Zelo nadležna je lahko budilka. Vsako jutro te prebuja iz najbolj sladkega spanja.
In vendar bi brez nje marsikaj zamudili... prespali.  Po vsej verjetnosti pa nas večina uporablja telefone ali pa tudi tiste standardne budilke. Ponavadi  so zvoki bujenja elektronski, razna piskanja,ki naredijo bujenje neprijetno. Prepričani smo, da bolj kot bo bujenje neprijetno, lažje bomo vstali. Na žalost temu ni tako, veliko lepše se prebujamo v zvokih melodije, v kateri uživamo. Ne smemo pa pozabiti, da nas lahko ti zvoki tudi uspavajo. Sicer pa je najbolj preizkušena budilka je ker naš želodec, če že lenarimo v postelji in se nam ne ljubi vstati nas kruljenje v želodcu in lakota hitro spravita pokonci.
12. julij 2018 | Komentarji (6)
... načrte in pade v vodo načrtovan plan osvajanja še enega vrha,je nekaj nejevolje. Itak je dež za mnoge nadloga, pa vendar so dežne kapljice tudi koristne in sproščujoče.Tudi sprehod po dežju je nekaj posebnega. Voda, predvsem tekoča, spira negativno energijo.Najlepše pa je čofotanje po lužah in misli takoj odtavajo daleč, daleč proč...Mene pa je odneslo v spominih na lansko turo, ki smo jo imeli ravno v takem času meseca julija. Hja kaj naj rečem, pravzaprav ni kaj dodati, ker je bilo lepooooo.
.

.

.
11. julij 2018 | Komentarji (8)
Vrh gore je bel kažipot očem in jasen dan žari od vsepovsod in sreča je, da je pred mano pot in to, da vem, da slast je v tem, da grem.
(J. Menart)
*
Glej ! Kako te vabijo gore,
vabijo te njih steze,
spokojnost, mir ti podarijo,
življenja smisel oživijo.
V njih ti duša ne sameva,
v njih veselje prekipeva,
pojdi, kamor kliče te srce!
Spet te vabijo gore.
Tam na vrh gora
Tam na vrh gora,
kjer srce ti zaigra,
sonce ti obraz obsije,
vrček zdravja ti nalije.
Tam na vrh gora,
kjer srce ti zaigra,
ustavi se, ozri se v svet,
vračaj tja se dolgo let.
(Slavka Matoz)
*
Vsem bralcem in sledilcem mojega bloga želim vse dobro. Until We Meet Again.
Pomah v pozdrav vam pošilja Tina ;)
*
10. julij 2018 | Komentarji (5)
V spominu mi je ostal tisti stari radio,ki je bil kot velika škatla z dvema gumboma in dolgo skalo za iskanje frekvence. Za nas, otroke, je bil nedosegljiv in le opazovali smo trud, da bi se glas ,ki je prihajal iz njega slišal brez hreščanja,če že brez šumenja ni šlo, ko se je bil poprej gumb nehote, čeprav le rahlo, premaknil.Podoba tiste dolge skale z označenimi frekvencami se mi zdi prispodoba za dva, ki se skušata sporazumevat.Tako pa se prevečkrat zgodi, da se ljudje še teže naravnamo na željeno frekvenco kot tisti stari radio … Zdi se, da je šum skrbi zase premočan, in tako drugi ostane preslišan, prezrt.V odnosih ni več prostora za spontanost,iskrenost.Zakaj? Se tako bojimo resničnosti, ker v vsakdanu ni vse tipi-topi?
V “tipi-topi” ni skrita le maskara, omamna dišava, moderen kavni servis in s prontom zglancane police,bajen rastlinjak, vrt,kuhanje,pridelovaje zelenjave, kolesarski podvigi, delo za naravo,igranje matere tereze v odnosu do drugih... ampak je tukaj tudi podoba, ki jo igramo, da bi pred drugimi izpadli “veliki car ali carica”. V nobeni “igri”, navkljub bajnim fotkam in zapisom, ni mogoče ustvariti, še manj začutiti, pristnosti,iskrenosti in varnosti današjega časa. Tega pa smo dandanes še najbolj potrebni.
Šepet med nama...

.
10. julij 2018 | Komentarji (11)
Joža Čop (27. marec 1893-28. junij 1975) z Jesenic je bil planinski vodnik, gorski reševalec in eden vodilnih slovenskih alpinistov vseh časov. Kot zaveden domoljub je preplezal vse triglavske stene in mnogo prvenstvenih smeri v naših gorah tudi zato, da bi te vrhove in poti prvi osvojili Slovenci. • Leta 1945 je s soplezalko Pavlo Jesih, ki ji je pri tem rešil tudi življenje preplezal Čopov steber,eno najzahtevnejših smeri v Severni triglavski steni. Ta smer je in še vedno velja za najtežavnejši problem triglavskega masiva..
Besede dr. Mihe Potočnika prijatelja in soplezalca iz zlate naveze o Jožu Čopu:
Čopov Joža je prav gotovo najmarkantnejša osebnost našega planinstva in še posebej našega alpinizma v času med dvema svetovnima vojnama, v času našega klasičnega alpinizma. Ni ga skoraj prepada v Julijskih Alpah, da ga Joža ne bi preplezal.
S tem pa seveda nočemo reči, da je po tej poslednji vojni že odnehal, vrgel vrv v koruzo in šel med staro šaro. Saj je znano, da je podvzel in dopolnil enega
svojih največjih podvigov prav leta 1945: osrednji steber v Severni triglavski
steni. Zdi se, da je prav na tej naravnost dramatski poti, ki je trajala z reševanjem
obnemogle tovarišice domalega ves teden brez počitka in odmora podobno kot
Župančičeva školjka, »stisnil v biser« vse svoje planinsko znanje, izkušenost, smelo korajžo, preudarnost, vztrajnost, iznajdljivost in predvsem tudi svojo brezmejno tovariško požrtvovalnost, ki ga v naših očeh dviga vsaj tako visoko, kot se dviga njegov - Triglavski steber..
Pesem Otona Župančiča Joži Čopu
Nekje na vrheh,
v bližini zadnjih gnezd
in prvih zvezd
nekdo
s pobožno roko
sega po nedotaknjenih stvareh:
in ker se mu nameri pod dlan,
spremeni se v žlahten kamen,
v čudežen plamen,
bajen cvet,
lek vseh ran;
pod dotikom njegovih rok
Triglav se spomni, da je bog,
in divjemu kozlu pozlati se rog...
Z njim nam drugim sije sled
in kaže pot
od tod
iz naših zmot in zmed
v bližino zadnjih gnezd
in prvih zvezd,
tja, Joža,
kjer tvoja raskava dlan
mehko in nežno našo zemljo boža.
(vir: PZS )
9. julij 2018 | Zaznamki: spomini, /, slovenski, alpinizem | Komentarji (7)
Odlomek iz knjige  Stena - Tone Svetina
*
Kaj ga je pognalo v skale? Usojeno mu je bilo, da si je izbral dvojno življenje. Ni  vedel, ali je prišla ta dvojnost z rojenicami ali pa so mu jo vsilile nenavadne razmere. Vseeno. Tu nad prepadom je vedel, da je tako in da se ne da nič spremeniti. Eno življenje, tisto, ki mu ni pomenilo kdove kaj, je živel za ljudi in za dolino. Tisto drugo, pravo življenje pa je živel samo zase in za gore. Razodevalo se mu je iz prakozmičnih sil, ki so polnile njegove žile s krvjo hrepenenja in upanja, ali usmerjale njegove oči k lepoti, čistosti in k vzvišenemu. To je bila čudaška volja, ki je kljubovala vsemu in vsakomur. Včasih se mu je zdelo, da ga ne razume nihče in da tudi sam ne razume svojih skritih nagnjenj.
Te mu je umirjala samo stena in mu jih bo dokončno umirila tudi smrt ... .
*

*

*
8. julij 2018 | Zaznamki: gorništvo | Komentarji (6)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5

Zadnji komentarji
Povezave


Št. registriranih uporabnikov: 188366
Forum avtorjev: 15872 Forum teme: 34425 // Odgovorov: 1873462
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 86499 // Komentarjev: 1239771
Avtorji fotografij: 26211 // Slik: 221797 // Videov: 18357
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "