Zadran Vedran Miočić-Stošić se je z „Objavo o neobstoju osebe“ deklariral  kot živi človek nasproti, kot bi se reklo, državi, vendar - kakor trdi - gre za firmo Republika Hrvatska d.o.o., registrirano pod D-U-N-S številko 500640570 (Data Universal Numbering System, razvit od Dun & Bradstreeta), in od dne, ko je je njegova „Objava“ postala pravomočna, poskuša svoje življenje voditi skladno z naravnimi pravicami živega človeka.
Širši javnosti je postal znan, potem ko ga je policija zaustavila, ko se je vozil v svojem avtomobilu, na katerega je pritrdil lastne privatne oznake. Od policije je prejel obvezni prekrškovni nalog, tožilstvo je proti njemu napovedalo uvedbo postopka zaradi suma kaznivega dejanja ponarejanja uradnih dokumentov, Miočić-Stošić, na zadarski alternativni sceni znan tudi kot Gumeni (Gumijasti), pa ne odstopa od poskusa uresničitve, kakor pravi, suverenosti nad svojim življenjem.

(Predzgodovina zgodbe):
Dalmatinec je prekinil povezave z državo: podpisal je 'Objavo', zakoni
se nanj več ne nanašajo, zdaj pa mu grozi zapor...


Nezaželena vprašanja
- Tema je precej specifična in delikatna, o sistemu je v naši družbi na ta  način govoriti nezaželeno, ker jo pravzaprav izpodkopava. Jaz sem v svojem življenju po različnih kanalih prišel do informacij ekipe, ki je proučevala, kako deluje ta pravni sistem in kaj to v bistvu sploh je, vstopil sem v zgodbo in začel vzporedno raziskovati sam. V nekem trenutku prideš do situacije, v kateri ti postane jasno, kako je vse to postavljeno. Zgrozil sem se ob dejstvu, da svojega življenja nimam v svojih rokah. V tem trenutku se je nekaj prelomilo v meni, zapopadel sem, kako nas drži sistem v sužnosti in nam preprečuje, da bi razvijali svoje potenciale kot živi ljudje, kot ljudje na Zemlji.
Iskal sem način, kako bi se zaščitil pred vsem tem in kako bi to implementiral v vsakodnevno življenje, v smislu lastnih potreb in želja. Sistem je ustrojen tako, da postavlja okvirje, ki so hkrati tudi okovi in ti preprečujejo, da se uresničiš v življenju. Glede na to, da nam je to vsiljeno brez našega polnega zavedanja, torej s prevaro, je
to čisto kriminalni sistem, rekel bi, da tudi demonski koncept. Tako da sem se odločil sam vzeti svoje življenje v lastne roke in prvi konkreten korak je bila ta registracija avtomobila.
Iztekala se mi je registracija in za mene je to bil ta trenutek: predal sem „Objavo o neobstoju osebe“, ki je po 30 dneh postala pravomočna in s tem sem imel legalno pravno osnovo, da lahko startam: odjavil sem svoje vozilo, vrnil njihove registrske tablice, izdelal in na svoj avtomobil pritrdil svoje tablice, obvestil pristojno policijsko upravo o tem in se odločil, da ne bom več sodeloval v tem poslovanju – pravi Gumeni.
Promet je, pojasnjuje, poslovanje, pravica do gibanja pa je pravica vsakega človeka. Vse se je zreduciralo na poslovanje in cela zgodba se v bistvu omejuje na to, da so vse fizične osebe firme in država je firma.
- Ko se rodimo, se rodimo kot svobodna živa bitja moškega ali ženskega spola, potem nas pa starši registrirajo in prijavijo, pri čemer država  z rojstnim listom kreira fizično osebo-firmo istega imena, ki nam ga dajo, in družinskega priimka, ki ga nasledimo in ki se kot vse firme v poslovnem svetu piše v verzalkah, z velikimi črkami.
Predpisi, pravilniki in zakoni so samo oblike pogodb, s katerimi država predpisuje pravice in načine poslovanja oseb, ker jih je ona kreirala i n je njihov lastnik. Čisto smo se odmaknili od dejstva, da smo vsi mi pravzaprav živi ljudje, ne pa mrtve firme in da smo vsi mi kot živi ljudje izvor svojih pravic.
Link do članka v celoti
18. oktober 2017 | Komentarji (5)
Pismo glavnega urednika časoopisa Handelsblatt Gaborta Steingarta Albrechtu Muellerju, uredniku portala nachdenkseiten.de

(v nepoklicano dopolnilo/pojasnilo Grommmovemu blogu /blog/grommm/o-tem-pa-ne-mux-ne-bux-2/11
7696)


Amerika doživlja politični orkan, katerega središče je v nenehnem gibanju med State Departmentom, Belo hišo in Capitol Hillom, njegovo termodinamiko pa bomo kmalu začutili tudi v Evropi. Gre za vprašanje vojne in miru, tudi če se trenutno skriva za meglo osebnih obtoževanj.

Komaj je zunanji minister Rex Tillerson svojega predsednika v zaupnem krogu imenoval "tepec", se je prek Twitterja oglasil senator Bob Corker, ki je ministru zelo blizu, najvišji republikanec v senatnem odboru za mednarodne odnose. Sramotno naj bi bilo, da se je Bela hiša razvila v "adult day care enter", varstveno ustanovo za dnevno varstvo starejših. V intervjuju z "New York Timesom" razlaga svoje krepke besede takole:  "Iz zanesljivega vira vem, da osebje Bele hiše vsakodnevno počne vse, da bi ga zadržali.". Zadrževanje, containment - s tem so nekoč menili Ruse. S svojimi verbalnimi napadi na druge države brez zadržkov tvega Trump, da stopi država "na pot proti tretji svetovni vojni".

Ozadje: Že več tednov  poskuša Tillerson za kulisami sprožiti  diplomatsko ofenzivo proti Severni Koreji, da bi preprečil ameriški preventivni napad. Pozna evforično razdraženost svojega šefa, ki mu je postal nasprotnik. V številnih individualnih pogovorih terja - skoraj bi moral reči - prosi Tillerson države -  tudi nemško vlado -, da prekinejo vse poslovne odnose s Severno Korejo in pošljejo severnokorejskega veleposlanika domov. Toda Trump sabotira svojega lastnega ministra: "Prihrani si energijo, Rex, storili bomo, kar je treba storiti," je zatvital pred tednom dni. V soboto je nadaljeval: "Oprosti, toda delovala bo samo ena stvar ." Na srečanju z vojaki je govoril o "miru pred nevihto". Na vprašanja novinarjev je Bela hiša zavrnila kakršnokoli razlago.
 
(Medklic Albrechta Müllerja: Glavni urednik Handelsblatta očitno opaža podobne reči, kot jih je opisoval RT Deutsch 24. septembra 2017: "Kot mesečniki v jedrsko vojno: kako se ZDA pripravljajo na preventivni napad")

Nadaljevanje besedila urednika Handelsblatta:
Poleg tega je Stephen Bannon, desni glasnik Donalda Trumpa, sicer zapustil Belo hišo, ne pa tudi političnega prizorišča. Zdaj dela za kulisami. "Mrak je dober," pravi. Skupaj z donatorji, kot je hedge-fond milijarder Robert Mercer, išče politične outsiderje z desnega roba vojske, ki so pripravljeni kandidirati za senat proti republikanskemu establishmentu.
Tako spodbujen razmišlja ustanovitelj zasebne vojske plačancev Blackwater, Erik Prince, katerega vojaki so bili vpleteni v kršitve človekovih pravic v Iraku in drugod, o boju za kandidaturo. Kdor hoče videti, vidi:  Trump se sicer spotika skozi naše časopise, ne spotika pa se Trumpova revolucija v veliki konzervativni vladni stranki ZDA. Revolucija koraka.


In Nemčija? Pred prihajajočim neurjem izgleda, kot da bi bila narkotizirana z anestezijo, imenovano strankarska politika. V Berlinu koalicijskih iger ne gre za vojno in mir, temveč za zgornjo mejo (=števila beguncev) brez omejitev, za smernice, ki ne dosežejo nič in zato nimajo nobene vrednosti. Nemška razprava ne odseva resničnosti, temveč interese strankarske politike. Zdi se, da  zgornja meja odvrnjenosti od sveta ne obstaja.

Ameriški viharnik, ki napoveduje prihajajočo katastrofo, ostaja tako neopažen. Pri Trumpu je veliko polemike, vendar nobene politike, ki bi jo kazalo vzeti resno. Zaradi udobja so se odločil, da ga podcenjujejo. Mi smo zaskrbljeni, on ima načrt. Želimo mir, on zmago. V zgodovinsko knjigo se želi zapisati kot tisti, ki je preprečil ameriški propad. Za to potrebuje roke nogometašev na srcu in roke navadnih Američanov na pištoli. Skrbi glede brutalizacije družbe mu ne pridejo do živega, ampak ga podžigajo.

Sebastian Haffner opisuje v svoji "Zgodovini nekega Nemca" ozračje predvojnih let, ki s svojo namerno nič-hudega-slutečnostjo spominja na  sedanjost: "Vsi so bili brezupno vpeti v svoj poklic in dnevni urnik, odvisni od tisoč nepreglednosti, člani neobvladljivega mehanizma, ki se takorekoč nemočno giblje po tirih. [...] Premikali smo se z brezbrižnostjo, s katero hodijo ljudje med zvermi po modernem živalskem vrtu brez kletk, v zaupanju, da so vsi jarki in žive meje pravilno izračunane. [...] Varnost in preživetje sta samo v dnevni rutini  - tik zraven se začenja džungla.

Želim vam razmišljujoč začetek dneva.
Prisrčne pozdrave iz Washingtona
Vaš Gabor Steingart
14. oktober 2017 | Komentarji (13)
"Fašisti so razdeljeni v dve kategoriji: fašisti in antifašisti." - Ennio Flaiano, italijanski pisatelj in soavtor filmskih scenarijev Federica Fellinija.

V zadnjih tednih so popolnoma dezorientirano levico pogosto spodbujali, da bi se združila okrog maskirane avantgarde, ki sebe imenuje antifa, okr. za antifašistično (v prevodu sem ohranil okrajšavo, op. velenjčan). Antifa je s kapuco in v črnem v bistvu variacija črnega bloka, ki je znan po tem, da v mnogih državah iz mirnih demonstracij dela nasilje. Oznaka antifa je uvožena iz Evrope in zveni bolj politično. Prav tako služi  stigmatizaciji tistih, ki jih napada kot "fašiste". Kljub uvoženemu evropskemu imenu je antifa v bistvu le še en primer ameriške stalne degradacije v nasilje.

Zgodovinske zahteve/pretveze
Antifa je najprej postal pomemben s svojo vlogo pri sprevračanju ponosne berkleyske tradicije "svobode govora", ker je ljudem z desnega krila preprečil, da bi tam govorili. Toda njegov trenutek slave je bil njegov spopad z desničarji v Charlottesvillu 12. avgusta, večinoma zato, ker je Trump komentiral, da obstajajo "dobri ljudje na obeh straneh". S prekipevajočo škodoželjnostjo so komentatorji zagrabili priložnost, da obsodijo preziranega predsednika zaradi njegovega "moralnega enačenja", s čimer so antifaju podelili moralni blagoslov. Charlottesville je antifaju služil kot uspešen začetek prodaje knjige, Antifašističnegga priročnika, katerega avtor, mladi akademik Mark Bray, je antifa v teoriji in praksi. Knjiga se je "zelo hitro vzpenjala", se je veselil založnik Melville House. Takoj je osvojil priznanje vodilnih MS medijev, kot so New York Times, The Guardian in NBC, ki doslej niso bili ravno znani po naglici pri pisanju o levičarskih knjigah, še manj o knjigah revolucionarnih anarhistov.
Washington Post je pozdravil Brayja kot tiskovnega predstavnika "uporniških aktivističnih gibanj" in opozoril: "Najbolj informativen prispevek knjige je zgodovina protifašističnih prizadevanj v preteklem stoletju, najpomembnejši za danes pa je opravičilo/pojasnilo za kratenje govora in pretepanje belih supremacistov".

Brayev "informativni prispevek" je laskava različica zgodbe o antifa generaciji, katere dualistični, na holokavst usmerjeni pogled na zgodovino ji je v veliki meri odvzel tako dejansko kot analitično orodje za presojo večdimenzionalnih dogodkov, kot je rast fašizma. Bray predstavlja današnjega antifaja, kot da bi ta bil slaven legitimni dedič vsake plemenite stvari od abolicionizma sem. Toda pred fašizmom ni bilo antifašistov in etiketa "antifa" se nikakor ne nanaša na vse številne nasprotnike fašizma.

Implicitna trditev, da nadaljuje tradicijo mednarodnih brigad, ki so se borile v Španiji proti Francu, ni nič drugega kot oblika nedolžnosti s pomočjo povezovanja. Ker je treba spoštovati junake španske državljanske vojne, naj bi se nekaj tega spoštovanja prijelo tudi samozvanih dedičev. Žal ni več živih veteranov brigade Abraham Lincoln, da bi opozorili na razliko med široko organizirano obrambo pred invazijo fašističnih vojsk in praskami v kampusu Berkeley. Kar se tiče anarhistov Katalonije, je patent na anarhizem potekel že zdavnaj in lahko vsakdo  prosto trži svoj generik. Prvotno antifašistično gibanje je bilo prizadevanje komunistične internacionale za prenehanje sovražnosti z evropskimi socialističnimi strankami, da bi vzpostavili skupno fronto proti zmagovitim gibanjem, ki sta jih vodila Mussolini in Hitler.

Ker je fašizem bujno uspeval in antifa ni bil nikoli resen nasprotnik, njegovi apologeti uspevajo na zahtevi, da bi bilo treba stvari zatreti na začetku: "ko bi le" antifašisti premagali fašistična gibanja dovolj zgodaj, bi slednje pravočasno onemogočili. Ker razum in razprava nista uspela ustaviti vzpona fašizma, trdijo, je treba uporabiti ulično nasilje - ki je bilo, mimogrede, še bolj neuspešno. To je povsem ahistorično. Fašizem je poveličeval  nasilje in nasilje je bilo njegovo najljubše mesto za preizkušanje. Oboji, komunisti in fašisti so se borili po ulicah in vzdušje nasilja je pomagalo fašizmu predstaviti se kot branik proti boljševizmu, pri tem pa pridobiti ključno podporo vodilnih kapitalistov in militaristov v svojih državah, kar jih je pripeljalo na oblast.
Ker zgodovinski fašizem ne obstaja več, je Brayov antifa razširil svoj pojem "fašizma", da bi vključil vse, kar krši sedanjo politiko identitete: od "patriarhalnega" (predfašistični odnos, če se blago izrazimo) do "transfobije" (brez dvoma postfašistični problem). Zdi se, da maskirane militante antifaja bolj navdušuje Batman kot Marx ali celo Bakunin.

Lovci na nevihte iz neoliberalne vojne stranke
Ker Mark Bray ponuja evropske poverilnice za sedanji ameriški antifa, je primerno opazovati, kaj ta danes pomeni v Evropi. V Evropi obstaja trend v dveh oblikah. Aktivisti črnega bloka redno napadajo različne levičarske demonstracije, razbijajo okna in se borijo proti policiji. To testosteronsko poziranje je razen izzivanja javnih pozivov k okrepitvi policijskih sil politično nepomembno. Pogosto se sumi, da je posledica policijske infiltracije. 23. septembra, npr., je  več deset v črno maskiranih nasilnežev trgalo plakate in metalo kamne ter poskušalo vdreti na platformo, s katere je ognjeviti Jean-Luc Mélenchon nameraval govoriti na množičnem srečanju La France Insoumise, danes vodilne leve stranke v Franciji. Njihovo neizrečeno sporočilo je bilo, da jim nihče ni dovolj revolucionaren. Občasno v resnici najdejo kakega skinheada in ga pretepejo. To jih vzpostavlja kot "antifašistične" in služi kot opravičilo, da si vzamejo pravico obsojati druge v nekakšni neformalni, samozvani inkviziciji.

Za dober primer se je konec leta 2010 v Parizu pojavila mlada Ornella Guyet, ki je iskala delo kot novinarka pri različnih levičarskih časopisih in blogih. Poskušala se je "infiltrirati povsod", po mnenju nekdanjega direktorja Le Monde diplomatique Mauricea Lemoina, ki jo je "vedno intuitivno sumil", a jo je zaposlil kot pripravnico. Viktor Dedaj, ki upravlja enega od glavnih levičarskih portalov v Franciji, Le Grand Soir, je bil med tistimi, ki so ji poskušali pomagati, le nekaj mesecev kasneje pa je doživel neprijetno presenečenje. Ornella je postala samozvana inkvizitorica, ki je na internetu razkrivala "zarotništvo, zmedenost, antisemitizem in rdeče-rjave (=levičarsko-nacistične) povezave". To je počela z osebnimi napadi na posameznike, za katere je ocenila, da so krivi teh grehov. Značilno je, da so vse njene ciljne osebe nasprotovale ameriškim in NATO agresivnim vojnam na Bližnjem vzhodu. Dejansko je čas njene križarske vojne sovpadel s spremembo režima, ki je uničila Libijo in razbila Sirijo. Napadi so izločili vodilne kritike teh vojn. Na seznamu zadetkov je bil Viktor Dedaj, tudi Michel Collon, blizu belgijski delavski stranki, avtor, aktivist in vodja dvojezične spletne strani Investig'action. Prav tako François Ruffin, filmski ustvarjalec, urednik levičarske revije Fakir, ki je bil nedavno izvoljen v državni zbor na listi Mélenchonove stranke La France Insoumise. In tako naprej, seznam je dolg. Ciljane osebnosti so različne, vendar imajo vse eno skupno stvar: nasprotovanje agresivnim vojnam. Še več, kolikor lahko rečem, so na njenem seznamu skoraj vsi, ki nasprotujejo tem vojnam. Glavna tehnika je krivda s pomočjo povezovanja. Visoko na seznamu smrtnih grehov je kritika Evropske unije, ki se povezuje z "nacionalizmom", ki se povezuje s "fašizmom", ki je povezan z "antisemitizmom" in namiguje na naklonjenost genocidu. To v celoti sovpada z uradno politiko vlad EU in EU, vendar antifa uporablja veliko bolj grob jezik.

Sredi junija 2011 je bila EU nasprotna stranka Union Populaire Républicaine pod vodstvom Françoisa Asselineauja predmet žaljivih insinuacij na spletni strani antifaja, ki jih je podpisala "Marie-Anne Boutoleau" (psevdonim Ornelle Guyet). V strahu pred nasiljem so lastniki preklicali napovedane sestanke UPR v Lyonu. UPR je malo raziskovala in ugotovila, da je bila Ornella Guyet marca 2009 na seznamu govornikov na seminarju  o mednarodnih medijih, ki sta ga v Parizu organizirala Center za študij mednarodnih komunikacij in Šola za medije in javne zadeve Univerze George Washington. Presenetljiva povezava za takšnega gorečega križarja proti "rdeče-rjavim".

V primeru dvoma:  "rdeče-rjavi" je izraz, ki se uporablja za klevetanje kogarkoli s splošnimi levičarskimi pogledi - to je "rdečih" - s fašistično "rjavo" barvo. Klevetanje lahko temelji na enakem mnenju kot na desnici, na govoru na isti platformi z nekom z desnice, na objavi skupaj z nekom z desnice, na tem, da te vidijo na protivojni demonstraciji, ki se je je udeležil tudi kak desničar, in tako naprej. To je še posebej koristno za vojno stranko, saj v teh dneh veliko konzervativcev bolj nasprotuje vojni kot levičarji, ki so kupili mantro "humanitarne vojne".

Vladi ni treba zatirati protivojnih zborovanj. To opravlja antifa. Franko-afriški komedijant Dieudonné M'Bala M'Bala, ki je od leta 2002 stigmatiziran kot antisemit zaradi  televizijske skice, v kateri se izraelski naseljenec sramoti kot del George W. Bushove "Osi dobrega", ni samo cilj, temveč služi kot krivdna asociacija za vsakogar, ki brani svojo pravico do svobode govora - kot je belgijski profesor Jean Bricmont, ki je v Franciji praktično na črnem seznamu, ker je poskušal  zagovarjati svobodo govora med televizijskim pogovorom. Dieudonné je bil izgnan iz medijev, večkrat obtožen in kaznovan, v Belgiji celo obsojen na zapor, vendar še vedno uživa polno podporo navdušenih navijačev na svojih one-man-showih, kjer je glavno politično sporočilo nasprotovanje vojni. Še vedno pa lahko ima obtožba, da je kdo prenežen z Dieudonnéjem, resen vpliv na posameznike v bolj negotovih položajih, saj lahko zgolj namig na "antisemitizem" v Franciji pomeni konec kariere. Vabila se preklicujejo, objave zavračajo, sporočila ostajajo brez odgovora. Aprila 2016 je Ornella Guyet izginila iz vidnega polja ob hudih sumih glede njenih lastnih povezav. Morala te zgodbe je preprosta. Samozvani radikalni revolucionarji so lahko najbolj uporabna miselna policija za neoliberalno vojno stranko. Ne trdim, da so vsi ali večina antifajev zastopniki establishmenta. Toda mogoče jih je manipulirati, infiltrirati ali lažno predstavljati ravno zato, ker so samozvani in ponavadi bolj ali manj zamaskirani.

Utišanje potrebne debate
Zagotovo iskren je Mark Bray, avtor priročnika The Intifa. Jasno je, od kod prihaja Mark Bray (str.36-7): "... Hitlerjeva "končna rešitev" je v plinskih komorah pomorila šest milijonov Judov s strelskimi vodi, z lakoto in pomanjkanjem zdravljenja v zanemarjenih taboriščih in ghettih, s pretepanjem, z delom do smrti in s samomorilnim obupom. Približno dva od treh Judov na celini sta bila ubita, vključno z več mojimi sorodniki. "Ta osebna zgodovina pojasnjuje Marka Braya strastno čustvovanje o fašizmu". To je povsem razumljivo pri tistem, ki ga preganja strah, da se lahko zgodba ponovi. Kljub temu celo najbolj utemeljeni čustveni pomisleki  ne prispevajo nujno k modrosti nasvetov. Nasilne reakcije na strah se lahko zdijo močne in učinkovite, tudi če so dejansko moralno šibke in v praksi neučinkovite. Smo v obdobju velike politične zmede. Označevanje vsakega izraza "politične nekorektnosti" s fašizmom ovira razjasnitev razprave o vprašanjih, ki jih je treba natančno opredeliti in razjasniti. Pomanjkanje fašistov so nadomestili z opredelitvijo kritike priseljevanja kot fašizma. Ta identifikacija v povezavi z zavračanjem nacionalnih meja najde veliko čustvene moči v strahu prednikov v judovski skupnosti, da bi bili izključeni iz narodov, v katerih so se nahajali.

Problem priseljevanja ima na različnih koncih sveta različne vidike. Ni enak v evropskih državah kot v Združenih državah. Obstajajo osnovne razlike med priseljenci in priseljevanjem. Priseljenci so ljudje, ki si zaslužijo razmislek. Priseljevanje je politika, ki jo je treba ovrednotiti. Moralo bi biti možno razpravljati o politiki, ne da bi bili takoj obtoženi preganjanja ljudi. Navsezadnje so vodje sindikatov tradicionalno nasprotovali množičnemu priseljevanju, pa ne iz rasizma, temveč zato, ker je to lahko namerna kapitalistična strategija za zmanjšanje plač. V resnici je priseljevanje kompleksna tema, ki ima lahko številne vidike, ki lahko privedejo do razumnega kompromisa. Toda polarizacija vprašanja zmanjšuje možnosti za kompromis. S tem ko iz množičnega priseljevanja dela lakmusov test, ali je nekdo fašist ali ne, zastraševanje antifaja ovira razumno razpravo. Brez razprave, brez pripravljenosti na poslušanje vseh stališč, bo vprašanje preprosto razdelilo prebivalstvo v dva tabora, za in proti. In kdo bo zmagal v takšnem spopadu? Nedavna raziskava kaže, da postaja množično priseljevanje v vseh evropskih državah vedno bolj nepriljubljeno. Kompleksnost vprašanja kaže dejstvo, da v večini evropskih držav  ljudje večinoma menijo, da bi morali biti begunci dobrodošli, vendar ne odobravajo nenehnega množičnega priseljevanja. Uradno trditev, da je priseljevanje dobra stvar, sprejema le 40%, v primerjavi s 60% vseh Evropejcev, ki menijo, da je "priseljevanje slabo za našo državo". Levica, katere glavna tema je odprta meja, postaja vse bolj nepriljubljena.
(...)
Ameriški antifa je zelo podoben poroki srednjega razreda med politiko identitete in bojevanjem mladostniških tolp. Mark Bray (str. 175) navaja svoj washingtonski vir, češ da je motiv potencialnih fašistov, da se držijo "najmočnejšega fanta v bloku" in da se umaknejo, če jih prestrašijo. Naša tolpa je hujša od vaše tolpe. To je tudi logika ameriškega imperializma, ki navadno opisuje izbrane sovražnike z: "Razumejo samo silo." Čeprav antifa trdi, da so radikalni revolucionarji, je njihov miselni aparat tipično vzdušje nasilja, ki prevladuje v militarizirani Ameriki. V drugi vrsti sledi antifa trendu sedanjih ekscesov Identity Politics , ki ukinjajo svobodo govora tam, kjer bi morala biti njegova trdnjava, v akademskem svetu. Besede  štejejo za tako nevarne, da vzpostavljajo "varne prostore", da bi pred njimi zaščitili ljudi. Ta ekstremna ranljivost od poškodb zaradi besed je čudno povezana s strpnostjo do resničnega fizičnega nasilja.

Lov na divje gosi
V Združenih državah je najhujša stvar v zvezi z antifajem prizadevanje, da bi dezorientirano ameriško levico prevedli v divji lov na gosi, ki bo izsledil namišljene "fašiste", namesto da bi se združeni odkrito lotili izdelave koherentnega pozitivnega programa. Združene države imajo več kot samo svoj delež čudnih posameznikov, neupravičene agresije, norih zamisli in sledenje tem marginalnim osebam bodisi samostojno ali v skupinah je veliko odvračanje. Resnično nevarni ljudje v Združenih državah so varno shranjeni v Wall Streetu, v washingtonskih Think Tanks, v izvršnih sobanah čedalje obsežnejše vojaške industrije, da ne omenjam uredništev nekaterih osrednjih medijev, ki zdaj jemljejo za svojega prijazen odnos do "antifašistov" preprosto zato, ker so koristni pri usmerjanju pozornosti na odpadnika Trumpa namesto na njih same.

Antifa ZDA z opredelitvijo "odpora do fašizma" kot odpora do izgubljenih tem - Konfederacija, beli supremacisti in zato Donald Trump - dejansko odvrača od upora proti vladajočemu neoliberalnemu establishmentu, ki tudi nasprotuje konfederaciji in belim supremacistom in mu je že večinoma uspelo ujeti Trumpa preko njegove neizprosne kampanje denigracije. Ta vladajoči establishment je ob nenasitnih tujih vojnah in uvedbi metod policijske države uspešno izrabil popularni "odpor proti Trumpu", da bi tega naredil še slabšega, kot je že bil.

Lahkomiselna uporaba izraza "fašističen" postane način premišljenega prepoznavanja in opredelitve pravega sovražnika človeštva danes. V sodobnem kaosu izhajajo vsi največji in najnevarnejši preobrati na svetu iz istega vira, ki ga je težko poimenovati, vendar bi mu lahko dali začasno poenostavljeno oznako globaliziranega imperializma. Gre je večplasten projekt za preoblikovanje sveta, da bi zadostili zahtevam finančnega kapitalizma, vojaškega industrijskega kompleksa, ideološke nečimrnosti Združenih držav in megalomanije voditeljev manjših "zahodnih" sil, zlasti Izraela. Lahko ga imenujemo preprosto "imperializem", le da je veliko večji in bolj uničujoč od zgodovinskega imperializma prejšnjih stoletij. Prav tako je veliko bolj prikrit. In ker ne nosi jasne oznake, kot je "fašizem", ga je težko razložiti s preprostimi besedami. Fiksiranost na preprečevanje tiranije, ki je nastala pred več kot osemdesetimi leti v zelo drugačnih okoliščinah, preprečuje prepoznanje pošastne tiranije današnjega dne. Boj proti prejšnji vojni vodi v poraz.

Donald Trump je outsider, ki mu ne pustijo vstopiti. Izvolitev Donalda Trumpa je predvsem grob simptom dekadence ameriškega političnega sistema, ki ga v celoti upravlja denar, lobiji, vojaško-industrijski kompleks in korporativni mediji. Njihove laži spodkopavajo sam temelj demokracije. Antifa je v ofenzivi proti edinemu orožju, ki je še v rokah ljudi: pravici do svobode govora in zbiranja.

Vir: Diana Johnston na Counterpunchu
13. oktober 2017 | Zaznamki: Diana Johnston | Komentarji (5)
Pred našimi očmi se spreminja narava družbe, v kateri živimo, in s tem  medčloveški odnosi. Čedalje hujše napetosti med družbenimi skupinami, ki nastajajo predvsem kot posledica drastične redistribucije denarja in vpliva, ki čedalje več denarja koncentrira v čedalje manjši skupini ljudi, spodkopavajo družbeni konsenz, kar bi radi gospodarji nadomestili z okrepljeno represijo. Uporaba tehnologije v ta namen je takorekoč neizogibna, celo dobrodošla, a za zdaj še nebogljena. Ni problem konsenz glede tehnologije preprečevanja kazenskih deliktov, kot so vlomi, ropi itd. Vprašanje brez odgovora je, zakaj se nikomur nič ne zgodi zaradi astronomskih zneskov davčnih utaj, finančnih in bančnih grabežev ipd. Hkrati pa ta tehnologija povečuje možnosti podatkovnih manipulacij in preganjanja iz drugih, npr. iz političnih razlogov.  'Razkrinkanje' ljudi, ki jih je paranoični softver izbral za krivce na podlagi nerealnih, celo skonstruiranih podatkov in sklepov, nevarnosti družbenega konflikta seveda ne bo preprečilo, ampak prej povzročilo.

"Pre-Crime": O ljudeh, ki so nenamerno del podatkovnih eksperimentov

Kaj pomeni "predictive policing", katere tehnologije se skrivajo za njim, kako se uporabljajo v vsakodnevnem policijskem življenju? In kaj vse obljubljajo ponudniki programske opreme? Tem vprašanjem se posveča dokumentarni film "Pre-Crime", ki starta 12. oktobra v Nemčiji in smo si ga ogledali.

Žrtve podatkov že obstajajo. To so ljudje, ki se znajdejo v mlinih policijske podatkovne industrije in iz njih niso več v stanju pobegniti sami. Pisno jih obvestijo, da odslej ogrožajo družbo. To naj bi izračunala programska oprema. Tem živim primerom, ki so pristali na  opazovalnih seznamih, čeprav niso storili nič kaznivega, je posvečen dokumentarec "Pre-Crime". Uradno se bo pričel prikazovati 12. oktobra v Berlinu, nato v Dresdnu, Leipzigu in Wiesbadnu.

Film poskuša razložiti in vizualizirati, kako se izvaja "Predictive Policing" s pomočjo programske opreme, katera tehnologija je za njim in kako se uporablja v policijskem vsakdanjem življenju: v glavnem v Chicagu, ampak tudi s primeri iz Philadelphije, Londona, Tottenhama ali Münchna. Toda film odpira več vprašanj kot ponuja odgovorov.

Pri rezultatih, prikazanih v "Pre-Crime", gre za drage pilotne projekte za napovedovanje predvsem nasilnega kriminala in vlomov: dejanj, katerih se ljudje najbolj bojijo. Vsi projekti programske opreme, ki izračunavajo prihodnje kriminalce ali prepoznavajo ranljive cone, sicer ne delajo z osebnimi podatki. To velja za "PredPol", o katerem je v filmu govor, ki se v Združenih državah Amerike uporablja že več let v več kot petdesetih mestih. Berlinska policija uporablja podoben sistem brez osebnih podatkov z imenom »KrimPro", katerega podatkovni model "Predictive Policing pri vlomih v stanovanja/vile" je bilo mogoče videti v sklopu vprašanj o svobodnem dostopu do informacij.

Vendar pa izdelki, kot je programska oprema "Beware", prikazana v filmu, ki se že nekaj časa uporablja v Kaliforniji, delajo tudi z osebnimi podatki. To pomeni, da prizadeti ljudje nenamerno postanejo del podatkovnih eksperimentov.

Vir: Netzpolitik.org
9. oktober 2017 | Komentarji (4)
Boljšemu razumevanju v pomoč še mnenji Špancev oz. poznavalcev Španije.

Na kratko bi lahko rekli - v tej smeri je bil tudi nedavni komentar Ignacija Escolarja - da so katalonski secesionisti izzvali samoizpolnjujočo se prerokbo, s provokacijo in instrumentalizacijo španske ignorance. Prav tako španski nacionalisti, s provokacijo in
izkoriščanjem kršitve ustave, 'uničenja Španije" preko ločitve Katalonije od Španije.


Še posebej grenko je, da so odgovorni na obeh straneh desničarji in konzervativci, kot
tudi nadvse koruptne sile in interesi, ki so si edini glede uporabe neoliberalnih šok-receptov v imenu reševanja krize v letu 2008/9. Prav tako v koruptnem prevzemu države in njenih institucij (tako v 'njihovi Španiji' kot v 'njihovi Kataloniji' - ključna beseda na španski strani je endemična korupcija v Partido Popular, na strani Katalonije pa ustrezajoči ji pujolizem). Vlada Katalonije pod prejšnjim predsednikom Arturom Masom je te 'reforme' uvedla kot prva v Španiji, z ustrezno ostrimi in nasilnimi protesti na ulicah - in potem je socialni in politični protest od leve izenačila s tistimi z desne, ga preusmerila in kanalizirala proti Španiji kot grešnemu kozlu. To pomeni, da je katalonski desnici kljub nekaj koncesijam katalonski levici uspelo ostati na vladi in poleg tega še naprej voditi gibanje secesionistov v Kataloniji (kaj to pomeni za ustanovitev neodvisne katalonske države, je na dlani). Isto se zrcali v političnem procesu v preostalem delu Španije, kjer katalonsko vprašanje prekriva in preusmerja pozornost s socialnih vprašanj.



Em D. Ell

************

Ignacio Escolar, www.eldiario.es: Pot v katastrofo

Kralj Philip VI. je imel tri možnosti, dve sta bili boljši od izbrane. Prva je bila molčati. Druga, govoriti za vse Špance,  tudi za vse Katalonce. Izbral je najslabšo: popolnoma se je opredelil za špansko  desnico, za Partido Popular in za Ciudadanos, z nagovorom, ki napoveduje nasilni poseg v Kataloniji, ki zapira vrata za dialog, ki izključuje veliko večino v Kataloniji in velik del Španije. Spodletelo mu je pred tem zgodovinskim trenutkom in pred vsemi, ki so se še vedno zanesli, da se vse to ne bo končalo v breznu.

Položaj ne bi mogel biti slabši. Nikoli prej nisem videl  prihodnosti Španije tako črne, tako dolgoročno kot v prihodnjih dneh. Vsi smo talci governa [regionalne katalonske vlade] in vlade [celotne Španije], ki ju sestavljajo neodgovorni, nesposobni in podžigalci. Na eni strani secesionisti, ki so prepričani o pravilnosti svojih dejanj, ki nacionalizem [nekaterih] postavljajo pred družbo [vseh], ki so se več let pripravljali na ta trenutek, ki imajo jasen načrt in ga tudi izvajajo. Še nikoli niso bili tako blizu cilja in to tudi vedo, in jemljejo v zakup, da bomo ceno plačali vsi. Na drugi strani ni nič. Nič iz španskih grbov in zastav, iste Španije, ki jo bodo zdaj-zdaj uničili. Predsednik vlade, ki nas še enkrat poskuša prepričati, da je njegova neaktivnost strategija in nas vse pelje v katastrofo. Ki je krizo sprovociral iz poceni volilne taktike. Ki je pet let verjel lastni propagandi - milnemu mehurčku, ki se je ravnokar razpočil. Ki je v tem tragičnem mesecu še prilival olje na ogenj z najslabšim možnim reševanjem te krize. Ki je samo zato, da bi ostal na oblasti, s svojimi zgolj pristranskimi interesi kot edinim merilom uničil verodostojnost vseh institucij, ki morajo danes najti odgovor na krizo v državi: sodstva, tožilstva, policije ... Včeraj je Rajoy je v to zvlekel tudi krono, v igralnici, v kateri se igra za njegovo osebno politično preživetje, je vložek Španija.

Najslabši možni izid se zdi neizogiben. V okviru večplastnega sveta secesionistov so te dni razpravljali o dveh alternativah: tisti, ki želijo iti po poti (do) neodvisnosti, in tisti, ki želijo  s pogajanji ustaviti spopad. Kraljevi in vladni odgovori so jim priskrbeli argumente v zagovor dokončni ločitvi. Po kršitvi španskega prava bo katalonski parlament sledil svojemu, katalonskemu pravu in proglasil neodvisnost na osnovi ilegalnega 'prehodnega zakona', in argumenta domnevnega referenduma, na katerem ni sodelovala več kot polovica družbe [ali volilnega telesa]. Vlada se bo odzvala s členom 155 španske ustave [ukinitev katalonske avtonomije] in morebiti s členom 116: izredno stanje. Dejansko izvajanje teh odredb bo zapisano drugje.
Če je gibanje za neodvisnost še lahko zaščitilo na tisoče volilnih skrinjic in volišč, kako, mislite, se bo odzvalo, da bi pred aretacijo zaščitilo svojo vlado ? Policija, morda tudi vojska bosta poskušali na silo zavzeti ulice. Policijsko nasilje zadnjih dni bo šala proti temu, kar prihaja v prihodnjih dneh. Če je nasilje rešitev za Mariana Rajoya, bo nasilje zmagalo, ker na drugi strani reke Ebro ni vojske. Puigdemont in ostali secesijski voditelji bodo aretirani in katalonska družba - kot španska - bo v celoti, morda nepopravljivo uničena.

Ko je Rajoj prišel v vlado, so secesionisti predstavljali le 11% parlamenta. Danes jih je 48%. V primeru ponovljenih volitev bi bila njihova večina zanesljiva, navsezadnje jim je ta vlada jim je dala vso legitimnost, verodostojnost in vse argumente. Danes verjamem, da bo moja generacija doživela samostojno Katalonijo, zahvaljujoč Marianu Rajoyu Breyu. Zahvaljujoč najslabšemu predsedniku Španije.
4. oktober 2017 | Komentarji (7)
Naslovi in komentarji v vzhodnih in zahodnih medijih se osredotočajo predvsem na katalonski referendum o neodvisnosti ter na ukrepe španske policije in poskuse španske vlade, da bi motila ankete, piše Tony Cartalucci. Vendar pa se malo govori o tem, kakšne bodo resnične posledice neodvisnosti Katalonije. Kaj bi politiki v Kataloniji storili z njo, če bi uspeli? Ali bodo ustvarili Katalonijo, ki bo najbolje služila interesom ljudi? Ali bo lahko EU in NATU bolje in učinkoviteje služila kot združena Španija?

Ob tem konfliktu je 5 točk, ki jih je treba poznati in imeti v mislih:

1. Katalonija ima  v primerjavi z drugimi španskimi regijami bolj industrializirano gospodarstvo, pri čemer BDP in prebivalstvo samo presega države, kot sta na primer Škotska ali Singapur, tako da bi verjetno lahko dosegli in ohranili neodvisnost od Španije.

2. NATO, se zdi, si želi spodbuditi neodvisnost in bi rad pozdravil tisto, za kar pričakuje, da bo močna vojaška zmožnost in povezava z njegovimi vojnami globalne agresije. Članek, ki ga je leta 2014 objavil Atlantski svet - Fortune 500, financiran iz Nata -, je pod naslovom "Vojaške posledice škotske in katalonske secesije" navajal:

Katalonija ima 7,3 milijona ljudi z več kot 300 milijardami dolarjev BDP. Poraba le 1,6% za obrambo zagotavlja letno več kot 4,5 milijarde dolarjev, ali približno toliko kot proračun Danske, ki ima upoštevane in učinkovite oborožene sile. Katalonski vojaški načrti so bolj nejasni, vendar doslej poudarjajo mornarico. Z odličnimi pristanišči v Barceloni in Tarragoni je Katalonija dobro pozicionirana kot manjša pomorska moč, "s Sredozemljem kot našim strateškim okoljem in Natom kot našim okvirom", kot trdi obrambni nacionalistični think-tank. Grobi načrti pozivajo na začetku na obalno varnostno skupino nekaj sto mornarjev. Po nekaj letih bi Katalonija prevzela  s pomorskimi patruljnimi letali s kopnega in majhnimi površinskimi enotami odgovornost kot "glavni akter v Sredozemlju". Nacionalistična ambicija lahko sčasoma z ekspedicijsko skupino z manjšo letalonosilko in več sto marinci prevzame resno vlogo v kolektivni varnosti.
Pisanje Atlantskega sveta se poudarjeno zaključi:
Če natančno pogledamo nekaj belih papirjev, ki so se pojavili, kaže položaj separatistov dragocen in osvežujoč pogled na specializacijo kolektivne obrambe: vzpostavitev mornarice, ki je sorazmerno osredotočena na vplivanje na dogodke na kopnem.

3. Zdi se, da katalonski politiki - zagovorniki neodvisnosti navdušeno podpirajo članstvo Katalonije v Natu. Članek iz leta 2014 z naslovom "Katalonski premier potrdi članstvo v Natu, zavezanost k kolektivni varnosti," ugotavlja:

Predsednik vlade Arturo Mas je izrecno potrdil, da Katalonija išče članstvo v Natu. Katalonski premier Arturo Mas je v nedavnem intervjuju z italijanskim dnevnikom La Reppublica pojasnil, da se neodvisna Katalonija vidi v središču Nata. To je v skladu z zavezanostjo Katalonije mednarodni skupnosti, načelom kolektivne varnosti, mednarodnim pravom in vladavino prava na morju.
Članek tudi trdi:
Katalonija si prizadeva za svobodo ne da bi se izognila neizogibnim odgovornostim, ki so z njo povezane, ampak da bi jih v celoti izvajala s partnerji in zavezniki. Katalonci v celoti razumejo, da svoboda nikoli ne pride brez stroškov, in ker neodvisnost pomeni vlado ljudi z ljudmi in za ljudi namesto tujcev, pomeni tudi, da ne bodo mogli pogledati stran, ko pride do krize ali izzivov. Razumejo, da bo ob naslednjem Afganistanu tekla tudi katalonska kri.
V bistvu so katalonski politiki željni zavezanosti ne le Natu, temveč tudi napadalnim vojnam, ki jih vodi, in prelivanju krvi svojih ljudi, da bi pomagali Nato v boju.

4. Nekateri katalonski politiki so začeli načrtovati integracijo vojske v Nato.
Delovna skupina za obrambno politiko, ki je neodvisna od katalonske narodne skupščine, je v poročilu z naslovom "Dimenzije katalonskih obrambnih sil: pomorske sile (povzetek)" leta 2014 navedla:

Sredozemlje: naše strateško okolje. Nato: naš okvir
Katalonija mora sodelovati v SNMG2 (stalna skupina pomorske skupine Nata 2, nekdaj stalna mornariška sila Sredozemlje), ki je sestavni del NRF (Natovih odzivnih sil). Prav tako bi bilo primerno sodelovati v SNMCMG2 (stalna skupina za protiukrepe NATO skupina 2).

5. Kot "Kurdistan" je vsaka vrsta "neodvisnosti" brez pomena, če se država, ki izhaja iz te države, izkaže za popolnoma odvisno in prepleteno z zahodno hegemonijo in institucijami, ki jo vzdržujejo - zlasti na stroške držav članic in pooblaščenk - pa naj bo kurdska ali katalonska.

Vir: Land Destroyer Report
4. oktober 2017 | Komentarji (25)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163638
Forum avtorjev: 15837 Forum teme: 34266 // Odgovorov: 1863769
Blog avtorjev: 3556 // Blogov: 84595 // Komentarjev: 1210689
Avtorji fotografij: 25371 // Slik: 216421 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "