Uporabnik: Geslo:
ima šele svoj začetek.
Vse kar je bilo iz minulih raztezanj v čas,
požene kali, kot bi se ravnokar rodilo.
Ko odkrije tla pod nogami in požene korenine,
se kot veliki čudež v svoji rasti razbohoti drevo.
Proti odstopanju od biti v ozelenelem stanju
se je mogoče boriti z duhovno prisotnostjo nadaljevanja,
kot bi pluli z jahtami proti neskončnemu.
Le pisave ohranjajo svet pri življenju.
Radosti, ki jim služimo, negujejo,
izstavijo račun za upanja
in račun za frakturo pomanjkanja volje.
Vsak je sam kamnosek svojega imena.
Okamnele figurice spomina
klešejo besede v kri.
Žareči oblaki preoblačijo misli v besede.
Zemlja nima pokrova.
Po Rimski cesti se premikajo misleci
z jamskimi lučmi kot zvezde.

Ona je stala pred belo palačo
in igrala na violino.
Od daleč je prihajal nov prebivalec neba
in molčal. Bila je že zdavnaj mrtva,
a nepokopana duša je še vedno pela
iz enega najboljših svetov,
kjer se kljub slabostim,
šivajo oblačila za sladokusce.

www.tatjana-malec.si
17. avgust 2011 | RTV Kategorija: | Komentarji (0)
Kaj ljudje razumsko pojmujemo kot skrivnost?

Poglobljena razmišljanja o skrivnosti lahko zasledimo v tuji literaturi, n.pr. Artur Kaufman (1923 - 2001), ki je deloval na Inštitutu za filozofijo in pravno informatiko v Münhenu se je s svojimi filozofskimi študijami posvetil vprašanju skrivnosti. Objavo razprave v slovenskem prevodu je v pismu prof. dr. Marjanu Pavčniku dovolila gospa Dorothea Kaufman. Veliko mislecev se je ukvarjalo s predpostavko, da Bog obstaja kot skrivnost. V svojih razpravah se je prof. Kaufman hotel izogniti nesporazumom, in je sprejel najbolj široko pojmovanje Boga kot prvotni vzrok (prima causa). Ukvarjal se je z vprašanjem, da če res Bog obstaja, zakaj je dovolil Hirošimo, Nagaski, Dresden, Auschwitz. Zakaj je v Stari zavezi z morskim čudežem rešil Izraelce pred Egipčani in v drugi svetovni vojni česa podobnega ni storil.

Tudi žid Hans Jonas, eden najpomembnejših sodobnih etikov in filozofov religije (umrl je v pregnanstvu v New Yorku leta 1993) je napisal knjigo Pojem Boga v Auschwitzu, 1984. Gre za poglobljeno razmišljanje o teodiceji, ki označuje vprašanje, kako opravičimo Boga. Pravi, da moramo verjeti v neskončno božjo dobroto. Bog skrbi za nas, kar lahko vidimo in se prepričamo vsaki dan, ko vzide sonce in se vračajo letni časi. Vendar ob vsem tem se moramo odreči predstavi, da je Bog vsemogočen. To pa zato, ker je božja dobrota združljiva z obstojem zla. Cela serija člankov raznih avtorjev na to in podobne tematike je izšla tudi v Novi reviji v sklopu 'Vezi Evrope'. Gre za kvalitetne prispevke, ki jih je vredno poglobljeno prebrati. Omejila se bom le na najvažnejše ugotovitve in filozofske razlage.

Kdo ali kaj je Bog?

Najbolj sprejemljivo stališče je, da je Bog prima causa - prvotni vzrok vsega obstoječega. Nesporno pa je, da je Bog psihično dejstvo človeka. Človek potrebuje vero v boljše, ki je upanje, in potrebuje vzornika dobrote in ljubezni.

Ali je Bog vsemogočen?

Bog ne posega v vse dogajanje tako, da bi usmerjal vsakogar, vse do rasti najdrobnejše bilke. Bog je stvarstvu podelil zakone, ki določajo kaj se dogaja na svetu. Nato je prepustil vesolje in svet tem zakonom, v katere načeloma ne posega. Bog se je preselil v vsakega posameznika, je razdeljen na bilijone delov in je sam z vso svojo celovitostjo, enostjo in univerzalnostjo podrejen zakonom, ki jih je kot prima causa ustvaril s sposobnostjo, da se razumsko vodijo in usmerjajo kot večna luč. Trudi se popravljati tudi pomanjkljivosti stvarjenja, vendar ker je prepustil svobodno voljo človeku, ni več vsemogočen.

Bog ne kocka, temveč dopušča, da delujejo naravni zakoni (Albert Einstein).

Ali se čudeži dogajajo? Jih lahko dokažemo? Kaj je čudež?
Čudež je dogodek, ki ga ne moremo izpeljati in razložiti s pomočjo naravnih zakonov.

Goethe, velik pesnik, filozof in mislec je dejal, da moramo raziskati, kar je mogoče raziskati, mirne duše pa lahko častimo tisto, kar ne moremo raziskati in predstavlja skrivnost. V skrivnosti pa lahko le strmimo in se čudimo vsemu, kar lahko naš razum razkrije.

Tudi ne moremo dokazati, da čudeži obstajajo, niti ne moremo dokazati, da ne obstaja Bog. Lahko le čutimo njegovo dobroto, ki se razodeva v nas. Tudi ne moremo izključiti možnosti, da preseganje naravnih zakonov ne obstaja.

'Credo qui abdsurdum' ni nikakršen tehten razlog za razumnega človeka, da bi ob vstopu v cerkev pustil svoj razum zunaj. Ni mu bil dan zato, da bi ga ob vstopu v cerkev odložil. Tudi psihično dejstvo, da Bog obstaja, je kreacija našega razuma, kakor je kreacija našega razuma tudi zanikanje Boga ali delovanje proti njemu.

Zlo ni resnično, temveč predstavlja le odsotnost dobrega.

Kaj je onostranstvo po smrti? Opij za ljudstvo. Večno življenje je le hrepenenje človeka po vekotrajnosti.

Bog je dal človeku svobodno voljo in s tem je dal človeku možnost, da se odloči, da bo deloval tudi proti Bogu, torej v prenesenem pomenu zlobno. Bog je torej dal prvo iztočnico za zlo, ki ga imenujemo Satan. Kjer primanjkuje dobrega, je torej zlo, deluje Satan.

Bog je zavezan dobremu, človek k svobodi.

Kaj je torej izvirni greh? To ni osebna krivda Adama in Eve, temveč je kolektivni greh v prenesenem pomenu, predstavlja skrivnost, ki je ne moremo povsem doumeti. Izvirni greh temelji na zastareli podobi in pojmovanju sveta. Sam po sebi je protisloven, ker bolj prekriva kot razkriva. Adam in Eva torej nista realni zgodovinski osebi. Na osnovi te predpostavke lahko sklepamo, da je Bog – kot prvotni vzrok ni ustvaril človeka, temveč evolucijo, ki se razteza prek več milijonov let. Če hočemo kaj razumeti, moramo veliko vedeti o analognem razmišljanju. Naše mišljenje mora prestopiti rob (Zanimivo branje o tem: Spontanost in avtonomnost mišljenja, Študije o negativni dialektiki, Cvetka Tóth,1994).

Če Boga dojamemo filozofsko, potem smo si zgradili vrednostni sistem o dobrem. Če Boga zanikamo kot dobroto in ljubezen, potem smo na poti, da svojega vrednostnega sistema, ki pomeni dobroto, odpuščanje in ljubezen, ne bomo osvojili, temveč bomo blodili v temi. Vsi ti našteti pojmi so abstraktni, dokler se ne udejanijo kot izkušnja v resničnem življenju.

Bog trpi z vsem stvarstvom, kakor je nekoč trpel z Jobom. Človek trpi in se veseli z Bogom, ki mu pomaga prenašati breme življenja. V naši notranjosti je še nekdo. Razkriti ga moramo, ga spoznati in mu zaupati, da nas vodi po pravi poti. Ni pomembno kako ga imenujemo: vest, zavest ali Bog. Stik z Bogom je svobodno dejanje vere. Delovanje Boga je nepredirna skrivnost. Problema smrti in večnega življenja ne moremo rešiti racionalno. Blagor tistemu, ki premore moč, da verjame v posmrtno večno življenje. To je lahko samo tako močno hrepenenje, ki mu olajša življenje in smrt. Človek je v svoji psihi sam iznašel rešitve, ki mu pomagajo preživeti.
17. avgust 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
Umrl nekdanji premier, nekdanji finančni minister in bivši predsednik Nove Slovenije Andrej Bajuk. Cenimo vsa njegova prizadevanja in nesebično pomoč naši mladi državi. Hvaležni smo mu za vse kar je naredil za Slovenijo. Bil je zaveden Slovenec, svojo domovino je imel rad. Ohranili ga bomo v lepem spominu. Družini in prijateljem izrekam iskreno sožalje. Lahka naj mu bo domača gruda.

Tatjana Malec






























Glasba večnosti je glasba molka in žalovanja.
Znani so nam glasovi dragih, ki so se nam zapisali v srce
in se jih z velikimi napori in bolečino spominjamo,
ko jih prikličemo nazaj v svet naših predstav.
Lahkotno se gibajo in zibljejo naš spomin
na belih krizantemah, ki izražajo ravnodušno belino,
barvo skrivnostne popolnosti v neskončnosti bivanja.
Šumenje dežja je podobno glasbenim fugam,
ki skrbi, da se dremež spominov zbudi ob mislih nanje.
Glasba večnosti nas prebudi v tistem delu telesa,
ki se v človeku spreminja v pepel.
17. avgust 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (3)


















Sočutje je ljubezen, s katero se ne kupčuje.
*
Sočutja, ki je proizvod resnične preračunljivosti, ni mogoče izraziti kot ljubezen.
*
Biti v morali usmiljenja, ki je določena s principi, kjer je vse preračunano, pomeni reduciranje zaupanja, da bi pokazali skrb in sočutje za osebno življenje drugega. Ljudje iščejo varno življenjsko pot v sebičnosti in koristoljubju. Usmiljenje ali sočutje ni niti neki red, neka logičnost. Usmiljenje ali sočutje je lahko samo brezpogojna ljubezen, ki gane.
*
Sočutje ali usmiljenje v sodobni družbi, ki zagovarja talonsko načelo, je minimum pravičnosti, kadar krivega oprostijo.
*
Minimum pravičnosti je kadar se tehtnica nagne k požrešnemu in sebičnemu in to kaže, da pri izrekanju gre za metaforično izrekanje pravice, ki lahko izhaja brez sočutja do siromašnega.
*
Sočutje, ki je zunaj hvale sočustvujočega, je za druge zavezanost k slabemu, da govorijo o sočutju v ponarejenem smislu.
*
Kaj pomeni usmiljenje in sočustvovanje vedo povedati tisti, ki so živeli brez njega svoj čas in umirali svojo smrt, brez ljubezni do bližnjega.
*
Najgloblja resnica človeka je dopolnjena s hinavščino, ki se rada ogleduje in razkazuje s sočutjem.
*
K ljudožerskim zanimivostim lahko dodaš, da se tudi civilizirani ljudje brez sočutja in usmiljenja žrejo med seboj.
*
Delovati tako, kot drugi pričakujejo od tebe, je lažje in bolj varno. Vendar resničnega sočutja ni mogoče položiti v človeka, da bi mu pomirilo vest, ker ga pričakovanje priznanja od zunaj nikoli ne more predati zadovoljstvu v občutenju resnične ljubezni.
*
Sočutje te ne postavlja pred obličje in sodbo druge osebe, gre za tvojo temeljno notranjo izpolnjenost.


www.tatjana-malec.si
16. avgust 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
(torek, 15. junij 2004)

Priznam, da sem ga iskala.
Iskala sem tisti blag smehljaj,
ki izhaja iz dobrotljivosti srca,
tisto majhno prizanesljivost,
ki sije iz usmiljenja
in priklepa nase sonce.

Našla sem skodrani vrtiljak sreče,
bede, ničemurnosti, cenenosti in zla,
zarezanih v živo telo,
občuten med blaženostjo in trpljenjem.

Priklonila sem se prav do zemlje.
Začutila sem delček stvarstva
in si rekla: Morda bom našla
v sebi pravi obraz ali koreninico
iz njegovega dna.

Iskala bom tudi z majhnim nemirom,
ki ga njegova podoba privablja v spomin.
Morda pripluje k meni tudi lahek čoln
iz plutovine, z zlatimi priponkami pripet
na obalo, med trsje reke življenja,
tisti čoln, ki bo dregnil človeka
s svojimi boki in ga zatresel.
Dregnil bo ob iluzijo o popolnosti
in v počivališče nedejavne duše,
ob njene velike votle dvorane,
ob človekovo svileno oblačilo,
z razvneto podobo od svojih potreb,
ne da bi prosil odpuščanja za greh.

Golote se držijo drobci vesolja,
ustvarjeni s prizanesljivostjo in nameni,
da se morajo ljudje ravnati po njem
glede na nežno modrino, ki sije na vse živo,
na vse zelenilo zemeljskega stvarstva,
ki nima nobene trdote in ostrih robov.

S svojim dihanjem, notranjo vedrino,
spokojnostjo in čistostjo, brez potrebe
po uživanju, pridobivanju in jemanju,
je ob človeku z dremajočim duhom
v svojih neizmernih globinah,
prežet od želje, da prižge
v srcu smisel svojega obstoja
in mu ponuja veslo, da bo lažje mirno
krmaril skoz njegova prostranstva
in ob izviru prevzel njegove lastnosti in skrivnosti;
da bo vsak človeški dih in gib čisto dejanje,
ki bo izhajalo iz usmiljenja, čeprav
je usmiljenje lahko minimum pravičnosti,
vendar tudi meni in tebi je prizaneseno,
da sonce sije večno, neglede na to
ali si to zaslužimo ali si tega ne zaslužimo.
16. avgust 2011 | Kategorije: Kultura | Komentarji (0)
Odveč je reci, da je blogerska bebavost nekaterih komentatorjev pandemični pojav, okrepljen z domišljavo in primitivno ignoranco. Pojavljajo se eni in isti sinonimi, ki nekritično producirajo pod razne vesti bebavosti brez primere. Nekateri izrekajo aksiomatičnatiče sodbe in žalitve, ki povzročajo drugim muke. Ustvarjajo vtis svoje frajerske ironije in zafrkljivosti, da ne rečem v mnogih primerih tudi okrepljene z žalitvami in nesramnostmi

Tu imam v mislih 200 komentarjev ob smrti človeka, ki ga v tem kontekstu pisanja ne želim imenovati, ker bi to bilo nepiatetno. Mnogo je takih mnenj, ki bi morala biti izbrisana pred objavo. A naša občutljivost ima očitno trdo, zelo trdo kožo.

Nekateri so rojeni kot črvi, ki ne znajo narediti dobro, temveč so rojeni le za to, da glodajo, mažejo in uničujejo druge. Na blogih je kar velika bera neargumentiranega pritlehnega svinjanja brez glave in repa. Sledi podtikanje bananinih olupkov, na katerih se marsikomu spodrsne, da pade in si polomi kosti.

Bebec obrekuje, naklada in seka duha drugega na koščke, čeprav ga niti ne razume, z njimi gosti sebe in hrani druge. Zabijanje žebljev v krvavečega Kristusa na križu, je nekaterim bebcem v veselje, da sadistično uživajo sredi tega potrošniškega veka, v katerem postajajo tudi smeti, ki naj bi se učeno pravno imenovale informacija, potrošno blago, ki jo lahko spravimo skozi dušo, skozi črevesje ali pa jih preprosto kot neprebavljive izbruhamo.

Izkušnje kažejo, da modre misli, pieteta in sočutje dajejo premalo užitka. Črv brez obraza se skrije v človeka in ga gloda, da se cel razkroji in izteče zagnojen k njegovi korenini, sam pa iz gnoja raste in se bohoti kot parazit na tujem telesu in tujem duhu.

Če pristanem na to, da govorim z anonimnim bebcem, še ne pomeni, da sem tudi jaz ali pa tudi ti z imenom in priimkom bebec, brez izostrenih globinskih čutov za otipljivo, merljivo in človeško.
16. avgust 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (4)
1 2 3 ... 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 ... 452 453 454
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201320142015
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 141117
Forum avtorjev: 15532 Forum teme: 33350 // Odgovorov: 1807393
Blog avtorjev: 3296 // Blogov: 68270 // Komentarjev: 957892
Avtorji fotografij: 22197 // Slik: 179256 // Videov: 20331 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane