Od eksistence do izzivanja varnosti
Pred davnimi leti, če se prav spomnim, je bilo tisočdevetstotriindevetdesetega, sem bil na alpinističnem predavanju, kjer je eden najboljših slovenskih in svetovnih alpinistov ob svojih diapozitivih govoril o svojem tedanjem vzponu v Tibetu. Ko je končal, ga je nekdo iz občinstva vprašal: »Se domačini Tibetanci tudi ukvarjajo z alpinizmom?«
»Ne,«je bil odgovor. »Imajo dovolj težav s svojo eksistenco.«


Jakova pomoč pri oranju trde tibetanske zemlje. (Foto: Urban Golob)

Mnogi avtorji (pri nas dr. Henrik Tuma) so začetek alpinizma kot socialnega pojava iskali v ustanovitvi angleškega alpskega kluba (Alpine Club) leta 1857 v Londonu. O alpinizmu kot športu, kot ga poznamo danes, bi v tistem času težko govorili, čeprav so angleški alpinisti že tedaj imeli na primer zametke pravih treningov kot drugi športniki. Pri gorništvu je šlo takrat za osvajanje najtežjih gora v Alpah in zato sta se izoblikovala dva ideološka pristopa k alpinizmu – angleški in nemški. Medtem ko so Angleži vselej bili alpinisti v tujem svetu, torej pravi osvajalci, so Nemci postali alpinisti na lastnih tleh. Tudi zaradi tega je angleški alpinizem ostal domena intelektualcev, pri Nemcih pa se je nastanil v širših ljudskih masah. Poleg Nemcev so predvsem Slovani prinesli v alpinizem politični naboj, oziroma domoljubje, ki je nasprotovalo germanizaciji njihovih ozemelj, še posebno gora. Kot je zapisal Tuma, tako do prve svetovne vojne pri Slovanih in še posebno pri Slovencih v alpinizmu oziroma turistiki ni bilo prisotnega toliko športnega in raziskovalnega vidika.
Če se od ideoloških pristopov vrnemo nazaj v Anglijo, ne smemo pozabiti, da se je angleški alpinizem 19. stoletja razvijal v aristokratskih krogih tudi zato, ker je bila – kot bi rekli sociologi - aristokratska koncepcija športa individualna. Pri njej je šlo predvsem za slavo v nasprotju s plebejsko koncepcijo, ki je bila moštvena, glavni motiv pa je bil zaslužek oz. eksistenca. Med visoko družbo je bil šport za razvedrilo. Temu aristokratskemu in individualnemu pa je veliko bližja ideja osvajanje novega in neznanega, ki je bila glavno vodilo pri angleškem alpinizmu tistega časa.


Pozimi pri lažjem plezanju v severni steni Storžiča. (Foto: Urban Golob)

Malo bolj po domače. Alpinizem se je začel razvijati v sredinah, ki niso bile obremenjene s svojim preživetjem. Eden izmed razlogov je bil tudi ta, da ljudem vse udobje, ki so ga bili deležni, počasi ni več zadoščalo. Začeli so pogrešati stik z naravo in z osnovnimi pogoji, ki v njej vladajo, o čemer je pisal nemški sociolog Simmel že pred več kot sto leti. Ker se je zahodnjaški način življenja od takrat razvijal izrazito v smer nekakšne »varnosti«, po drugi strani pa tudi hitrega tempa življenja, je kar razumljivo, da se še danes večina ljudi počuti kar dobro v navidezni varnosti (katere premije veliko stanejo, v kateri lahko z malo smole zelo hitro škripneš na cesti, četudi nisi nič kriv, kjer prav od tega varnega načina življenja lahko tudi zboliš, ali pa ti zaradi varne vsakodnevne čistoče pade odpornost in se povečujejo razne oblike alergij, ali pa jih nič hudega sluteč dobiš po glavi celo od kakšnega – paradoksno - varnostnika, ker je bil malo slabe volje, ti pa si ga menda grdo pogledal, itd.)
V naravi popolne varnosti seveda ni in danes so zakoni narave mnogim ljudem že precej tuji. Že samo na gravitacijo ne pomisli skoraj nihče več, alpinisti, plezalci, padalci, gorski kolesarji in podobni čudaki pač. Tudi spremenljivost vremena je v mestnem načinu življenja tako banalna stvar, da jo na nekaterih televizijah komentirajo in vremensko kratkoročno prihodnost napovedujejo ljudje, ki niti ne vedo, kaj so izobare, v čem se razlikuje topla in hladna fronta, zančilnosti labilne atmosfere (in vse kar zaradi nje nastane) pa so zanje verjetno sploh višja matematika (pardon, fizika). Verjetno tudi večina gornikov, alpinistov in drugih outdoorovcev teoretično o tem prav tako ne ve veliko, poznajo pa to v praksi. Vedo, kako tem naravnim pestrostim kljubovati in to ne samo z nastavitvijo domačega termostata, da te ne bo zeblo, ali z drenjanjem v mestu z avtom v dežju, ker bi se drugače stopili, ker smo ljudje tako ali tako že kakor iz cukra.
Seveda je možno debatirati o civilizacijskih pridobitvah, o tem ali so dobre ali ne. Nekatere ljudi očitno že malo ovirajo in se zato vsaj v svojem prostem času oziroma pri rekreaciji obračajo nazaj k naravi, kjer kar nekaj civilizacijskih pridobitev odpove, čeprav se prav vsi vpleteni trudijo zmanjšati nevarnost na minimum. Vsem tistim, ki imajo dejavnosti v krutih pogojih narave zgolj za izzivanje usode in varnosti, pa v razmislek samo neizporsno statistično dejstvo, da je življenjsko najnevarnejši kraj na svetu – postelja. Tam namreč umre največ ljudi.

Oddano: 16.10.2009 ob 00:41:54
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 306 | Ocena 3.8 od 6 glasov

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Za norcasedelanje 2.
pANICAdoo
pred 418 tedni
2.
Vsak po svoje išče užitke. In ko jih najde, bi bil nor, če bi si jih pustil vzet.
Uživaj!
nish
pred 418 tedni
3.
Prebrano z užitkom....kot vedno :D
tacamaca
pred 418 tedni
Oddaj svoj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163634
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34267 // Odgovorov: 1863767
Blog avtorjev: 3557 // Blogov: 84593 // Komentarjev: 1210598
Avtorji fotografij: 25371 // Slik: 216414 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "