Uporabnik: Geslo:
Gledamo v svetovne probleme, ne prepoznamo pa svojih.
*
Preživite mesec v vlogi premišljevalca, kaj boste potem ...
*
Dosedanje politike: ideološki eksperiment legitimiziranih neumnosti, katerega rezultati so služili izbrancem, ki so kot ščurki lezli izpod tranzicijskega tepiha.
*
Sledljivost pripravljavcev zakonov vodi k enim in istim advokatom.
*
Preteklost je sitim kot dlaka medveda prilepljena na golo kožo.
*
Skrajšate starikavost pohabljenim, bolnim in ponesrečenim sencam, ki spremljajo uboge na duhu!
*
Na trup naroda dovažajo vse več telesnih udov odmrlih teles.
*
Vlak bratstva in enotnosti je spremenil tirnice, zmanjkalo mu je goriva za prestop potnikov na francosko-nemški vlak.
*
Z bikovega hrbta prestolnice bi šerif rad poveljeval tej brezoblični beštiji, ki zaradi ogroženosti brca s kopiti in tuli: »Tujega nočemo, svojega ne damo!«
*
Notranji prostori vlade so podobni pisarnam cekaja. Treba jih bo preurediti! Za mizami sedi še veliko gostov, ki se še niso zbudili iz kome.
*
Čim več je trtnih uši, tem slabša je vinska letina.
*
Pojdite v ljubljanske gostilne in videli boste tiste, ki držijo kozarec z levico. Ti čakajo, da bodo povabljeni. Veliko vabljenih a malo izbranih!
*
Prestopnice, ve heroične moralistke brezplačnikov in zagovornice delavskih pravic, ki se slikate v družabni kroniki z novimi šefi turbokapitalisti z računi na Cipru, kupite si nove prozorne bluze in rdečilo za ustnice, da vas bomo gledali v notranjost, ko se boste rolale na sceni kot ljubljanske frajle in gospice z novimi obrazi.

9. november 2011 | Komentarji (5)
Dne 8. novembra sem prejela kot običajno po internetu novice 24ur.com. Med drugim piše: 'Nekdanji predsednik državnega zbora Pavel Gantar je prejel grozilno anonimno pismo, v katerem ga avtorji svarijo pred vtikanjem v višino pokojnin. Neznanci v njem grozijo s ''hitrimi napadi in drugimi zločini, za katere ne bo vedel nihče''.

Nekdanji predsednik DZ in poslanec stranke Zares Pavel Gantar je prejel grozilno anonimno pismo, ker naj bi zagovarjal, ''da se znižajo plače in pokojnine v državi'', zato ga pozivajo, naj ''popravi besede''. Gantar meni, da je pismo prejel zato, ker ''menim, da bi bilo vendarle dobro'', da bi Slovenija sprejela ''neko obliko interventnega zakona'' za leto 2012.'

Kaj Gantar meni, ljudi, ki so izrekli nezaupnico tej vladi, več ne zanima!

Čisto vseeno je, od kod prihajajo grožnje, vendar te predstavljajo razpoloženje večine ljudi, ki jih je ta oblast, ki odhaja, spravila na beraško palico. Upravičeno se vprašam, kako si odhajajoči Gantar & Co upa drezati v prazno drobovje upokojencev, ki živijo na robu revščine in obupa. Ali res nima niti malo dignitete?

Kako si dovoli vlada, ki je Slovenijo pripeljala v mat pozicijo in ji je narod izrekel na referendumih nezaupnico, segati na področje, ki ga bo kakorkoli že morala kompleksno z zavoženim gospodarstvom vred reševati prihodnja vlada?

Osebno mislim, da je predlagatelj tega zadnjega udarca ljudem na robu revščine in obupa, izgubil stik z realnostjo do take mere, da niti samega sebe ne more več dojeti v človeškem merilu.

Gantarjev predlog spravite v klet in ga odložite v tisti najbolj temni kot zgodovine tranzicije, kjer je spravljena dokumentacija le-te in njenih nosilcev. Kdor ni ustvaril nikoli nobene dobrine, si jemlje pravice razpolagati z dobrinami, ki so naravna last vsakega človeka.

Zaslužene pokojnine so nedotakljive!

Ujetnike totalitarnega enoumja pa pošljite na svobodo večumja za nekaj sto tolarjev mesečno. Odvzemite jim breme svobode, da bodo še kdaj odločali o nas!

Oluščite favorita pred volitvami, pri njem je fižola za pasulj za vse upokojence in še ga bo ostalo!
9. november 2011 | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: Okvir tolerantnosti netolerantnega! | Komentarji (4)

















Ponovila se bo,
da ti bo spet lepo.
Polzel boš po magmi,
po spletu naključij v dalijo.
Po viaduktu boš prodiral,
skrit v snovi z orlovimi krili.
Violončelo, prispodoba glasbe,
pomešane z njenimi vzdihi.

Odpiral jo boš, list za listom,
jo prebiral kot neprebrano knjigo.
Prekril jo boš s sončnim zlatom
svoje kože, jo zavijal v svilo
in obložil z žarečimi dragimi kamni.
Porubinil in pordečil
boš njeno sladko meso.

Njene sanje bodo zaklenile
tvoj sen v njenega.
Ti boš v njem spal in se zbujal.
Gledal boš nitke njenega tkiva odznotraj,
čutil boš topli odsev njenih oči
in ona ti bo spolnjevala obljube.
Za rožnato zaveso bo tvoj obraz.
Rodijo se ljubezni, ki trajajo vse življenje.
Spočel si čudež, ki ima rožnato telesce.


www.tatjana-maec.si
8. november 2011 | Kategorije: | Komentarji (0)
Naučil si se igrati na pojočo žago in liro,
spomnil si se na nek libreto za zmagoviti muzikal,
kazal si se celo z obrazom filozofa in pesnika,
vsakega po malem s svojim elementarnim užitkom
biti v belem krompirjevem cvetu tajni žarek,
prepletati svoje notranje razpoloženje
z orkestracijo barv zelene govorice in zvočnimi
happeningi, po katerih plešejo drugi svoj čas zorenja.

Da, prav zanimiv človek si, s šaljivo napako,
da me ustvarjalno presnavljaš. Kakor tvoj hlap sem,
in ko tuhtam kdo si in koliko razumevanja imaš zame,
ugotovim, da moram spoštovati vsa tvoja dvoumja
in tvoj pragmatični razum, celo tvoj glas moram častiti
ko poješ, saj si vendarle poleg filozofa In pesnika tudi pevec
na svoji srčni strani. O tem ni dvoma, saj se daješ kot darilo
in jaz te sprejemam med svoje izkušnje kot presežnost.
Iz vsega se človek kaj nauči in vsak pogovor deluje fantastično.

In če že mora umreti človek v hlevu kot žival,
je boljše, da ima tebe v intelektualno - idealistični
konstrukciji svoje skrajno leve strani duha,
saj si človeka kdaj pa kdaj vsaj približno zadel v srce.
Skratka predstava s tabo pojde v anale mojega spomina.
Bržkone pride čas, kot te bom malo pozabila,
celo v glasovni razločnosti mi boš morda postal tuj
in tedaj se bom spomnila v kako čudoviti briljantni
valček filozofije sem te popeljala, ko se z mano nisi
hotel strinjati. Vsaj spomnila se bom na kakšno misel,
ko si bom grela mleko in pripravljala fruštek vsa pod
vplivom Nietzschejeve in Heideggerove genealogijske
rekonstrukcije filozofije zavesti in subjektivnosti.

Še vedno mi je nekako hudo, da zaradi svojih predsodkov
nisi sprejel znanstvene teze, da sta ona dva najbolj zaslužna
za ohranitev filozofske dimenzije pogovora o Evropi,
še posebno z ozirom na uporabo in možnost pojasnjevanja
evropskega duha, saj sta potrdila, da se je z grško filozofijo
pričelo novo obdobje v zgodovini človeštva,
ki je doseglo vrhunec v modernem času.
In ko molitve s prošnjo po razsvetljenstvu postanejo
hrana množic, lahko srečen umreš, saj tvoje očiščenje
daje vonjave po rožmarinu brez genetskih napak.
V šopku cvetja iz domačih logov roža mogota kliče:
»Človeško, preveč človeško! Izobraženi um
je naredil iz Evrope EVROPO. Svojo rožo dolgujem Grkom.
Ne užalimo Grkov, prizanesimo jim!«


www.tatjana-malec.si
8. november 2011 | Kategorije: | Komentarji (0)
Konigunda je v svojem komentarju k prispevku »Angela Merkelj želi Janezu Janši zmago na volitvah!« zapisala besede, ki naj bi jih izrekel Ivo Boscarol (vir ni naveden): »V politiki ni prostora za zamere. Z vsem spoštovanjem do g. Janše, zelo ga cenim, veliko sva delala skupaj, je garač in pripravljen umreti za Slovenijo, toda počasi izgublja najboljše ljudi in dejstvo je, da ga v tej polarizirani Sloveniji pol ljudi ne mara. Danes je treba v politiki sklepati kompromise, zamer ne moreš negovati v nedogled. Poglejte predsednika Türka, midva sva bila huda nasprotnika, jaz sem vodil politično kampanjo njegovega protikandidata, Lojzeta Peterleta, in ne bi nikoli pričakoval, da mi bo na njegovo pobudo zdaj dano državno odlikovanje. V takšnih gestah se kaže človekova veličina. Mislim, da je tudi Virant sposoben iti prek zamer. Sam priznavam različnost, sem pa proti temu, da me nekdo sodi po tem, česar nisem naredil, me žali, govori neresnice. Korektnost v različnosti odnosov je najboljša stvar za konkurenčnost.«

Tako naj bi rekel podjetnik Ivo Boscarol!

Nikar ne bodite naivni, Boscarol se v duši zavzema za desničarsko vlado, sicer ne bi podprl Peterleta; vlado, ki bo omogočila ne le njemu, temveč vsem podjetnikom v Sloveniji poslovno okolje, da bodo lahko poslovali in da bo Slovenija postala normalna evropska država. Glede predsednika Türka in podeljenega odlikovanja Boscarolu ter tozadevnega njegovega laskanja, pa mi nikar ne govorite o človekovi veličini ali tolerantnosti v politiki, ker te v politiki enostavno ni. To je taktični manever, saj predsednik Türk, ki javno kaže simpatije in podporo Jankoviću, računa s tem, da bodo Viranta, ki ga je Boscarol vsestransko podprl, pridobili v koalicijo z Jankovićem. Nekako težko je razumeti Boscarola, da naj bi bil Virant pripravljen iti preko zamer! Saj ni bil Janša v Virantovi stranki, temveč Virant v Janševi, ki mu je sledil solo manevr, vključno z odhodom podatkov programa stranke, ki ji je Virant pripadal, kar na prvi pogled ne učinkuje najbolj verodostojno.

Boscarol pa je gospodar in strateg situacije. Türk računa na močno vlado s tehnicističnim kameleonskim samozvanim »levičarjem« in mrežami, z izdatnim ideološkim nabojem in gospodarstvom skrajno neoliberalističnega kova, saj to elitam interesno ustreza. Ti se čutijo prikrajšani za popolno srečo, ker še nimajo prav vsega v svojih rokah (bank, medijev in gospodarstva ter trop zasužnjenih revežev, ki predstavljajo še usedlino davno preživete socialistične zavesti in enoumja, ki ga je treba generirati do absurda). To je realnost!

Janša je res, morda edini od politikov pripravljen umreti za Slovenijo, vendar te vrline mnogi ne cenijo. Nekateri delajo po svoji vesti ali pa tudi ne, mnogi, premnogi bi prodali Slovenijo in svoje duše za svoje interese. Ne morem še reci zadnje besede v Virantu. Čas bo pokazal njegov značaj in namero Borscarola. Če je Boscarol podprl Viranta zato, da ga bodo volili tisti volivci, ki ne bi volili Zorana Jankovića in še oklevajo pri volitvah Janeza Janše in bo s tem ojačal desnico, ocenjujem, da je imel dober namen, da bo utrdil slovensko politično sceno s ciljem normaliziracije razmer. Razumeti je treba, da ima Janša nekakšen refleks obrambe za preživetje in da se je izoblikoval svobodno, kot človek, ki je za Slovenijo in njeno osamosvojitev tvegal svojo kožo. Boscarol bi s svojo podporo desnici dosegel normalno delitev razmerja moči. Če je kaj pri teh volitvah negativnega in za Slovenijo škodljivega, je to, da bo Jankovič uničil levico. Za vsem tem pa stoji Kučan, ki je s svojo bolno slo po oblasti, naredil Sloveniji medvedjo uslugo, to pa zato, ker se boji in ne prenese Janeza Janše in 'mu lomi kolena'. Po mnenju Boscarola naj bi bila Slovenija polarizirana in naj bi Janše pol ljudi ne maralo. Po javnomnenjskih anketah je rezultat gotovo presenetljivo boljši, saj ga podpira velika večina, vseskozi je na prvem mestu in ljudje so spregledali kaj je za Slovenijo najboljše. Janšo je Kučan in njegov klan vsa leta po osamosvojitvi demoniziral in si prisvajal zasluge za osamosvojitev, kar jasno izpričuje tudi film o Kučanu in ne o Slovenij. To pošteni in osveščeni ljudje vedo.

Če obstaja karteli dogovor med Virantom, Boscarolom in Jankovićem & Co, potem se Sloveniji zelo slabo piše in me bosta oba do skrajnosti razočarala. Jankovića na oblasti si zares večina ne želi videti. Karte očitno še niso vse premešane in bomo videli po 4. decembru, kaj se bo iz tega izcimilo.

Demokratična Evropa si želi verodostojnega sogovornika in preizkušenega politika, zato je razumljivo, da Janeza Janšo podpira. Osebe z osebnimi in družbenimi frustracijami in osebe, ki podpirajo totalitaristični sistem in kontinuiteto oblasti v senci, res morejo kakovostno zastopati naše države ne v interesu naroda in ne v svetu. So anahronizem v času in prostoru!
8. november 2011 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (18)
Če bi moja nona Francka s Planine
bila slikarjeva mati, bi jo upodobil,
kot je upodobil svojega očeta Méniga
ob vrečah moke -
od dela skrčeno in sključeno telo,
z dolgimi pretegnjenimi rokami kot vesli,
predse štrlečimi velikimi dlanmi,
skrotovičenimi prsti v členkih,
podobnim koreninam vipavskega hrasta,
ki rijejo med skalami za preživetje debla,
ki ga upogiba in mu lomi burja veje.

Telesna drža in gesta rok starega Pilona
me spominja na ajdovsko pekarno
slikarjevega očeta, ki je z lopatastimi
dlanmi mesil kruh in ga z loparji,
podobnimi njegovim rokam,
polagal med žerjavico v peč.



Tedaj je moja nona hodila peš s Planine
in na glavi, na svitku prinašala Pilonovim
in drugim ajdovskim družinam
jerbase zelenjave, da si je pri Ruštu
v Šturjah lahko kupila svilo, platno
in kvačkanec za svojo balo,
ki jo je pripeljala na vozu
k njenemu Tonetu v Breščakovo hišo
v zaselku Kozja Para v Dobravljah.

Na njem je bil velik zlato rumeno
zapečen poročni kolač v znak
blagostanja družine.
Nona je za doto prignala v štalo
pri hiši živino in dokupila grunt
za kruh štirinajstim otrokom.
Kakšna podobnost rok!



















www.tatjana-malec.si

Veno Pilon [véno pilón], slovenski slikar, grafik in fotograf, * 22. september 1896, Ajdovščina, † 23. september 1970, Ajdovščina.

Srednjo šolo je končal v Gorici. Med 1. svetovno vojno je služil v avstro-ogrski vojski. Kot vojnega ujetnika so ga poslali v Rusijo. Leta 1919 se je vrnil domov in začel intenzivneje slikati. Leta 1919 je odšel študirat v Prago, naslednje leto se je vrnil v rojstno Ajdovščino. V šolskem letu 1920-21 je študiral v Firencah, pozneje je obiskal še Dunaj. Za božič leta 1925 je obiskal Pariz, kjer je ostal do sredine leta 1926. Konec leta 1928 se je nastanil v Parizu, na Montparnasu, kjer se je začel intenzivno ukvarjati s fotografijo. Po drugi svetovni vojni je prišel na daljši obisk v domovino. Pomagal je snemati film Na svoji zemlji. Znova se je vrnil v Pariz in tam prijateljeval z umetniki in galeristi. Mlada leta, ujetništvo, študij, pariško in slovensko obdobje je opisal v svoji avtobiografski knjigi Na robu. Njen razširjen ponatis je izšel leta 2008.

Domov v Ajdovščino se je vrnil leta 1968. Umrl je v Ajdovščini leta 1970. Moderna galerija mu je priredila leta 1954 razstavo grafik, risb in fotografij in leta 1966 retrospektivo. Na temelju donacije, ki jo je avtorjev sin Dominique namenil Ajdovščini so leta 1973 ustanovili Pilonovo galerijo, ki je nekoč bila pekarna njegovega očeta. Galerija ima največjo zbirko njegovih del, od olj do risb in fotografij (Wikipedija)

Frančiška Rešeta (12.03.1868 + 01.02.1942) s Planine pri Ajdovščini se je poročila k Breščakovim v zaselek Kozja Para v Dobravljah. Po poklicu je bila šivilja. V moževo hišo je prignala ob vozu vpreženo živino za v štalo. S seboj je imela tudi z doto v denarju in blagu. Na vozu je pripeljala velik zlato rumeno zapečen kolač in ga v znak blagostanja, svoji tašči pa je podarila ruto in predpasnik kot znak ponižnosti in delavnosti. Njena dota je obsegala 28 svilenih oblek, veliko število vezenih »štikanih« platnenih rjuh in druge posteljnine, »štikanih« prtičkov in predpasnikov okrašenih s čipkami, svilene »koutre« (pregirnjala, napolnjena z volno), žimnice in vse potrebno za gospodinjstvo. Z babičino doto so pri Breščakovi hiši dokupili tudi nekaj grunta. Duhovnika Jože in Jakob Stibiel sta poskrbela za doto vseh šestih nečakinj V Dolenjah, med katere je sodila tudi moja pranona Marija Stibiel in tudi za njeno hčerko Francko, mojo babico je bilo poskrbljeno. Duhovnika Jožef in Jakob Stibiel sta poskrbela tudi za svojega gluhonemega brata, čebelarja. Dajala sta mu venecijanske zlatnike, oblečene v platno, ki so jih še pred kratkim našli zazidane, ko so popravljali hišo.

Nona Frančiška, po domače Francka, je bila zelo delovna in podjetna. Ko se je nono Anton Breščak (5.4.1864 - 20.2.1941)vrnil iz vojske, ki jo je služil na Reki kot vezist, sta oba odšla v Trst in se zaposlila v restavraciji na Opčinah. Ded je bil preprostega kmečkega rodu, vendar naravno inteligenten, pisal je poezijo in je bil napreden in načitan Primorec. Pred odhodom v vojsko je imel spesnjeno že celo zbirko pesmi, ki so žal, bili uničeni, ko je hiša pogorela. Tržaški pisatelj Jožef Kravos, sicer iz dobravskega zaselka Kozja Para, je nonota v svojih knjigah opisal kot naprednega Slovenca in narodnjaka. Kot natakar v restavraciji je nono Anton Breščak na Opčinah stregel tudi avstrijskemu cesarju Francu Jožefu I.

Nona Francka in nono Anton ste imela srečen zakon. Rodilo se jima je 14 otrok, ki sta jih lepo vzgojila in izobraževala. Dva otroka sta jima umrla takoj po rojstvu, druga dva pa v posledici bolezni, ki so tedaj razsajale (davica, kolera in španska gripa).

Najstarejšo hčerko Teo sta iz Trsta poslala na Koroško na šolanje v zavod Marija na Zilji, kjer se je učila slikarstva, oblikovanja, vezenja in gospodinjskih del. Ko sta si mpmp in nona na Opčinah prihranila nekaj denarja, sta postavila v Dobravljah hišo tik ob železniški postaji in odprla restavracijo. Ker je bila mimo hiše speljana železniška proga, je v neki vetrovni noči vlak brez iskrolovnih naprav povzročil požar in hiša je pogorela do tal.

Nato so prišli zelo težki časi prve svetovne vojne, ki so zahtevali žrtve v družini. Noni in nonotu je v Karpatih padel 17-letni sin Tonček. Istočasno jima je umrla v tržaškem »špitalu« 22-letna hči Francka za špansko gripo, v Karpatih pa je padel njen mož, zet Franc Jerkič. Ostal jima je 3-mesečni vnuk Franc, za katerega sta morala skrbeti. V teh hudih časih se je 19.9.1915 rodila tedaj 53-letni Francki moja mati Hermina kot štirinajsti in zadnji otrok. Vihrala je vojna vihra, vladali sta beda in revščina. Nono je zmenjal z vojsko seno za vojaške konje za vrečo makaronov, da so otroci preživeli. Nona je številne otroke oblačila tako, da jim je oblačila izdelovala iz vojaških sukenj.

Nato sta se z nonotom spet opogumila in najela pri vaški hranilnici posojilo z oderuškimi obrestmi in spet postavila hišo. Odplačevanje glavnice z visokimi obrestmi jima je povzročalo težave, da sta zašla v skoraj brezizhodni dolg, ki ga nista mogla odplačevati. Dolg na hiši je odpalačal iz svojih prihrankov hčerin mož zdravnik dr. Emanuelle Abbattista in omogočil noni in nonotu, da sta mirno živela naprej. Številne nepreskrbljene otroke je vzela k sebi najstarejša hčerka Tea Breščak in sta jim z njenim možem Emanuellom, zdravnikom omogočila vsem študij, stric Robert Breščak je doktoriral iz medicine in prav tako nečak Franc Jerkič. Številni Breščakovi otroci so živeli v Milanu, študirali in obiskovali svoje starše v Dobravljah.

www.tatjana-malec.si
8. november 2011 | Kategorije: | Zaznamki: Spomini | Komentarji (0)
1 2 3 ... 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 ... 474 475 476
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201420152016
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 31 1 2



Št. registriranih uporabnikov: 147527
Forum avtorjev: 15645 Forum teme: 33604 // Odgovorov: 1826066
Blog avtorjev: 3410 // Blogov: 73639 // Komentarjev: 1038984
Avtorji fotografij: 23143 // Slik: 193999 // Videov: 20297 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane