Na drugi strani ulice
je lila svetloba
v njen zbegani obraz.
Njene sanje so se umaknile
v mojo spalnico,
kjer je na šipi kraljevala luna.
Drdrale so po tračnicah
bosonogih spominov.
Misel je krotka žival, si rečem.
Ali je mogoče dobesedno molčati
in si misliti rast semen na zvezdi
z najskrajnejšim dosegom,
ko se moči slabijo
in čustva krepijo.
Ne ubraniš se njenega zapeljevanja
in laskanja, ko potuješ pod obokanim
mostom na drugo stran.


www.tatjana-malec.si
22. februar 2012 | RTV Kategorija: | Komentarji (2)
Nimam razlogov za pustno rajanje,
pa vendarle se mi zdi pošteno,
če povem, da čutim notranjo razbremenitev,
da nista več na čelu krdela iztuljenih psov
momljač in babje strašilo
in da so pokopali Pusta v Butalah.

Velika razrezana torta,
oblita z mandljevim želejem
ima kose zapletene celote,
s katero se vedno sladkajo
in mastijo eni in isti
sladkosnedneži.

Arhetip nacionalne kulturniške sramote
na cvetoči livadi javnih dosežkov
zardeva spričo smradu gnojevke
in sprdačin vseh monopolnih kulturniških oblik.

Ugasnite luč in zaspite!

Ne ravsajte se več na svilenih rjuhah
slovenskega blagozvočja!
Želim vam karseda mirno noč in pokoj.

Jasli so prazne.
Vzemite odvajalo!
Razkošne njive solate,
na katerih so se pasla in ravsala
žrebeta, mezgi in mule vseh vrst,
ste do konca razslovenili.

Kultura zahteva dostojanstvo
In razkulturjenje ne/kulture.
Besedam, ki dišijo po pičkah
In vpumpavanju zraka
s klincem iz gipsa v sračje gnezdo,
se končno odreka status dosežka
v nacionalnemu interesu.

Marsikdo bo zaprl svojo štacuno,
ko bo spoznal, da je zapuščina njegovega
ne/kulturniškega dela bila uporabljiva
le za nek odtujen mešetarski namen
in da se zanj ni splačalo žrtvovati
niti enega kulturniškega Evra.
Pusta v Butalah so končno pokopali.
22. februar 2012 | Kategorije: Kultura | Komentarji (3)
Ljudje si v bistvu želimo, da bi bili dobri, pozitivni in ljubeči. Ljudje si prizadevamo delovati pozitivno, v skladu z mero čuta in zavestjo posameznika. Kakor se našim čutom za lepoto narave postavljene mere, tako so postavljene tudi zamejitve drugačne vrste. V človekovih čustvih, ki opazujejo in sprejemajo svet okoli sebe pa nista samo dobrota in ljubezen, temveč tudi struge negativnih čustev, ki na svoji poti rušijo in uničujejo vse. S svojo silovito močjo si ne kopljejo lepih strug, po katerih bi reka mirno stekla, temveč se njihova čustva cepijo na struge hudournikov, ki jih je oblikovala besna voda in lahko pomenijo razdejanje in uničenje cvetočih travnikov in logov, kakor tudi lepih in pozitivnih čustev v človekovi duši. Od strele odprto in podrto drevo ni lepo, čeprav je na njem očiten sled moči, ki ga je podrla in razklala. Tako je tudi z našimi čustvi in mislimi.

Gozd, ki ga je razmetal orkan, ni lep, kakor ni lepo strnišče na gozdni strmini, po kateri je drvel snežni plaz in vse pobral pod seboj. To je delo sil, ki se samovoljno uveljavljajo na svojem delovanju do kraja svojih moči. Ko razmišljam o ljubezni, ki pomeni nadaljevanje življenja, se mi nehote vsiljuje občutek, da je bil v preteklosti tudi čas, ko so se sproščale tiste človeške sile, ki so povzročale razdejanje, lomljenje in rušenje. Pozitivno je, da spodbujamo pozitivne sile in govorimo o lepoti in tistih človekovih čustvih, ki jih zasledimo v pozitivnem mišljenju, ljubezni in medsebojnem sožitju in miru.

In če je sinonim za stvarstvo svetloba, potem smo tudi mi del tega stvarstva in njegove svetlobe v vsem dobrem in teme v slabem. Prizadevajmo si, da bi z razodevanjem in spoznavanjem resnice postali popolnejši. Človek si je ustvaril simboliko in v svoji tudi verski ali moralno-etični drži, vidi projekcijo sebe, ki naj bi bil popolnejši in se bolj zavedal zakonitosti svoje narave. Zakaj toliko zagonetnih besed, sodb in vznemirjanja? Nad kom, samo nad človekom se lahko jezimo in kažemo s prstom nanj. Tak človek je povsod, ker vsak izmed nas je samo človek. Prav v vse strukture živečih ljudi bi se naš kazalec lahko uperil in pokazal na napake in grehe. Nihče ni čist in popoln. Spoznati moramo višje cilje. Ti pa so samo ljubezen, odpuščanje, mir in sprava po podobi, ki si jo želimo doseči sami s seboj.

Na preteklost je treba gledati skozi razvoj, da so bili ljudje v davnih časih pred stoletji in tisočletji na nizki stopnji svoje zavesti, razuzdani in razvratni, neosveščeni, nagonski, z velikimi vrzelmi v moralno-etičnem pogledu. V črednem značaju svoje zavesti je tedanja družba dosegla kritično točko in Kristus je v tem prelomnem času začutil potrebo, da bi jih spreobrnil in razrešil človeška nasprotja, ko je bila potrebna ustvarjalna prenova človeka. Zato je njegova beseda absolutna in edino možno pravilo, po katerem lahko živimo. Dogajalo se je marsikaj, ki predstavlja zgodovinski spomin. Dandanašnja družba tudi ni popolna, vse preveč je še med ljudmi tistih lastnosti, ki pohabljajo in deformirajo človeka in mu ne omogočajo prilagajanje potrebam humane družbe. Patologije sodobne družbe so alienacija, strah, dvomi, osamljenost, pohlep in strah pred globokimi občutji, pomanjkanje dejavnosti in veselja do življenja. Te simptome najdemo prav v vseh plasteh družbe, pri vsakem človeku lahko nastopi konfliktnost in razdejanje, lomljenje in kršenje, ki ne ustvarja lepote, medsebojne človeške ljubezni, miru in sožitja.

Toda našim čutom so postavljene meje. Močne in impresivne vode vznemirijo mir ljudi in se izgubljajo v veletok, ki je za naše čute miru in sprave povsem brezbrižen. To delo sil, ki se svobodno uveljavijo v sproščanju svojih občutji, uničuje morda tiste, ki se hočejo oblikovati in ne puščajo možnosti ljudem, da oblikujejo in občutijo v svojih srcih tiste lepote, ki želijo dati življenju mogočen pomen ljubezni.

Pogovor se pogosto sprevrže v bučanje in rjovenje, na mesto, da bi se tiho in ljubeče pogovarjali in mirno reševali morebitne medsebojne konflikte in poslušali blago, pomirjujočo glasbo, ki jo imajo šumi vetra in njegova glasba v drevju, tista lepa pomirjujoča glasba, ki govori in šepeče o človeku, o žuborenju studencev in potokov, tista pomirjevalna glasba, ki je začrtana v našem čutu lepote za mir in sožitje in za ljubezen, ki si jo izkazujemo z dobrimi željami in s srčnimi voščili.

Vsak naš čut naj bo podvržen ustvarjalnim zakonom življenja v vsem razkošnem bogastvu naših duš, ki ga doživljamo ob posebnih primerih, ki stopajo pred nas v obliki praznikov, nagovorimo bližnje z ljubeznijo in z izbranimi besedami. Tudi sobote in nedelje, ko smo z delom manj obremenjeni, imajo svoj pomen in globoko v naši biti je veliko moči, da bomo zasnovali to čudežno življenje, da bo lepše, boljše po svojem smotru.

Voda, ki si dolbe pot skozi kamen, ga ne uničuje, temveč ga izliže, s čimer pa se pokaže naravna odpornost kamna le nazorneje in še bolj prepričevalno. Tako nastajajo silovite soteske, ki jih hodi občudovati ves svet. Takšen naj bo tudi naš značaj. V naši simboliki mišljenja in čustvovanja si nalijmo v posodo tisti nektar, ki nam bo odžejal dušo in predstavljal eliksir novega življenja.
19. februar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (2)
So na svetu stvari,
ki jih nagovorimo z molkom.
Ko sem nerazložljiva,
potrebujem samoto.
Med tem sojenice tkejo mrežo
in precejajo našo usodo skozi čas.
Ko bi le mogla razložiti,
kako se je vse začelo.
Bila sem razdeljena
na levi in desni breg.
Skozme je tekla reka
in me učila umetnosti zvoka,
petja ptice skozi votle peruti.
Prepustila sem se moči vetra
in toku reke, da bi se razumela.
Spominjam se oblik, barv
in vonjev rož z rečnega obrežja.
Spominjam se šivanke v seneni kopi
in njenega ušesa, skozi katerega
sem našla pot. Tu je točka,
na kateri sem začela rasti
kot vodna rastlina.
Na dnu struge leži mirno
zadovoljstvo kamna,
ki mu je pisano na dušo.
Nekaj metafizičnega je v njem.
Neko usodno stanje s pravico
do samote in žalovanja.
Pulzirajočo tišino moje roke nosi v sebi.
Šum reke, ki je edina zveza s časom.
V sebi nosi hipnotične glasove
in plesne gibe reke.
Iz sto tisoče zvokov je sestavljena
lepota barvnih odtenkov spomina.
Ni mogoče premakniti kamna,
ki se je nekdaj ustavil tu.
Reka mu govori v jeziku smaragdno
zelene fotosinteze z gora.
Ura je pokazala s kazalcem nebo.
Odsev obličja reke,
rojen iz dišečega maternega naročja,
je poiskal mene s prosojnim spominom.
Iskala sem dele svojega telesa
na dnu struge in našla sebe v kamnu,
ne da bi ga vprašala,
če ga moja odsotnost boli.
Skupaj ustvarjava glasbo,
ki daje reki značilen ritem šumenja.


www.tatjana-malec.si
19. februar 2012 | Kategorije: | Komentarji (0)
Na podstrešju spijo duhovi angelov
z genetsko spremenjenimi krili,
ki so jadrali po nadzemlju
in delali veter iz tujih misli.

Medtem, ko je angel brez kril
zavezoval svoj baletni copatek,
plesal svoje sufije končne resnice
in se vrtel kot pirueta na obrobju sanj,
mu je Eros igral na saksofon in flavto.

Tla so se mu spodmikala.
Lebdel je in padal in padal
v mehko peno čudežnih sanj
in pristal v sladostrastju zgrbljenih pen.
Pod njim se je nabiralo hrepenenje
in poslavljale so se zlate naveze
z baletno predstavo nebeških razsežnosti.

Postal je človek, vstopil je v svojo hišo
in zaprl pokrov neba za sabo.
Zemlja ga je sprejela med strupeni bršljan
in cvetoče dehtenje vrtov,
ki se imenujeta bolečina in ljubezen.
Tu je humus od zemeljske jeseni,
odmerjene s tehtnico časa in prostora.

Angeli so večni prebivalci neba,
a človek se daruje življenju.
Najpomembnejši rekvizit so njegove
baletne copatke in sufijski ples.
V njem se zrcalita moč hrepenenja,
moč vzvratne hoje
in moč spoznavanja resnice,
ki pod razbeljenim soncem ovene
v tolmunih strasti, ožgana do korenin.


www.tatjana-malec.si
Fotografija: Damina, Park, Rafut na Goriškem, 15.2.2011
17. februar 2012 | Kategorije: | Komentarji (0)
Preden s temi plavutkami zaplešete zadnji tango k večnosti, poskrbite, da boste dobro naložili svoje pokojnine za svoje potomce.

V Švici naj bi en slovenski poslovni poslovnež s pidi za svoje potomce kupil vilo, za katero je plačal triletni znesek slovenskih socialnih pomoči socialno ogroženim!

Brunejski sultan Hassanai Bolkiah prodaja 21 superšportnih in luksuznih avtomobilov. Čakajte v vrsti, prednost imajo tajkuni!

Penzionisti, splača se vam odnesti pokojnine na neobdavčene oaze:

Kajmanski otoki (ali Kajmansko otočje) so čezmorsko ozemlje Združenega kraljestva v Karibih, severozahodno od Jamajke. Sestavljajo jih otoki Veliki Kajman, Cayman Brac in Mali Kajman. Zaradi njihovega ekonomskega sistema, ki ne pozna neposredne obdavčitve, se tam nahaja ogromno bank. Tam boste srečali številne domačine.

Na Deviških otokih zraste upokojenkam znova deviška kožica in se spremenijo v mladenke.

Deviški otoki je arhipelag v Karibih, vzhodno od Portorika. Politično se deli na dve odvisni ozemlji: Britanski Deviški otoki - Ameriški Deviški otoki Kanálski otóki (angleško Channel Islands) so skupina britanskih otokov ob francoski obali Normandije v Rokavskem prelivu, zahodno od polotoka Cotentin. Obsegajo dve ločeni bailiffovi okrožji (bailivika): bailiffovo okrožje Guernsey in bailiffovo okrožje Jersey. Število prebivalcev otočja znaša okoli 160.000. Otoki formalno niso del Združenega kraljestva, ampak so last normandskega vojvode. Ta naslov nosi angleški monarh od osvojitve Anglije Viljema Osvajalca leta 1066. Ker niso del Združenega kraljestva, tudi ne spadajo v Evropsko unijo. Tam vas ne zadenejo direktive EU!

Bocvana je skriti raj v osrčju Afrike. Je miroljubna država, ena najbolj varnih na črnem kontinentu. Je afriška zgodba o uspehu. Po sprejetju demokracije leta 1966 so ji najdišča diamantov zagotovila stabilno ekonomijo, dobro izobrazbo za njene prebivalce in zdravstveno oskrbo, ki ji z izjemo Južne Afrike na črnem kontinentu ni para.

Poleg trgovine z minerali je tudi turizem ključnega pomena za ekonomijo. Sicer Bocvana nima dostopa do morja, ima pa neprimerljive narodne parke, kjer lahko doživite najboljši safari na svetu. Safariji so poznani po številnih leopardih, ki jih je v drugih državah sicer težko opaziti, v Bocvani pa boste tega privlačnega plenilca zagotovo srečali. Prav tako so zanjo značilne tudi velike črede slonov, ki vas bomo prevažali namesto avtomobilov.
V turizem je država vložila veliko denarja in energije, tako da danes njena širna divjina ponuja čudovite možnosti brez masovnega turizma. Za safari boste sicer morali odšteti več denarja kot drugje, vendar pa boste doživeli naravo, kot ji ni para. Z brezmejnimi savanami, polnimi raznolikih divjih živali, je Bocvana zagotovo Afrika vaših in naših sanj. Animizem je verovanje v duhove in je religija, značilna za lovsko-nabiralniške družbe. Ljudje animisti verjamejo, da duhovi prebivajo v živalih, rastlinah, v skalah, zvezdah, včasih tudi v ljudeh.

Za animizem pa je značilno tudi verovanje ljudi, da imajo duhovi podobne lastnosti kot ljudje, zato ljudje v odnosu do njih uporabljajo enaka sredstva in odnose kot med seboj (darila, kazni, ljubezen, sovraštvo, spoštovanje, podkupovanje, itd.). Tam bosta lahko duh svojega telesa odkupili in boste večno živeli in trgovali.
17. februar 2012 | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: Za razvedrilo! | Komentarji (1)
1 2 3 ... 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 ... 506 507 508
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30



Št. registriranih uporabnikov: 160313
Forum avtorjev: 15802 Forum teme: 34157 // Odgovorov: 1857238
Blog avtorjev: 3537 // Blogov: 82815 // Komentarjev: 1192144
Avtorji fotografij: 25007 // Slik: 214091 // Videov: 19235 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "