Uporabnik: Geslo:
Kaj so pisali v časopisu Domoljub 22. 1. 1930 leta?

Moderni bogovi

Svobodomiselno človeštvo je zavrglo pravega Boga. Ker je Bog večna Resnica, Dobrota i n Ljubezen, je svobodomiselno zavrglo tudi resnico, dobroto in ljubezen. Namesto enega in resničnega Boga pa si je postavilo tri bogove, tri laži-bogove, pred katerimi poklekuje, zažiga kadilo, malikuje in daruje prav kakor stati pogani ~ žive ljudi.

Enega boga si je postavila sovjetska Rusija. Ta bog je boljševiški, protiverski socializem. Zasebne lastnine ni. Vse je državno oziroma od tiste peščice ljudi, ki s krvavim nasiljem drže državo oziroma ljudstvo na vajetih. Ta socializem ni prinesel paradiža na zemljo, kot socialisti tako radi obetajo, ni prinesel socialne enakosti in blagostanja, temveč krušne karte in nagajko, ki pridno poje po hrbtih vseh nepokornih elementov in teh je precej. Delavstvo je slabše plačano kot kje drugod, družina, ki je uteha in počitek za delovnega človeka, je razbita, kmetje ne marajo več sejati, ker jim bo itak država skoro vse zaplenila, kar bodo pridelali, če pa sejejo, sejejo zato, ker stoji za njimi smrt.

Vsak Rus mora danes verovati na boljševiški nauk: vera je strup za ljudstvo, in po tem programu zapirajo boljševiki cerkve, razbijajo svete podobe, do smrti pretepajo ljudi, ki jih še dobijo v cerkvi, do 18. leta je itak prepovedano hoditi v cerkev, prirejajo javno glasovanje, kdo je za Boga in kdo proti; in kdor glasuje za Boga, je ob delo, ob krušne karte in največkrat tudi ob življenje. Duhovnike so že skoro vse pregnali v nezdrave azijske pokrajine, kjer radi lakote, pretepanja in skrajno trdega podnebja umirajo.

To je prvi moderni bog: do skrajnosti speljan socializem. Suženjstvo v najgroznejši obliki: usužnjeno ni samo telo, temveč tudi duša in še nisi niti eno uro varen, kdaj te bodo pahnili v ječo, iz katere za ogromno večino ni več rešitve. In drugače "iti ne more: kjer ni Boga, ni resnice, ni dobrote, ni pravice, ni svobode — zakaj vso te so hčerke božje. Zato so s socializmom nujno združene laž, krivica, nasilje in kri. Kolikor v ostali Evropi, kjer ima socializem odločujočo besedo, tega ni, je to za to, ker se v popolni meri uveljaviti ne more: krščanstvo je toliko močno, da najhujše osti sproti odbija. V Rusiji pa se je pokazal socializem ves tak, kakršen v svoji naravi je in biti mora. Drugi bog, ki si ga je postavila brezbožna družba, je prenapeti socializem — narod je več kot resnica in pravica, več kot Bog in njegove postave.

Hipernacionalizem pravimo temu maliku s tujo besedo. In tako vidimo v nekaterih zapadnih evropskih državah, da v imenu tega boga, ki je laž in krivica, preganjajo drugorodne državljane, ki govore drug jezik, kakor ga govori večina v državi. In ta bog zapoveduje, da ti ubogi ljudje niti besede božje ne smejo slišati v svojem jeziku, da so jim zabranjene službe in niti vsakdanjega kritiia ne morejo služiti ne zase ne za svojo družino. Ta bog laži in nasilja, pred katerim malikuje vsa javnost, pusti nedolžne ljudi dušno in telesno umirati.

Ta hipernacionalistični bog je, ki povzroča krvave vojske, v katerih na stotisoče ljudi v mukali in trpljenju izkrvavi, uboge in zapuščene družine pa v bedi in pomanjkanju jemljejo konec. Tretji moderni bog je svetovni kapitalizem — zbiranje ogromnih prmoženj v rokah malega števila ljudi, dočim ostalo ljudstvo vedno bolj obobužava in" postaja odvisno v telesnem in tudi duševnem oziru.

V tem oziru prvači zlasti Amerika, država dolarjev. Tam imaš peščico ljudi, ki ima večje premoženje kot 90 % vseh drugih: Pri velikem borznem polomu, ki se je zgodil oktobra lanskega leta, je bilo izgubljenih 40 milijard dolarjev. To se pravi: izgubili so jih srednje in manj premožni stanovi, ki so imeli naložene svoje prihranke v raznih delnicah in drugih obrestonosnih papirjih. Dobili pa so te milijarde tisti maloštevilni, ki so bile že dosedaj v obilici z niimi oblagodarjeni. 40 milijardno dolarsko premoženje se je samo premaknilo iz velikega števila manj premožnih rok v malo število najpremožnejših. Dolar je postal bog in ta bog je krut, brezsrčen, neusmiljen, ker je bog laži, nasilja in krivice. Na milijone delovnega ljudstva s svojimi sragami, s svojim trdim delom in pogosto tudi s pomanjkanjem znaša na kup nekaterih. To delovno ljudstvo mora pešati gospodarsko in telesno ter peša radi tega tudi dušno.

Trije moderni bogovi, ki se znajo na zunaj odeti s takim sijajem pravice, resnice in človekoljubnosti, da žal potegnejo za sabo prepogosto tudi tiste, ki verujejo v pravega Boga, ga priznavajo' in molijo. Imamo dovolj katoličanov, ki mislijo s svojo vero resno in pošteno, pa menijo, da bodo delovnemu ljudstvu najboljše pomagali, če se globoko poklonijo socializmu.

Mislijo, da je mogoče socializem pokristianiti in vodo obrniti, da bo tekla po strugi, navzgor. Socializem je laž v svojem bistvu; ta laž je takoj čisto jasna, če jo izvedeš dosledno prav do kraja, kakor to skušajo ruski boljševiki. Človeštvo more rešiti samo polna krščanska resnica, izvedena desledno do konca.

So drugi katoličani — morda pri nas ne toliko — ki jim je hipernacionalizem tudi beg, ki ga molijo poleg edino pravega Boga, Povsem se strinjajo z nasilji proti narodnim manjšinam in mislijo, da storijo dobro delo, če se jemlje drugorodnim sodržavljanom to, do česar imajo pravico in dolžnost po božjem in naturnem pravu, še več pa jih je med katoličani takih, ki jih je omamil mamon(pohlep po bolgastvu). Prav nič grešno se jim ne zdi na ljubo mamonu zatirati uboge in siromašne, utrgavati delavcem zaslužek. In utrgavanje je tudi to, če se jim ne da niti toliko, da bi imeli najskromnejše za življenje. Na drugi strani pa ta duli mamonizma ni prav nič manjši v dušah mnogih revnih in siromašnih, ki jim je namen in njegove udobnosti edini cilj življenja, za katerega sc splača boriti. Zlo današnjega časa tudi v katoličanih ie baš v tem, da je duh mamonizma v vseh plasteh ljudstva, premožnih in nepremožnih enako zasidran ter da je le prevečkrat v medsebojnem boiu gonilni motor isti — duh mamonizma. Ta duh je laž, in z lažjo ne bomo nikdar osvobodili človeka, ki je srečen le, če uživa resnico, ljubezen in dobrote.

Zakaj človek je otrok božji po svoji naravi in proti svoji naravi srečno živeti ne more.
29. januar 2012 | RTV Kategorija: Ljudje | Komentarji (0)























Kruha nikoli ne mesite ravnodušno,
kruh mesite z ljubeznijo,
dodajte mu svojo radost
in nasmejani obraz svoje duše.

Zadržite dih, ko kruh vzhaja!

Ko spečete zlatorumeni hlebec kruha,
poglejte ga s hvaležnostjo in videli boste,
koliko sonca je v njem.
Največ veselja vam prinašajo
vaše znojne kaplje, ki so primešane kruhu.

Kruha nikoli ne zavrzite!
Ko vam pade kruh iz rok,
ga poberite in poljubite.
Kruh ni samo hrana, kruh je ljubezen.
Na tisoče in tisoče pšeničnih zrn
je nabiralo svetlobo in zorelo za vas.
Koliko sončne topline so pšenična zrna
sprejela vase, preden ste pospravili žetev.

Pšenično zrno dozori in postane luč
na težkem klasju. V vsakem klasu pšenice
je skrita božja modrost.
Pšenico umiva jutranja zarja.
V vetru najlepše valovi pšenična njiva,
ki igra svoj kozmični ples hvaležnosti.

Kruh iz materinih rok se sveti topleje.
Ko svoje matere ne boste več imeli,
vas bo vonj po kruhu spominjal nanjo.
Kruh je dragotina, zato delimo ga pravično.
Kruh razdelimo tudi med revne.
Odnos do kruha je merilo človeka.

Pregovor pravi: »Zrno pri zrnu pogača,
kamen pri kamnu palača.«
Kruh materinsko odlomite in ga razdelite.
Kruh zaužijte v palači družinske ljubezni.
Prijatelje postrezite s kruhom, soljo in vinom.
Oče naš,daj nam naš vsakdanji kruh!


www.tatjana-malec.si
29. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (1)
Pustite roso na poljih, domov prinesite samo žito s svetlobo, da bo kruh vaša duhovna hrana postal.

Kruh s svetlobo je poseben kruh, ki pove, da je kruh v pomenu modrosti nekaj posebnega.

Specite si kruh z zarezanim križem in spoznajte goreč smisel tega znamenja.

Kruh lahko razumemo kot nagovor, ki nosi v sebi globoko sporočilo ljubezni.

Lakota je edini pravi človeški kruh, ki nasiti gladež po kruhu in odžeja potrebo po modrosti, a Sokratova modrost je, da sit kruha in odžejan, nimaš pravice do vzdevka moder.

Navadi se na dolgi mir, da boš imel kruh!

Najvišji ideal: Mir na zemlji, kruh in prijateljstvo med ljudmi!

Ko se živalski nagoni poplemenitijo v duhovne, bo kruha za vse ljudi dovolj.

Žalovanje za plesnivim kruhom pomeni kritično razmišljanje o lakoti drugih.

Življenje brez globin je isto kot kuhinja brez dišečega hlebca.

Če natančno pogledamo kaj spoznamo na potovanjih, ugotovimo, da smo spoznali različne vrste kruha in da noben kruh ni bil boljši od domačega.

V mojstrovinah kruhkov ne odloča le spretnost in oblika, temveč veliko bolj s kakšnimi očmi ga gledaš in s kakšno občutljivostjo ga užiješ.

Če bi sonce zrušilo kraljestvo kruha, bi razumeli, da nas je nehalo ljubiti.

Kralj, ki je vstopil v prostor svojega prestola, ne more vladati ljudstvu, če mu ne prinaša kruha.

Zemlja se odpre zrelemu pšeničnemu semenu tako, kot se odpre žensko telo moškemu.

Prazen klas štrli privzdignjen v nebo in se tako hvali očetu, poln klas pa se ponižno povesi in izroči svoje seme materi zemlji.

Ko se kruh suši, se guba kot zgarane roke naših očetov, zato suhega kruha ne zavrzite.

Žito v svojem zrnju nosi gen pravičnosti, zato kruh delite v skladu s tem zakonom narave.

Kruh vzhaja in raste, ker nosi v sebi dušo matere zemlje.

Kruh je telo življenja.

Takrat ko luna sveti in mirno spite, vzhaja kruh in pek bedi za vas, da se vam jutro nasmeje s svežo štručko kruha.

Običaji

Poročni kruh
Po starih običajih je nevesta poklonila tašči v dar velik pleten kolač, ruto in predpasnik.
Ko se je moja nona poročila, je s seboj je pripeljala na vozu svojo balo in velik zlatorumen poročni kolač kot simbol blagostanja, svoji tašči pa je podarila ruto in predpasnik, simbola ponižnosti in delavnosti.

Božič
Poleg potic ima božični obredni kruh svečano mesto na božični mizi.


Botrinja
Po običaju je botra ali mati prinesla porodnici masleno štruco imenovano botrinjo.

Velika noč
Za Veliko noč smo otroci dobili vsak svojega meniha.
29. januar 2012 | Komentarji (0)
Blagoslovljeno bodi
tvoje dobro telo
ob setvah.

Sem iz tebe
in v tebi,
v območju dohitevanja.



Čebele rojijo
v zatočišču semen,
v rasti zlatega žita
med makom opojnosti
in modrišavim cvetjem.

Obujam korenine
v pričakovanju
jutra,
ko pritajena
in obžarjena
v vodnih podobah
žariš v meni.

Edina pristna si
v duhu
samorasti.

Blagoslovljeno bodi
tvoje dobro telo
ob žetvah!

V mlinih se iztočeni med
nadaljevanja
izteka
v dlani.

Med parado
ostarelih koruznih štrcljev
se ustavim,
odžejana.

Ob bregovih Vipave
so odtisnjeni
sledovi
bosih nog
in zarasla pot
med topoli
in trsjem
me vodi
med najine
skrivnosti.

Kar je v tebi,
je tudi v meni.

Šumeče misli
šepetajo ljubezen
in pesem žubori
nepotešena
in večna
med murni
in črički
po košnji,
ki pregnani
še glasneje pojó.




www.tatjana-malec.si
29. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
Ta zvok rasti, to klasje, hvaljen bodi sad!
Mila luč zorenja vstajaj z jutrom kvišku,
dohitevaj, odžejaj, umiri zemlji žejni glad
žuborenja ob žetvi, kaplje sonca na obličju.

Ta dolga pot, ta težki križ, razgreti znoj
nosi v sebi plamenenje; s polj pelod v sladkost
zaniha v svilo kril, zašumi med biseri ves svoj,
ta utrip srca, ta odblesk dlani v mladost.

Tisoč misli in besed - ob zibeli ponjav ostati
namesto sanj, namesto zvezd, za setev plemenitost
bedenja ob zrnju, ko se odpira upognjen plod razgreti,
ta zlatosončni klas, razsutje žita v rodovitnost.


www.tatjana-malec.si
29. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
Zleknjena sem na tvoji postelji, o domovina,
in šumim z valovanjem tvojih rek in gozdov,
udobno se počutim med žitnimi polji in nasadi,
mah po skalah ob Soči je moj vzglavnik
in moje oko nad njim boža stare vasice,
Brda, vinograde in grmičevje jesenskega ruja,
medtem ko se moja ljubezen vrašča vate.

Kako udobno se počutim na tvojem ležišču
zavoljo moje ljubezni do tvojih lepot in darov,
ko pa si s svojo grudo tako priraščena name.
Kot kakšna razbeljena plošča se odtiskuješ vame,
me obsipaš z nežnostmi materine roke
in občutjem globoko starševske ljubezni.

Kakor dobra mati si, ki mi poješ himno
prijateljstva in vzajemnega sožitja med ljudmi,
kot lahka perjanica mi ogrevaš srce
in jaz čutim vlažnost tvojega toplega diha,
v globinah tvoje mehke domače govorice
čutim, da nisem sama in edino drevo.

V tvojem objemu o domovina, je veliko tišine
in tistega notranjega miru, ki se je naselil v tebi
po spranih madežih krvi in tvoje nesreče.
Tvoje utrujeno življenje se je spočilo v meni
in izjokalo v mojih prsih vse tvoje brate in sestre.
Zmagoslavje je utonilo v glasovih mrtvih
in jaz sem ostala njih bolečina na tvojem ležišču.
Na tvojem ognjišču izgorevam kot stari goreči hrast
in plamen žari v oglju prijateljstva med ljudmi.

Kako ognjena je še reka Soča, ki izpira tvoje telo
in kri bratov odnaša v meni tuja svetovna morja
in se vrača prečiščena v svojem deviškem
oblačilu v tvoje naročje o domovina.
Kako zadihani so tvoji mrtvi sinovi,
ki sanjajo o grobu v tvoji zemlji in njihovo
hrepenenje te zlati z zvezdnim prahom.

Dan za dnem se vračam v globoki spanec
tvoje ljubezni in ti si mi draga, najdražja.
Si moje veliko upanje, da boš na svojih
rodovitnih poljih med zelenimi plameni
rojevala sinove in hčere, ki se bodo
ljubili med seboj, in ko bodo na tvoj oltar
položili odpuščanje in spravo med ljudmi,
boš žarela s svojim škrlatnim oblačilom
kot svetinja prihodnosti mojega naroda.


www.tatjana-malec.si
29. januar 2012 | Kategorije: Ljudje | Komentarji (0)
1 2 3 ... 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 ... 499 500 501
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201520162017
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
28 29 30 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 31 1



Št. registriranih uporabnikov: 158022
Forum avtorjev: 15771 Forum teme: 34065 // Odgovorov: 1849663
Blog avtorjev: 3511 // Blogov: 80994 // Komentarjev: 1167704
Avtorji fotografij: 24706 // Slik: 210553 // Videov: 19728 // Potopisov: 785
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "