Še v torek zjutraj sem mislil, da bom na tem mestu poročal o novi plezalni smeri v Hudičevem stebru v ostenju Prisanka. Čeprav sva imela s Pavletom Kozjekom sila resen namen za prvenstven vzpon, pa nama je zgodel plezalski škrat, menda bližnji sorodnik »bergmandelca« (ali pa kar on sam), ki ga poznajo po hribovitih krajih naše dežele. Ko sva se znašla pod steno, sva namreč ugotovila, da so klini ostali pri ali v avtu. Plezati težko prvenstveno smer brez njih, pa je kakor iti na svatbo brez...
Da ne bi dan sklenila ravno z vzponom po klasični smeri v Hudičevem stebru, sva si nekaj klinov »izposodila« v prvih treh raztežajih te sicer dobro opremljene smeri in potem zavila v Levi raz, ki je veliko bolj strm in težji od originalne smeri. Pa se je nekje na dobri polovici bergmandelc spet priklatil zraven (nisem vedel, da tudi pleza) in ko sem izbijal maloštevilne in zato dragocene kline, ki sva jih končno le premogla, sem se tako kresnil po sredincu, da sem si zlomil noht, ki se je potem zaril v rano. Bergmandelca seveda ni bilo več, s seboj pa je vzel tudi flajštre...

Po sedmih urah plezanja in zadnjih strmih raztežajih, ki jih je zaradi mojega bolečega prsta vodil Pavle, sva izstopila na vrh Hudičevega stebra. Opravila sva eno redkih ponovitev te strme smeri, ki jo je Pavle preplezal že skoraj pred tridesetimi leti. Ko sva se odpravila v dolino, je bergmandelc že odšel nagajat drugim ljudem in sestop je potekal brez neprijetnosti. Glede vseh peripetij tistega dneva pravzaprav ne vem, če ni imel (že zaradi lokacije v Hudičevem stebru primerno) namesto bergmandelca prste vmes sam zlodej. Vsaj danes me prst še vedno tako (hudičevo) boli...