Uporabnik: Geslo:























Kako si predstavljam angela,
se vprašam.
Mojega angela,
ki me spremlja in brani vsepovsod.

Vidim ga kot belo razpeto jadro na morju,
ki nad čolnom moje plovbe bedi
in prisluškuje vetru.

Nebo mu pronica skoz krila
in ves angel je moja luč.
Ko priplujeva na kopno
se angel spremeni v drevo s cvetočo krošnjo
in jaz ga čutim kot strune vetra v svojem srcu,
ko me gleda s svojimi očmi,
potopljenimi v moje.
Njegove roke so tople v mojih zapestjih,
njegova krila so v meni svoboda.


Vsak človek ima svojega angela varuha. Po mojem je to energijski obroč, ki žari okrog človeka in ga varuje. Tako, kot ima zemlja okrog svoje plasti - atmosfero in stratosfero, ima človek svojo avro. Ni pomembno kako jo poimenujemo, lahko tudi angel. To je poslednji ostanek svetosti, ki nas prisili, da ostanemo v svojem varnostnem oklepu.

Vloga angela je zbrisati in uničiti negativne energije, ki bi lahko poškodovale in negativno vplivale na našo zavest. Angel nenehno žari v medzavestni praznini, kot materija z razkošnim žarčenjem posebne vrste. Je utelešen v tišinah naše bližine s pritajeno močjo in bogastvom. To je naše drugo varovalno telo, ki mu metaforično rečemo angel. Ta angel ima izredno trdne vezi z našo dušo. S svojim akustičnim in vizualnim likom ustreza šumenju in svetlobi, ki ne more izreči človeku opozorilnih besed, ima pa lastnost emotivne stvarnosti, da nas nevidno opozarja z vplivanjem na naše občutenje. Nenehno izkazuje človeku posebno pozornost, ki ga varuje, je bleščeč izraz razkošne naklonjenosti, ki se kaže v človekovem bogastvu doumevanja stvari na angelov drugačen previdnostni način.

Razlika med človekom in angelom je le v načinu bivanja, čeprav sta človek in angel po spočelu stvarstva eno bitje. Angel izžareva skoz svojo neprosojno svetlobo večpomensko sporočilo človeku, ki ga ni mogoče enoznačno dešifrirati in prevesti v racionalni jezik. Angel skrbi predvsem za človekov vid, sluh in druge čute, da lahko človek s pomočjo posebnih anten sprejema in razume konkretni svet.

Njegovo delo je približevanje človeka svetu v varnostni razdalji in v varnostnem oklepu. Angel se nas dotika in oklepa z neizrekljivimi skrivnostmi. Čas zanj nima nobenega vpliva, ker se spoloh ne postara. Je večen. Je bogat z eksistencialistično filozofijo in izkustveno modrostjo, ker biva od vedno. Vedno najde pravo zdravilo za človekovo eksistencialno krizo. Ni bitje iz mesa in krvi, temveč se prilepi na človeka kot sanjska vizija, kot privid, utelešen v svetlobi trepetajočega zraka. S svojimi krili angel dvigne človeka v duhovni univerzum in ga z nezavedno logiko sooča z estetskim in vrednostnim sevanjem luči. Človek biva ob njem kakor v slonokoščenem stolpu in on je naš svetilnik, ki daleč vidi in občuti.

Ljudje angelom ne priznavajo družbenega prostora, čeprav med njimi prebivajo z vso razsežnostjo svojega vplivanja na človeka. Njihovo izstopajoče delovanje se kaže v preprečevanju nesreč. Zgodi se tudi, da se angel umakne v samoto, da se svetloba v njem spočije in tedaj človek ves zbegan od odtujene stvarnosti zaide v težave. Angeli so nam vljudnostno vedno na razpolago, samo vprašati jih moramo in dobimo odgovor. Angel tudi velikokrat poskrbi, da gre skozenj pot k človekovi bolečini zato, da ustvari pot njenega izhoda v dimenziji svojega oklepa. Tudi po smrti človeka angel pogosto vstaja kot duša, ki nosi v sebi poslednjo duhovno skrinjico tega človeka, kar predstavlja vrženost te človeške duše v življenjsko območje. Angeli po smrti človeka prihajajo nazaj k ljudem, s jim približujejo s svojim specifičnim čutenjem. Angel je kot duh samotar, ne da bi od mrtvih vstal, saj je njegovo življenje večno. Z umrlim je prerezal le telesno popkovino, ne pa tudi duševne. Izpraznjen človekov prostor napolni angel z novo energijo, z nadomestilom izgubljene človekove moči. V visoki sintezi s pokojnikom se angel pojavlja kot duša in spomin v našem srcu, kot spomin na umrlega. Moj angel, h kateremu se zatekam, ko potrebujem pomoč, je moj nono. Vselej mi pomaga. Na steni visi njegova slika nad njegovo stoletno uro, ki še vedno tiktaka in jaz stopim pred njo in ga prosim, naj mi pomaga. Vedno me usliši. Nikoli mi še ni odrekel podpore.

31. oktober 2011 | RTV Kategorija: Ljudje | Komentarji (0)



























Odlomila se je veja in padla v ribnik.
Na belem cvetu se je prikazal angel.
Sedel je na cvetu in dihih svoje duše.
Nisem se trudila razumeti njegove tišine,
nisem se trudila doumeti njegove beline.
Njegova luč je plapolala v milem vetru,
voda je plivkala in veja je drsela s tokom.
Na njej se je zibal cvet in opazila sem,
da je cvet zapuščal telo drevesa.

Na železniški postaji je bilo zleknjeno telo,
ki ga je zapuščala duša. Priklicala sem
uslužbenca z nosili. Telo so odnesli v prostor.
Poklicala sem 112 in odpeljali so ga,
ne da bi vedela kdo je bil.
Še prej sem mu odpela pas, da mu ne bi
stiskal telesa. Ljudje so hodili neprizadeto mimo.
Imeli so fantomske obraze demonskih angelov,
ki so odsevali Nosferatu. Simfonijo groze.
Slišati je bilo premikanje kompozicije lokomotiv
in značilni pisk vlaka. V pisku je bilo zaznati svet.


www.tatjana-malec.si
31. oktober 2011 | Kategorije: | Komentarji (0)
Skrij pod kožo svoje laži,
v telo jih zloži kakor topljive kocke ledu.
Med svojimi divjimi poganjki rastočih dvomov
položi v svoje bistvo rožo resnice.

S svojo kamnito roko položi v kri goreči ogenj,
da doseže tkivo in ga ogreje odznotraj.
Svetloba bo razodevala veselja moč
in vse kar lahko občutiš na poti spoznanja.

Podari svoje prijateljstvo sebi
in poljubi tla, na katerih stojiš,
poljubi svoj črn kruh, ki ga ješ
in vodo, ki odžeja tvoje grlo.

Položi luči v razpoke svoje duše,
živi in umiraj po svoji lastni meri
in razodevaj se po božji podobi
z dejanji dobrote in božje milosti.

Izdihni svojo bolečino brez joka
in vstopi znova v kapljo svoje krvi,
da boš lahko iz nje odšel očiščen,
ko boš spreminjal svoje ravnotežje,
prežet s ključi podzemeljskih vod,
ki te bodo ljubile in prerajale,
ko se boš spreminjal v tišine izvirov.

Odhajal boš v novo kopel življenja
in mehkoba drevesnih listov
bo večno živela in dihala v tebi.
Usojeno ti je, da boš potoval
skoz nikoli končano, neskončno pokrajino,
naseljeno s tvojimi besedami in dejanji.

V ponošeni obleki boš iskal sebe
brez imena, med bilkami in travo.
Goreče veke tvojih potomcev
bodo potapljale svoje ude
v tenkočutnosti spominov.

V vseh ljudeh boš prisoten
in tvoja človeška ljubezen bo dragotina
in ne predraga izkušnja krvavega potu,
ki jo boš zapustil v svojih koreninah.

Luč bo navpično sijala nate,
ko se boš neslišno in hvaležno oddolževal
za življenje svojega življenja na obroke,
ko bodo dnevi odtajali led v tebi
in osvetljevali tvojo dušo s spominom
na tvoje neiztrohnjeno dobro srce.


www.tatjana-malec.si

GUSTAV DORE

Danes se ime Gustav Dore omenja kot ime najbojšega ilustratorja 19. stoletja in prenovitelja lesoreza. Risal in slika je na pamet, brez modelov. Ilustracije Biblije so vrh njegove ustvarjalnosti. Francoski grafik, risar, litograf, kipar in ilustrator Bibilije, Cervantesa, Balzaca in Burgerja, Gustav Dore se je rodil na današnji dan leta 1832 v Strasbourgu v Alzaciji. Dore se je loti tudi slikarstva, upodabljal je verske, zgodovinske in romantično sentimentalne prizore. Leta 1861 je nastala slika Francesca da Rimini, kasneje Smrt Orfeja, Mojzes pred faraonom in Krščanski mučenci v rimskem cirkusu. Med slikami bitk sta najbolj zanni Bitka pri Almi in Bitka pri Bulaklavi. Z izredno trdim delom si je prislužil pravo bogastvo, toda bil je zapravljiv. Umrl je 23. januarja 1883 v Parizu.
31. oktober 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
Po besedah Mirana Potrča je dan mrtvih spomin na mrtve, ne glede na to, kje so in kateri so bili razlogi za njihovo smrt. Pri tem je prav, da se ne pozablja na to, kaj in kako se je dogajalo v času druge svetovne vojne, kdo je bil na strani naroda in osvoboditeljev ter kdo je sodeloval z okupatorjem, je dejal M. Potrč. Povojne poboje imenuje 'neljube dogodke' in zaradi teh 'neljubih dogodkov' je prav, da so vsi, ki so bili vpleteni v njih, deležni ustreznega spoštovanja.

Ali res vsi?

Nihče, prav nihče ne more določati meril človekovega spomina na mrtve.
To niso 'neljubi dogodki' temveč zločini zoper človeštvo. Govoriti o tem, kdo je bil na strani naroda in osvoboditeljev in kdo je sodeloval z okupatorjem, je nepietetno in žaljivo do svojcev žrtev, saj na tisoče in tisoče pobitih, ni bilo obsojenih, ni jim bila dokazana nikakršna krivda in pobiti so bili tudi številni ljudje, ki se niso strinjali z nasilno naravo hord z Balkana, ki so izvajale revolucionarno nasilje nad slovenskim narodom.

Nekateri se kar naprej hvalijo, da so balkanski pastirji osvobodili Slovenijo. Videla sem jih, ko so na tovornjakih prihajali v spremstvu sovjetov in okupirali Slovenijo, Gorico in Trst . Z vrvico so imeli povezane rajhoze, ki so jim lezle na boke in ustvarjale malho na zadnjici. Obuti so bili v turške ošiljene opanke. Na glavi so imeli sivozelene in rjave titovke (šájkače). Ob zvokih piščali in bobnov so plesali kolo in pohodili vse zelenice. Bili so prepoteni in ušivi. Pri sebi so imeli neumite nože od krvi. Zaslepljeni od zmagoslavja so počeli marsikaj v imenu bratstva in enotnosti. Naselili so se po hišah. Po odhodu se ljudje niso mogli iznebiti stenic in uši. Knojevski oficirji so bili oblečeni v ne prav čiste in nezlikane olivno sive univforme nekdanje jugoslovanske kraljeve vojske ali v oblačila iz anglo-ameriških pošiljk. Po vojni so nosili uniforme italijanskih ofircirjev, ki so jih bila polna skladišča in so se kupovala za denar iz ukradenih vreč denarja v miljski tovarni, ki je bil pripravljen za izplačilo plač delavcem.

Pred vojno niso bili nič, po vojni so bili vse – politični komisarji, osvoboditelji, maščevalci in rablji, ki so zdesetkali slovenski narod. Izročene vojake in civiliste so v Slovenijo prepeljali strogo varovani transporti, taborišča za njihov sprejem in obravnavo pa je upravljala Ozna - vrh nekaj slovenskih oznovcev, srbskih oficirjev in sovjetov. Ujetnike so razvrščali v tri skupine, določene za usmrtitev pa so navadno zvečer odpeljali na kraj pomorov - od opuščenih rudniških rovov pri Hrastniku do kraških brezen v Kočevskem Rogu, med katerimi je najbolj znano grobišče pod Krenom.

Seveda, nikomur ni všečno, da mu je očitana ponotranjena latentna nadutost zmagovalca in da so povojni poboji narcisisitična in sadistična zadovoljitev nad surovo pobitim poražencem, največkrat namišljenim sovražnikom.

In tako se ti z molkom in zanikanjem človeške vesti identificirajo z ubijalci in bi radi stopili na njihovo mesto in se realizirali kot moč. Takšen človek svoje gone še danes potlačeno identificira z očetovimi in tistimi, ki so mu bili za vzor in ta je prevzel lastnosti občudovanega.

Ne gre samo zato kdo je izvršil fizično dejanje poboja, temveč zato, da je to dejanje doseglo svojstvo jaza, ki pa ni doseženo v prvi osebi, da bi zadovoljili svoj narcizem in svojo moč v stanju regresije k primitivni duševnosti prahorde. Zato je bilo treba v totalitarizmu v psihičnem pomenu vzpostaviti držo, ki je derivat črednega mehanizma preteklosti, da gospodar obvladuje hordo, nad njo gospodari in v njenem imenu izvršuje tudi zločin.

Tisto, kar v družbi učinkuje kot občutek pripadnosti preteklosti je tudi nezavedna identifikacija z zločinci. Jasno je, da enoumje ni odvzelo posamezniku neprebolelih konflitktov očetovske otopitve vesti in lastnosti hordne živali, ki je podrejena svojemu gospodarju in se podi za svojim plenom. To bo morda razsvetlilo tudi mrk vesti vseh tistih, ki so molčali in niso spraševali, ti živijo še danes v vlogi masovnih podzavestnih rabljev.

Vodja množice je še vedno bojazen zbujajoči praoče, množica še vedno hoče, da bi ji gospodovala neomejena oblast in hlepi po avtoriteti, udeleženi v množičnih dušah.

Kdo je torej kriv pobojev? Mi vsi, ki stojimo pred odprtimi nezastraženimi vrati v pekel. Kdaj bomo lahko kot narod prevzeli krivdo nase in dosegli očiščenje? Da ne bomo delili več mrtvih na zmagovalce in poražence.

Sedaj, ko je preteklo že toliko desetletji in je ta martirij mimo, govori mrtvim in narodu maskota realsocializma, kaj je prav in kako moramo še naprej gojiti spomin na delitve mrtvih.

Same revolucionarne pravljične čorbe, ki jih prirejajo veliki magi osvoboditve, indoktriniranci, ki so po revoluciji pili komunistično mleko in uživali privilegije, se ne morejo upreti skušnjavi, da ne bi delali kar naprej politike iz žrtev. Po osvoboditvi, ki so jo izbojevali ljudje upora in domoljubni borci, se je leta 1945 tu znašla polovica Balkana. Štabni oficirji so kradli slike in umetnine, praznili so stanovanja in opremo iz slovenskih tovarn in jo vozili na jug.

Ozračje vse bolj smrdi po naftalinu. Obtoževati kolaboracije ljudi, ki se ideološko niso strinjali z revolucionarnim nasiljem in internirance, ki so se vrnili iz luciferskega Dachaua in so jih obsodili, pobili in zmetali v jame, je zares nezaslišno. Ja res je, imamo kar nekaj hudih hipotek, ki se še niso poplačale in izbrisale iz evidenc in tudi iz zavesti ljudi ne. Mitja Ferenc je zapisal, da je bilo na območju Kočevskega Roga po drugi svetovni vojni, po nekaterih ocenah, prepeljanih najmanj 30 tisoč vojnih ujetnikov, od tega 13 tisoč Hrvatov. Gre za ujetnike, ki so jih iz Avstrije vrnili v takratno Jugoslavijo, in sicer v dve taborišči v Šentvidu pri Ljubljani, na kar so jih z vlakom prepeljali na območje Kočevja, kjer so jih kasneje likvidirali. Slovenija še vedno smrdi po razkrajajočih truplih v okrog 600 grobiščih.

Hrvate so po Ferencovih podatkih iz Avstrije prepeljali v Slovenijo 17. maja in naj bi jih pobili do 26. maja leta 1945. Po likvidaciji hrvaških ujetnikov, so do 5. junija likvidirali še Srbe in kot zadnje slovenske domobrance in namišljene sovražnike režima. V tem kontekstu Ferenc še navaja, da je 26. maja leta 1945 Ljubljano obiskal Tito, kjer je imel tudi »oster« govor. Simo Dubajić je takrat prispel iz Maribora v Ljubljano in na to nadaljeval do Kočevja.

Zgodovinar Josip Jurčević trdi, da sta bila glavna izvrševalca Simo Dubajić in Boško Šiljegović, ki sta bila med drugim pripadnika t.i. posebnega odreda, predvidenega za likvidacije. Glavna priča o povojnih pobojih je bil leta 1953 Ivan Gugić. Gugić je bil partizan v 26. dalmatinski diviziji VIII. korpusa NOB, na to pa je bil od marca 1945. vključen v 11. dalmatinsko brigado. Gugić je takrat povedal, da je imel največjo odgovornost za poboje na območju Kočevja Simo Dubajić. Gugić je takrat povedal, da je s svojimi kolegi partizani 15. oz. 16. maja 1945 iz Trsta prispeli v Kranjsko Goro in na to nadaljevali do Koroške, kjer so jim britanske enote izročile hrvaške ujetnike. Te so z vlakom iz Avstrije prepeljali v Jugoslavijo. Gugić dodaja, da je takrat XI. Dalmatinska brigada prejela ukaz štaba 26. Divizije, naj iz svojih vrst izberejo najbolj zveste komuniste, tako med častniki in navadnimi vojaki. V ukazu je bilo zapisano, da bodo sodelovali v zaupni nalogi pri likvidacija hrvaških, slovenskih in nemških vojaških ujetnikov.

Ferenc je zapisal, da je bilo na območju Kočevskega Roga po drugi svetovni vojni, po nekaterih ocenah, prepeljanih najmanj 30 tisoč vojnih ujetnikov, od tega 13 tisoč Hrvatov. Gre za ujetnike, ki so jih iz Avstrije vrnili v takratno Jugoslavijo, in sicer v dve taborišči v Šentvidu pri Ljubljani, na kar so jih z vlakom prepeljali na območje Kočevja, kjer so jih kasneje likvidirali. Hrvate so po Ferencovih podatkih iz Avstrije prepeljali v Slovenijo 17. maja in naj bi jih pobili do 26. maja leta 1945. Po likvidaciji hrvaških ujetnikov, so do 5. junija likvidirali še Srbe in kot zadnje slovenske domobrance (opomba: in namišljene sovražnike režima). V tem kontekstu Ferenc še navaja, da je 26. maja leta 1945 Ljubljano obiskal Tito, kjer je imel tudi »oster« govor, Ferenc nadaljuje: Simo Dubajić je takrat prispel iz Maribora v Ljubljano in na to nadaljeval do Kočevja.

Posebej ustanovljenemu odredu je poveljeval major Simo Dubajić, takrat doma iz Kistanja pri Šibeniku. Bil je načelnik štaba IV. armije, operativnog odsek. Gugić je bil v času likvidacij v Kočevju in je v pričanju še dodal: “Ubijalska četa nas je prehitela in jih nismo videli. Po pripovedovanju prijateljev so se odpravili v gozd, približno dve tri ure hoda, ampak natančno ne vem kam so odšli. Vem le to, da so bila tam med vojna partizanska taborišča. Ta gozd se je imenoval Kočevski Rog. Naloga moje čete je bila, da v »kasarno« - vojašnico sprejmem tiste, ki so jih pripeljali slovenski kurirski odredi. Ti so pri ujetnikih iskali orožje, jih slačili in jim ukradli zlatnino. Te je bilo približno 5 do 6kg «, je še končal Gugić. Spominjam se nekega udbovca, ki je prihajal v Terme Čatež pred leti z svojo ženo, ki je bila vsaki dan okinčana kot novoletna jelka z zlatnino. Zagotovo jo v enem tednu zamenjala 1/2 kg zlatnih verižic, zapestnic in prstanov. Resnično mi je žal, da nisem tega fotografirala. Verjetno je za kaj takega prepozno.

De facto ratni zločinac i masovni ubojica, bivši Titov partizan, srpske nacionalnosti, rodom iz Hrvatske, oficir JNA DUBAJIĆ SIMO, svjedočio je 1990. za beogradsku novinu «Svet», zatim u knjigama Marka Lopušine «Krvavo proleće»/NN 2002., Beograd) i Simo Dubajić:»Od Kistanja do Kočevskog Roga»(Beograd 2005.), kako je zapovijed za masovne likvidacije ratnih zarobljenika došla izravno od maršala Tita, dok je likvidacije i masovna ubojstva izvršila politički komesar MILKA PLANINC:

«Zapovijedao sam u Kočevskom rogu /mjesto likvidacija/. Sudjelovao sam u likvidaciji ljudi po naređenju. To danas govorim jer sam shvatio da je savjest jača od pobjede. Kada sam 25. svibnja 1945. došao u Ljubljanu, referirao sam Titu o zarobljavanju ustaša, /njemačkog generala/ von Löhra, i zaplijeni zlata. Prije toga sam 13. svibnja dobio od Tita depešu da nitko ne smije dirati nijednog zarobljenika. Mi tada nismo znali da će ti zarobljenici biti pobijeni. Govorilo se da ih treba vratiti u Sloveniju da bi im se sudilo po međunarodnim konvencijama. Ja sam imao tu Titovu depešu. Imali su je i svi ostali komandanti. Onda sam iznenada dobio nalog da se 30.000 tih domaćih izdajnika pobije u Kočevskom Rogu. Naređenje su izdali Ivan Matija Maček (slovenski boljševik i šef jugoslavenske Ozne za Sloveniju), Maks Baće (hrvatski boljševik) i Jovo Kapičić. (srpski boljševik). Sve Rankovićevi pomoćnici. Takvu odluku nitko nije mogao donijeti, osim Tita! Samo je on mogao opozvati svoju raniju depešu. Bio sam šef i kontrolirao da se to izvrši do kraja. Taj masakr je izvršila XI dalmatinska brigada u kojoj je /politički/ komesar bila Milka Planinc».(Prevedeno sa srpskog jezika, op.a.)

Bivši partizanski poveljnik, sicer 86-letni Simo Dubajić, ki je med drugo svetovno vojno sodeloval v eksekucijah vojnih ujetnikov in ki se je javno hvalil, da je pobil 10.000 Hrvatov, želel pa jih je pobiti najmanj 100.000.

Konec marca je hrvaško tožilstvo proti Dubajiću sprožilo preiskavo, poleg tega pa je sprožilo tudi zahtevo za razpis mednarodne tiralice. Iz tožilstva so tedaj sporočili, da se Dubajića sumi, da je izdal ukaz, zaradi katerega je bilo med 26. majem in 5. junijem 1945 v Kočevskem Rogu ubitih 13.000 vojnih ujetnikov. Sam Dubajić je leta 1990 v intervjuju za beograjski tednik »Svet« priznal, da je sodeloval v likvidaciji kar 30.000 vojnih ujetnikov. Koliko Slovencev je bilo med njimi? Pijan naj bi dal tudi nalog za razstrelitev – granatiranje brezen, v katerih so se v agoniji mučili tudi še živi ljudje, zvezani z žico in pometani v brezna. V kočevskih breznih je več tednov vrela kri in dvigovala površino zemlje.

Kdo je Simu Dubajiću majorju JLA, obtoženemu za poboj okoli 30.000 ljudi, dajal naloge za pokole. Kdo drugi, če ne partijski vrh z vrhovnim poveljnikom JLA na čelu.

Na Hrvaškem so leta 1993 proti Dubajiću vložili obtožnico, katera ga je bremenila terorizma oziroma organizacije postavljanja barikad na ceste leta 1990 in organiziranja straž, ki so streljale po civilistih. Slovenci vložitve obtožnice proti Dubajiću in sodelavcem nismo zmogli, čeprav so se izvensodni pogoji izvršili na našem ozemlju in pobiti so bili tudi Slovenci, ki so iz najrazličenjših razlogov emigrirali v tujino in so le te vrnili. Te je doletela ista usoda kot vojne ujetnike.

Svoboda in zločin sta leta 1945 prihajala neločljivo z roko v roki. Organizacijo zločinov so vodile posebne enote Knoja, to so bili ljudje, ki so se šolali v policijski šoli Derežinskega in Klimenta Vorošilova v Moskvi in ljudje, ki so jih ti šolali na Cekinovem gradu za najbolj krute metode mučenja in ubijanja. Te zelene gore in rodovitne slovenske doline niso le naša zibelka, so tudi velikansko morje krvi, posejano z nad 600 grobišči. Tu orli spletajo svoje gnezda, razmnoževali se bodo, krožili po nebu in kljuvali naprej. Toda vi ne slišite krikov, ki še odmevajo in ne vidite tragične resnice, ki je prizadela našo domovino. Kakšen smisel so imeli vsi ti pokoli in pomori? Morda ta, da imajo sinovi tistih revolucionarjev, ki so ves čas vse vedeli in sodelovali pri pobojih, danes lepe službe, dovolj denarja, bogastva in užitkov, očetje pa nikoli niso odgovarjali za zločine proti človeštvu.

Odgovornost zajema etične vidike, ki so sestavni element zavesti in našega odnosa do zločinov. Odgovornost je ena od osnovnih odnosov in človekovih kvalitet, je predpostavka človekovega dostojanstva. Odgovornost ostane tudi, ko vse vrednote zatajijo. Odgovornost je zunaj vseh norm. Žrtve so morale umreti strahovite smrti zaradi negativnih osebnostnih potez in pohlepa partijskega vodstva, oholosti, ki jo je gnala v zločine le sla po oblasti, stremuštvo, pretirani egoizem, asocialnost in stremljenje po uveljavljanju lastnih moči. Odpovedalo je človekoljubje, zmagali so najbolj bestialni nagoni. Temeljnim ciljem vzpostavitve totalitarne oblasti je bila podrejena morala v najbolj sprevrženi obliki. To ni bila svoboda, to so bile nečloveške okoliščine bivanja in višek surovosti, ki so pomorile del narodovega telesa in razdvojile slovenski narod.

Kateri ideologiji je bil Dubajič podrejen? Idologiji, ki še vedno vlada v slovenski družbi, ki se ne želi soočiti s problemom zločinov. Ideološke prakse kažejo na zmotne predstave o vrednostnih načelih, ki so se proklamirala s pravšnjo ideološko retoriko in zlaganostjo. Cvetje, luči in obredi so simboli, ki spadajo v svet minljivosti, Kadar koli zvoni, zvoni vedno drugim. Ne pošiljajte spraševati komu zvoni. Zvoni vam! (Hemigwajev vstop v roman »Komu zvoni«.) Zvonilo je Dubajiću! Odrešen je svoje peklenske vesti.
31. oktober 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (7)




















Nekega dne so nas zapustili očetje.
Nekateri so bili še otroci,
drugi mozoljasti dečki
in deklice, lepe kot sadež granáta.
Mnogi smo bili že odrasli možje in žene.
Imeli smo očete, ki jih ni več
med nami. Prinašamo jim sveče,
bele krizanteme in spomine na grob.
Njim, ki so odnesli s seboj vonj
naših las in odtenke barv naših oči.
Na drobce zmleta zrna soli.
Spomini imajo različne odtenke.
Jutro osame, zarjo opoldneva
in popoldan spoznanja.
Čutim se žlahtno in toplo.
V mislih očetu, tisočkrat hvala!
30. oktober 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (2)
Imam še odprt dolg,
ki ga še nisem poravnala.
Tako velik je ta moj dolg,
da ne bo nikoli poplačan.
Je z ravnilom podčrtan.
Vse njegove izrise
je premerilo sonce.

So dnevi, ki nimajo
posebnih oznak.
So pa najlepši relief,
nagubana mehka luč.
plapolanje ognjev v temi,
toplina, ki ima roke in telo,
zdramitve odznotraj.


Je prostor, ki ločuje od zla.
Zakriva praznino ničevosti.
Neke posebne poteze ima,
morda stanje duha v snovi.

Predstavila se mi je
kot podarjenost življenja,
kot usipanje zlatega prahu,
ki prisluškuje zatišju utripov srca.

Tako širokogrudna je,
da niti vedela ni,
da mi je podarila nočno melono,
da ponoči sanjam in plodim želje.

Raztresena je povsod.
Do zadnjega diha
bom pobirala drobtinice
njenega zlatega hlebca.


www.tatjana-malec.si

Slika: Alphonse Mucha, portret Jaroslave
29. oktober 2011 | Kategorije: | Komentarji (0)
1 2 3 ... 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 ... 472 473 474
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201420152016
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31



Št. registriranih uporabnikov: 146917
Forum avtorjev: 15640 Forum teme: 33579 // Odgovorov: 1824641
Blog avtorjev: 3398 // Blogov: 73155 // Komentarjev: 1029127
Avtorji fotografij: 23044 // Slik: 192045 // Videov: 20288 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane