Uporabnik: Geslo:
Ko sem v nekaj prispevkih napisala razmišljanje o psihologiji množice in povojnih pobojih, sem pričakovala odziv, ki bo šel v smeri iskanja in obsodbe krivcev za povojne poboje. Nikoli in nikdar pa ni mogoče juridično pravično z dandanašnjimi očmi in razumom objektivno obsojati in posploševati dejanj, ki so se izvršila v drugačnih okoliščinah in v drugem času. S tem pa ne mislim reči, da ne obsojam tistih, ki so sodelovali v povojnih pobojih. Nasprotno. Samo en zločin je zavrženo dejanje, enako kot če gre za zločine v tisočih.

Ob tem bi dejala, da ljudi, ki so izvrševali povojne poboje ne smemo poimenovati partizani, kot vse to nekateri radi počnejo, kar je žaljivo in krivično do tistih domoljubnih partizanov, ki niso bili udeleženi v povojnih pobojih. Pod pojem partizan si predstavljam domoljuba, upornika in borca za svobodo, čeprav je tudi ta posameznik lahko postal kaj drugega, vendar ne v svojstvu partizana temveč v svojstvu svojega gona zločinca, ki ga je nosil v sebi. Z istovetenjem partizanov z zločinci, ki so po vojni pobijali, delamo krivico tistim borcem, ki si z zločinom povojnega pobijanja nikoli niso umazali rok. Mnogo nesrečnikov pa je pod pritiski vladajoče partije bilo postavljeno v položaj, da so prisilno postali zločinci in veliko jih je pod težo krivde kasneje storilo samomor.

Partizanstvo, ki je vstalo iz naroda, je velika slavna epopeja slovenskega ljudstva, ki je vstalo v uporu izpod okupatorja, mnogi so dali za domovino življenje. Življenje nekega naroda se ne prične s politiko, temveč sodi vanj vsa zgodovina in vse stoletne preizkušnje, v katerih se je narod s trpljenjem kalil in dozoreval.

Na tem mestu se ne bi spuščala v psihologijo zločinca. Kot vemo, je le-tega najti v vsaki strukturni masi ljudi, pri katerih pride v določenih okoliščinah do izraza gon surovosti, maščevanja in nasilja. Psihologija množic in njihovega vodje terja posebno obdelavo. O ukazu za povojne poboje in njihovih izvrševalcih je veliko govora in tudi stvari so več ali manj splošno znane, čeprav ne razpolagamo z vsemi imeni eksekutorjev. Zločini zoper človeštvo pa nikoli ne zastarajo. Mnogi, ki nosijo živ gon potencialnega zločina v krvi, nimajo volje ne poguma, da bi se kot zločinci predali roki pravice. Ne premoremo še zadostno število etičnih ljudi, ki bi to zmogli.

Mene bolj skrbi nekaj drugega. Ubiti je mogoče samo tistega, ki je živ in ki ima obraz. A absurd vsega je, da obstaja v ljudeh še živ isti ukaz, ki je veleval povojne poboje. Vedno znova ubijajo že mrtve prednike in tudi očete v nas in jih ne zmorejo dostojno pokopati. Vsaki dan mnogi podlegajo strasti ideološkega ubijanja, brez tesnobe, sramu, občutka krivde, slabe vesti in pietete. Med nami še vedno vlada napuh zmagovalca in nasičen fenomen smrti do premaganca, ki se kar naprej spreobrača v sovraštvo in potencialni gon umora. Obraz nemoči pobitih izziva k umoru. Smo onkraj območja morale, nesposobni odkriti v sebi etičnost, nismo sposobni izpeljati iz dejstva spoznanja in logike daru bratske ljubezni, da smo ljudje drugačnega obraza, da ne sodimo tja, ker smo drugje, v drugem času, v drugih okoliščinah in na drugačni stopnji civilizacijskega razvoja v humanističnem smislu.

Vprašam se, zakaj moramo še vedno igrati pantomimo močnega in nadutega zmagovalca nad šibkim. Komaj se drugi hoče pokazati človek z obrazom v svoji občutljivi drži in biti, nastane konflikt in neizmerna sla po umoru človeka v njem. Problem je torej v tem, ker se po žilah še vedno pretaka človeku volčja kri. Napuh pa se hoče popredmetiti in živeti večno z voljo do moči nad šibkejšim.

Totalitarizem pa je nad pol stoletja potenciral držo močnejšega in oblastnega nad šibkejšim, ki se je zaradi ideoloških razlogov moral sramotno podrejati vladajoči hobotnici. To psihološko giljotinjenje nasprotnika je vredno enakega obsojanja, kot so obsojanja vredni povojni poboji. Kdor nosi umor v duši, je potencialni zločinec, je potencialni norveški zločinec Breivik.

Vsiljevanje in stopnjevanje osebne moči vladajočih struktur je le priložnost za koristi tistih, ki imajo moč, kar v končni fazi pripelje do ulice v vsaj njeni realnosti.

Kakšno vezivno tkivo povezuje danes ljudi v množico, da začutijo v njej že zaradi številčnosti nepremagljive moči in spričo anonimnosti, da prevlada v masi tudi neodgovornost? V množici vselej upade tudi občutek odgovornosti posameznika. Posameznika množica okviri, ljudje izvajajo drug na drugega sugestijo. Tudi izobraženi posameznik postane v množici barbar in se spusti na lestvici civilizacije več stopenj navzdol.

Človek v množici se spusti v gonsko bitje, postane spontan, silovit, divji, entuziastičen in tudi herojsko primitiven. Množica je impulzivna, spremenljiva in razdražljiva. Vodi jo nezavedno. Preveva jo občutek moči. Masa ljudi je nekritična, nepremišljena in zanesenjaška. Ne pozna dvomov in negotovosti. Iz antipatije razvije tudi v divjo sovraštvo. Množica je nagnjena k esktremom, je netolerantna in slepo zaupa avtoriteti. V njej se prebudijo vsi kruti, brutalni in destruktivni instinkti, ki dremljejo v človeku iz pradavnine. Intelektualne zmogljivosti množice so pred ravnjo posameznika. Masa ljudi se identificira z množično dušo primitivov. Ljudje podležejo magični moči besed, ki v množični duši zbudijo strahotne viharje ali jo pa tudi pomirijo. Množice niso žejne resnice, temveč iluzije in herojstva zmage. Histerični sindrom črednega nagona se opira na fantazijo in se podvrže avtoriteti poglavarja. Množica ne zna živeti brez poglavarja, ki mora imeti močno voljo, da učinkuje nanjo. Vodje postanejo pomembni zaradi idej, ki imajo neustavljivo skrivnostno moč. Osebni prestiž vodje zahteva, da so mu vsi pokorni. Množična duša je bolj podobna krdelu divjih živali kot človeškim bitjem. Je skrajno razdražljiva, impulzivna, strastna, robata, surova, lahkomiselna v preudarjanju, ostra v sodbah, sprejemljiva za nepopolne argumente in sklepe in spričo svojih moči je sposobna vseh zločinov. Takemu stanju lahko pripišemo tudi povojne poboje, za katere težko najdemo razlago v psihi posameznika. Množični duši prav tako lahko pripišemo dandanašnjo ideološko razdelitev naroda in nesposobnost, da bi strnila vse svoje sile v dobro ljudi. Potlačeni gonski vzgibi strmijo k zadovoljitvi, hudo je ko se jim pridruži še maščevanje in sovraštvo.

Nobena vojska in prisila ulice ne more ustaviti, ko se ta zgodi, ko blodni sistem pripelje stvari predaleč. Vedeti je treba, da gre vselej za nevarno merjenje moči. Trajna stopnja nezadovoljstva pripelje do nevarnih uporov. Ljudje se prej ali slej hočejo otresti svojega presežka pomanjkanja. Množica ima v posesti ideale, ki ji omogočajo zadovoljitve. Manjka samo še mesija, ki vzbudi v ljudstvu lažno upanje in obljube, ki jih nikoli ne bo mogel spolniti.

V Sloveniji smo bedni zaradi izkoriščanja kaste pogoltnih ljudi, ki so jim mar izključno in samo njihove koristi. Zanimivo je, da so najbolj pogoltni prav tisti ljudje, ki so si ideološko sposodili ideal krščanske ljubezni pri tistih, ki jih najbolj sovražijo in ta ideal uresničujejo v najbolj sprevrženi obliki.

Bedni smo tudi zaradi velikega zadolževanja države in nesposobnosti, da bi dojeli svoje napake in svojo neizmerno samozaverovanost in samovšečnost. To dokazuje tudi dejstvo, da je množica pod preteklim gospodarjem vzdržala hipnotizirana pol stoletja, gospodarja utelešenega v inštituciji, ki je obvladal kolektivno psihologijo napuha zmagovalcev nad premaganci, ki nosi v sebi živ gon umora v krvi. In tega se je treba najbolj bati. Ponovitve, ki bi se prevesila v dejanje. S povojnimi poboji smo se kot narod našli na robu popolnega moralnega razvrednotenja, dvignili smo se celo do lastne države, vendar se ob vsem tem moramo vprašati, kaj je z duhovnim temeljem slovenske kulture, s stanjem duha in kako bi odpravili ta krč naših psihičnih drž, ki znova lahko pahnejo narod v nesrečo.
24. januar 2012 | RTV Kategorija: Ljudje | Komentarji (3)
Boljševistična komunistična partija je prevzelai oblast s krvavo revolucijo, torej bratomorno vojno, po španskem konceptu in to še celo s pomočjo angloameričanov. Komunistična partija ni v prvi vrsti vodila boja proti mnogo premočnemu okupatorju v svoji deželi, kakor že nazorno prikaže sam dr. Aleksander Bajt, takratna partizanska eminenca v samem partijskemu vodstvu in kasneje predavatelj politične ekonomije na pravni fakulteti, ki v svojem obširnem zbranem gradivu Bermanov dosje, izdanem leta 1999, dokumentirano dokazuje, da je bil cilj partije fizično odstraniti takratne napredne intelektualce, veletrgovce, posestnike, duhovščino, skratka vse, ki so kakor koli nasprotovali takratni komunistični doktrini, da je partijsko vodstvo lahko neovirano prevzelo oblast v celotni Jugoslaviji in ne le v Sloveniji. Za vse to pa je bila ljudska cena v naši domovini ena najkrutejših in procentualno najštevilčnejših v celotni Evropi.

Za takšno revolucionarno usodo Slovenije je na znani čebinski noči aprila 1937 odločalo enajst prekaljenih komunistov: To so bili: Edvard Kardelj, Pepca, Maček, Miha Marinko, Albin Vipotnik, Franc Leskovšek, Ivan Tominec, Franc Salamon, Janez Marentič, Jože Butinar, France Fračnik in Lojze Hohkraut /vir: Muhič/.

Dr. Aleksander Bajt, Bermanov dosje (str. 944, 945): Nasilne podreditve slovenskega naroda komunistični partiji in njegovo skrčenje na objekt partijske samovolje (kar so komunisti storili z odločitvijo za nasilno uvedbo boljševizma z revolucijo), dejansko izvajanje te od ločitve in končno njeno uresničenje ne moremo označiti drugače kot zločin nad slovenskim narodom. Naši komunisti so storili ta zločin v času sovražne zasedbe. Z zvijačo, točneje, s prevaro so pridobili pod krinko osvobodilnega boja za revolucijo velike dele slovenskega prebivalstva. To je gotovo nekaj najpodlejšega in najbolj zavrženega, kar lahko kdo zagreši nad svojim narodom. Načrtno izkoriščanje osvobodilnega boja za izvedbo boljševiške revolucije je brez dvoma izvirni greh izdaje slovenskega naroda. Ko je bil storjen izvirni greh, so si protiljudski zločini komunistov sledili z logiko, s katero se domine podirajo same od sebe.

K tej zgodbi bi dodala še eno, zelo travmatično. Če že govorimo o javni rabi zgodovine, naj spomin prodre tudi v zlorabo žrtve, še skoraj otroka. Bilo je davno, okoli leta 1953. Kljub neprosojnosti ureditve starostnega spomina in izmišljanja, olepševanja in ideološkega skrivljanja preteklosti, je le treba povedati tudi zgodbo, ki se je zgodila, kajti nekateri so popolnoma otrdeli na jeziku in duši in bi lahko nesli tudi kdaj na grob kakšno svečo in rožo.

Bil je še mlad. Rad je z motorjem obiskoval veselice. Povabil je deklico, še skoraj otroka, da jo pelje domov. Med potjo pod mogočnimi drevesi se je zgodilo. Posilstvo. Ostala je noseča. Pri petih mesecih nosečnosti ji je prinesel iz Nemčije, ona je dejala "strup", ki bi ji odpravil plod. Zaužila ga je, dobila je neznosne porodne popadke. V neznosnih bolečinah je bila sama. Nikogar ni bilo ob njej. Še sama ni vedela ali je to splav ali porod mrtvorojenca.

Od tedaj naprej je bila srčna bolnica. Umrla je mlada. Grob ima na začetku pokopališča. Vselej se spomnim na brezvestneža in njeno zgodbo. Več ne bom govorila. Dosegla sem namen, da se je v zgodbi morda prepoznal. Opisala sem dogodek, ime bom odnesla v grob. Grdobijo lahko imenitnež javno zanika, ne more pa jo zanikati v sebi. V svoji vesti.

Zgodba je zgrajena na živem pesku, ki jo je za vedno pokopal. Vsako morebitno ime, izrecno omenjeno v tej zgodbi, je izključeno.
23. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (4)
Kdor je pravi moški, naj prihodnjo soboto gre za zaveso. Tam ga čaka presenečenje, naprava za preverjanje moškosti.
*
Lojze Ude, do 1980 sodnik vrhovnega sodišča v bivši SFRJ in prognostik, napoveduje deževno vreme: obstrukcijo Jankovićeve liste zaradi prekratkih noči.
*
Stanovnik naj bi baje kanil napovedati NOB proti sredinski desnici, ki pa naj ne bi sprejela izziva, ker se ne gredo ideološke teme. Verouk bo zaenkrat ostal v zakrstilnicah, partizani pa na položajih.
*
Erjavec, bodoči zunanji minister, pravi, da bo izpogajal dobre pokojnine v Bruslju.
*
Mako Voljč naj bi rekel, da banane ne da več, da bi jo mehčali in mečkali, naj ostale raje v hladilniku.
*
Kaj pomeni beseda dribling? SSKJ: dríbling -a m (i) žarg., šport. vodenje žoge z rahlimi sunki mimo nasprotnega igralca; preigravanje: bil je mojster driblinga in točnih podaj / bliskoviti driblingi. Če pomensko prenesemo dribling na politično območje, bi to lahko pomenilo z rahlimi sunki porivati Jankovića brez zadostnega števila glasov za mandatarja. Bliskoviti driblingi pa je menjava igralca Jankovića z Volčem.
*
A veste kje je srce zveri? V Ljubljanski banki, kjer je bil Volč na položaju do leta 2004 , ko se je prvobitna akumulacija kapitala pretočila k trazicijskemu levičarskemu klanu. Še malce pretakanj gor in dol, pa jim le ne bi škodilo!
*
Predsednik države se je pokazal kot izjemno čustven človek v sporih doma in z Ameriko. Pesnik in dramatik Joseph Mussomeli piše dramsko besedilo.
*
Američani so tako objokani zaradi koalicije, da so v navalu čustev odpovedali Žbogarju obisk v Washingtonu.
*
Vojščaki revolucije so na položaju in krepijo svoje vrste. Iščejo glasove …
23. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
Domovina ni več tista epohalna resnica in pravičnost, ki si jo vsi želimo. Spremenili so jo v tisti inštrumentarij, ki ne more več dajati večini ljudi kruha. Spet bodo primorani hoditi s trebuhom za kruhom v tujino kot pred in po drugi svetovni vojni.

V daljni Avstraliji in Novi Zelandiji potrebujejo fizične delavce, mojstre raznih poklicev in izobraženo delovno silo. Očitno se bo spet znašel v tujini najboljši del mladega narodovega telesa. Doma bodo ostali tisti srečneži, ki imajo še delo in domači in uvoženi lenuhi ter 'mučeniki' socialistične revolucije, ki potrebujejo slovenske pokojnine in privilegije na račun zadolževanja v breme naših otrok.

Dosegli smo zgodovinsko komplementarnost s preteklostjo. Nikar ne jočite za ideali svobodne izbire poklica, pravice do dela in dostojnega življenja, ki vam jih je Tito in nekateri še živeči ciniki ubijali v glavo, ker je prav on v imenu socializma najbolj kruto ideološko obračunal s slovenskimi podjetniki, obrtniki, trgovci, kmeti in slovensko inteligenco, da so se raztepli po svetu kot sovražniki delavskega razreda. In prav ti so ohranili narodno zavest in v tujini eksistenčno prosperirali in pomagali na najrazličnejše načine pri osamosvajanju.
Tu so ostali tisti upognjenci in podložniki režima, ki se idejno niso upirali in so tako družbenopolitično odgovarjali navedenim pogojem, ki so jim omogočili preživetje. Tito je po narodnem eksodusu kruto obračunal s tistimi drugače mislečimi, ki so ostali in uvozil v Slovenijo dobršen del Balkana. Ko sem brskala po internetu, sem našla ime in priimek nekoga (imena ne bom navajala zaradi družine), ki so ga obsodili na 6 let ječe in poklicno onemogočili, ker se je kot študent izrazil, da je za kraljevino. Bilo je to dovolj. Razjokal se je in odšel na delo v Nemčijo. Danes ždi v nekem germanskem domu upokojencev s spomini na čas zla, ko je moral po prestani robiji zapustiti domovino in družino.

Vsa ta jugo folklora je ostala, se krepila in speljala tranzicijo in pri tem nesramno obogatela. V tej kadrovsko konstelaciji »naprednih« sil so se zgodile najbolj skurbane reči z vsem, kar so ljudje s svojim delom ustvarili po letu 1960.

Pod dežnikom iste politike so tisti, ki naj bi najbolj ščitili človeka in njegove pravice v imenu »demokratičnih reform« in angažirane plemenske politike (klanovstva) naredili nad njim največji zločin po drugi svetovni vojni.

Izropali so vas!

Zato spoštovani Slovenci in Slovenke, ko boste odhajali v tujino s trebuhom za kruhom, najverjetneje v daljno Avstralijo in Novo Zelandijo (v Dubaj zagotovo ne!), kjer ne vladajo nazadnjaki in partijski ideologi z barabinsko logiko, vedite, da zapuščate za sabo izkrivinčeno zgodovino in zatohlo politikantstvo in da bo nastopil čas dolgega potrpljenja, da bo turbokomunistični bolnik izdihnil.

Človek res ne more razumeti te brezobzirne totalne volje. Človekovo antropološko in družbeno bistvo je opešano s svojim razvojem doseglo dno, ki je protislovno s svojim bistvom žitja in bitja naroda. Politična resničnost teženj po demokratizaciji družbe v zadnjih 20 letih ni obrodila sadov. Izid grabežljive tekme je na grozovit način uničil mnoga gospodarstva in človekovo dostojanstvo s pravico do dela in preživetja. Totalitarizem je vseobsežen, ker ne dopušča, da bi gospodarstvo in duhovne vrednote živele zunaj njega. To je pojem, s katerim je mogoče opisati tudi današnjo realnost, ko hoče predsednik države vsiliti ljudstvu bankirja, čeprav je jasno, da je banka povzročila krizo gospodarstva in njegov zlom. Vsakomur bi moralo biti jasno, da Slovenija nima istega položaja v EU kot Italija (morda samo formalno pravno, ne pa tudi dejansko zaradi svoje majhnosti ekonomije in nesposobnosti vladanja). Bankir Monti bo v okviru EU Italijo rešil na račun gospodarstev, ki se ne znajo same upravljati in edino kar imamo, so gozdovi in surovine, iz katerih bodo spretni znali izdelovati resurse in jih vnovčiti na svetovnem trgu. Vedeti je treba, da je Italija zgodovinsko zelo diplomatska in spretna pogajalka v svetovnem merilu in da nas bi uporaba istih vzorcev posnemanja pripeljala v mat pozicijo, iz katere nas noben bankir ne bi mogel rešiti.

Zelo balkansko kratkovidno!
23. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (2)
Spoznala sem,
da obstajajo ljudje
z Nadečloveškim napuhom.
Obljubljajo raj,
ki ga še Bog ni mogel ustvariti.
Žrtvovali bi cilje drugih,
da sami uspejo
z vsiljevanjem medsebojnosti,
ki bi jim dajale občutek
njihove veličine in premoči
nad preglasovanimi.
Vsiljujejo absurdne eksperimente.
Obšli so vero in postavo
in iz danes gradijo svoj jutri.
Žrtve, ki so terjale krvni davek domovine
nesramno ideološko zlorabljajo,
z njimi trgujejo in jih spreminjajo
v prizorišče gnusne retorike.
Svoje strasti so zmožni krepiti
z odvzemanjem svoboščin drugim.
Ti so človeško zadrgnjene duše,
ki rahljajo in trgajo vezi narodovemu telesu,
da krepijo mišice svojega.
Z ekscesi provokacije se promovirajo
in s trgovanjem z dušami, ki jih vabijo
v svoje garaže na ogled kaj zmorejo
imeti, ne pa tudi biti.
Te himere nas razgrajujejo.
Hvalijo se s svojo iznajdljivostjo
in s superlativi pompozne samohvale.
Preherojsko poveličevanje sebe je njihov domet
s prodiranjem duha neurejenosti, površnosti,
neodgovornosti, nekaj kar vsiljuje
nadmoč in voljo preprostih,
prepreprostih rešitev za resno delo.
Nekaj kar bi slavilo narod detronizira –
mit okostnjakov mrtvih in živih
naj v miru počiva!
Prihodnost je predragocena, da bi
jo prodajali za en črn in en bel.
22. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (6)
Bodite previdni, ko se sprehajate po Čevljarski ulici v Kopru in ko se morda za trenutek ustavite pred izložbo in pogledate kakšne ogrlice je dal zlatar v izložbo. Nikar ne bodite preveč radovedni in ne se ustavljati pred izložbami. Hodite raje po sredini ulice, da ne dobite za cel pepelnik gorečih čikov in pepela za vrat.

To se je 21. januarja 2o12 ob 12.45 uri zgodilo meni na relaciji od Napoleona do Polzele. Seveda prijazna prodajalka v Polzeli mi je pomagala otresti nesnago z jakne in oblačila, saj sem imela polno nederje čikov. Še dobro, da mi jih ni stresel na glavo, ker sem ravnokar prišla od frizerke, čeprav ne dvomim, da je ravno to nameraval.

Tistemu kadilskemu pujsu, ki to počne, pa upam, da bo policija pozvonila na vratih in ga oglobila.

Morda bosta pa kaj postorila tudi tudi zlatar Ambroz Tomovski, predsednik izvršilnega odbora Združenja trgovcev gostincev in ostalih podjetnikov mesta Koper in župan Boris Popovič, ki promovirata turistom koprske zanimivosti.

Nasploh pa velja Čevljarska promenadna ulica za veliko zanimivost, saj je bila nekdaj glavna trgovska ulica v Kopru, danes se pa po njej sprehajajo psi brez nagobčnikov in puščajo za seboj iztrebke. Tudi zato je treba biti previden, kajti nevarnosti ti pretijo za vsakim vogalom in skrlo.

V pesmi o lepoti mojega mesta sem med drugim opevala:

Čevljarska ulica,
kraljica moje promenade,
kamniti obraz mojega mesta,
kamniti tlak neukročenega kamenja,
v mehkih kameninah trajnih potez,
dohiteva me nežen šepet beneške pahljače,
skrivnosten vonj deklet v krinolinah
in sporočilo trdnih obljub preteklosti.

Zazrem se v spanje
razmočenega laporja,
antične spomenike
beneške signorije,
lapidarične zbirke,
v okrasni nadstrešek,
zaščitnika ribičev v majhni cerkvici
in razpeta jadra mojega mesta.

Mnogo je tujih ljudi,
ki zaradi preobširnega morja,
lepot mojega mesta ne bo nikoli spoznalo.
Vseh ljudi zaradi ozkosti svojih uličic
Koper ne more sprejeti vase.

Blagoslovljen bodi popotnik,
ki prihajaš s svojim dihom miru
v moje mesto.
22. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (2)
1 2 3 ... 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 ... 496 497 498
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201520162017
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31 1 2 3 4 5 6



Št. registriranih uporabnikov: 156900
Forum avtorjev: 15758 Forum teme: 34018 // Odgovorov: 1846524
Blog avtorjev: 3497 // Blogov: 79912 // Komentarjev: 1152252
Avtorji fotografij: 24553 // Slik: 209825 // Videov: 19710 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "