Uporabnik: Geslo:
Vstopila je v prazno dvorano.
On je ostal zunaj.
Skoz stene je zrla vanj.
Ni ga mogla sleči.
Stena je bila vmes.
Nadel si je rokavice in jo jemal.
Zleknil se je vanjo:
tedaj je vedela, da on pripada noči.

Spreminjala se je v kruh.
Jedel jo je.
Preslišal je žensko v njej.
Razširil dvorano.
Plapolali so nasmehi kot jadra.
Tišina jih je ukrivila.

Dvorana je bila napolnjena
z brezkončnostjo sle.

Želje in ideje se zapodijo
od stene do stene.

Ona se je raztapljala v vodah,
ki so ga odžejale.
Ni izmerila dolžine njegovih rok,
premera njegovih ust,
ni izmerila razdalj med njima.

Odpadali so oveneli lističi rože.
On jih je pobiral in odnašal.
Prestavljal jo je v oklepaje.
Čas je pisal svojo zgodbo,
dokler se njegova čeljust
ni znašla na njenih dlaneh.

Dvorana je bila polna
njegovih zob.
Praznina je postala premajhna
za samoto in tišino.
Širila se je in širila.
Oster sunek vetra
je odprl okno na stežaj,
jo s svojimi prsti popraskal
po lasišču in vprašal: »Zakaj?«
Namestila se je v fotelj.
Po premisleku je zapustila
dvorano in odšla
na dolg sprehod po soncu.
On jo je odnesel s seboj.


www.tatjana-malec.si

Slika: Pablo Picasso
10. november 2011 | RTV Kategorija: | Komentarji (0)
Potreben bi bil psiholog ali več psihologov, ki bi pomagali ljudstvu v diagnostičnem procesu samospoznavanja »psihološko in trezno misliti«. Ljudstvo nujno potrebuje diagnostično pomoč. Potrebuje sposobnosti razumevanja in spoznanja psihološko diagnostičnih relevantnih podatkov o lastni usmerjenosti in svoji ostrini videnja realnosti zaradi zaslepitve.

Čustvene predstave ljudi so obrnjene v svet, ki ga je odnesel čas. Ustvarjeni so pogoji, da je človeku podtaknjen tuji miselni proces, ki obide razumsko stran človekove osebnosti in iz malega človeka ustvarja podložnika. Vse to se dogaja na podlagi afektivne resonance pod procesom sugestije in množične hipnoze.

Ljudem je vsiljen vzorec, nek model, nek domet razmišljanja, ko je človek zaradi posebne dispozicije tako rekoč brez obrambe izpostavljen psihičnemu vplivu dozirane in vsiljene zavesti, kakor kakšni bakterijski infekciji.

Neka masovna družbena duševna bolezen se širi in prenaša v dejanske socialne odnose, prek politike, lobijev, klinentelizma in medijev, da so ljudje izpostavljeni zavestnemu vplivanju in izgubljanju svojih moči, kar bi lahko poimenovali tudi sugestivni vpliv, ki mu gospoduje podoba velikega brata.

Obstaja nek radarski sistem upravljanja družbe, ki ustreza hipnotizerjevi želji po posiljevanju. Sugestor na sugerenda mora vzpostaviti vpliv nadmoči in vzvišenosti. Imeti mora prestiž, avtoriteto in prepričanje v svoj uspeh. Vse to politiki imajo. Politik zmore sugestivno obvladati podložnika. Državljani izgubljajo čut za stvarnost, propagandist velikega brata vzbudi negotovosti in s tem odvisnost podložnika. Tako postane hipnotizer v očeh podložnika edini nepogrešljivi odrešitelj. Primer, ki dokazuje, da ta teorija drži, je pojav masovnega vpliva nacizma na »razumske« Nemce med drugo svetovno vojno. In tudi pri nas doma bi se našli primeri.

Psihoanalitična razlaga vidi v sugestiji narcistične naravnanosti k lastnemu jazu, ki so tako zelo očitne, značilne in rezistentne. Hipnotizerji nikoli ne zgubijo svojih žrtev. Hipnotizirana oseba ne more dvigniti roke, postane trda in ne more odpreti ust, ne more izgovoriti besed, dobi eholalijo (vse ponavlja tudi po več desetletij zaporedoma). Hipotaksija (podrejenost hipontizerju) je stanje z avtomatičnim izvrševanjem ukazov. Hipnotiziranec ima halucinacije, spominja se prejšnjega in sedanjega stanja, a se ne more upreti, če tudi ve, da je neumno, se ne more zoprstaviti. Oseba je toliko budna, da zmore svoje stanje opazovati, vendar si ne more pomagati in se ravna po hipnozi. Po volji velikega brata lahko sledi tudi pohipnotična amnezija, kadar velikemu bratu to koristi.

Za hipnotiziranca velja velika notranja odvisnost. Mnogi mislijo, da živijo še v socializmu in se ne morejo zbuditi. Pri mnogih traja integralni del hipnoze tudi po 50 do 70 let. To so posamezni primeri, vendar obstajajo. Diagnostika naše družbe je masovna sugestija, ki jo je izdelala vladajoča oblast s klientelistično pomočjo strokovnjakov za hipnozo.

Pogosto govorimo v praksi o družinski nevrozi (če ima mati glavobol, ga ima tudi hčerka in nato še zet), o nevrozi celega naroda pa malo kdaj slišimo govoriti. Ljudje se hipnotizirajo tudi s privajanjem na revščino, z zmanjševanjem pravic in s potlačitvami n. pr. krize, slabi gospodarski uspehi, zadolževanje in nemoralne scene, ki jih ne morejo več prenašati. Sistemskega zdravljenja in samoozdravitve ni, le psihonevrotični simptomi so zmeraj bolj prisotni in očitni in tudi nimajo določene zgornje meje.

Psihiatri predpisujejo ljudem razne kapljice in tablete za pomiritev, histerični bolniki so zmeraj bolj naelektreni in nezadovoljni, veliko je samomorov, iznajdljive in dobička želje lekarne pa ponujajo in pridno prodajajo placebo preparate. Državljani se v večini nahajajo v stanju splošnega pomanjkanja, politiki sedijo na vzvišenih prestolih pod fikusi kot fevdalni vitezi in si privoščijo zajetno dobre plače, draga potovanja in drage nočitve v privilegiranih apartmajih za sultane; slovenska jet - set se zabava, lepo oblači, bogati, kupuje jahte, drage izvenserijske avtomobile, zida dvorce itd, običajni ljudje so vedno bolj dol, vendno bolj na dnu. Vzvišeni so vedno bolj gor – uradni ton, redkobesednost, pomembnost, aroganca – skratka obratna sugestivna vzročnost, krivci niso krivi, krive so žrtve. Vse je odvisno od pravšnje konstelacije vrednot.

Umsko stanje v hipnozi je sugerirano in če hipnotizer reče hipnotiziranim, da jim bo n.pr. znižal plačo ali pokojnino, hipnotiziranec spozna halucinacijo kot nekaj neskladnega in izjavi: »Vidim bulmastifija v pisarni, vendar bulmastifija ne more biti v pisarni, ker bi vse na vrhu obgrizel.

www.tatjana-malec.si
10. november 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
Svet dobrega in svet zla se zrcalita v govorici, ki se v kreaciji »iz niča« (ex nihilo) razpira v svet. Pesniška govorica je odrinjena v zasebnost osebne zavzetosti, je način razločevanja, da takšno ali drugačno izkustvo onkraj dosegljivosti, daje videti svet v vsej razsežnosti. Je vsek v življenje, da dobimo vzorec tudi od tam, kjer naše oko ne želi pogledati. Ni njen cilj težiti za tem, da bo posnetek zmeraj lep, četudi izvirnik ni.

V poeziji se pesniki odpiramo, da odkrijemo resnico. Transcendentalno imenujemo tisto spoznanje, ki se ne ukvarja s stvarmi, temveč z načinom spoznavanja. Lepota je na strani subjekta in njegovih razumskih moči in sposobnosti. To ubrano razmerje med čutnostjo in umom, med predstavo in mislijo, ki je lastnost zavesti pesnika, predstavlja domišljija. Pesnik najde cilj v samem sebi. Immanuel Kant je najbolj cenil poezijo, ker je pri njej najbolj udeležena fantazija, njena lepota pa izhaja iz razmerja med čutnostjo in umom.

Živimo v času, ko je misli treba usmeriti v celotni tok našega življenja, da razumemo sebe. Stvar na sebi je temeljni pojem spoznanja. Svet se ni začel v času, kamor ga mi postavimo in ni prostorsko omejen samo na naše hoteno zaznavanje. Videnje je razmerje med čutnostjo in umom, je dimenzija ustvarjalnega duha.

Že filozof Kant je moral priti do spoznanja, po katerem >… razum ne črpa svojih zakonov iz narave, ampak jih ji sam predpisuje. > To je svet človeške spoznave, podrejen možnostim njegovega spoznavanja in je veljaven samo za človeštvo.

Zavest ne ustvarja predmetov tako, da bi si jih zamišljala, da bi jih ustvarjala »ex nihilo«, ampak tako, da ureja čutne vtise vnaprej po določenih poteh v prostoru in času na podlagi substance, vzročnosti, bivanja, nujnosti in slučajnosti.

Resničnost torej čutim, jo zaznavam in doživljam le v obliki prostora in časa. Filozof Kant je prišel do spoznanja, da mora v vsakem človeku posebej delovati vnaprejšnji, apriorni, od izkustva neodvisni moralni zakon, ki ga je imenoval kategorični imperativ. Dejal je: »Deluj tako, da bo maksima tvojega ravnanja po tvoji volji postala vsesplošni naravni zakon!«

Umetnost, je postala poetizirana uglasbena filozofija. Poetična praksa izhaja iz vsega, kar vidi, zaznava in čuti. Pesnikov oblikovalni nagon se razvija navznoter kakor navzven, kjer je središče in temelj njegovega bivanja. Pesnik vidi zakonitosti in red vsake stvari. Pesnik je suženj resnice. Pesnik preroško vidi razvoj dogodkov. Poezijo prebudi slutena resničnost od daleč. Filozofija je pesniku usojena. Najprej mora pesnik pojasniti sam sebi kaj je začutil in napisal. Pesem temelji na individualni ravni doživljanja. Svoboda se razodene, ko vstopi v ječo.

Ideja lepega vsebuje idejo norme in idejo uma, ki obvladuje etična razmerja. Prek uma je estetika povezana z etiko. Pesmi ni mogoče razložiti razumsko, temveč je stvar občutenja bralca. Človek, ki so ga hoteli vzgojiti stoiki, bi bil sam razum. Bil bi človek vednosti in ne dejanja. Prav je, da živimo v prepričanju, da v življenju prevladuje dobro nad slabim, torej, da smo optimisti, a zlo obstaja. Pesnjenje je priložnost, da ga vidimo in razkrijemo tudi tam, kjer se našemu estetskemu čutu za lepoto izmika.

Videnje je nekaj izvorno prvotnega. Celota je moralna nujnost. Pesem je tudi umetniško prirejen kaos, očarljiva simetrija nasprotij, čudovita menjava zanosa in ironije ustvarjalnega duha. Včasih zahteva tudi naporno iskanje, da kar je obrnjeno na glavo postavimo spet v svoji zavesti in sodbi na noge. Sodbo izgovorimo na mestu, kjer bi morali molčati in molčimo na mestu, kjer bi morali spregovoriti.

Bit je čas, je človeško bivanje. Spremlja nas s stalnim predpogojem niča v zavedanju eksistence. Če se preizkusimo kot duh, smo posegli v izkustvo transcendence, kajti povezava je možna samo, da jaz čutim, da me je znotraj nagovorila celota kot projekcija sveta, kot poseg odprtosti iz neskončnih razdalji, kajti samo spoznanje je gonilo besede. Človek je po besedi človek. Tudi pesniški. Le celota lahko daje odgovore na izzive iskanja resnice, je spoznavna pot svetlobnosti luči, ki osvetljuje iščočega.

Tragedija s svojo ekspozicijo, dejanjem in razpletom kaže ljudem, da je narava človekovega obstoja v bistvu zla, in tako tudi umetnost upravičuje filozofijo pesimizma. Filozof in umetnik se ukvarjata z istim - z življenjem.
Slovenski pisatelj Josip Stritar, derivat Schopenhauerjevega pesimizma in njegove filozofije, ki je sicer vključevala skozi spoznavanje indijske filozofije tudi vprašanja moralne askeze, je pod njegovim vplivom razlagal Prešernove pesmi v duhu »solznodolinstva«, čeprav Schopenhauerju ne bi mogli očitati, da je bil negativen mislec in negativno vplival na Stritarja.

Umetnost razodevanja bistva sveta, ki ga pesnik spoznava samo površinsko in ne more prodreti v njegovo jedro, ni življenjska. To misel so ponavljali skoraj vsi predstavniki filozofije življenja in predstavniki filozofije eksistence (n.pr. Martin Heidegger).

Optimizem pa je čustvo upanja, ki ga človek doživlja v zanosu nad suhoparno racionalnostjo. Pesnjenje spremlja omama, zanos, pijanost, neke vrste ekstaza, orgastično razpoloženje, ki se mu pridruži apolinična vizija sveta. Ideal lepega je pri Kantu estetika povezana z etiko. Pesmi, ki jih ne prebudi resničnost so za Goetheja iz trte izvite in zanič (tako je rekel Eckermannu).

Optimizem in pesimizem sta dva razpoloženjska pola življenja, na katerih se uresničuje deifikacija in demoničnost človeškega bivanja kot resničnosti biti, zato se jima umetnost nikoli ne bo nikoli odrekla. Prava poezija ima tudi razmišljujoč značaj.
10. november 2011 | Kategorije: Kultura | Komentarji (0)
Spoštovani!

Ne pustite se v tem predadventnem času prepričat starim mačkom, ki vas bodo zelo intenzivno prepričevali, kako ne slediti političnemu dogajanju tako, kot je mene danes nekdo z imenom Lo_pa_ta (kdo bi vedel od kod je tip prišel) prepričeval, naj grem raje na sprehod v gozd ali na dopust, če že nočem poiskati pomoči. Ne vem kakšno pomoč je imel v mislih, očitno bi me rad poslal v kakšen komunistični psihiatrični oddelek za izbrane kritične mislece. Ne vem komu naj se umaknem klanu, državi, mrežam, lobijem, kaki stranki ali skupini vseh mogočih identitet, ki barantajo z mano … Tip je očitno diagnoza blodnje povnanjene javnosti, nepotreben cingljajoči privesek današnji družbi, ki noče misliti oziroma misli svoje koristi, provokator, ki hoče zapreti ljudem meje njihove politične angažiranosti, ta se zažira in pustoši vsepovsod, da volivci ostajajo doma, naposled se jim popolnoma zameglijo in zastrejo družbeni problemi in nanazadnje postanemo Slovenci še samo manjšina v lastni državi. Hočejo nas zatreti tisti, ki proizvajajo oblast čez vse in čez vsako mero. Tako se vzpostavlja brezoblična nacija, ki razkroji samo sebe. Pokamo po nacionalnih šivih, inštrumentalizirali so nam nacionalne identitete, preti nam blokada in nevarnost razkroja, da nam bodo zavladali mešetarji, ki se bodo rolali po sceni in tržili svoje koristi. Slovenstvu je treba postaviti močne mejnike! Slovenci nismo talibanske mentalitete, da bi lahko prenašali totalitarno tehnokratsko vladavino ali avtokratski režim z legitimacijsko ideologijo korupcije in manipulacije, ki si lasti vojno kultur, da bi preživela kot hegemonija nad ljudstvom. Misli o oblikovanju države in izbiri tistih, ki bodo z njo upravljali, morajo biti vzporejene z najvišjimi moralnimi kriteriji in etiko in ne z neoliberalimi pojmi o globalizaciji peščice prebivalstva, ki živi tu na tem majhnem koščku zemlje, ki ga prevelika ohlapnost postmodernosti z enim samim zamahom lahko posrka vase. Ostanimo neuklonljivi!

S tresočo roko sem zapisala tisti zadnji odstavek pri svojem blogu o vonju iz javnih stranišč, vendar ta smrad ni utopičen privid, ta smrad vohajo samo tisti z razvitimi senzorji. Ali res ne vidite, koliko »plemenitih divjakov« se tu sprehaja, ki se skušajo rešiti z nostalgijo in žalovanjem za dobo v komunistični vladavini preživetega otroštva, ko so jih hranili z marksistično ideologijo in zapadnim ameriškim mlekom! S svojim razgrajanjem povzročajo zmešnjavo in hočejo repolitizirati vsak angažma pesnice, ki si prizadeva biti konstruktivna kritičarka destruktivne politike med žrtvami prostovoljnega suženjstva po oblasti hlepečih mesiji v času globalizacijske paranoje in ravnodušnosti še tistih poslednjih ljudi, ki bi lahko kaj dobrega naredili in povzdignili glas za dobro svojega naroda.

Tistemu po Titu, ki bi rad ščitil revolucionarne privilegije izbrancev in jih še razširil, ojačal in okrepil s priključki na državne jasli z namenom podaljševanja agonije kontinuitete in tranzicijskih lumparij, povem, dovolj vas imamo!
10. november 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (11)
Novi obrazi v politiki – utopično pričakovanje! Stari obrazi – sončni mrk!

Matjaž Hanžek, letnik 1949, otrok revolucionarne mladosti, predlagatelj samega sebe za varuha človekovih pravic (2001), predsednik izvenparlamentarne stranke TRS (Trajnosti razvoj Slovenije) - topoumno, ohlapno, mračno, nerazsodno, nerazumno, nerazložljivo, arogantno: Voditelji so malo dobri malo slabi. Kam bi pa prišli, če bi Angleži odstranjevali imena trgov in ulic 'dokazanih morilcev', bi ostali brez imen brez trgov in ulic. Nekdanji varuh človekovih pravic relativizira zločine in nekateri mu slepo pritrjujejo. Kakšna generacija poslancev nam bo vladala, spoznaš po njenem etičnem odnosu do zgodovinske tragične povojne epizode, krvave morije v Titovi Jugoslaviji, njenega čustvenega spomina do mrtvih. To so grobarji čustvene inteligence in etičnosti, brez uvidov v človeško dušo. V poslanske klopi očitno prihaja slabokrvna, bledična in notranje poškodovana generacija mlahavih kreatur, ki tolerira zločin. Do travme, ki se zajeda v narod, ni mogoče imeti takega odnosa, če hočemo v bodoče častno preživeti.

Vprašanje za Melito Žepevc pa kljub vabljenju gledalcev, naj v oddajo pošljejo po elektronski pošti vprašanja, pa Info TV, ni posredovala naslednjega mojega vprašanja zanjo: »Primorske novice so med bralci naredile anketo kako ocenjujejo prestopanje poslancev iz stranke v drugo stranko pred volitvami: Rezultat je bil: 55 % vprašanih meni, da je oportunistično, 39 % jih meni, da je nemoralno, le 6 % jih meni, da je dopustno (PN,št. 259, 9. novembra 2011). Jaz osebno tudi ocenjujem, da je prestopanje oportunistično in obsojanja vredno nemoralno dejanje.« Pribežnike iz starih strank v nove spremljajo podočnjaki dolgočasja in naveličanosti!

Zanimalo me je tudi, kaj bo ga. Melita naredila kot poslanka v Pozitivni Sloveniji, da bo davek od premoženja Jankovićevih sinov na Cipru in drugih davčnih oazah plačan v Sloveniji.

Vprašanja niso bila všečna, zato kandidatki Žepevčevi niso bila posredovana, saj je bil njen nastop namenjen EP-ju. Ni nobenih razlogov za optimizem - brezoblična, amorfna masa kandidatov za parlamentarne volitve nas hoče s svojimi 'kariernimi talenti' zavajati, čutijo se poklicani ustvarjati pri volivcih občutek svoje javne pomembnosti. Ocena: neverodstojnost, predanost trdi elternativi globalnega neoliberalizma, kjer je dobiček metafora napredka ob etični stagnaciji delovanja družbe in njenih vrednot. Družina – zmedeni pojmi, eksperiment šibke pameti!

Rezultat, da je stranka NSl prejela kar 50 % glasov, je komentator podcenjujoče komentiral, da gre za kampanjo. Gospod, očitno poslan od Jankovića, je na vse pretege hvalil nastop Žepevčeve in vsiljeval mnenje gledalcem o njenih retoričnih kvalitetah, kot da jim niso znane že z nastopov o brezplačnikih. Skratka kampanja na nivoju vonja iz javnih stranišč!
10. november 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (9)
Ljudem je je bila odvzeta igrača – mit.

Kaj sedaj?

Na Balkanu imajo 'plakalice'. Pri nas se tudi radi cmerijo, vendar ne tako zelo. Nekega dne je prišla do Zorana Jankoviča stara partijska garnitura, ki že dvajset let živi v demokratični državi. Prišla ga je 'kolenih prost': »Lepo te ponižno prosimo, žrtvuj se za narod, za bodočnost domovine in postani naš novi mit … Zemlja potrebuje gnoj, človek s črednim nagonom potrebuje mit … Ali razumeš, da nas hrepeneče želje tiščijo v prsih? Odvzeli so nam edino veselje, zagrenjeni smo, žalostni in trpeči.

Manifest naj bi prebrala Svetlana Makarovič, ki je ni več na spregled, odkar je komunistka zvedela za Jankovičevo premoženje. Pricurljali so razni sumljivi podatki v javnost v zvezi s sumljivim poslovanjem, o šestih bančnih računih v Švici, ki baje naj ne bi bili prijavljeni davčnemu uradu v Sloveniji. Poleg tega pa naj bi Jankovićev sin porabil kar za 40 njegovih plač denarja, in to v enem dnevu. Isti dan naj bi na račun dobil tudi 60 tisoč evrov, za katere nihče ne ve, od kje so se znašli. Poleg tega, kakor naj bi bilo znano, da naj bi isti sinek v preteklosti posloval z ciprskimi in liechtensteinskimi podjetji, pri čemer naj bi se zgodilo tisto znano spreminjanje namembnosti zemljišč, ki naj bi postala zazidljiva prav v njegovem mandatu. Šmentana muha, kakšna naključja!

Stvar je treba pogledati tudi s filozofske strani. Iz Nietzschejevega dela »Tako je govoril Zaratustra« "Oh,kako ne bi gorel za večnost in za poročni prstan-prstan večnega vračanja?Oh,saj te ljubim, o večnost!" Le-ta izhaja iz Nietzschejeve ideje o večnem vračanju vsega, tudi na prestol, na oblast, v katero je goreče zaljubljen…

Svetlolasta gospodična Lou von Salome, Rusinja je Nietzschejui pisala: »Če nimaš sreče, da mi jo daš, glej, imaš še trpljenje. To trpljenje pa je tisti sveti grob, iz katerega se je rodila tragedija. Ta novi čas bo oplodil Nebo in Zemljo, da bo rodila svojo najlepšo hčer tragedijo. Trpljenje človeškega bitja je plemenito. Pri Nietzscheju se je kopičil pritrjevalni patos par excellence, ki bil tragičen.

Potem pa pride terminalna faza… Diagnosticirati res ne morejo več pri njej nobene bolezni, lahko pa po simptomatiki dokaj natančno povedo zdravniki in psihologi kaj se je dogajalo …

Tako ni še nikoli nihče govoril, nikoli čutil, nikoli tako grozno trpel: Tako trpi bog, Dioniz (Ecce Homo). In prav to trpljenje, ki je vredno samega boga Dioniza, vodi Nizetzscheja in Zaratustro stran od boga in bogov, žene ga volja do gorečega ustvarjanja (sublimacija izgubljene ljubezeni). Sedaj se človek kot Nadčlovek osvobaja bremena, ki so ga nosili metaforično povedano - pol ljudje, kralji in očetmorilci, sinovi, ki so bili materini možje (Gilgameš in Ojdip). Postal je sam svoj mit. Ko se kača zvije v krog in se ugrizne v lastni rep, iz rane priteče kri – seme novorojenega mita.
9. november 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
1 2 3 ... 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 ... 475 476 477
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201420152016
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30
31 1 2 3 4 5 6



Št. registriranih uporabnikov: 148217
Forum avtorjev: 15654 Forum teme: 33627 // Odgovorov: 1827105
Blog avtorjev: 3414 // Blogov: 74179 // Komentarjev: 1045616
Avtorji fotografij: 23228 // Slik: 194537 // Videov: 20301 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane