Uporabnik: Geslo:
Prihajam vase.
Potiho.
Ta hip.
Po kapljicah.
Pronicam skoz luč,
kakor da bi v duši čakalo
milijon semen, da vzklije.
Ena sama gostoljubnost samotni sreči
in vrtoglava razsežnost življenja.

Vstopam proti zlatemu somraku.
V sebi nosim zamolčane besede,
ki se zlagajo v zakladnico srca,
zatopljene v hojo
po svoji svetli sanjski stezi.

Sama sem.
Sama s svojim molkom.
Sedim v svoji cvetni čaši,
pogreznjena v cvetni mešiček,
kakor mravljica prekrižanih tačk.

Vsaka kaplja me jemlje vase
in poganja v cvet,
v plapolanje polj.

Premagujem utrujenost.
Hodim.
Zamujam vlak.
Sedim na postaji.
Čakam.

Vlak vrešči in piska.
Vstopim.
Oddrvi.
Pošastno lesketa se mu streha.
Zvezde so se prekucnile
in razelektrile nebo.

Lokomotiva se poganja
prek opustošenega polja.
Odprem oči.
Vozim se po skrivnostni poti.
V notranjščino.

Ali si ne bom nič zaželela?

Votlo buči moja izgubljena kri.
V njenih globinah so izbe.
Poglej, skrite globeli,
preplezaj stene,
preskoči previse,
poženi se v strmine,
čez bremena ljubezni!

Skoči v reko življenja!

Hlap se je dvignil v nebo.
Dež mi je orosil obraz.
Zapodim se po razbeljeni cesti želja.
Desetkrat umrem in znova oživim
za svoje ljubezni,
za plapolanje srca.
V moji globini je seme krvi,
krvi, ki se pretaka kot nora.


www.tatjana-malec.si
12. september 2011 | RTV Kategorija: | Komentarji (0)




















Kako lepo bi bilo,
ko bi izba
izdihovala vonj
iz krušne peči,
kakor diha mati,
ko prižema otroka
k žerjavici svojih prsi.

V prgišču prhavke
v domačiji
je nekoč žarel nasmeh
in obvisel
na okrižju
ob brezvetrju
šipkovega grma.

Izbe
so razdišale
starožitni
prvinski vonj.

Samorodni ogenj
se vrača v spomin
in dogoreva
v starodavni plamen.

Beli cvetovi
dozorevajo
v kaplje krvi
in dežijo
v volhkost drobtinic
razkrehnjenega
kruha.

V žalni obleki
prezeblih sten
domačije
rosi oko
čez svodovje
dimnega tančičja.

Čakam
na svetlobo
materinega nasmeha
nekdanjih dni.


www.tatjana-malec.si
12. september 2011 | Kategorije: | Komentarji (0)


















Dvouh napenja sluh.
Psst ..... zdaj lovijo!
Psst ..... zdaj smrčijo!

Generali štaba Bolus rubre spe,
žolti gronolom mrači jim um.
Kužnost na kalini z žabjeglavci
na mrladi so odblejali mufloni,
goban oteka, jezo puran srti,
zaledeni mlaka sred prsti.

Kapelnikovo gibanje stradež vodi.
Gula guga prste nad obaro.
V mrkačih slo spodmočenih junakov
se od vbodov kokainskih igel odžeja,
pod sodom gobec brada odceja.

Poživilo se z junaštvom hvali.

Leteča mušica v zrklo trči,
jezi pamet skuzma suha pampa.

Krvolok pobral je svoje oči.

Odsvit apokalipse na poljani:
p r v i
j e z d e c
dolgo brado nosi;
d r u g i
j e z d e c
pandemijo trosi;
t r e t j i
j e z d e c
se vozi s tankom po rdeči rosi.
Stoični nogi stojita med mrliči bosi.
Bog maline žejnim nosi.

Razkapan v razpreden jarek
gonjaačev slani pot zaudarja,
stočen je stud zamenjljivega glavarja,
v zrklih razpadajoč spočetek nosi.
Muh smradu preplavi Orkus,
infamnost razpolovi Korteks -
reztreščen se skotali
v razkleščen surogat duha.

Kalužajo se gudeki ....
Kalužajo se gudeki ....
Kdaj Nürnberg?
Kdaj Nürnberg?


www.tatjana-malec.si
12. september 2011 | Kategorije: | Komentarji (1)
V slovenskem pravopisu piše, da je drekač tisti, ki prostaško govori. Kot na primer, če se kdo hoče o nekom visoko kulturno izraziti in o njem lepo govoriti, objavi sestavljenko iz dveh nezdružljivih besed DreKomunikacija ali DreKultura . Tako da svojemu obrekljivemu članku vzvišen plemeniti naslov, ki ustvarja iluzije, da je takšno izrazoslovje domena "taboljših". Hja, ta žargon izhaja iz šole, ki je bila rezervirana za posebno nadarjene šolarje z Balkana.

Za drekača ni pomememeno ali je bele ali črne ali rumene polti, niti ni pomembno katera mati ga je rodila in vzgajala, skozi koliko razredov šole se je prebil in h kateri politični opciji spada. Drekač je lahko le nezaslišno neznačajska oseba, ki opravlja za hrbtom in zato je tak človek tudi nezaslišno ciničen, inteligenčno ne pretirano na civilizacijski ravni. Ogledalo njegove inteligence so njegovi blogi in dialogi njegovih prijateljev po pravilu: »Povej mi s kom hodiš in povem ti kdo si!«.

Za drek je v slovenskem pravopisu zapisano:

1. Drek so neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo; blato, govno, iztrebki: stopiti v drek; kurji, pasji, svinjski drek; smrad po dreku; umij se, smrdiš ko drek

2. nizko kar je malo vredno, nepomembno: vsak drek si zapiše; joka za vsak drek; tepec boš ostal, če boš bral takle drek tako slabo knjigo / bil je proti vojni in sploh vsemu temu dreku // malo vreden, nepomemben človek: ti si drek proti njemu / kot psovka na, drek hudičev, da si boš zapomnil, kdaj si izzival

3. nizko neprijeten, zapleten položaj: zdaj si pa res v dreku; zmeraj je pomagal komu iz dreka

4. nizko, v prislovni rabi izraža a) navadno v zvezi z en močno zanikanje ali zelo majhno mero: to me pa res en drek briga; vse si je sam pripravil, doma je en drek dobil; iskal sem, pa sem en drek našel b) v povedni rabi omalovaževanje: drek je vse skupaj / elipt. pravi drek, če me premestijo

5. nizko, v medmetni rabi izraža močno zanikanje ali omalovaževanje: drek, ne bom se pustil; drek, pa taka zabava!

● nizko vse en drek je, če grem ali ne vseeno je; nizko tako za en drek je, da bi ga še otrok lahko pretepel brez moči, šibek; nizko pritožuje se za vsak drek za vsako malenkost; nizko biti, stati do kolen v dreku, biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju

Toliko o "DreKomunikaciji" ali "DreKulturi"! To je travmatična podalpska realnost z moralno pravico, da vsakogar, ki se mu zahoče oblati.
11. september 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (11)
Nič čudnega ni, da je razbijal
besede kot orehe, jih luščil
in ločeval jedrca iz njih.
V delček trenutka je vložil
svoje najpopolnejše stanje.
V eruptivnem izobilju truda
je hrepeneče hlastal rečne valove.
Ko je prišel do bistvenega,
je razgradil svojo občutljivost
na osnovne delce in odkril
nakopičeno vírje v sebi.

Postal je in iz negibnega stanja
stopil čez rob in zastrmel vzvratno
v svoje oči in z dvomi zapolnil
votli luknji v lobanji.
Dihal je v presledkih.
Iskal je teze, antiteze in sinteze,
slikovite in pestre zaznave.

Pretirano linearen zapik v točko
je zadel misel enoceličarko.
Bila je notranji prostor višje oblike.
Med nezlikanim perilom se je
sprehodil po stanovanju
in obrnil hrbet mirnim stvarem.

Zastrmel je in na oknu je zagledal
omote rdeče svile, ki se valijo
predenj in se zibljejo na glasilkah sonca.
Neznani čas ga je nagovoril z glasbo,
s kompozicijo sedmih tančic.
V vzvratnem ogledalu so umirale želje.

Zaplaval je v svojo dišečo delto,
med cvetoče vrtove grandioznih azalej
kozmične redkobesednosti izročanja
in z veščino sprejel brezbrežje izrekanja
večnosti z drugačne pozicije.
Spremenil se je v metulja in odnesel
na krilih cvetni prah na Mars.


www.tatjana-malec.si
11. september 2011 | Kategorije: | Komentarji (0)





















Na tisoče steklenih sten nas ločuje.
Vsi imamo alibije, da smo se videli,
da smo se prepoznali eden v drugem.
Utemeljeni smo med pregradami,
kakor dediči retort iste matere.
Veduta v vertikali prozornih ploskev,
evklidski prostor trirazsežnosti,
kot bi nas bogovi utesnili v svoje uzde
in nas razporedili v družinske albume
s tisočerimi slikami iste družine.
Razdeljena bitja smo v lupinah časa.
Umirjeni ob opoldanskem počitku
žuborimo v svojih steklenih posodah.
Svetimo se od soli, kot da je nebu
nekaj zbežalo iz spomina,
nas zakrilo z vidnimi zastori
in razdelilo kletke po lovkah meduze.
Spopadamo se med nebeškimi gnezdi.
Ne vem ali sem komu hrana
ali je drugi meni jed.
Neločljivih nagnjenj sem z redkimi
odbleski različnosti z drugimi
zastekljenimi bitji. Z nohtom praskam
po šipi in vabim, da pljusknejo bitja
iz svoje posode v mojo.
Vse naokrog so same prosojne zavese
in na tisoče krat razmnoženi jaz.
Ravnodušno se mi zarezuje pogled
hlepečega jelena po vodi.
Utrujena hiram v samoti drugega.
Ne dovolite, da bi vaši prividi
spačili moj obraz v vašem.
Opazujem se iz razloga sledenja.
Prazno ničelno mesto razdeljenosti
je sam vrh vznesenosti božje vèdnosti,
ohranjujoči spomin, da se gledamo
v mejah neprepoznavne usode.
Beremo se kot knjige v češnjevi koščici,
kot še nedokončani duhovni organizem,
razdeljen v drobna poglavja z različnimi
slapovi vedenja o sebi od kod prihajamo
in kam sledijo misli skozi zaznave pregrad,
a ko dejanje usahne v razumu enega,
si utre svoje nove sledi v razumu drugega.
Kakor jeleni rukamo ob steklene robove
in se kotalimo v svoji posodi
vzhodno od rdeče pege na Jupitru
Vse nas spremlja en slepi nemir,
besni in tuleči čas prebija membrane distanc,
vse se spreminja ko potujemo na vzhod
skozi turbulentna območja,
ko prihajamo in izginevamo z viharji
v val poželjivosti neke neznane polastitve.


www.tatjana-malec.si
11. september 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
1 2 3 ... 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 ... 458 459 460
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201320142015
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30



Št. registriranih uporabnikov: 143238
Forum avtorjev: 15555 Forum teme: 33399 // Odgovorov: 1811516
Blog avtorjev: 3318 // Blogov: 69112 // Komentarjev: 973077
Avtorji fotografij: 22386 // Slik: 182291 // Videov: 20339 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane