Uporabnik: Geslo:
Pesnik je arhitekt svoje stvaritve. Njegov gradbeni material so besede, ki so gradniki smislov. Posamezne besede se pomensko povezujejo v metafore, te pa sestavljajo celoto pesnitve.

Večpomenska besedila metafor so organska snov, ki tvorijo vezivo razodevajočega pesniškega sporočila. Metafore so stavki z igrivo, simbolično, epistolarno in tudi polemično govorico dvoumnih ali večumnih pomenov besed. Pesniška misel ustvarja prostor, kjer najde beseda svoj preneseni pomen nerazkritih misli. Metafora razbije misel in iz njenih delcev gradi strukturo. Pesništvo bi lahko poimenovali arhitektoniko upesnjene umetniške stvaritve.

Metafora se razpira v svet, ga izrisuje v večbarvnih odtenkih, mnogoplastno, žarči ga z mnogopomenskostjo in predstavlja enkratnost poetove domišljije, ki se razprostira v neslutene daljave in dolbe globine k izviru spoznanja. Svet razgrinja s svojim molkom, ki mu sledi pomišljaj, čustvo in zadostni razlog, da notranji dialog s slišanim razloži v metaforičnih podobah.

Metaforična govorica je inovacija. Gozd simbolov očiščuje in omogoča dihanje; je razsežje mnogopovedanosti in mnogoglasnosti, izraščeno v razodevanje nezavednega. Beseda daje mislim barvo, vzgib duše in oko srca jim dajeta prostorsko in časovno razsežnost, harmonija jih pa uglasbi. Polifonija izstopi iz sebe kot govoreči jaz, ki želi povedati.

Absolutni notranji jaz nagovori pesnika, da kot etična oseba z neposrednim življenjskim izkustvom pripoveduje. Pesnik potrebuje njegovo zanesljivo besedo, če hočeta preživeti v medsebojnem zaupanju v skupnem duhovnem prostoru. Nemir se vprašujoče in razkrivajoče oglaša. V samodanosti in odprtosti se pesnik usodno izroča svojemu duhu. Navdihi so zadrževano dihanje na dnu potopitve v morje in vdih, ko priplava na površino. So klici v odmevajoči votlini: »Oglasi se!«

Poezija je upor, je izstopajoča moč kreiranja, ki se metafizično udejanja kot okrepljena nadčutnost, kot razum in krhka občutljivost na skrajni meji resničnosti biti, ki se zgodi.

Pesnjenje je metafizični angel, ki nenehno plapola s perutmi v pesniku in zatrjuje, da mu ima nekaj povedati. Hrani in razrešuje se s koščki sveta, ki vstopajo vanj. Živi v sozvočju z načeli, ki obravnavajo osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti duha in volje. Pesnikovanje je ontološko dimenzioniranje lastnega odnosa do sveta, je ustvarjalni trenutek filozofije, ki se hoče udejanjiti kot struktura odnosa, kot vzgib in razrešitev.

Poet stoji med ničem in vsem, steguje roko in zaobjame skrajnosti, spusti se do roba in se dotakne obeh neskončnosti. Vsaka pesem je enkratni in edinstveni dogodek notranje govorice. Pesnik doživlja izkušnjo neskončnega, ki se mu razgali in zagonetno odmakne. Ko preseže mejo svoje končnosti, se razglasi svetu kot sopotnik, ki se dvigne še višje v obzorje neba in išče Hubblove teleskope, da bi se pogledal navznoter. Sešteva druge v sebi in sebe v drugih in izpopolnjuje svoje (samo)zaznavanje s (samo)prevaro, da je neskončni neumrljivi duh v končnem bitju, ki se izraža intuitivno.

Poljublja roke, ki so se dotaknile njegovih oči, da je spregledal. Odrešen skrbi, da na vsak njegov zakaj odgovarja drugi, ki ima pri roki trdnejše resnice, kot jih kaže svet, zato se mu zdi samoumevno, da se reducira na sprejemanje notranje evokacije iz zavesti tretjega, ki si ga znotraj ogleduje kot dovršenost svojega bitja in nagovarja svet onstran dobrega in zla.

Pesnik posluša, kaj govori njegov deziderat. V umetnosti zre duh samega sebe v popolni svobodi zunanje lupine. Prebivalec Olimpa, se umakne s sedeža bogov in gre v svet, da svoje fantazijsko Dionizično ugodje nadomesti z resnico, vse bolj ga prežema mera, ki označuje njegov odnos do realnosti, da se reproducira kot apolinično estetsko, etično in lirično izkustvo.

Poezija izhaja iz notranje potrebe, da se navdušujoči in navdihujoči duh instinktivno iztisne iz duše, ko začuti absolutno neodvisno hotenje za dosego najvišjega namena, ki ga imajo stvari v ljubezni, pravičnosti in lepoti.

Ko svetloba poplesuje v sakralnem razpoloženju in razpolaga z idejami, se rodi pesem. Poezija s svojo sporočilnostjo izpoveduje, sproža vprašanja in dvome, a navdih nagovarja, kako naj se razpotegnejo poteze roke in peresa, da bo »poiesis« postala zrcalna slika poetove duše, eksistencialne verodostojnosti pesnikovega doživljanja sveta, kakor tudi odsev oblike, lepote in lastnosti, oplemenitenih s krepostjo, silo, močjo in bogastvom jezika, barvitostjo sloga, močjo izraza s poglabljanjem lastnega čustvovanja in mišljenja, v sorazmerju s prečiščeno občutljivostjo notranjega poetovega opazovalca in bralca.

Arhitektura pesniške stvaritve se odlikuje po literarnih prvinah. Pesniški opis je izrazito individualen, temelji na lastnih čustvih in vtisih. Naracija naj sledi notranjemu doživetju, notranjemu ritmu, s katerim pesnik izraža svoje misli in čustva.

Poezija je naše sedanje realno bivanje, spoznano in doživeto po svojem bistvu. Poezija je čustvenost, lepota, šepetanje, blagozvočnost in iz duha vznikla beseda, ki na skrivnosten in dvoumen, a hkrati intelektualno dojemljiv način sporoča in daje čutiti, da je človek vrednostno bitje v nedovršenem stanju sveta.

www.tatjana-malec.si
7. februar 2012 | RTV Kategorija: Kultura | Zaznamki: 8. februar, dan slovenske kulture | Komentarji (2)


















Poezija te zajame,
zavije v svilo
in spremeni v sladkorni trs.
Je lapis za ižiganje ran
in divjega mesa.
Ti pogasi žejo duše
in oživi glasbo v tebi.

Čudežno izpraznjena vsebina izrekanj,
ki blažijo hrepenenju bolečino rojevanja.
Donošena porodna voda v slapu besed.
Moja odžejana grlica med stenami bivališč.
Sok izvotljenega drevesa, ki se cedi
po stenah maternice in zadiši v razcvetu.

Poezija, odsev mojega tkiva in krvi.
Pozibavanje rastočih vej v večernih sapah.
Cvetenje umito v nežnostih juter,
ki se spreminjajo v sad otroškega telesa.
Stihi so vrt med sušo in vročimi vetrovi.
So jutranja rosa, ki blaži cvetu obraz.

Hranim se z njeno bližino, dotiki,
mlekom njenih dojk, neusahljivo močjo
in s plodnostjo, ki se spreminja v seme ljubezni.
Shranjena teža duše, na katero so privezani
preroški glasovi šumenja morskih valov,
ki so se ustavili v kanalih in pretokih srca.
Vrelci bolečine in nore slasti.

Obzidje, s katerega padam v slapovih,
ki me pijejo odprtih ust in jaz se lepim ob kamenje,
pobiram jih in gradim gradove svojih sanj.
Prepoznam se le v svojih zamudah in glasu.


www.tatjana-malec.si
7. februar 2012 | Kategorije: | Zaznamki: Ob prazniku kulture, 8. februarju | Komentarji (1)
Nonotovi kanarčki

Na nonota Jožefa me vežejo lepi spomini. Iz zgodnjih otroških let mi še danes v ušesih žvrgoli kanarčkovo petje, ki sva ga skupaj poslušala. Moj nono je kot invalid iz prve svetovne vojne zaradi poškodovane noge lahko hodil le s palico. Zaradi kosa granate (šrapnela) v nogi je zelo trpel. Zato je veliko sedel in poslušal petje kanarčkov, ki so domovali v prostornih ptičjih kletkah.

Imenoval jih je kanarini. Bilo jih je za cel ptičji zbor. Zanje je lepo skrbel. Delali so mu družbo in vedno je govoril, kako ga pomirjajo. Nono mi je rad razložil, da kanarčki prihajajo iz toplih krajev, s Kanarskih otokov.

Ko danes razmišljam o nonotu in kanarčkih, vem, da so bili ti mali rumeni puhasti 'piščeti' nonotova totemska žival. Večkrat mi je povedal, da so povezani v mrežo zborov, pevcev, častilcev moči zvoka in da ima njihovo petje zdravilno moč. Nonotu so blažili njegovo bolečino.

Nekaj posebnega je bilo v njihovem zvoku, kakor bi petje snubilo veselje in sončno vedrino. Nono se je ob petju kanarčkov pogosto zamislil in malce zadremal, kakor da bi odšel s tega sveta in od vseh, ki smo ga obdajali in kar ga je obkrožalo. S svojim kratkim spancem, morda tudi z meditacijo, se je potopil v mir in se po ne prav dolgo trajajoči zatopljenosti vase vrnil ves okrepljen in zadovoljen ter se mi lepo nasmehnil.

Zgotovo pa je medtem mislil tudi na svojega odsotnega sina. Imela sem občutek, da so kanarčki vzeli nase vso njegovo bolečino, ga razumeli in mu s svojim petjem vrnili vedrino duha. Zelo rad je imel glasbo in ker si bolan ni mogel privoščiti napora, da bi kdaj zapel, je to prepustil kanarčkom, da so žgoleli v zboru. Nono je kanarčkom posvečal vso skrb in pozornost. Hranil jih je s semeni, trdo kuhanimi jajci in radičem, ki ga je sejal in žel zanje.

Zaradi bolečin v nogi nono ponoči ni mogel spati in je vstajal zgodaj zjutraj. Takoj ko so ga kanarčki zagledali, so poskrbeli za njegovo dušo. Prepričan je bil, da je vse ptičje petje namenjeno samo njemu, lajšanju njegove bolečine.

Ta jutranji prizor ga je vedno razveselil in potolažil. S kanarčki je živel v nekakšni simbiozi. Odnos kanarčkov do mojega nonota je bil plemenita zvočna igra glasov, tako žlahtno, prepričljivo, vabljivo in mikavno petje, ki še tako nesrečnemu človeku vrne prijetno čustveno razpoloženje in vedrino.

Moj nono se je smehljaje vedno rad pogovarjal z menoj, ko sem ga kaj vprašala o pticah. Vesel je bil, celó ganjen, ko je začutil mojo voljo in pripravljenost za pogovor o njemu najljubši temi, o kanarčkih. S pogovorom o kanarčkih sem mu hotela povedati, da ga imam rada. Z novo vsebino pogovora je moje prijateljstvo z nonotom dobilo novo obliko in še bolj zaživelo. Nono je s kanarčki doživljal svoj glasbeni navdih. Druženje s kanarčki je doživljal kot posebnost, ki mu osmišlja življenje v času, ko ga obliva in pretresa bolečina, ki se je dotaknila tudi kanarčkov.

Ob nonotovi smrti sem bila stara enajst let. Zelo sem pogrešala njega in tudi živahno petje in utripajoče življenje kanarčkov. Po njegovi smrti so peli z vedno manjšo vnemo, dokler niso njihovi glasovi povsem zamrli. Ti njegovi kanarčki so bili obdarovani z ljubeznijo do človeka.

Naučili so se ga razumeti. In tako sem zvezo s kanarčkovim petjem ohranila vse do danes. Le kdo se ne bi pomiril, se zatekel v samoto in se umaknil hrupu zato, da bi poslušal ptičje žgolenje, ki je tako skrivnostno lepo in pomirjajoče. Še dandanes grem zelo rada v gozd, kjer me pojoči ptičji podmladek s svojim žvrgolenjem tako prevzame, da se vselej spomnim na svojega ljubečega nonota.

Danes je na sosedovem vrtu začivkala sinička. Spet sem se spomnila na svojega nonota in na njegove kanarčke, tokrat z verzi: Nonotu je kanarček pel,/ ko je trpel in umiral./ Mir in počitek mu je želel./ Tako glasno je žgolel,/ ko je moj nono trpeče hropel./ Še poslednjič kanarček je pel,/ nato še sam v smrt je odšel./ V kletki še glasu ni več premogel,/ strmel je v prazno,/ živel je sam,/ dokler je le mogel.
7. februar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (1)






























Ko je stopil v veljavo nov sistem digitalne transmisije
s tonskim in vizualnim snemanjem vesolja,
sem enega vprašala:
'Povej mi, kako je tam,
kjer si ob prihodu odpoljubil majhno smejalno gubo
Nikogaršnje dežele?

… Sprejeta luč mi je ugasnila v duši.
Kmalu bo res čas za njihovo vrnitev,
pa si ne drznem vznemirjati vesoljske tišine
s svojim repom, privezanim na korteks.
Saj se razumemo, oče je finančno uspešen idealist.
Poti so shojene, a jaz oklevam. Tukaj mi je lepo.
Prisegam, da sem jih spoznal skoraj vse po obrokih.
Veliko veščin sem se od njih naučil.
Oni so odšli in name pozabili v škornju šampanjca,
saj mladega ptiča še niso hoteli prišteti k svoji jati.

Sem del nedokončanega programa.
Objokujem jih, ker so odšli brez mene,
saj bi jim lahko bil v veliko pomoč.
Tako z distance se ne moremo usklajevati.
Njihove telefonske številke so še v imeniku.
Zvoni v prazno.
Samevajo v globoki samoti.
Tavajo po cesti brez konca.
Pospravili so letino življenja in odšli.
Niti pomisliti ne smem, da so tudi oni
imeli ideale, otroke in križe.
Neuresničene ideale so odnesli s seboj.
Otroke in križe so odložili.
Križe so prej naložili drugim na ramena.
Niti enega niso vzeli s seboj.
Muke drugih in križi se jih nikoli niso dotaknili.

Ne vem, kaj sploh počnejo v tistem velikem oceanu!
Morda plavajo v globino in bodo začeli rasti
in se spet vrnili, čeprav se sliši malo verjetno.
Nekateri so bili nori, neotesani, dolgočasni,
egoistični in militaristično zadrgnjeni tirani.
Drugi so še kot otroci kradli cigarete in žvečilne gumije.
Mnogi so puškarili. Veliko jih je, ki so prebrali
samo eno knjigo v življenju /komunistični manifest/
in svoje otroke preobrazili v turbokapitaliste.

Vsi pa še od tam mečejo oči na komunizem.
Nekateri še nagrobnikov nimajo, oni pa na veliko
govorijo, kako si bodo postregli s sadjevcem,
morda kar s hruškovcem, ko se vrnejo delat revolucijo.
Vidim jih nekaj, ki od tam že kopljejo nove grobove.
Pa ne sebi. Živim tukaj!
Problemi razredne logike in razdeljenosti tarejo ljudstvo.
Oni tam pa so otroci čarobnega obrazca,
ki ga je mogoče ustvariti čira – čara,
s čarobnim pendrekom.
Vsa ta partijsko- fevdalna garnitura
plava po vesolju kakor jata krokarjev.
Vesolje je sociološki pojem.
Kadrirana oblast od zunaj.
Atributi nekdanje moči.
Si zamislite srečanje novomarksistov
s staromarksisti in govorjenje v moraličnih
prikazih, kot so goljufivost, pogoltnost, pohlep …
Tam veslajo še vsi z rdečimi lasmi.
Za vsak primer nosi vsak s seboj nekaj dinamita,
če bi srečal v neskončju človeka, ki ga je sovražil.
S seboj nosijo arhivske zgodbe in tablete za alergijo
na črno – bele – rdeče – plave in tako naprej.
Celo novo nakupovalno središče orožja so si izmislili
in revolucijo do zadnje kaplje krvi. Radi bi se vrnili.
Nikoli pa ne povedo, kdo je česa osumljen
in kako bodo obračunali z njim.
Vse poteka konspirativno.
Da le ne bi srečali zarodkov političnih nasprotnikov!
Spopad bi bil hud in neizprosen.

Mi tu, se pa delamo, kakor da ni nacionalnega problema.
Iz društva Anonimus so jim poslali telegram v vesolje!
Vendar njihova oblast brez mišljenjske opozicije je totalitarna!
Na hekerje se ne odzivajo nikomur.
Neprekosljivi mojstri Centralizma!
Odložim pogled v zvezdno nebo in se zazrem skozi okno.
Zagledam luksuzen črn avtomobil,
kupljen s kreditom Ljubljanske banke.
Stoji pred garažo, brez gradbenega dovoljenja.
Rečem si: Aha, to so oni, ki so ostali
in se jim bodo kmalu pridružili!
Plačajmo jim še prevozne stroške,
da jih letalo zanesljivo pripelje v raj.
5. februar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (6)



















Pesnik Tomaž Šalamun bi lahko pomagal
presti niti tej pesmi, saj sploh ne vem,
kako se ji streže, ko pa pokajo pesnici žile
kot zreli pečeni kostanji jeseni.

Zunaj se prebuja pomlad!

Platane krilijo z rokami in zbujajo sonce.
Ob nogah jim šumijo vali gostega morja.
Ladji kodrajo ribe pot po modrosivi poljani.
Zemlja s požegnano vodo že izpareva zeleni obraz.

Nad nas je priplul nabrekel oblak,
z rdečim velom ogrnjen, obut v rožnati čeveljc.
Sonce je zardelo nad žensko golih ramen.
Ribnik lepote umiva jablani dušo.
Poželek v vrtincu brezspolnih slasti.
V pljučih zemlje že cvetijo nasadi.
Neprekosljiva pomlad na pregibu letnega časa.
Na vršičkih vej vstaja življenje.
Brezmejno utripanje in dihanje breze
v lupini izsušene pesti.

Krogla samotna, ki se ji datelj pod jezikom topi.
Prvi poljub predno zdrsne v nepotešene strasti.
Bleščeče roke v mesečini, kakor silhuete deklet.
Z ostrine noža že drsi zaledeneli vid, sluh in ugriz.
V njem se zbujajo drevesa, rože in vrtovi.

Studenec odžeja shirani svet.
Ta večen gost drema v čarni stekleni vitrini vesolja
kot izsušeno telo ženske že skoraj brez krvi.
V njej spregovori rdeče nebo.
Obiskal jo je čistokrvni moški,
preboden v srce s pogledom žarka
iz njenih sončnih ljubeznivih oči.
Bil je kakor pogled na sejalnik otrok.
Odšel je v času, ko ji je obraz ovenel
in se vrnil kot zvok v trebuhu nove rasti.


www.tatjana-malec.si
3. februar 2012 | Kategorije: | Komentarji (2)
Ljubiteljem primorske zgodovine priporočam branje knjige avtorice dr. Mire Cencič »Primorska sredina v primežu bratomorne vojne«, Slovenska matica 2011, 394 strani.

Avtorica knjige je rojena v Tomaju. Kraševka je klena Primorka, narodnjakinja in braniteljica slovenstva, njena dela izpričujejo resničnost, ki je zasidrana v zavesti upornih in domoljubnih Primorcev.

Po poklicu je doktorica pedagoške znanosti in docentka za didaktiko Pedagoške fakultete v Ljubljani v pokoju. Kot raziskovalka in strokovna publicistka redno objavlja v revijah Ampak, Kras, Mladika, Rodoljub ter v nekaterih zbornikih in monografijah. Znanstveno-raziskovalno proučuje zgodovinsko dogajanje na Primorskem, predvsem tigrovsko gibanje, delovanje goriške katoliške Sredine ter narodnoobrambno delovanje slovenskih duhovnikov v Beneški Sloveniji.

Napisala je vrsto odmevnih domoljubnih knjig s področja novejše zgodovine in domoznanstva: Tigr, 1997, Prof. Ivan Rudolf, 1998 (v soavtorstvu z Jurijem Rosa), Moč domoljubja, 2002, Tomaj Krasa raj, 2004, Črni bratje, resnična zgodba 2005, ponatis in dopolnitev, 2011, Beneška Slovenija in njeni čedermaci, 2008, Primorske pesmi rodoljubja in tigrovskega upora, 2010 (zbrala in uredila). Njena najnovejša knjiga, vredna vse pozornosti strokovne in širše javnosti je Primorska sredina v primežu bratomorne vojne. Delo se ukvarja z izredno zapletenim medvojnim obdobjem na Primorskem, v katerem so sredinske politične organizacije in posamezniki iskali pot za sporazumevanje in skupno politiko odpora proti fašizmu. V letih od 1941 do1945 so bile razmere na Primorskem drugačne kakor v tistem delu slovenske zemlje, ki je bil del kraljevine Jugoslavije. Množičen oborožen boj se je začel dve leti kasneje Ljudje, tudi izobraženci, niso do podrobnosti poznali razmer, poteka in posledic državljanske vojne. Izobraženci so preudarno razsojali, a so bili brez moči, ker so se znašli pred izvršenimi dejstvi. Tako je mogoče delovanje Sredine presojati le z vidika teh specifičnih razmer, le tako je mogoče razumeti, zakaj je na Primorskem potekal narodnoosvobodilni boj drugače kot v osrednji Sloveniji, zakaj so se duhovniki postavili na sredino, ne pa v bran pred komunizmom. V motrišču knjige je narodnooobrambno delovanje krščanskih socialcev v vojnem času, torej goriške sredine, ki se je v svojih izhodiščih povezovala s predvojnim časom. 
   
Avtorici dr. Miri Cencič se zahvaljujem za domoljubne bisere njenih del, ki so Primorcem tako prirasli k srcu. Pronicljiva dela izhajajo iz resničnega življenja, pričevanj in razpoložljivih virov, prav zato imajo posebno zgodovinsko težo in prepričljivost.

Avtorica dr. Mira Cencič je v uvodu svoje zadnje knjige zapisala pomenljivo Petrarkovo misel: "Govorim, da bi povedal resnico, a ne zaradi sovraštva in da bi preziral druge."
2. februar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
1 2 3 ... 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 ... 501 502 503
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
26 27 28 29 30 31 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 158740
Forum avtorjev: 15778 Forum teme: 34088 // Odgovorov: 1851460
Blog avtorjev: 3514 // Blogov: 81646 // Komentarjev: 1175873
Avtorji fotografij: 24806 // Slik: 211434 // Videov: 19726 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "