Uporabnik: Geslo:
(Pesem o nespodobnostih)

Naša stvarnost je velika 'superbia'
na vrhu seznama smrtnih grehov.
Egoizem se predaja napuhu častihlepja.
Postala je vrhovna arhitektura, ki omogoča,
da so ljudje zasedli mesta bogov.
Ti sedijo po sobanah, velikih kot vesolje.
Med njimi so bankirji in bogovi dobrotniki,
ki služijo idealom pravičnosti
in se ljudstvu dobrohotno nasmihajo.
Omamljeni od ponižnosti, jih časte.
O, bogoljubje skrita slovenska častiljubnost!
Bogovi s falusom v hlačah skrbijo,
da ne pridejo na dan kršitve,
storjene zoper žrtve bogov boječe.
Ti simboli nedolžnosti nezmožni
pokvarjenosti, so zaznamovani s pohoto,
ki pa ni nikoli tako čaščena kot bogastvo.
Afrodita si želi Adonisa s falusom.
Vse si želijo samosvoje faluse.
Nekakšne provibratorje, ki se znajo
znotraj ene hiše prodajat za tisoče evrov.
Tu igrajo glavno vlogo denarne utehe.
Družba polaga nanje veliko upanja.
Pri nas nastajajo nenadzorovano
astrologi, ki tolmačijo sanje prascev
in delitve dobička, ki so ga ustvarili drugi.
Ajurvedski medicinec daje na ginekoligiji
anestezije oslabljenim maternicam.
Pacienti so zgroženi nad medicino
in civilizacijo izključevalnega odnosa.
Eksperimentalni modernizem pederastov
pospešuje nalet darvinistične teorije
o transformaciji, ki se skriva za steno
moralnih predpisov in državnim
upravljanjem z njihovimi nagnjenji.
Revolucija spreminja spol
in slog življenja v nove utopije in ugodja.
Okrogle mize so javne in služijo
za ideološko obračunavanje preteklosti.
Kdor je vključen ni izključen.
Ne zamuditi priložnosti, da se čutiš njihov!
Življenje je teorija konfliktov.
Vivisekcija svobode v živo.
Prikazuje se ti mišičast Kaligula
kot velik puščavski velblod,
ki ne vzdrži več spolnih odnosov
samo z moškimi. Želi si asketsko nuno,
ki ga bo častila in poveličevala
njegov falus, da bo stari pohotnež užival.
Nato pokonča Adonisa v prašiča
spremenjeni Afroditin razjarjeni mož Ares.
Tu je treba omeniti še ustanovo denarne
prostitucije, ki se ohranja kot izgovor,
da mora biti denar dostopen bogovom.
Vlogo falusa lahko odigrajo le kastriranci,
ki strašno želijo biti to kar niso pod popkom
v smislu uradne terminologije vladanja.
Čudne reči! Turki so svoje žrtve nabadali
na kole, Stalin je študiral v semenišču
in bral Marxa, kako so na mučilnem drogu
zažgali Giordana Bruna, bral je o grožnjah
Britanskega kraljestva ko so španske
kolonije v Karibih spreminjali v pepel,
učil je komuniste kako naj ljudi
žive zabetonirajo v jašek.
Falus je zgodovinsko vprašanje!
V imperialnih kulturah je izziv,
ki meri na poželenje.
Postreže ti z ironijo,
da iz mlahavega stanja vedno vstane
s polnimi jajci testosterona,
ki ga po Ihanu proizvajajo Leydigove celice v modih.
Proizvodnjo in izločanje tega hormona v kri
nadzirajo nadzorni centri v možganih,
obsojeni na zamejenost razuma.
Stroški njegove erotizacije niso zanemarljivi.
Inštrumentalizacija jajc res ni zastonj.
9. oktober 2011 | RTV Kategorija: Ljudje | Komentarji (0)
Imeti moraš le eno hrbtenico,
sposobno nositi težo značaja,
ki ga hoče grbljenje ukriviti in izničiti.
Ne dopusti se razenotiti in ponižati,
si iztakniti oči, vkleniti rok in nog.
Ne dopusti si, da ti ovijejo telo
v zahodnjaško blago.
Praznina je merilo prostora.
Je vakuum za zgodbo,
a na njenem vrtu lahko zraste
tudi prepovedani sad,
protiutež luči,
ki je mera človeškega,
kot resnica s povrhnjico božjega.
Padaš v praznino, vse globlje.
V neprezračeni prostor,
z zamahi poševno v vosek
za odtise profila,
dokler te teža ne zravna v ploskev
svoje umeščenosti v ravnino.
Tako ostaneš ogorek časa
na oltarju vesti, okrnjen, zmaličen,
razobličen, z zdrobljenimi kostmi.
Z masko, ki jo nosiš
kot nadomestilo za svoj pravi obraz.


www.tatjana-malec.si
8. oktober 2011 | Kategorije: | Komentarji (2)
Pri politiku se svoboda izražanja (39. člen Ustave) razume selektivno, glede na odgovornost, ki izhaja po naravi stvari iz njegove funkcije. Ni meje med zasebnim in javnim.

Funkcionarji so izpostavljeni družbenemu nadzoru in so dolžni ravnati ter prilagajati svoje obnašanje in delovanje višjim interesom države. Obnašanje in govor politika spada v javno sfero, kjer koli in kadar koli nastopa in se pojavlja.

Politik je javna osebnost. Pri uradnih obiskih predstavlja politiko države, iz katere prihaja in interese države, ki jih zastopa. Neresno in neodgovorno bi bilo, da politik na uradnem obisku govori kakšno je njegovo osebno mnenje o določeni zadevi in da daje izjave, za katerimi ne stoji uradna politika, izjave za katere ni po funkciji pristojen in spadajo recimo v pristojnost drugega.

Politik si ne more privoščiti »solo« nastope in polagati na jezik izjav, ki moralno zavezujejo državo in so v nasprotju z njenimi interesi. Kar politik pove, ima svojo politično težo in svoje pravne posledice. Zato so osebnostne kvalitete politika ali javnega funkcionarja posebej poudarjene.

Politik ustvarja javno mnenje. Politik naj bi izrekel manjše število premišljenih besed, ki imajo svojo težo. Politik ne more na uradnih obiskih iznašati svojih osebnih mnenj. Pri politiku se pravo zreducira na njegovo osebno odgovornost, ki izhaja iz funkcije in narave stvari njegovega delovanja. Politik mora delovati za blaginjo svojega naroda. Vzdržati se mora vseh dejanj, ki bi kakor koli postavljale svojo državo in narod v manj ugoden položaj.
7. oktober 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (4)
Izplesan je ples zvončkljanja kraguljčkov.
Sad lebdi na veji v tišini drevesa,
ob kozmičnem krvavenju ruja,
ko ptica zapoje alkimistu luči.

V plamenih sredi rdeče rodnice kipim.
Srkam sončne cvetove neba,
za zvezdnimi ognji hitim,
po cvetoče sanje izpraznjenih noči.

Ples svobode, plapolanje v jezikih
orumenelo zelenega tkiva.
Spreminjam se, dodajam in odvzemam.
Zaniham, od svetlobe oslepim.

Ude prosojne stapljam v belo.
Spreminjam se v cvetoče ajdovo polje.
Žejo po dežju umirim.
Spremenim se v mak z okraski plavic
in lepljivih kadulj z rumenimi venci
ob robu gozdnih stezic,
z vonjem po mladostnem koraku
in metuljih z velikimi barvnimi krili.

V dišečem kipenju dneva se nekoč razrešim
kot veje žalujke z njeno jokajočo postavo.
Svetobolje s trpkim deležnikom deklištva,
ki je sanjalo mistiko, drevesno višino rasti.

Prisluhni, mar slišiš glas, ki se zlije
v vsako melodijo, v jok smeha in nasmeh žalosti.
Zlog se povezuje v besedo: jesen.
V srebrnem veku svojih spevov slišim
šelestenja dreves, kako medijo kostanji.

Pletilja jeseni me je vtkala in mi posodila
čevlje za hojo med rjavimi listi.
Kakšen čudež ob vznožju stopal,
ki bo vzklil in rasel čez darežljive zaznave.

Prižiga se že roka ljubezni in narava zaspi.
Tam bele krede z manšetnimi čipkami
rišejo odlagališča za sanje,
medtem ko prsti segajo k soncu
kjer tropolijo plameni
v vrelcih ljubezni in nas upesnjujejo
s tanjšanjem kamnitih zidov med ljudmi.


www.tatjana-malec.si
7. oktober 2011 | Kategorije: | Komentarji (0)






























Hrbtenica okostnjaka drži kozmos.
Iz nje raste glava,
ki razkriva razporeditve planetov.
Strmeča v notranjost,
naslonjena na rob zunajčasnega,
z nozdrvmi, ki dihajo stvarstvo.
Nikjer ni več kotov,
le vznemirljiva oblina,
po kateri se kotalijo posnetki
utrujenih besed od spraševanj.
Vesoljski obeski, izbokline uma
se širijo in plahutajo s krili.
Lebdijo in odkrivajo gube
modrikaste barve, mutaste,
gravitacijsko predane Absolutu.
Metafizični beg, obremenjen s čuti
prostorskih svetlobnih sil ...
Priobčutje, ki drhti in trepeta.
Makrokozmična zamisel novih svetov
na robu sanj, na meji vesoljske zavesti
z regato ladjic, ki rohnijo in penijo
vesoljno morje, izkustvo prostorskosti,
ki zadobiva globino v bežišču
mnogoterosti v nadčloveškem.
Bitje korena, rastlina, človek …
semitskih jazikov, potomec 'hajsidejcev'
Iz 2. stoletja pred Kristusom,
častilec Davidovih psalmov
In Salamonovih od.
O kje, sem nocoj hodila?
Sem mar izginevanje, hlapenje
z ritmom spomina pod dežnikom vesolja.
Nocoj v sanjah hrepenim
po poljubih moškega,
ki je kot gola snov izginil
in se mi kaže kot svetenje,
zven preteklosti, kot ubranost sanj,
ki se zadržuje ob meni kot sij.


www.tatjana-malec.si
7. oktober 2011 | Kategorije: | Komentarji (1)
NOB je zaradi revolucije dobila hudičevski blesk. Upor proti okupatorju je revolucija (Partija) izrabila za prevzem oblasti ne glede na sredstva, ki so posvečevala ta cilj. Revolucija ni bila žametna, temveč krvava. Tito je bil osvoboditelj in klavec. Za zasluge osvoboditve je bil deležen velike časti in slave, za poboje pa ni bil narejen obračun.

Moralni red je zmagal nad mitskim redom.

Pravila igre so 'sporočila': miti v parke med zelenje, v muzeje … Prevladati mora moralni red čaščenja. Mitiziranje totalitarizma je prepovedani sad.

Zgodovina se pogosto obrne proti sami sebi in postane razdiralni element. Zgodovina, ki se opija zgolj z olepševanjem, ni zgodovina, je všečna pravljica in naslada tistih junakov, ki hlepijo po časteh. Zgodovina, ki je uradno zavrgla Kocbekovo prozno knjigo Strah in pogum , da ne bi izpodkopala idološko zapovedano dramaturgijo dobih in zlih junakov, glorifikacijo 'naših' in dehumanizacijo vseh drugih 'sovražnikov' in 'izmečkov', tako da je heretik Kocbek ostal pod budnim očesom tajnih agentov do smrti. To so bile Titove politične geste. Geste veliko povedo o tistem, ki gestikulira. To velja tudi danes, ko je gest na pretek. Pri tem pa ne moremo odmisliti surovega obračuna s povojnimi poboji in jam, rudarskih jaškov in brezen v kočevskem gozdu, v katerih je pod streli opitih zmagovalcev našlo smrt na več kot deset tisoč ljudi. Bili so množično pobiti brez ugotavljanja krivde in sleherne obsodbe. Resnični junaki, ki so se borili za domovino in dali življenja zanjo, so ostali anonimni in se jih komajda še spominjamo. Nepošteno je borce, ki masakrov niso zakrivili, enačiti z revolucijo.

Mislili smo, da smo živeli v svobodni državi, pa smo v resnici živeli v totalitarizmu. Imeli smo kruh z marmelado, namaz je bil le slepilo, ki je naredilo iz nas oportuniste. Živeli smo v ideološkem balonu, v samoizolaciji. Dovoljeno je bilo proizvajati diskurz, ne pa misliti.

Naredili so nekaj sto mučenikov domovine po kriterijih Partije, ostale trpine pa po kriterijih napak in izmeta še pokopati ne zmorejo. V Novi Gorici imajo Delpinovo ulico. V tujini so ga obsodili na 120 let zapora za dejanja, ki jih je Partija poimenovala herojska in zmagoslavna, v demokratičnih državah pa zločinska. V Kopru imamo Titov trg. Zakaj ne glavni ali mestni trg? Trg so zgradili Benečani. Titova ideologija ga je idološko poimensko uzurpirala. Seveda koprski župan se zavzema, da Titov trg v Kopru ostane, kako tudi ne, saj je njegov oče oficir JLA z juga Jugoslavije v Kopru v prejšnjem sistemu obogatel in omogočil sinu drage avtomobile, lepo hišo in udobno mladost. Kako je dediščina samoupravnega socialističnega režima komu ustrezala, naj vsak sam presodi. Krize, ki jih povzročajo sinovi z nasledstvenim dovolilom, bodo zanje še bolj konstruktivne in interesno zaščitniške, stečaji in prisilne poravnave za ljudi pa še bolj dramatične.

Negujejo se tudi tradicije zveze borcev, vzporednosti in priložnosti, da ostane ideologija na prizorišču kot pro forma izgovor za najsvetlejše ideale braniteljstva domovine, v resnici pa gre za braniteljstvo starih pozicij. Na prizorišče je vržena avantgarda bogatašev in politikov, ki teži k totalitarni družbi prihodnosti, državnemu naročanju morale, kontroli računalnikov in elektronskih čipov, usmrtitvi bralcev z brutalno literaturo in vulgarnim žargonom, celo do svojih otrok.

Z alegorijskim bogastvom Titove ceste naj bi odpeljali človeško pamet v vzvratno smer na smetišče zgodovine. Intuicija Ustavnega sodišča je najboljša himna svobode in demokracije, če odmislimo okultne igre, ki se jih igra oblast z nami. Prevladujejo 'vrline', kot so pokornost, licemerstvo, laž, nizkotna morala in odnos do vodje, ki ga nimamo in bi ga očitno znova radi imeli, da bi hodil po denar v Ameriko. Oblikujejo nas v smislu afinitet razvrednotene kulture, nezmožne videti sebe in kruto realnost, ki pesti narod. Hiša dekadence, v kateri se je zbudil moralni čut, da se pobijanja ne sme častiti, je zaznamovan s pomembnim spoznanjem, da je treba vedeti, da je Evropa že zdavnaj odklopila voz totalitarizmov in da je treba spoštovati črto razločevanja.

Zakaj torej Titova ulica in ne Ulica neznanega partizana ali Slakova ulica? Zato, ker sta se partizanstvo in upor politično zmanipulirana na imenovalec Partije. Poimenovanje Titove ulice je bila čista manipulacija s čustvi ljudi.

To, da banke in peščica obogatelih mrež neusmiljeno kolonizirajo in razdružujejo narod na kaste revnih in bogatih, to da je bil izvršen zločinski udar nanj z izropanjem države in njenega dobroimetja, to da so grobo kršene človekove pravice, kot so pravica do dela in preživetja, pravica do človekovim potrebam primernega zdravstva, pravica do poštenega in pravočasnega sojenja, pravica do dela in preživetja, pravica do pravičnejših pogojev šolanja in pravičnejših pogojev mladine za ustvarjanje družin in druge stvari, ki so se pokazale ponesrečene, te kršitve človekovih pravic se bo očitno morale prenesti za reševanje v prihodnji čas. Ali človekovo dostojanstvo lahko čaka nanje?

Bravo Ustavno sodišče, klavca mrtvih ste posredno obsodili, treba bo obsoditi še klavce živih!
6. oktober 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (27)
1 2 3 ... 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 ... 465 466 467
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201420152016
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31 1



Št. registriranih uporabnikov: 144758
Forum avtorjev: 15594 Forum teme: 33474 // Odgovorov: 1817540
Blog avtorjev: 3355 // Blogov: 70650 // Komentarjev: 994801
Avtorji fotografij: 22639 // Slik: 186364 // Videov: 20247 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane