Zadnje čase se soočam z neke vrste paradoksom.

Namreč, večina ljudi, velika večina, 
so mi kot posamezniki čisto sprejemljivi in znosni,
pogosto celo zanimivi, simpatični, dobrosrčni, razumevajoči... 
Skoraj od vsakega se lahko kaj naučim,
spoznam nekaj novega ali potrdim že znano.
Skratka in na kratko - so mi dragoceni soprebivalci tega planeta.

Ta občutek pa se v trenutku spremeni, 
kadar - večinoma nehote - padem v središče kakšnega človeškega krdela,
zares ali zgolj miselno - na daljavo, tako ali drugače.
Naklonjenost se v trenutku spremeni v odpor, 
pravzaprav v gnus,
kot da bi bila med najbolj pritlehnimi bitji tega planeta.
Vse dobro, kar posamezniki sicer izžarevajo, mislijo, živijo,
se zlije v neko lepjivo, nagnusno in kaotično zmes - človeško družbo,
v katero, da ne bo pomote, z vsemi naštetimi atributi,
spadam tudi sama.

In to zadnje, je pravzaprav tudi najbolj težko prenašati:
biti del nečesa, kar je ali se (mi) zdi popolnoma iztirjeno.
Biti na vlaku, ki drvi v greznico.
Vsi vemo, kam drvi.
Zavorne ročke pa nihče ne stisne.
Ali pač.
Jo stiskamo vsak zase.
Ali pa mislimo, da bo to storil kdo drug.
Nekdo pač. Rešitelj sveta, najbrž.

... eh, kako smešno-bedno  in ničvredno je človeško.
6. maj 2010 | Zaznamki: osebno | Komentarji (18)
Na svetu skorajda ni stvari, ki je nekdo ne bi izdelal
še slabše in prodal še ceneje. Tako postanejo ljudje, ki se ozirajo
samo na ceno, pravična žrtev takšnih mahinacij. Nespametno je plačati
preveč, še slabše je plačati premalo. Če plačate preveč, boste izgubili
nekaj denarja in to je vse. Če pa plačate premalo, boste včasih
izgubili vse, ker kupljen izdelek ne more izpolnjevati naloge, ki mu je
namenjena. Zakoni ekonomije onemogočajo, da za malo denarja dobite
veliko vrednost. Če sprejmete najnižjo ponudbo, morate pripraviti nekaj
denarja za tveganje, kateremu ste izpostavljeni. In če to storite, to
pomeni, da imate dovolj denarja, da plačate nekaj boljšega.


John Ruskin
Angleški socialni reformator
(1819 – 1900)
4. julij 2009 | Zaznamki: ekonomija | Komentarji (6)
December.
Se je začelo in moram priznati, da me zjezi -
vsakič ko gledam oglas za takšno ali drugačno vrsto dobrodelnosti,
npr. kot je od Unicefa - otroci vas potrebujejo...
  
Ena sama hinavščina tega zlaganega, idiotskega sveta.
Te stvari, namreč, bi morale biti urejene sistemsko!
ZAto imamo politiko!
Da poskrbi, da nihče na tem svetu ne bo lačen,
niti čiste vode žejen,
niti da je suženj...
niti da...

Sedaj pa pred novim letom se "dobri" botri spomnijo na
reveže iz Afrike.
Kje so bili pa prej?
A z nekaj bonbončki bodo popravili to, kar
 s svojo politiko zajebejo vsak dan!
Da ne pomislim na to, da si od darovanega denarja
poskrbijo za zajetno svojo 13. plačo...
  
Namenoma zbujajo slab občutek v človeku,
ki vsak dan plačuje davke, ki se očitno stekajo v nič:
"Darujte, pomagajte...!"
Kar se tiče mene, plačujem, darujem in pomagam vsak dan.
V zameno za to pričakujem, da politika poskrbi za vse na tem svetu!
In to, kar mi kažejo na ekranu je samo dokaz,
da so v 3. tisočletju na oblasti še vedno nesposobni idioti,
družbeni sistem pa nič drugega kot najbolje razviti kanibalizem.
 
P.s: prosim, naj nihče ne razume tega, kot da sem proti dobrodelnosti.
Samo pričakujem, da je politika dober servis za to, kar ljudje potrebujemo/-jo.
29. november 2008 | Kategorije: Politika | Zaznamki: dobrodelnost, svet, idioti | Komentarji (8)
Zjutraj mi je skozi misli zaplesalo nenavadno vprašanje.
Nasmehnila sem se in odprla oči.
Vame je zrlo z velikimi, pisanimi in nagajivimi črkami.
Očitno z dobrohotnim namenom, da me spravi v zadrego –
tako kot včasih na izpitu, ko se ti obeta dobra ocena,
izpraševalec pa si ne more kaj, da ne bi vprašal še nekaj, za kar že vnaprej ve,
da bo težko pravilno odgovoriti in da mu je vsaj nekaj zabave zagotovljeno...

Tokrat pa se je zmotil.
»Kaj je sreča?« hoče vedeti.
»Ha, ha ...na tole mi res ni treba odgovarjati, « si mislim in nasmejem.
»Poglej, sreča zgleda takole... Poslušaj..« in telepatsko prenašam občutke,
vtise iz telesa:
po žilah mi teče nekaj nadzemeljsko lepega, prijetnega...
Vsaka celica žari, utripa kot malo sonce...
In nič, prav nič me ne more spraviti v slabo voljo za več kot dolžino trenutka...

Takšna je fizična podoba doživljanja sreče...
Prisluhnem, ali morda slišim kakšno ugovarjanje, da ni res, da se motim,
da to ni to, da je vse skupaj iluzija, da bluzim...
Ne, nič.
Tišina.

»Ok,« si mislim, »tole je bilo enostavno. Prav nobenega dodatnega teženja?
Nobenega vprašanja zakaj, od kod...?«
Ne, nič.
Z veseljem bi namreč odgovorila, a vprašanje je nevidno izhlapelo.

Nato se spomnim, da o sreči pravzaprav ne vemo kaj dosti.
In če pomislim, da se bliža čas, ko bo prav o njej veliko govora...
Voščila, voščila...vse najboljše..srečno...zdravo...
A ni smešno, da mi bodo zaželeli srečo ljudje, ki o njej ne vedo ničesar –
Kar tako, brez veze?
To pomeni, da sploh ne bom vedela, kaj mi pravzaprav želijo...
Rajši vidim, da mi ne želijo ničesar.
No ja – saj, v resnici ne želijo ničesar.
Enako smešno je, da bom sama zaželela srečo ljudem, za katere vem,
da vidijo srečo čisto drugače kot jaz.
Torej jim bom želela nekaj, za kar jim je v resnici prav malo mar...
Ampak tako pač je.
Sreča je popolnoma nedefiniran in subjektiven pojem,
če sploh obstaja v človekovi zavesti.
Ni pa edina.

Podobno usodo ima tudi ljubezen, ki smo jo degradirali v sentimentalnost.
Pa vera, ki smo jo tudi zlorabili za vse mogoče namene.
In ravno brez nje ne bi mogli začeti, preživeti niti enega samega dneva...


24. november 2008 | Kategorije: Osebno | Zaznamki: imaginarna resničnost | Komentarji (2)
Spet je prišel tisti čas, ko vse po vrsti crkujejo.
Najprej na avtu. Spredaj.
Se vozim nekaj dni brez.
Se mi pač ne da ukvarjati z materijo.
A mi gre na živce.
Dela se niti ne lotim, ker iz slabih izkušenj od zadnjega takšnega dogodka vem,
da se bom matrala in ker je tedaj nad delom obupal še moški osebek...
Si mislim, eh,
to bo kar delo za strokovne, spretne moške roke... :)
Po nekajdnevnem odlašanju se podam v akcijo.
Mehanik.
Star gospod.
Se loti dela.
Ne prav preveč samozavestno.
Se mi je tako, za hip samo zazdelo?
Ali?
Se motim?
Aha.
Ne gre.
Gledam...
Razumevajoče seveda.
Hkrati pa malo zaskrbljeno – njegove roke niso zgledale prav nič nežno...
Notranjost luči se je nevarno majala...
Prosim, prosim, ne mi kaj zlomit....asssss...
Stojim in potrpežljivo in razumevajoče čakam...
Dam nek butast, opogumljajoč komentar.
Brez veze. Bolje, da sem tiho.
Zakaj se tega nikoli ne naučim?
Mehaniki namreč to vedo.
Vedo, da je bolje, da čim manj govorijo.
Da rajši molčijo.
Še vedno ne gre.
Gre po dodatno orodje.
Ne gre.
Gre še po neko stvar...
In ja, se počasi začnejo prikazovat prvi znaki,
da se bo morda vse skupaj le premaknilo z mrtve točke.
In se.
No, saj je bil bi že čas...
Potegne jo ven. Žarnico. Upiralko!
Uf, končno! Zapadem prav v blaženo stanje.
Potem sledijo še zapleti z nameščanjem nove...
Ma brez veze... spet neki zapleti...
Na koncu le olajšano odpeljem.
In se spomnim.
Da moram kupit še žarnice,
ki so v tem času preminule v stanovanju.
Razmišljam, kam, kako najbolj racionalno uporabit čas za odvečen opravek.
Hitro naredim načrt – združim vse skupaj še z nakupom nekih malenkosti,
ki jih kupujem eno majhno večnost.
A smola – niso imeli pravih žarnic.
Skoraj nisem mogla verjet.
Enih drobnih žarnic ni bilo!
Ok, se vdam v usodo.
Še nekaj časa bom brez lučk.
3. november 2008 | Zaznamki: osebno | Komentarji (3)
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1



Št. registriranih uporabnikov: 163262
Forum avtorjev: 15829 Forum teme: 34242 // Odgovorov: 1862968
Blog avtorjev: 3553 // Blogov: 84288 // Komentarjev: 1207677
Avtorji fotografij: 25320 // Slik: 215509 // Videov: 19258 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "