"Zaradi sodobnih priprav za predelavo izpušnih plinov ne igra diesel motor v diskusijah okoljske politike nobene vloge več, saj se delci in dušikov dioksid zmanjšajo na skorajda homeopatsko raven," navajajo dr. Ulricha Eichhorna v okrožnici EUGT („Europäische Forschungsvereinigung für Umwelt und Gesundheit im Transportsektor“, Evropsko združenje za raziskovanje okolja in zdravja v transportnem sektorju, financirano s strani avtomobilske industrije) iz leta 2013; EUGT je financiral raziskave o vplivu izpušnih plinov na opice. "Lahko bi celo rekli," nadaljuje Eichhorn, "da sodobni diesli v mnogih situacijah takorekoč čistijo zrak." Eichhorn je od 2016 dalje vodja raziskovanja in razvoja pri Volkswagnu.

Avtomobili z diesel motorji veljajo danes za enega glavnih virov dušikovega dioksida v mestih, zato zna že v naslednjih nekaj mesecih v Nemčiji priti do prepovedi vožnje z njimi. Eichhorn tudi po preverjanju časopisa WirtschaftsWoche ne vidi razloga, da bi se distanciral od takratne ocene za EUGT. Na ponovno vprašanje je koncern VW sporočil: "Načeloma prihaja v določenih situacijah še danes do tega, da sodobni diesel lahko čisti zrak."

Povzeto po WirtschaftsWoche
5. februar 2018 | Komentarji (6)
Ob petdesetletnici študentskega upora 1968 je nemška televizija ARD 14. januarja letos pripravila oddajo „ttt – titel, thesen, temperamente“ (ttt - naslovi, teze, temperamenti), v kateri so sodelovali trije udeleženci dogodkov. Goetz Eisenberg, tudi sam udeleženec upora, je v spominjanju nekdanjih kolegov našel precej netočnosti in še več spominskih lukenj.
Opisi situacij in spomini treh gostov v oddaji se seveda nanašajo na nemške dogodke, vendar je Eisenbergov sicer telegrafski opis družbenih vzrokov in idejnih motivov (eno od zgovornih gesel tistega časa je bilo 'Za kaj nam gre') v veliki meri tudi opis idejnega sveta ljubljanskega študentskega gibanja na začetku sedemdesetih let. Glede na  omembe in sklicevanje na takratne dogodke v Ljubljani, ki se jim večkrat zgodijo podobne 'slabosti spomina', ki jih bo pa letos zaradi obletnice verjetno še več, se mi je zdelo smiselno prevesti Eisenbergovo recenzijo oddaje kot nekakšno uvodno informacijo.

Do besede so prišli trije veterani gibanja '68: zgodovinar in nekdanji maoist Götz Aly, fotograf Michael Ruetz in omenjeni Daniel Cohn-Bendit, nekoč osrednji lik maja '68 v Franciji, kasneje evropski poslanec Zelenih in zagovornik nemškega sodelovanja v balkanski vojni. 68' je bil "lep čas", "bilo je čudovito," je nadaljeval Cohn-Bendit. Kaj je ostalo od 68'? »Nič in vse«. Pozneje je spomnil, da ženam do šestdesetih let ni bilo dovoljeno odpirati bančnega računa ali podpisovati pogodbe o zaposlitvi brez dovoljenja moža. Upor je trajno zaznamoval nemško družbo na tem področju in zaznavno vplival na napredek pri njeni modernizaciji. Je bilo to vse? Vse, kar je tukaj navedel Cohn-Bendit, bi prej ali slej prevladalo brez upora, ker je ležalo v trendu družbenega razvoja. Revolt je samo pospešil proces modernizacije. Če bi na vrhuncu upora katerega od protagonistov vprašali, ali želi prispevati k modernizaciji kapitalistične družbe, bi se mu smejali.

Götz Aly je ponovil teze iz svoje knjige z nemogočim naslovom Naš boj, v skladu s katerim naj bi šlo pri 68-tih za reinkarnacijo nacistov: "Med nami se je nadaljevalo razmišljanje prijatelj-sovražnik, ki je izviralo iz vojne družbe. V nas je živelo tudi veliko neliberalnih, totalitarnih predstav." Michael Ruetz je dodal, da je takrat obstajal "lušten, nasladen občutek prizadetosti", v katerem je "užival vsakdo". Iz česa naj bi to bilo, ni povedal. Vsaj jaz  ne vem, kaj je hotel s tem reči. Nadaljeval je Alyjeve teze in dejal: "Bili smo zraven, ne da bi se zavedali, da se spet bližamo tretjemu rajhu."

Med intervjuji so se pojavile besedne zveze, kot so: "Šlo je za vse, z vsemi sredstvi". Dve plati 1968: "Dobra vera, da lahko na novo oblikujemo vse od začetka, in smrtonosna bojevitost, s katero so nekateri želeli uveljavljati te ideje.«   Da bo tudi zadnji dojel: radikalnost 68-te se je iztekla v nasilje RAF. V RAF je prišlo na dan, kaj je bil upor 68'.  Nobenega klišeja niso izpustili. Šlo je za prispevek, o katerem si bodo mlajši gledalci rekli: »Ok, ničesar nisem zamudil. Dobro, da je mimo." Nič ni bilo slišati o spoznavanju teorije, nič o libertarnem komunizmu in zahodnem marksizmu, na katera se je upor priključil in ju takrat oživil, nič o utopiji humane solidarne družbe, družbe brez vojne, brez krutosti, brez brutalnosti, brez izkoriščanja in zatiranja, brez sistematično producirane neumnosti in brez grdote. Takšna družba bi bila mogoča že davno. Kaj je napoti njeni uveljavitvi, kdo in kaj jo preprečuje, kako bi lahko prišli do nje? Nič ni bilo slišati o občutku "eksistencialnega gnusa", o katerem je govoril Rudi Dutschke, o občutku, da  človeku jemljejo dih in da je treba priti do zraka. Nič o nasilju države, ki je šele povzročilo nasprotno nasilje upornikov. Niti besede o reformi psihiatrije in kazenskega prava. Nič o izkušnji javne sreče in osvoboditve. Nič o velikem dosežku upora, ki je povezal protest proti nesmiselni obliki odpovedovanja in poslušnosti ter rigidni spolni morali, osvoboditev pedagoško zamolčanih in otrdelih teles v ritmu nove uporniške glasbe in boj proti izkoriščanju in zatiranju v lastni državi z bojem osvobodilnih gibanj v tako imenovanem tretjem svetu. Nič o nasprotovanju upora marksizmu-leninizmu kot okosteneli legitimacijski ideologiji birokratsko-socialistične vladavine, nič o zaslugah upora za ponovno obdelavo nacistične preteklosti. Skratka: to je bil neumen, protiprosvetljenski prispevek. Vendar takšne objave niso samo bullshit. Njihova naloga je imunizirati ljudi zoper boljše možnosti družbe.

Pri vsem tem bi moral Daniel Cohn-Bendit te reči poznati dejansko bolje. V svoji knjigi Veliki bazar govori o zdravilni moči dni in noči na barikadah v Parizu maja 1968: "Razpoloženje na barikadah bo zame za vedno ostalo nepozabno doživetje. Skupno početje se je uresničilo pri razkopavanju pločnika in pri gradnji barikad. Tu so nastajali temelji za nove čustvene odnose. Barikadna skupnost je pomenila veliki prodor prihodnosti v sedanjost. Tista noč je  oropala posla veliko psihoanalitikov. Tisočem ljudi se je zljubilo medsebojnega pogovora in ljubezni. Oglejte si fotografije iz te noči in pri mnogih boste opazili  presenečenje, da so tam. Tisto noč se je rodil moj optimizem glede zgodovine. Po teh urah ne bom nikoli več rekel: nemogoče je! "
27. januar 2018 | Komentarji (3)
Svetovni val odtujevanja zemljišč

Vse bolj jasno postaja, katere dobrine bodo v bližnji prihodnosti postale strateške ali pa so to že danes, zaradi česar bodo tudi povod za bodoče vojne. Najkasneje od finančne krize leta 2008 je v teku svetovna dirka za kmetijska zemljišča. Banke, pokojninski in investicijski skladi ter velike korporacije se v velikem stilu polaščajo zemljišč na tujih ozemljih. Predvsem evropska finančna elita je močno udeležena pri tem - po podatkih OECD s 44% vseh finančnih sredstev, ki se prelivajo v vrednost zemljišč.

Razvoj se zdi pri podrobnejšem pregledu več kot logičen. Poljedelsko zemljišče je omejeno razpoložljiva dobrina, ki za povrh postaja vse bolj redka. Tri milijone hektarjev na leto se zabetonira, 10 milijonov postane žrtev erozije. Hkrati svetovno prebivalstvo in s tem povpraševanje po kmetijskih proizvodih nenehno narašča. Za razlago možnega povečanja vrednosti tu ne potrebujemo desetletij izkušenj na borznem trgu. Po naravi nepremična dobrina zemljišče na ta način dobi noge in se vedno bolj premika v roke mednarodnega finančnega kapitala. Razvoj, ki ne ostaja brez socialnih in ekoloških posledic.

Kjer vlagatelji v tla zapičijo svojo zastavo, se morajo  kmetje in avtohtoni prebivalci umakniti. Namesto hrane za regijo se proizvaja hrana za svet, pri čemer je za regijo ne ostane veliko. Po navedbah Oxfama izgubijo mali kmetje po vsem svetu vsak dan 7.000 hektarjev zemljišč (tj. približno 10.000 nogometnih igrišč) v korist kmetijske industrije. Nemočnim kmetom pogosto ne ostane drugega, kot da zbežijo v nastajajoči Megalopolis, kjer končno z milijoni sotrpinov tekmujejo za zelo omejeno število delovnih mest. Industrijsko kmetijstvo, ki mu je sedaj "končno" uspelo rešiti svet neučinkovitih struktur majhnih kmetij, se rado ponaša s povečanim donosom na enoto površine. Zelo spretno pa pri tem prikriva svojo ekološko bilanco, ki jo je mogoče oceniti zgolj kot "pomanjkljivo". Kajti medtem ko mali kmetje proizvajajo desetkrat toliko energije (kalorij), kot jo sami porabijo, je v sodobni kmetijski industriji razmerje ravno obratno.

Popoln absurd te globalizirane norosti se odraža v nedavnem primeru v Južnem Sudanu. Tam sta se leta 2008 dva ameriška gospodarstvenika v okrožju Lainya izpogajala z lokalnimi organizacijami za zakup 600.000 hektarjev zemljišč. Glavna težava pri tem je, da obsega celotno okrožje le površino 340.000 hektarjev. Kot da to ni bilo dovolj, se terjatve poslovnežev prekrivajo še z dodatno koncesijo, ki je bila dodeljena plantažnemu podjetju Central Equatorian Teak. Ta prav tako zahteva 50.000 hektarjev kmetijskih zemljišč v Lainyi. Posledično zahtevata torej oba udeleženca skupno 650.000 hektarjev zemljišč na površini 340.000 hektarjev. Vprašanje brez odgovora je, kaj si o tem sporu misli 90.000 prebivalcev okrožja, ki večinoma živijo od poljedelstva.

Povzeto po KenFM
24. januar 2018 | Kategorije: Politika | Komentarji (6)
Ali končno izgubljamo oblast nad svojimi podatki?


(...)
Dandanašnji je zbiranje podatkov na naših elektronskih napravah že stara zgodba v primerjavi s tem, kako v živo nas zadevajo novosti. Podatki se zbirajo na lokacijah in napravah, ki so "nad vsakim sumom." V nadaljevanju je le nekaj primerov takšnih novih, vedno bolj inteligentnih špijonskih naprav:

Nadzorne kamere in visokofrekvenčni mikrofoni, nameščeni v konzolah Xbox, neprenehoma pošiljajo zvok in slike na podatkovne strežnike njihovih proizvajalcev (Microsoft). Iz teh podatkov se da mdr. določiti reakcijsko hitrost in sposobnost učenja. Tudi čustvena stanja igralcev se "skenirajo": škatla lahko ugotovi, ali je igralec vesel ali žalosten, ali se pači ali pa zdolgčaseno gleda drugam.

Televizorji z dostopom do interneta imajo vgrajeno kamero, tako da njihovi lastniki lahko uporabljajo na primer skype. Vsakdo, ki se priključi na to elektronsko oko, lahko opazuje, kaj se dogaja v zasebni dnevni sobi. Da to ni pretiravanje, kaže obvestilo Wikileaksa marca 2017: pod kodirno oznako "Weeping Angel" se je CIA skušala od leta 2013 dalje priključiti na pametne televizorje Samsung in jih preklopiti na način, ki bi uporabnika prepričal, da je televizor izključil - medtem ko je bil aparat še vedno vključen in je zbiral podatke o tem, kaj se dogaja v stanovanju.

Leta 2015 je Google kupil "Nest" za več milijard dolarjev - majhno, tedaj le pet let staro podjetje, ki prodaja samo dva izdelka. Eden od njih je inteligentni detektor dima s kamero. Ta med drugim prepozna, koliko ljudi  je v prostorih in koliko časa, in podatke pošilja neposredno Googlu. Medtem obstajajo Googlovi inteligentni zvočniki, vazi podobna naprava, ki preko prepoznavanja govora nadzoruje gospodinjske aparate, uravnava ogrevanje ali preko spleta naroča hrano. Tudi če ne govorimo s programsko opremo, mikrofoni nenehno sprejemajo. In potem je še robotni sesalec "Roomba", ki ne zbira samo prahu, ampak tudi najrazličnejše podatke o našem domu, ki jih lahko brez nadaljnega prenaša svojim proizvajalcem .

Februarja 2017 je nemška državna agencija za omrežje vzela iz prometa otroško punčko "My Friend Cayla" zaradi nevarnosti nadzorovanja. Lutka je bila zmožna na skrivaj snemati sliko in zvok, z nekaj tehničnega znanja pa bi se lahko priključili neznanci in preko lutke govorili neposredno z otroki. Uradna obrazložitev agencije: "Predmeti, ki skrivajo kamere in mikrofone z možnostjo neopaznega oddajanja, ogrožajo zasebnost ljudi. To velja tudi in predvsem za otroške igrače."

L. 2016 je potrošnica tožila proizvajalca vibratorja z dostopom do omrežja, ki je z aplikacijo zbiral najbolj intimne podatke o uporabi masturbacijske naprave.
(...)

Gre za distopijo, ki je bližja, kot misli večina ljudi. Predstavljajte si nacionalne socialiste v tridesetih ali Stasi v NDR s to tehnologijo. Vsak odpor bi bil povsem brezupen. S to razliko, da nas zdaj ne špijonira samo država, temveč tudi profita željna podjetja.

Povzeto po Telepolisu
22. januar 2018 | Komentarji (10)
Leta 2014 je evropsko sodišče v Luksemburgu s sodbo v zadevi T590-10 zavrnilo zahtevo portala Bloomberg po vpogledu v dve interni ekspertizi izvršnega odbora Evropske centralne banke iz l. 2010, iz katerih naj bi bilo jasno, da sta grško dolžniško krizo pripravili dve dotlej največji grški politični stranki v spregi z ECB, grškimi in nemškimi oligarhi in industrijalci, najverjetneje v dogovoru z nemškimi oblastmi in neizbežnim Goldman Sachsom. 

(...)
Da bi zmanjšala doseženi dolg, je Grćija pričela s prodajo vsega, kar je bilo mogoče: 
energetskega sektorja, transporta, vode, univerz, zaščitenega obalnega pasu idr. Kljub evropskemu "načrtu reševanja krize" je dežela tonila vse globlje v gospodarsko krizo. V tej situaciji je profit generiral predvsem finančni sektor, medtem ko so "varčevalni ukrepi" postali grški način življenja. Drastični rezi v javnem sektorju so na začetku uveljavljanja tega "načrta" dosegli raven pribl. 40%. Posebno je bil prizadet zdravstveni sektor, ki je dobesedno uničen.

Tri leta po prvem evropskem "kriznem načrtu" je Grčija še naprej tonila v recesijo. Uradno je znašala nezaposlenost okoli 27%, kar je trikrat več kot 2009, vendar tudi ta številka ne ustreza dejanskemu stanju. V njej niso zajeti mladi, ki so končali šolo in iščejo zaposlitev, pa tudi tisti ne, ki delajo po eno uro tedensko, vodijo jih pa kot zaposlene. Prav tako niso v njej zajeti samostojni obrtniki, ki so ravno zaprli svoje firme zaradi bankrota (npr. v Atenah so v tistem času zaprli številne trgovine). 63% mladih do 25. leta je brez dela, grški BDP je po 2008. padel za 25%, kar je huje od “velike depresije”, ki je 1929. prizadela ZDA.

Način, kako so MMF, Evropska Komisija in ECB to nameravali izvesti, presega meje zdravega razuma. Po načrtu, da bi do leta 2020 zmanjšali višino dolga na 124%  BDP, so bili evropski finančni geniji baje ''presenečeni, ko je 2012 dolg dosegel 156%, za 2013. pa so napovedali 175%”. Ampak cilj je bil ravno to, kar se vidi po aktualnem stanju, ko dolg predstavlja 190% BDP dežele. Vsi "ukrepi za reševanje" imajo za cilj povečati dolg države, saj bi v nasprotnem primeru vsaj zaustavili, če že ne zmanjšali nadaljno rast zadolževanja, zaradi katere je nujno uvajati nove reze javne porabe.
(...)
Dobršen del pomoči Grčiji je bil izkoriščen za dokapitalizacijo bank. Banke niso imele dovolj kapitala, bile so v težki finančni situaciji in na robu bankrota, je izjavila Céline Antonin, ekonomska analitičarka francoske agencije OFCE.
77 % denarja za pomoč Grčiji je končalo v rokah bank in investicijskih fondov. Grčija je do 2010. prejela 207 milijard evrov "pomoči" od EU in MMF, od česar so 58 mrd dobile grške banke, kreditorji, ki so posojali denar Grčiji, pa 101 mrd.; gre pretežno za banke in investicijske fonde.  77% pomoči ni bilo namenjeno državljanom, pač pa direktno ali indirektno finančnemu sektorju. V študiji avstrijskega Attaca piše, da je bilo samo 46 milijard evrov danih javnemu sektorju, pa še to v obliki posojila. Prioriteta takoimenovane “trojke” je bila reševanje bank, ne pa Grkov in grške države.

Več o tem
18. januar 2018 | Komentarji (19)
... KAJ VE O VAS


Seveda imate dostop do podatkov samo vi. Če ni ničesar, menda še niste nikoli googlu rekli 'OK, google'.

https://myactivity.google.com/myactivity
?restrict=vaa
15. januar 2018 | Komentarji (6)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
29 30 31 1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 166105
Forum avtorjev: 15858 Forum teme: 34337 // Odgovorov: 1867463
Blog avtorjev: 3572 // Blogov: 85217 // Komentarjev: 1225307
Avtorji fotografij: 25606 // Slik: 217959 // Videov: 18653 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "