Mislim, da velika večina alpinistov ni izbirčnih, in da hrana ni ravno glavni problem, ki se pojavi v hribih. Morda je kakšen plezalec malo bolj natančen in si mora na pogreti omako za testenine tudi na kakšnem bivaku, ko bi njegov soplezalec že zdavnaj zmetal vase tiste hitro hladeče se makarone četudi z bolj mrzlo paradižnikovo mezgo.
Prehranjevanje na turah v naših hribih ali pa v Alpah ni takšna težava tudi zato, ker večina tur ni tako zelo dolgih in slej ko prej prideš v dolino, kjer pizza ni prav daleč in toliko želeno pivo tudi ne. Težje je, ko si na odpravi in kmalu pogruntaš, da kuhar ni dorasel svojemu delu, kaj šele srednjeevropskemu okusu. A se je tudi to v zadnjem desetletju ali še malo več uredilo. V Nepalu se za mesto kuharja lahko prijavijo le tisti domačini, ki prej opravijo tečaje, kjer jih naučijo tako o kuhi na tistih zahtevnih kerozinskih gorilnikih, kot tudi o prehranjevalnih navadah zahodnjakov. Ne vem kako je v Pakistanu sedaj, ampak pred dobrim desetletjem ni bilo tako gotovo, da bo odpravarski kuhar res kos svoji nalogi. Četudi ga je odprava pripeljala s seboj iz Islamabada, pa se je znalo zgoditi, da so v zadnji vasi pred goro – v konkretnem primeru je šlo za Nanga Parbat – prišli vaški možje z nabitimi puškami in zahtevali, da vodja odprave vzame za kuharja enega izmed njih, uradnega pa pošlje domov. Ker se z bojevitimi plemeni severnega Pakistana ni ravno za šaliti, pa čeprav imajo na ramah zgolj stare kremenjače, je ta odprava morala kuharja tudi v resnici zamenjati. O kulinaričnih podvigih novega kuharja kasneje niso poročali.
Pač pa smo leta 1995 pod Gašerbrumom 1 imeli za kuarja precej zanimivega možakarja. O tem, kako je pomival posodo, zaradi bralčevega počutja raje ne bom pisal. Ko smo prodirali po ledeniku Baltoro proti naši gori, sem ga enkrat vprašal – ker se je že ravno hvalil, da lahko na kuhalniku speče torto - če zna morda speči tudi kruh. »To pa ne«, je bi odgovor. Nič hudega, bomo ta mesec in pol že zdržali ob čapatijih, sem si mislil. Potem smo si enkrat vmes za večerjo zaželeli polente z zelenjavno omako. »No problem«, se je glasil njegov odgovor in čez nekaj časa smo res dobili polento, zelenjavno omako pa je naredil samo iz – koruze. Kuhar je malo debelo gledal, kaj se dogaja in čemu nejevolja, ki je polnila našo jedilnico. »Pa saj ste rekli, da bi radi zelenjavo...,« mu ni bilo jasno. Hitro smo ugotovili, da nima pojma, iz česa je polenta narejena.
Kuhinja pod Everestom je bila precej prostorna. Celo toliko, da je kuhar v njej 'sprejemal' svoje prijatelje in nam je tako do konca odprave zmanjkalo skoraj vse vino, ki smo ga hranili za slavje ob uspehu. (Foto: Urban Golob)
Zadnji dan bivanja v baznem taboru pa smo mu rekli, da naj nam speče nekaj po svoji izbiri. »Bolj sladko ali slano,« se je glasilo njegovo vprašanje. Odločili smo se za »saltish« in čez kakšno uro smo dobili na mizo pravi – kruh. »Pa, jeb##?***%&# !!! A nisi rekel, da ne znaš delat kruha, al kaj? Šest tednov smo bili na čapatijih, ko bi lahko jedli kruh. Pa še koliko moke nam je ostalo!!!« Saj so čapatiji čisto prebavljivi (no ja, po enem mesecu že bistveno manj) ampak tole... Toda kuharjev odgovor je bil originalen: »Sem mislil, da s kruhom mislite na francoske štruce, tiste pa so za moje posode malo predolge...«
Je bil pa nekaj let kasneje na odpravi v Nepalu naš kuhar domačin z imenom Majla. Vsi smo si ga zaponili po njegovi besedni zvezi »kegarne« oziroma po naše »kaj hočemo« oziroma »jebi ga«. Hitro smo ugotovili, da vse zelo začini s čilijem. Je pa res, da je odlično kuhal testenine in kar je še takšnih italijanskih jedi. Videlo se je, da je kuhal na številnih italijanskih odpravah, in da so ga naši zahodni sosedi pošteno vzeli v roke. Član naše takratne odprave je bil tudi Uroš, gotovo eden najboljših kuharjev med slovenskimi alpinisti. Nekoč je povabil Majlo, da bosta nekaj skuhala skupaj in da ga bo nekaj naučil. Čez nekaj časa se je Uroš vrnil s mareličnimi cmoki in komentiral: »Lahko se mi zahvalite, da sem vam rešil večerjo. Delal sem testo in vse ostalo, Majla pa je stal zraven in hotel vsake dve minuti nasuti čili.«
Morda se je komu porodilo vprašanje, zakaj ne vzemamo kuharjev s seboj iz Slovenije. Pred skoraj tremi desetletji so to tudi poskusili, pa se menda ni najbolj obneslo. Lokalne sestavine za različne jedi najbolje poznajo domačini, ki znajo tudi edini rokovati s tistimi na videz preprostimi kerozinskimi gorilniki. Sam nisem videl nobenega zahodnjaka, ki bi mu uspelo ukrotiti in usposobiti tiste zadeve, kaj šele, da bi kdo - razen domačinov, ki na njih spečejo tudi torto – na njih kaj skuhal. Glede tega so lokalni kuharji pravi čarovniki.
