi sedaj v izvenzakonski lezbični skupnosti z mojo bivšo 35-letno ženo problem. Hčerka mojega izvenzakonska partnerja in njegove bivše 60-letne žene, stara 25 let, se je poročila z mojim očetom, tako da je moj oče postal zet mojega izvenzakonskega partnerja. Hkrati pa je bivša zakonska partnerica mojega izvenzakonskega partnerja postala moja mačeha, ker se je njuna hčerka omožila z mojim očetom.

Za Valentinovo, ki bo čez nekaj dni, bo hčerka od mojega izvenzakonskega partnerja in hčerka njegove bivše zakonske partnerice rodila otroka od mojega očeta. Po ultrazvoku sodeč, bo dobila sina. Ta otrok bo moj brat, ker sva od istega očeta. Moj izvenzakonski partner bo njegov dedek, hčerka bivše njegove zakonske partnerice in mojega izvenzakonskega partnerja pa moja mačeha.

Moj brat, sin mojega očeta, je vnuk od mojega izvenzakonskega partnerja. Za njegovo babico skrbi moj izvenzakonski partner. Moja bivša žena, ki živi v izvenzakonski lezbični skupnosti z bivšo ženo mojega izvenzakonskega partnerja pa noče skrbeti za babico od sina mojega očeta.

Bivša zakonska partnerica mojega izvenzakonskega partnerja zase absolutno ne more skrbeti, moj izvenzakonski partner pa ne zame. Jaz ne morem zahtevati, da bi skrbel zame, ker še nisva sklenila sporazuma o prenehanju izvenzakonske skupnosti, ki bi določil takšno obveznost, kot ob njegovi razvezi. Sodišče je meritorno odločilo, da moj izvenzakonski partner mora skrbeti za svojo bivšo zakonsko partnerico, kako bo zame skrbel, ki sem brez službe pa sodišča ni zanimalo.

Ali se vam zdi prav spoštovani predsednik, da ta situacija ni posebej urejena v družinskem zakoniku? Moja bivša žena, ki živi v izvenzakonski lezbični skupnosti z bivšo ženo mojega izvenzakonskega partnerja ne skrbi zanjo in da moj izvenzakonski partner, s katerim živim v istospolni skupnosti, zame preprosto ne skrbi.

Po tej obrazložitvi, spoštovani gospod predsednik, vas prosim da odobrite socialno pomoč za heteroseksualno skupnost. Jaz nikoli nisem bil rojen za delo, sposoben sem le za izvenzakonsko skupnost, v kateri bi me nekdo preživljal. Tega mnenja je tudi moja bivša žena, saj moj sedanji istospolni izvenzakonski partner mora sedaj preživljati bivšo ženo, svojo hčer, zeta, vnuka in še mene. Moja bivša žena pa čaka na dediščino od svoje izvenzakonske istospolne partnerice in mojega izvenzakonskaega istospolnega partnerja, ker skupnega premoženja še nista razdelila. Moja bivša žena je mlada in pametna, jaz pa len in zabit.

'Keč' je je v tem, da moški potrebujemo vsak vsaj 4 žene, ki bodo delale za nas. Potrebujemo torej uzakonitev bigamije oziroma poleg enospolnega partnerstva še štiri partnerice torej kombinirano heteroseksualno skupnost moških in žensk, da bomo lahko kot zajci in zajklje svingali v družbi istospolnih in heterospolnih in se tako lažje preživeli, če bodo naše žene delale. Moški potrebujemo H A R E M!

Prosim za razumevanje in na ugodno rešitev!
11. februar 2012 | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: Družina, med, institucijo, in, potrebami | Komentarji (12)
Otrok se spočne tako, da se mama in oče ljubita. Mama nosi otroka v trebuhu 9 mesecev, nato ga rodi. Vgajata ga v srečnega človeka, ki bo po vzoru odnosov med mamo in očetom, oblikoval svojo družino. To se ponavlja iz vekev v veke!

Rojstvo je kompas prvin,
ki nosi v sebi svojo usodo.
Dih v gnezdo luči.
Ko sunek zadene košček tišine,
se sonce skotali med odeje.
Oluščeno zlate malte
napolni piščal s trobentico,
odene jo z oblačilom
za svoj dnevni sprehod.
Čakaje srečne poti,
ki jih kot knjigo listajo noge.
Bežni domislek trenutka.
Deževne dneve odžeja.
Utripljejo žile, ko zadrhti
v porisani košari sadež.
Reka ne prestopi mej.
Voda išče v telesu svojo pot.
Rob je ozankan z zvezdo,
obšivan z lebdenjem sukanca,
pripetega na kamnito varnostno
ograjo razuma pod kožo.
Temu kompasu smo gospodarji.
Srce pojasni njegov pomen.

www.tatjana-malec.si
11. februar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (1)
Zatrjujete, da niste ne levi ne desni.

Kaj pa ste?

Politični hemafrodit? Malo na levi malo na desni.

Saj se vam ni treba obnašati politično posesivno v koaliciji. Če so se druge stranke koalicije vzdržale razprav okrog družinskega zakonika, ki je predmet državljanske presoje na referendumu, bi se lahko politične kampanije vzdržali tudi vi.

Očitno ste vi prvi kršitelji koalicijske pogodbe! Ustavite se! Bodite vsaj obzirni do ljudi in potrpite, da bodo državljani na referendumu glasovali po svoji vesti, brez vaše politične propagande. Nenačelnost ne prinaša nikomur političnega kapitala!

Splošna deklaracija o človekovih pravicah v 16. členu govori o družini, kjer je zapisano, da je družina naravna in temeljna celica družbe, in ne politično ustvarjena tvorba. Do kje pa naj gre družina, ali naj družino tvorita mož, žena in pes? Morda harem enega moškega z več ženami? Morda človek in njegov hišni ljubljenček? Obstaja temeljno vprašanje, do kam širiti družinsko življenje.

Konvencija sveta Evrope ščiti tradicionalne obliko družine kot skupnost moškega in ženske. Ustavno sodišče RS istospolno registrirano skupnost pojmuje 'podobno' in 'ne enako' klasični zakonski zvezi oziroma izvenzakonski skupnosti in to samo na področju dedovanja.

Večina ljudi ima iz vekov v veke za družbeno vrednoto, da je družina izraz intimne povezanosti in dopolnjevanja med moškim in žensko in je v tem smislu prva šola oblikovanja ter družbene, kulturne, moralne in duhovne rasti otrok, ki morajo imeti v očetu in materi prve pričevalce in vzornike življenja. Vsak narod ima svojo dediščino kulture in vrednot. Politika ne more teh ne spreminjati, vsiljevati in ne predpisovati. Družinskega zakonika ni spremljala nobena strokovna analiza pozitivnih in negativnih učinkov. Nobena ekspertna skupina ni delovala pri pripravi družinskega zakonika, zato ni čudno, da je nanj toliko pripomb.

Kdo vas je sploh vprašal za politično mnenje, saj ste se v koaliciji odločili, da se o družinskem zakoniku ne boste opredeljevali in izjasnjevali in da naj se o njem opredelijo državljani v mejah svoje presoje, starševskih izkušenj, pogledov na družino in vzgojo otrok. Nobena politična stranka nima pravice jemati pristojnosti ministra za delo in družino v svoje roke in voditi v koaliciji solo politiko. To ocenjujem kot skrajno politično nehigiensko.

Koalicija se je odločila in vnesla v program, da se ne bo spuščala v ideološke teme. Družinski zakonik je ideološki eksperiment levice! Enkrat koketirate z volivci na levi, drugič na desni! Družina ni politični konstrukt, temveč tradicionalna vrednota, za katero stoji večina narodovega telesa. Politika s svojim eksperimentom stopa na področje, ki ni raziskano in manipulira z državljani z vrsto političnih navijačev, kakšnega očitno kaže Virantova lista. Za novo vlado to ni dobra popotnica.

Vzgoje otrok si politika ne more lastiti. Otroci so vrednota, njihova vzgoja pa je doktrina. Trdite, da je družinski zakonik dober, pripravljen z vso skrbnostjo in kar je najpomembneje, vsem veliko prinaša, nikomur ničesar ne jemlje. To ni res. Trditev je brez argumentov. Delovnopravna politika prejšnjega ministra dr. Ivana Svetlika vploh ni delovala skrbno, povezovalno, usklajevalno nasprotno prav kaotično in je naredila prejšnji vladi največ škode. Svetlikova politika je odvzela toliko ljudem, kolikor še ni odvzela nobena dosedanja vlada. Ponižala je dostojanstvo najbolj ranljivih skupin. Niste v koaliciji zato, da boste generirali, hvalili in oživljali stare relikvije, temveč zato, da sami pokažaete kaj znate in zmorete.

Ali res ne premorete toliko modrosti in elementarne človeške obzirnosti, da pustite ljudem, da se odločijo po svoji vesti in presoji. Vaša propaganda je povsem odveč. Ceneni populizem, ki se je ljudem priskutil!

Nobena stranka se ne more obnašati kot posesivna opica s svojim političnim gospodinjstvom in določati zavest ljudem. V odnosu med družino in državo so meje. Otroci niso kolektivna last političnih strank in ne dnevne politike. Kriterije vzgoje otrok torej naj bi vsiljevala politika, kar je že na meji norosti. Otroci imajo pravico do matere in očeta! Vse ostalo pa je lahko le socialni eksperiment, ki nima nobene opore v razumevanju življenja.
11. februar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (19)
1 2 3 ... 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 ... 503 504 505
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 31 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 159531
Forum avtorjev: 15787 Forum teme: 34120 // Odgovorov: 1853814
Blog avtorjev: 3529 // Blogov: 82072 // Komentarjev: 1183619
Avtorji fotografij: 24932 // Slik: 212474 // Videov: 19505 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "