Današnji dan je meglen in turoben, ampak brez meglenih dni ne pride do izraza žgečket sončnih žarkov, ki nam nežno božajo pogled,ko se pojavijo. Brez padcev ni vzponov. Če ni teme ne vidimo luči. Brez korakov ni stopinj. Brez senc ne obstajamo. Strah nas ne ohromi ampak naredi še močnejše. V tem dnevu bom zapisala samo še to; Ustvarjajmo in pišimo svoj  barvit dnevnik življenja.
4. november 2018 | Komentarji (5)
Piš, Pihljaj, Dih,Vdih,Izdih,Življenje, Obstoj, Bivanje,Človek,Čas,Prostor...
Vse drsi med dlanmi,kot droben pesek odlaga se v prostor, ki molči. Koliko resničnosti lahko prenesemo,zaradi napačno postavljenih, razumljenih pravil. Pri tem pa sebe postavimo v središče ranljivosti? Težko je pristati na iluzijo realnosti,ki je imenujemo normalnost.Vem, da obstaja nekaj močnejšega večjega, če si le drznemo; obstaja horizont, večji od besed in besede,ki napolnijo velike prostore.
2. november 2018 | Zaznamki: Razmišljanja | Komentarji (14)
Od zahoda zvonenje
kot prošnja mila prihaja,
skozi oblake,
čez hrib,
do hiš.
Vabi zvon na mehke poti,
kjer so trave pokleknile,
od davne bolečine.
Note nežne ubira,
kakor,da staro pesem igra,
vabi,
ne pozabi, ne pozabi,... .
23. oktober 2018 | Zaznamki: Pesmi, iz, duše, ... | Komentarji (14)
Poglej, prijatelj,
cesta je še tam,
kjer je bila,
zemlja še vedno dehti,
hrast pije nemir,
breza pa,
belo blazino razteza
čez barvilo,
ko pade večer.
Dolina ni več zelena,
ozračje tesnobno duši,
drevje ljubezni se suši.
Črno je sonce
človeških nazorov, hotenj.
To ni več naš mali raj.
Prihodnost? Slaba uteha.
Poti ni nazaj.
22. oktober 2018 | Zaznamki: Pesmi, iz, duše, ... | Komentarji (5)
Najin dom bo samotni laz.
Jaz breza, ti hrast
in rastla bova tesno skupaj
ko ti ne boš več ti
in jaz več ne jaz.
Duša se bo v krošnje preselila
v nevihti bo ječala,
v nočeh bo tiho šepetala
zvezdam vse,kar sva zamolčala,
ko bila sva še človeški odraz.
Najin dom bo samotni laz,
jaz breza, ti hrast
in rasla bova tesno skupaj,
jaz bom ti, a ti boš jaz.

ik
21. oktober 2018 | Zaznamki: Pesmi, iz, duše, ... | Komentarji (8)
V sinjino misel
je razpela krila,
je to drznost
ali prošnja mila?
Ker v prostoru
povsem izgubljen
čutiš,da zanikaš
vizionarski trenutek,
obstoj in od nekoga
bližino tiho.
Zato svojim jadrom
naročaš jasno
naj ponesejo te,
po najširših
in najožjih poteh.
Od ene do druge
jutranje zarje,
kjer odkrivajo se ti
nove resnice.
Tam najdeš svojo pot,
nežni spev,
prepletenih dlani.
A veš,da ... ...,
smrtnost nam je
z rojstvom dana,
v telo se vtihotapi,
potaji.
Dolgo s časom se pogaja,
da slednjič zmaga,
v prah nas spremeni.

ik
20. oktober 2018 | Zaznamki: Pesmi, iz, duše, ... | Komentarji (15)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30 1 2

Zadnji komentarji
Povezave


Št. registriranih uporabnikov: 207058
Forum avtorjev: 15892 Forum teme: 34482 // Odgovorov: 1877490
Blog avtorjev: 3583 // Blogov: 87460 // Komentarjev: 1248433
Avtorji fotografij: 26331 // Slik: 223715 // Videov: 18350
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "