Kot bi lahko sklepali iz prejšnjih prispevkov, so ljudstva, ki so živela v vznožju gora, častila svoje božanstva na gorskih vrhovih bolj od daleč. Tistim, ki so se v višjih gorskih nadstropjih prikazovali hudobci, pa tako ali tako ni bilo veliko do tega, da bi kaj preveč šarili v nekoristnem svetu. A obstajale so tudi izjeme. Takšni so bili na primer Inki.


Vulkan Ampato

Med ljudstvi, ki so živela v gorah, Inki niso častili gora le od daleč. Ostanke svetišč so arheologi našli na višinah čez 6000 metrov, na nekaterih andskih vrhovih pa so Inki tudi žrtvovali. Po spoznanjih ameriškega arheologa in alpinista Johanna Reinharda so se inkovski plemiči pogosto mukoma vzpenjali na visoke andske vrhove in to stoletja pred razvojem gorništva in tehnične opreme zanj. Seveda so bile gore že takrat spoznane za božanstva. Žrtvovanja ljudi so potekala na samih vrhovih, kar je zaradi suhega in mrzlega podnebja omogočilo, da so se mumije ohranile celo do danes. Takšen primer je mumija, ki so jo poimenovali za Juanito, našla pa sta jo že omenjeni Reinhard in njegov Perujski kolega Miguel Zarate leta 1995. Ugotovila sta, da so »Juanito« kot 16-letno deklico žrtvovali na vrhu 6312 metrov visokega andskega vulkana Ampata blizu Arequipe.



Ob najdbi Juanite, septembra 1995.
(Foto: cultcase.com)



Mumija "Juanita", ki so jo Inki žrtvovali bogovom na Ampatu pred okoli 500 leti. (Foto: cultcase.com)

Čeprav ima pri vsaki takšni najdbi prste vmes tudi sreča, pa Reinhard nad odkritjem ni bil posebno presenečen. Že do tedaj se je namreč ukvarjal z višinsko arheologijo starih andskih ljudstev in dvajsetkrat terensko raziskoval na višini čez 5500 metrov. Precej bolj naključna se zdi najdba Juanitinega starejšega (živel je 3300 let pr.n.š., Juanita pa pred 500 leti) »brata v ledu«, lovca Oetzija v Zilletalskih Alpah, o katerem vemo takorekoč vse, med drugim tudi to, da je v zadnjih osmih urah svojega življenja jedel gamsje meso. Seveda pri tem ne gre (le) za trivialne podrobnosti ampak lahko znanstveniki z različnimi metodami ugotovijo nekaj dejstev o takratnem življenju. O Juaniti, kolikor vem, ni na voljo toliko zanimivosti, za kaj več informacij o njej in drugih andskih mumijah pa je treba vzeti v roke vsaj januarsko številko National Geographic magazina iz leta 1997.


San Matteo (Foto: summitpost.com)

Še manj znano pa je odkritje na italijanski gori San Matteo v narodnem parku Stelvio iz leta 2004. V tamkajšnjem ledeniku so našli dobro ohranjene tri avstroogrske vojake, ki so leta 1918 padli v bitki prve svetovne vojne.
Tudi sicer so ledeniki dobri "konzervatorji" in niso tako zelo redki primeri, ko zaradi topljenja ledu na površju znajdejo dobro ohranjeni ostanki nesrečnikov, ki so npr. padli v ledeniške razpoke ali pa jih je prekril sneg, ki se je kasneje spremenil v led. Težava postane, ko pridejo ta trupla ali pa mumije na zrak. Medtem ko Oetzi očitno kar dobro prenaša umetno klimo, ki mu jo nudijo strokovnjaki, pa se po dostopnih poročilih Juanita ne drži najbolje...
28. oktober 2009 | Komentarji (2)
Nesmiselnost hoje v hribe ima že dolgo tradicijo. Tako so nekateri menili že pred 500 leti. Toda istočasno so bili hribi - in hoja po njih - vir navdiha za umetnike, za vladarje pa stvar prestiža.
Leta 1492 je francoski kralj Karel VII ukazal vzpon na Mont Aiguille (2019 m) v francoski Dauphineji. Po mnenju alpinističnih kronistov naj bi bil zaradi prve zabeležene uporabe vrvi to tudi prvi »pravi« alpinistični vzpon. Nikakor pa ni bila to prva želja vladarjev, da bi osvojili kakšno goro, le da so nekateri izmed njih to opravili kar sami. Tako je makedonski kralj Filip V. leta 181 pr. n. š. stopil na Vitošo (2285 m), rimski cesar Hadrijan pa se je leta 126 sam povzpel na Etno (3331 m), čeprav so se Rimljani gora večinoma izogibali.


Mont Aiguille. (Foto: amakaze.org)

Kasneje, v renesansi, so se med gornike iz estetskih vzgibov uživanja narave vpisali tudi nekateri umetniki. Italijani so bili med modernimi Evropejci prvi narod, ki je v pokrajinski podobi ugotovil in užival lepoto. Med opisovalci naravnih lepot je bil tudi Dante. Gospod pesnik se je vzpenjal tudi na gore z edinim namenom, da bi z njih užival daljne razglede.
Franesco Petrarca (vir: parodos.it)
Podobno je bilo tudi s Petrarco, ki je najbolj iskreno opisal svoje doživetje, ko se je povzpel na Mont Ventoux pri Avignonu, čeprav je brezciljna hoja na gore v njegovi družbi veljala za nesmisel. Avtoriteta med poznavalci renesanse, Burckhardt, takole navaja Petrarcovo modrovanje ohribolazništvu: »Kar ni bilo nečastno za kraljevskega starca (kralj Filip, ki se je povzpel na goro Hem), tudi meni, ki sem mlad in navadnega meščanskega rodu, ne more biti v sramoto.« Ko se je z bratom in vodniki odpravil na goro, jih je na zadnji planini star pastir rotil, naj se vrnejo, ker da je pred 50 leti tudi on poskušal doseči vrh, pa je prišel nazaj "s skesano dušo, polomljenimi udi in raztrgano obleko". Med renesančnimi umetniki, ki so se povzpeli na gore zaradi njihove lepote, je bil tudi Leonardo da Vinci. Leta 1511 se je na primer povzpel na 2550 metrov visoki Mont Bo.


Mont Ventoux je danes najbolj znan kot pogosti gorski cilj etape na kolesarski dirki po Franciji. (Foto: imageshack.us)
22. oktober 2009 | Komentarji (4)
Odklonilen odnos ljudi do gora je precej star. Zakaj je temu tako, poskušam napisati spodaj. Morda kdo zasluti zametke čara odkrivanja gora že v naslednjih vrsticah. Marsikdo izmed vladarjev in pesnikov izpred stoletij in tisočletij jih je, a to je že tema naslednjega prispevka.

Gore so nekdaj pomenile človeku najprej geografsko oviro in nedostopno ozemlje. Za ljudi je bil to tuj, neprijazen svet in nikakor človekovo osnovno življenjsko okolje. Kakor je zapisal leta 1930 že Henrik Tuma, so mnoga stara ljudstva zaradi nedostopnosti smatrala gore »za odvračajoče, skrivnostne in posvečene. Gore so bile stanovališča zlih duhov, demonov, besov, Olimp je bil sedež bogov Kronidov«. Prav tako zaradi svoje mogočnosti, nedostopnosti in višine – torej bližine z nebesi, so tako rekoč vsa ljudstva, ki so živela v bližini gorstev, imela goro za simbol božanskega, na kateri je lahko živelo eno ali več božanstev, posamezna gora pa je bila lahko pomembna tudi v mitologiji, kot npr. Ararat in Sinaj. Kjer novodobni turizem niti alpinizem ne moreta spodnesti tradicionalnega verovanja v goro kot prebivališča bogov (Nepal, Tibet, Indija), je tako še danes.


Olimp - gora bogov (Foto: www.sacredsites.com)

Toda na gorah niso vedno živeli le bogovi, ponekod je gospodarilo tudi zlo, ki je simboliziralo za človeka skrajno neprijazen svet. Takšen je primer iz Švice. »Še v 14. stoletju je mestni svet v Luzernu zagrozil hribolazcem za pristop na goro Pilatus (1920 m) težke kazni, ker so po njegovem pečevju gospodarili hudičji spaki. Dejansko je bilo leta 1387 kaznovanih šest duhovnikov iz Luzerna, ki so polezli nanj, na dolgotrajno ječo. Albert von Bronstetten še leta 1481 v opisu Švice trdi, da je gora Rigi, ne le središče Švice, ampak vse Evrope in obenem sedež blaženih duhov. Ko je leta 1518 župan švicarskega mesta St. Gallen de Watt z nekaterimi učenjaki hotel zlesti na Pilatus, pokazala se jim je baje pošast Poncija Pilata, da so od groze vsi zbežali. Šele l. 1555. prispel je na vrh Konrad Gassner s predhodnim dovoljenjem oblastva,« je zapisal Tuma.


Pilatus - gora,kjer gospodarijo hudičji spaki. (Foto: www.world66.com)

Čeprav govori Tuma o gorah na splošno, pa je seveda treba povedati, da so bili »tabu« predvsem vrhovi gora, a samo tisti, ki so dovolj visoki. Merilo ni bila nadmorska višina, ampak geografski pogoji, ki na njih vladajo (klima, teren, odsotnost rastlin, večni led, sneg, skale). Gre torej za popolnoma tuj svet, ki ni namenjen človeku za preživetje. Nizki vrhovi in nižji predeli gora niso bili tabu. Prve najdbe v našem visokogorju segajo na primer v obdobje 7500-6000 let pr.n.š. Govorijo o iskalcih rud in selitvah prazgodovinskih pastirjev s planine na planino nad gozdno mejo, dokazi o obstoju kamenodobnega in mezolitskega lovca v našem visokogorju pa so še starejši. Sezonske naselbine so se številčno razmahnile predvsem v rimskem času, še posebej v pozni antiki. Takrat so v visokogorju poleg iskalcev rud glavno poselitev predstavljale planine. Kolikor vem, ni podatkov o tem, če so v rimskem času na planinah že sirarili – čeprav je bilo sirarstvo pri Rimljanih razvito -, gotovo pa so izdelovali sir na planšarijah v 12 -13. stoletju. Po pozni antiki je prišlo v naših Alpah do upada planšarstva. V srednjem veku so nato visokogorske planine začeli uporabljati staroselski Lahi, od katerih so dediščino le počasi prevzeli Slovani, ki so sprva živeli le po nižinah in dolinah. Kljub tabuiziranim vrhovom naših Alp, pa so pa so bili zelo pomembni prelazi, ki so bili prav tako sezonsko obljudeni.
21. oktober 2009 | Komentarji (1)
Pred davnimi leti, če se prav spomnim, je bilo tisočdevetstotriindevetdesetega, sem bil na alpinističnem predavanju, kjer je eden najboljših slovenskih in svetovnih alpinistov ob svojih diapozitivih govoril o svojem tedanjem vzponu v Tibetu. Ko je končal, ga je nekdo iz občinstva vprašal: »Se domačini Tibetanci tudi ukvarjajo z alpinizmom?«
»Ne,«je bil odgovor. »Imajo dovolj težav s svojo eksistenco.«


Jakova pomoč pri oranju trde tibetanske zemlje. (Foto: Urban Golob)

Mnogi avtorji (pri nas dr. Henrik Tuma) so začetek alpinizma kot socialnega pojava iskali v ustanovitvi angleškega alpskega kluba (Alpine Club) leta 1857 v Londonu. O alpinizmu kot športu, kot ga poznamo danes, bi v tistem času težko govorili, čeprav so angleški alpinisti že tedaj imeli na primer zametke pravih treningov kot drugi športniki. Pri gorništvu je šlo takrat za osvajanje najtežjih gora v Alpah in zato sta se izoblikovala dva ideološka pristopa k alpinizmu – angleški in nemški. Medtem ko so Angleži vselej bili alpinisti v tujem svetu, torej pravi osvajalci, so Nemci postali alpinisti na lastnih tleh. Tudi zaradi tega je angleški alpinizem ostal domena intelektualcev, pri Nemcih pa se je nastanil v širših ljudskih masah. Poleg Nemcev so predvsem Slovani prinesli v alpinizem politični naboj, oziroma domoljubje, ki je nasprotovalo germanizaciji njihovih ozemelj, še posebno gora. Kot je zapisal Tuma, tako do prve svetovne vojne pri Slovanih in še posebno pri Slovencih v alpinizmu oziroma turistiki ni bilo prisotnega toliko športnega in raziskovalnega vidika.
Če se od ideoloških pristopov vrnemo nazaj v Anglijo, ne smemo pozabiti, da se je angleški alpinizem 19. stoletja razvijal v aristokratskih krogih tudi zato, ker je bila – kot bi rekli sociologi - aristokratska koncepcija športa individualna. Pri njej je šlo predvsem za slavo v nasprotju s plebejsko koncepcijo, ki je bila moštvena, glavni motiv pa je bil zaslužek oz. eksistenca. Med visoko družbo je bil šport za razvedrilo. Temu aristokratskemu in individualnemu pa je veliko bližja ideja osvajanje novega in neznanega, ki je bila glavno vodilo pri angleškem alpinizmu tistega časa.


Pozimi pri lažjem plezanju v severni steni Storžiča. (Foto: Urban Golob)

Malo bolj po domače. Alpinizem se je začel razvijati v sredinah, ki niso bile obremenjene s svojim preživetjem. Eden izmed razlogov je bil tudi ta, da ljudem vse udobje, ki so ga bili deležni, počasi ni več zadoščalo. Začeli so pogrešati stik z naravo in z osnovnimi pogoji, ki v njej vladajo, o čemer je pisal nemški sociolog Simmel že pred več kot sto leti. Ker se je zahodnjaški način življenja od takrat razvijal izrazito v smer nekakšne »varnosti«, po drugi strani pa tudi hitrega tempa življenja, je kar razumljivo, da se še danes večina ljudi počuti kar dobro v navidezni varnosti (katere premije veliko stanejo, v kateri lahko z malo smole zelo hitro škripneš na cesti, četudi nisi nič kriv, kjer prav od tega varnega načina življenja lahko tudi zboliš, ali pa ti zaradi varne vsakodnevne čistoče pade odpornost in se povečujejo razne oblike alergij, ali pa jih nič hudega sluteč dobiš po glavi celo od kakšnega – paradoksno - varnostnika, ker je bil malo slabe volje, ti pa si ga menda grdo pogledal, itd.)
V naravi popolne varnosti seveda ni in danes so zakoni narave mnogim ljudem že precej tuji. Že samo na gravitacijo ne pomisli skoraj nihče več, alpinisti, plezalci, padalci, gorski kolesarji in podobni čudaki pač. Tudi spremenljivost vremena je v mestnem načinu življenja tako banalna stvar, da jo na nekaterih televizijah komentirajo in vremensko kratkoročno prihodnost napovedujejo ljudje, ki niti ne vedo, kaj so izobare, v čem se razlikuje topla in hladna fronta, zančilnosti labilne atmosfere (in vse kar zaradi nje nastane) pa so zanje verjetno sploh višja matematika (pardon, fizika). Verjetno tudi večina gornikov, alpinistov in drugih outdoorovcev teoretično o tem prav tako ne ve veliko, poznajo pa to v praksi. Vedo, kako tem naravnim pestrostim kljubovati in to ne samo z nastavitvijo domačega termostata, da te ne bo zeblo, ali z drenjanjem v mestu z avtom v dežju, ker bi se drugače stopili, ker smo ljudje tako ali tako že kakor iz cukra.
Seveda je možno debatirati o civilizacijskih pridobitvah, o tem ali so dobre ali ne. Nekatere ljudi očitno že malo ovirajo in se zato vsaj v svojem prostem času oziroma pri rekreaciji obračajo nazaj k naravi, kjer kar nekaj civilizacijskih pridobitev odpove, čeprav se prav vsi vpleteni trudijo zmanjšati nevarnost na minimum. Vsem tistim, ki imajo dejavnosti v krutih pogojih narave zgolj za izzivanje usode in varnosti, pa v razmislek samo neizporsno statistično dejstvo, da je življenjsko najnevarnejši kraj na svetu – postelja. Tam namreč umre največ ljudi.
16. oktober 2009 | Komentarji (3)
Prvi vikend v oktobru sem okoli devete ure v tanki tekaški opravi malo prezebal na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Pa nisem bil sam. Poleg mene je bilo še kakšnih vsaj trideset gorskih kolesarjev in tekačev. Čakali smo na štart prvega teka v spomin na Miho Valiča, ki je pred letom umrl na Čo Oju, v Tibetu. Tek je nas je vodil izpred Mihovega doma na Bokalce in potem čez Pohlograjsko hribovje do cilja v Škofji Loki, torej na tistem delu Slovenije, kjer je Miha pogosto treniral za svoje alpinistične podvige. Tek seveda ni bil tekmovalnega značaja in počasi so se ustvarile majhne skupine tekačev. Ker nismo podirali kakšnih rekordov in se borili za primat, smo se na Topolu malo ustavili, da bi spili kakšen požiek pijače. In takrat je zazvonil telefon.


Miha med plezanjem Stare smeri v Ospu, leta 2000. (Foto: Urban Golob)

Bil je prijatelj, s katerim sva nekoč skupaj plezala. Spraševal me je, če vem, kaj se je nekemu našemu alpinistu zgodilo v Himalaji. Kakšni Himalaji? Saj ni nobenega našega tam. Tisti plezalci, ki so plezali v Indiji, se že vračajo. Tibet je trenutno zaprt, v Pakistanu je sezona že dva meseca končana, v Nepalu pa ni nobenega našega. O, ja je, nekdo je bil skupaj z Davom v Himalaji, je trdil glas na drugi strani.
Bil? Ostal sem sem brez besed. Spomnil sem se, da sta šla na Manaslu skupaj s Francom Oderlapom. Prej me je spomin na Miho pri teku gnal, zdaj pa je bilo naenkrat vsega preveč. Nič več se mi ni dalo. Bolščal sem pred sebe in na hitro pomislil, če bi kar odnehal. Poklical sem še Grego, da bi izvedel kaj več. Turoben glas na drugi strani je v nekaj besedah povedal vse.


Franc Oderlap (2000) na drugem višinskem taboru na Everestu, samo nekaj ur potem, ko je stal na vrhu najvišje gore sveta. (Foto: Urban Golob)

Nekoč sva se Francom pogovarjala o slabih novicah in sicer, kako smo ljudje lahko tako narejeni, da slabe, žalostne in še posebej tragične novice zaokrožijo med nami neprimerno hitreje kot dobre. Če je kdo kaj dobrega naredil, če se je komu zgodilo kaj lepega, če je kdo kaj dobrega dosegel, se razve počasi (razen če ni to povezano s kakšno senzacijo), ko pa se zgodil nesreča in če so novice slabe, se te širijo s takorekoč svetlobno hitrostjo. Strinjala sva se, da bi morali biti ljudje bolj pozitivno naravnani. In Franc se je za svoj pozitiven odnos do drugih ljudi, živali in tudi stvari zelo trudil, čeprav je takšen pozitivec bil že po naravi. Zato nisem poklical nikogar, da bi obvestil o nesreči OF-a, kot se je Franc Oderlap rad podpisoval. Prepričan sem, da bi Franc to že razumel.
Ko smo potem družno ubirali korake čez Grmado, Tošč in na Sv. Ožbalt ter preverjali svoja kolena s tekom navzdol proti Puštalu, sem premišljeval o Francu, o »dobremu duhu odprave«, kot ga je imenoval Tadej Golob v svoji knjigi Z Everesta. OF je tudi v najbolj napetih položajih je ostajal miren in svojo mirnost širil naokoli. Mogoče je bil celo najbolj nekonflikten odpravar, ki sem ga lahko spoznal. A kljub vsemu - če je bilo preveč, je bilo pa preveč. Tako na primer samo plezalski člani odprave na Everest leta 2000 natančno vemo, kaj je OF skozi vsa dva meseca sporočal s svojo polglasno mantro »Ommmmmm«, da smo se zvijali od smeha.
Še svež spomin na Miha in še ne docela razumljen šok ob smrti Franca je bil tudi za tisto lepo soboto preveč in piknik v Škofji Loki po končanem teku se mi je zdel nekam čuden.
Kakšno leto nazaj sva se srečala, beseda je dala besedo, in ker sva si v preteklosti oba že polomila svoje zobe na Šiša Pangmi v Tibetu, je OF rekel: »Naslednjič greva skupaj. Ni druge.« »Seveda je ni«, sem mu rekel. In če se bom res še kdaj spravil tja ter gazil po onem mukotrpnem platoju na normalni smeri, bova vsaj tiste počasne korake gotovo delala skupaj. Njegova pozitivna koroška trma in vztrajnost bosta pravi kažipot.
13. oktober 2009 | Komentarji (6)
Kot sem že omenil, ima puščava več obrazov. Njene podobe se spreminjajo počasi, da razlik med vožnjo samo skorajda ne opaziš. Čele zvečer, ko se spomniš, kaj vse si videl zistega dne, pridejo pred oči različne slike.



Zanimvo je videti ljudi, ki živijo v Gobiju. To niso samo nomadi. V tej ogromni puščavi so tudi večja mesta in manjši kraji, kjer so geri v manjšini. Poleg kakšne trgovine, šole, pošte in kar je še podobnih uradov, imajo tako rekoč v vsakem kraju gsm signal. Seveda Mongolci (posebej mladi) niso nobena izjema kar se tiče glasnega komuniciranja prek mobilnih telefonov, a kljub vsemu se zdi, da so teh telekomunikacijskih signalov še bolj veseli zahodni turisti, da lahko preverijo, kaj je novega doma (živimo in dobi informacij, mar ne), uredijo to in ono (brez njihovega telefonskega posredovanja bi se velik del sveta preprosto ustavil) ali pa se le pohvalijo, da so nekje sredi ničesar (kjer vleče samo še telefon).





In v teh oazah obljudenosti je veliko zanimivih človeških obrazov. Kot pravzaprav povsod, kjer so drugačni kraji, ljudje, pokrajina. A po moje sicer niso nič bolj zanimivi kot naši oziroma kot obrazi ljudi iz našega tudi širšega okolja. Samo drugačni so, nenavadni in zato privlačni za tujčevo oko. To je tudi razlog, da (popotniški) fotografi radi kažemo portrete pripadnikov eksotičnih ljudstev. Lažje jih je narediti. Ker so našim očem nenavadni, lahko kaj kmalu gledalci rečejo, da »tele fotke, ti protreti pa so res dobri«. Čisto možno, da so, lahko pa so zgolj drugačni. Vsekakor je za naše oči precej težje narediti dober portret ljudi, katerih obraznih značilnosti in potez smo navajeni.





Toda ko se pokaže priložnost, tudi v tuji deželi preprosto moraš slikati obraze. Tako smo proti koncu naše poti naleteli na ekipo mongolskih filmarjev, ki so snemali igrani dokumentarec o enem izmed svojih zgodovinskih junakov. Dovolili so nam, da smo igralce ali bolje mlade igralke (spodnji sliki)lahko fotografirali. Moj italijanski kolega fotograf v Mongoliji je takrat povedal zelo lepo misel:





»Z (dobrimi) potreti, s pogledi teh ljudi, prineseš domov košček tuje dežele.«
Howgh!
29. september 2009 | Komentarji (6)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 16 17 18
Zadnji komentarji
Povezave
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
31 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 31 1 2 3



Št. registriranih uporabnikov: 162525
Forum avtorjev: 15821 Forum teme: 34217 // Odgovorov: 1861796
Blog avtorjev: 3556 // Blogov: 84001 // Komentarjev: 1204680
Avtorji fotografij: 25228 // Slik: 214909 // Videov: 19258 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "