Uporabnik: Geslo:





















Poznam svojo platonsko dušo,
ki premišljuje, dvomi in preizkuša,
kako bo preživela smrt telesa,
če se to zgodi.
Pretresa vse možnosti,
se skriva v izposojeni koži človeka
in igra na notranjem odru.
Le zakaj bi morala umreti,
če telo na svojem potovanju omaga,
kajti ona vselej premaga smrt.
Prereže črno nit s telesom
in ostane živa kot aktualna genialna norost.
V neusmiljenem viharju se ločuje
od telesa s kozmičnimi silami.
Poznam jo, veliko sva se pogovarjali
in mi je dala vedeti, da jo moje telo
privlači, ker ji dopustim, da ga uničuje.
Telo je ustvarjeno po podobi drugih teles,
vendar duša opravlja svojo norost
kot službo in svojo blaznost vnaša v razum.
Prižiga v njem luč in se vzpenja po vrvi
onkraj dobrega in slabega.
Duša živi še samo od norosti
kot amnesis spomina na telo.
Telo umira tedaj, ko se zave,
da se duša ločuje iz svojega gnezda.
Smrt telesa ni nikoli zadnje čustvo duše,
čaka jo še neskončna ljubezen.
Poskusite še vi z vajo umiranja
hoditi po vrvi nad breznom.
Ko izgubite ravnotežje in strmoglavite
v prepad, se vas duša drži na ustnicah,
in vas spodbuja, da spregovorite
na nitki telesne arheologije še zadnje želje.
Duša je dodana vrednost večnosti.
To ve, zato je ne more uničiti niti ješči Saturn.
Na kovinski mizi si duša dobro ogleda vaše telo,
vi se pa spomnite kakšna zarotniška
kuhinja duše vas je spravila tja.
Razmeščenega po delih ob obdukciji življenja
si vas duša ogleduje in spremlja vso logistiko
z vašim telesom in vašimi dejanji,
ki jih izročate za popotnico ob njeni selitvi.
Slovo duše od telesa naj poteka brez trenj.
Duša si bo posebej ogledala vaše roke
in kaj ste ji zapustili, da se ne bo selila kot sužnja.
Še zadnjič se spomnite na z zlatim soncem
obsijano kavarnico in mirno zaspite.
Vaša duša bo živela naprej
in poiskala novo telo za svoje blazne norosti.
Duša je obsedena, vzame zase svoj delež
genialne norosti in vas odnese v večnost.


www.tatjana-malec.si
27. oktober 2011 | RTV Kategorija: Ljudje | Komentarji (0)
Ne vemo, kje je začetek
in ne vemo, kje je konec.
Vemo le to, da smo nekje vmes.
Odtisek, pripadajoč zunajčasni substanci.
Naveza, ki ni ne vzrok
in ne posledica.
Vladarica časa,
ki ne more prodreti v brezčasno
in življenja osvoboditi smrti.

Mrtvega v mirovanju
ne more prehiteti čas.
Obiskujemo mrtve,
a ne vemo,
v katerem kraljestvu so.

Njihov dom je zunaj nas.
Živijo v preteklem času,
ki ga je življenje izločilo,
in njihov duh lebdi
nedotaknjen v brezčasju,
ki ga je vključilo v svoje načrte.

Padamo na tla pred ciljem,
pred nihanjem ure,
ki drvi na časovnih kolesih
in bije kot srce
z ritmom dihanja na volovih
svetlobe in glasbe odznotraj.

Za smrt je poskrbela narava,
za naše notranje pohabe sami.
Skupni imenovalec z vesoljem je,
da mislimo in nebo sočustvuje z nami,
ker izhajamo iz njegove bolečine
rojevanja na poti v kozmični raj.

Narava nas je ustvarila,
da nas ogleduje, kakšno togo
bomo danes oblekli za oplemenitenje
njene substance v apnenem tulcu,
ki nas znotraj pedagoško usmerja,
a nas ne more nadzorovati.

Obleka je res svečana in slovesna,
a ves ceremonial današnjega dne
je namenjen nam,
ki še nismo sposobni razumeti
fonetike tišine in njenih frekvenc.


www.tatjana-malec.si
26. oktober 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (3)








































Sposojeno pri Shakespearu.
Iz drugega prizora Hamleta kraljici Gertrude:


"Odloži nočne barve, dragi Hamlet in kot prijatelj se ozri na Dansko. Nikar ves čas povešenih oči ne išči v prahu žlahtnega očeta ..."
26. oktober 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
V politiki je še iz časov, ko so »vse podgane bežale, prej pa so se hranile ob koritu«

Kako luštkana živalca s krempeljci in z bakelitnimi očmi.

Spoštovani volivci, preden oddate svoj glas, si dobro oglejte, kdo se je ob koritu najbolj izdatno nahranil.


26. oktober 2011 | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: Brez, dlake, na, jeziku | Komentarji (0)
Za rdečimi nagobčniki se skrivajo
beli nagrobniki.
Tik ob meni so.
Nočejo proč.

Nekam izmučeni so videti.
Kot bi jih ranilo prekletstvo verig,
ki so jih nadevali drugim.
Tako samoumevno izgorevajo
kot drva v peči.

Z uzdami racajo po krompiriščih.
Ukradeni krompir ne prinaša sreče.
Za krompir je treba orati in pleti.

V sneg so jim že legle ljubice
in zaspale v krznenih plaščih,
z bisernimi ogrlicami okoli vratu.
Ne morejo več piti šampanjca iz škornja.
Ročno jim je Bog izrul glasilke,
da ne morejo več kričati.
Kafka je molil, da bi se to zgodilo.
Krik je za nekatere končni smoter v življenju.
Ogromno zastavljenega, malo doseženega.
Samo duška so si dajali in tekmovali,
kdo bo bolj domiselno udejanil podedovane
bolezni, zaguzdane kot gnilo jabolko v genih.

Doseženo je, da ni več Dachaua, Mathausena,
Buchenwalda, Teherji in Golega otoka,
le Katynski gozd sameva pod negibnim zrcalom neba.
Zdaj ne režejo več ljudem glav kot režejo glave solate.
Ljudje ne umirajo več za krvavo grižo,
za tifus in pegavico, veje prenašajo
le še sneg in ne več obešancev.

Ljudstvo si je zamislilo drugačne vrste bogastev.
Nekateri čakajo v varnem zavetju
novo revolucijo, da bodo drugi v grobovih
poležavali zanje na bajonetih.
Eni že nosijo na majicah srp in kladivo.
Ti nič ne vedo o iznemoglosti vojakov in ruskih
planjavah snega, o lakoti in porazih,
o sto milijonih grobov, razsejanih po svetu.

Gruča duhoborcev ob polnih mizah
z nekoliko zadržanim dihom izgovarja
ime Stalin in sanja rdeče kosme.
Izzivanje, ki ne bo pomagalo zoreti.
V osrčju kljuje temna slutnja, da so se
dedje iz svoje izkušnje še premalo naučili.
Mnogi so samo jedli in pili in se hvalili
o dobrohotnostih, ki so jim sami užili.
Zato njihovi potomci nič ne razumejo.
So najbolj poneumljeni rod, breme preteklosti


www.tatjana-malec.si
25. oktober 2011 | Kategorije: | Komentarji (9)















Ne stepajte več svoje
stare prašne vreče
pred mojim obličjem.
Ne iščite nepopolnosti v drugem,
ki pripadajo vam,
da bi vam osvetljevale obraz
z zloveščim nasmehom
bedastih občutkov karierizma.
Odnehajte! Zazrite se v vrečo,
iz katere ste potegnjeni
in ste se zavihteli
na praporu drugačne barve!

Koliko sebičnosti se vozi z vami
v udobni aristokratski kočiji vaše mladosti.
Vsa resničnost je v škripajočih
in razmajanih kolesih vaše samohvale.
Gmote strastne namišljene popolnosti
in vzvišenosti vam napihujejo pljuča.
Jemljete mi zrak!

Nekateri so umrli s krasto
fašističnega cofa na zadnjici,
posušenim črnim izcedkom
in se ovili v belo rjuho.

Nekateri otroci se še danes gredo
skrivalnice svoje ničemurnosti v visoki travi,
iz katere molijo palčje krone in bodala,
s katerimi se igrajo igrice stoletja.

Detajli človeških zadreg in čas družbenih satir!
Nemir samopotrjevanja (in samopreverjanja).
Žito na sosednji njivi spreminjate v pleve.
Bog vam odpusti trenutke brezzgodovinskosti,
vse vaše ideološke delitve, ki so vključene
v proces učlovečenja, ne glede na poglede,
na katerih razpadajo človeške oči
na zožena zgodovinska naziranja,
ki so prižnica za širjenje vaših bolnih idej.

Za vas ni pomembna zgodovina,
križev pot in trpljenje drugih,
za vas je pomembna ciljna naravnanost,
ki vam zagotavlja kariero in videz.
Pod vsako zastavo, pod vsako zastavo!
Na prizorišču ste tisti, ki lahko vkalupite
simbole časa po lastni meri, priredbi in potrebi.


www.tatjana-malec.si
25. oktober 2011 | Kategorije: | Komentarji (0)
1 2 3 ... 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 ... 470 471 472
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201420152016
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 31 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 1 2 3



Št. registriranih uporabnikov: 146525
Forum avtorjev: 15629 Forum teme: 33560 // Odgovorov: 1823124
Blog avtorjev: 3391 // Blogov: 72587 // Komentarjev: 1021261
Avtorji fotografij: 22975 // Slik: 190844 // Videov: 20277 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane