Uporabnik: Geslo:
V jugoslovanskih časih smo ga večkrat slišali in doživeli, sarajevski humor namreč, zdaj, ko smo samostojni in neodvisni (od Sarajeva, seveda), se pojavlja bolj redko. Ampak tale njegova emanacija nam je pisana na - slovensko - kožo in jezik.
Vzemite si 15, dobro, 16 minut, je zabavna, je resnična in nagovarja s človeško toplino. Da bi se večkrat spomnili na to, za kaj pravzaprav gre v življenju.
15. februar 2017 | Zaznamki: TEDX TALK | Komentarji (30)
Celoten članek z originalnim naslovom "Koncentrirano jamranje: NZZ ukinja stolpec za komentarje" je na povezavi https://www.heise.de/tp/features/Konzent
riertes-Gejammer-NZZ-schliesst-Kommentar
spalte-3618957.html.

Iz navedb v članku je mogoče sklepati vsaj dvoje: prvič, demokratičnost tkim. demokratičnih medijev doživlja očitno globoko krizo, da ne rečem nedemokratično, celo protidemokratično fazo, kar zastavlja upravičeno vprašanje glede njihove 'demokratičnosti' tudi za nazaj, in drugič, množični odzivi na medijske spine in manipulacije so očitno pogosti - in upravičeni - po vsej Evropi: bralcem se zdi preneumno, da se jim laže v obraz.
Da se ubogi mediji, ki so tako spretni pri prirejanju realnosti, zdaj ne znajo več braniti svojih bralcev (!) drugače, kot da jim onemogočajo pisni odziv, je žalostno in alarmantno hkrati. Z vprašanjem, komu so potem ti mediji sploh namenjeni, se bodo morali spoprijeti najprej ti mediji sami.


"V sredo, 8. februarja, bomo onemogočili stolpec za komentiranje na NZZ.ch pri večini člankov." S temi besedami se obračajo uredniki Neue Zürcher Zeitunga na svoje bralce.

S tem se je tradicionalni švicarski list odločil za korak, ki so ga tudi drugi mediji, kot sta Süddeutsche Zeitung ali Frankfurter Allgemeine Zeitung,  že storili: bralcem dostop do spletne platforme ne bo več dovoljen ali pa jim bo dovoljen le v omejenem obsegu.

Kdor prebere zagovor NZZ k novemu "konceptu skupnosti", dobi vpogled v to, kako težko je očitno mnogim uredništvom sprijazniti se s tem, da imajo bralci pogosto pogled na stvari, ki je obstoječemu novinarstvu diametralno nasproten. Toda izjave švicarskega dnevnika kažejo še na nekaj: marsikateremu uredništvu se zdi, da nima pri roki konstruktivnih sredstev, da bi se lahko ukvarjalo z bralci, ki medije napadajo z besedami, kot so "sistemski tisk" ali "propagandne vrtavke".

V več ozirih se bere članek v NZZ kot koncentrirano jamranje medijske krajine, ki noče sprejeti izginotja mnenjskega monopola na internetu. Med vrsticami se čuti otožnost medija, ki se tudi po mnogih letih interneta ne more sprijazniti s tem, da načelo oddajnik-sprejemnik že dolgo ne velja več v isti meri, kot je veljalo pred pojavom interneta.
Lahko si skoraj  predstavljamo, kako NZZ s prizvokom žalosti gleda na čase, ko so bila sredstva obveščanja oddajniki in uporabniki medijev prejemniki. Na čas, ko je  "navaden državljan" z občutkom za poslanstvo, ki je želel kaj povedati v javnem mediju, komaj prišel kaj dalj kot do pisanja pisma uredniku - ki so ga potem praviloma prestregli varuhi objavljenega mnenja.

Da, zagotovo: možnost, da lahko danes vsakdo, ki ima internetno povezavo, postane oddajnik in npr. na forumih velikih medijev neposredno javno kritizira objave teh medijev, prinaša težave. Do neke mere lahko urednike razumemo, ko se pritožujejo nad več kot ostro, včasih bolečo in žaljivo kritiko.
Še pogledaš medijske forume, moraš ugotoviti, da je med bralci precej pogosta kritika z macolo. Vsakdo, ki komentira v javnem prostoru, pa naj bo poklicni novinar ali bralec, ki želi kaj povedati, bi se moral pri pisanju kritike vedno znova zavedati, kako mogočen meč vihti. Vsakdo ve, da lahko jezik rani. Kdor namerava s komentarjem naslovnika samo poniževati - pa naj bo jeza še tako upravičena -, bi moral resno premisliti, kako bi se počutil, ko bi se sam znašel na udaru takšnega meča.

Da je na forumih dovolj takih, ki komaj čakajo na umazani faul, je grenko - in tudi kaj pove o stanju v družbi. Čeprav so pritožbe velikih medijev o forumaših, ki pozabljajo na osnovno dostojnost, upravičene, pa je treba biti zelo naiven, da verjameš, da ima ukinitev forumov opraviti z žaljivostjo tona. Povejmo odkrito: dejstvo, da uporabniki medijev množično napadajo poglede na realnost, s kakršnimi jih zalagajo veliki pisci uvodnikov ravno glede poglavitnih spornih vprašanj našega časa, ker so preveč enodimenzionalni, nediferencirani in da, celo potvorjeni, je za mnoge medije skrajno neprijetno.
8. februar 2017 | Zaznamki: NZZ, ukinja, komentarje, bralcev | Komentarji (13)
Kako bi izgledalo na delu utemeljeno gospodarstvo?

Posvetimo se za trenutek dekonstrukciji besede "kapitalizem". Upoštevajmo, da vsebuje besedo 'kapital'. Do sem vse v redu. Ključni pojem tu je očitno kapital. Kaj pa je "kapital"? Izkaže se, obstaja več vrst kapitala. Najbolj znane vrste so otipljive: denar, sadovnjaki, tovarne, vodne pravice, orodja in tako naprej.

Potem je tu še kredit. Če imate neomejen kredit po zelo nizkih obrestnih merah, lahko kupite ves oprijemljivi kapital, ki ga želite, dokler proizvaja dovolj prihodka, da z njim pokrijete stroške proizvodnje in obresti, ki jih dolgujete na denar, porabljen za nakup tovarn, sadovnjakov itd.

Nekatere vrste kapitala so neoprijemljive, vendar bistvenega pomena za produktivno rabo oprijemljivega kapitala. Lahko imaš kredit, zemljišče in kup lesa, potrebnega za gradnjo hiše, vendar če nimaš znanja, izkušenj in veščin, potrebnih za to, da spremeniš kup lesa v produktivno obliko oprijemljivega kapitala, nimaš nič drugega kot neproduktiven kup lesa. Tej obliki kapitala pravimo človeški kapital (imenovan tudi na znanju temelječi kapital, intelektualni kapital itd).

Če najameš osebo z nekaterimi od teh spretnosti, je za začetek dobro, vendar pa potrebuješ strokovnjake, ki lahko opravijo vse posle, ki so potrebni za izgradnjo popolnoma delujoče hiše, ki jo je mogoče dati v najem ali prodati, to je zaslužiti donos na vloženi kapital. Če najeta oseba pozna veliko drugih zanesljivih obrtnikov, temu pravimo socialni kapital. Če kopljemo še globlje, najdemo še več oblik kapitala. Ideja kredita je pravzaprav precej nenavadna; ne poznajo vse kulture  takšne oblike kapitala. Pojme, ki omogočajo vse vrste širjenja drugih vrst kapitala, imenujemo simbolni kapital.

Če postavimo naš kup lesa in graditelja na zemljišče sredi puščave, brez cest, električnih vodov itd, bo to hišo veliko težje zgraditi kot tisto, ki ima dostop do prevoza, električne energije itd. Temu pravimo infrastrukturni kapital. (Gradnja te vrste mrežne infrastrukture kapitala, če to počneš sam, je zelo draga.) Na najgloblji ravni, najdemo kulturni kapital. To je mreža zaupanja in produktivne vrednosti, ki omogočajo razcvet vseh drugih vrst kapitala in njegovo sodelovanje v vzajemno koristnem sistemu. Orodje ali tovarna ali zemljišče niso opremljeni s kulturnim kapitalom. Orodja brez kakršnega koli kulturnega kapitala so prepuščena rji. Torej je prva stvar, ki jo opazimo pri kulturnem kapitalu, da je v ljudeh, ne v kreditu ali orodjih ali celo v znanju. Ja, to je pravi šok: za to, da kapital postane produktiven, so potrebni ljudje.

Človeško prizadevanje imenujemo delo. V tehnično-kreditni fantaziji naše trenutne različice kapitalizma sanjamo o tem, da bi roboti izdelali vse, človeško prizadevanje pa da bo namenjeno izključno uživanju tega, kar bi roboti proizvedli. Človek = potrošnik, ne proizvajalec.

Prvi problem leži v tem, da nihče ne bo investiral v robota, če ta robot ne bo prinašal dobička, ki bo presegal stroške proizvodnje in kredita / obresti. Tako bodo vsi ti čudoviti roboti opravljali samo dela, ki bodo donosna. Drugi problem pri tem je, da človeško življenje in delovanje ne prinaša profita. Bi uredili svojo okolico? Ste opazili, da so osiromašene soseske ponavadi grde in zanemarjene, premožne soseske pa ponavadi privlačne in lepo vzdrževane? Kje je dobiček pri ustvarjanju lepe soseske?
Kaj Google ustvarja milijarde dolarjev s polepšanjem sosesk? Ali pa McDonalds, Amazon ali Apple ali Netflix? Če bi to bilo res donosno, ne bi te globalne korporacije raje počele tega? Izkazalo se je, da dobiček izhaja samo iz zelo posebne vrste stvari in storitev. Za preostali del človekovega življenja morajo poskrbeti ljudje, ki dela ne opravljajo, da bi povečali dobiček, ker v delu, ki ga opravljajo, ni dobička.

Preklopimo še na kredit. Kot je navedeno zgoraj, če od vas dobim 1 milijardo dolarjev z  0,01% letnih obresti, sem takoj bogat, ker lahko kupim vrednostne papirje, ki dajejo 3% in obdržim 2,99%, ki sem jih zaslužil, zase. V naši obliki državnega kreditno-kartelnega kapitalizma,  denar nastane, ko si ga sposodimo na vrhu piramide bogastva in moči, v osrednjih in zasebnih bankah. Kak skromen znesek tega novega denarja odcurlja navzdol po  piramidi, ampak kot lahko vidite, do ljudi, ki opravljajo delo, ki ni donosno, ali do ljudi, ki nimajo dostopa do skoraj zastonj denarja, ki je na voljo tistim na samem vrhu piramide, ne pricurlja prav veliko.

Zato zdaj nova ideja: zakaj ne bi ustvarjali novega denarja na dnu piramide, ko ljudje opravljajo koristno delo v svoji skupnosti? Kako bi bilo s  plačevanjem ljudi, ker so proizvajalci, namesto da jih plačujemo zato, da so potrošniki? Kako bi bilo s plačevanjem ljudi za dela, ki niso dovolj donosna za globalne korporacije, da bi za trakom izdelovali robote za dela, koristna za skupnost? Kako bi bilo s selitvijo moči za ustvarjanje denarja z vrha piramide na najnižjo raven? Nemogoče, pravite? Sploh ne. Danes obstaja nova oblika simbolnega kapitala, imenovana kriptovaluta - "denar", ki se ga lahko enostavno ustvari na računih tistih, ki opravljajo koristno delo, za razliko od tistega, ustvarjenega na računih že obsceno bogatih, kot to počnemo zdaj. Če bi bogati dejansko proizvajali blago in storitve, bi denar namesto navzdol tekel po piramidi navzgor.

Torej kako bi izgledala na delu utemeljena ekonomija
1. Nov denar bi nastajal na dnu piramide, na računih ljudi, ki opravljajo koristno delo v svojih skupnostih. (Običajne globalne korporacije bi še naprek služile milijarde dolarjev dobička na kateremkoli zelo donosnem delu, ki bi bilo na voljo.)
2. Plačala bi s e  produktivnost v smislu ustvarjanja in ohranjanja kulturnega in infrastrukturnega kapitala; poraba  blaga in storitev podjetij bi se uravnavala brez subvencij, kot je temeljni univerzalni dohodek.
3. Delo bi bilo plačano za to, ker je produktivno, in kapital bi služil delu. Ja, vem, da je vse to "nemogoče", ampak pravzaprav sploh ni nemogoče. Mi sami se preprosto odločamo o tem, da ohranimo ta na propad obsojeni, parazitski, izkoriščevalski sistem, ki ga imamo sedaj in ki daje kapitalu moč (za ustvarjanje denarja), da obvladuje svet. Vse to opisujem v knjigi Radikalno prikladen svet (A Radically Beneficial World: Automation, Technology & Creating Jobs for All).

Morda bi morali premisliti nekaj novih idej, preden jih vse razglasimo za "nemogoče".  Nova ideja = simbolni kapital, ki omogoča vsem drugim oblikam kapitala, da skupaj delujejo bolj produktivno. Velja si zapisati za uho: če ne spremenimo načina, s katerim se denar ustvarja in porazdeljuje, nismo spremenili nič.

Objavljeno kot http://www.washingtonsblog.com/2017/01/l
abor-centered-economy-look-like.html#mor
e-65233
2. februar 2017 | Zaznamki: C.H. Smith | Komentarji (39)
Sahra Wagenknecht je prva kanidatka stranke Die Linke za volitve v nemški parlament 2017 in vodja frakcije stranke v sedanjem mandatu.
Na več mestih skrajšani intervju je izšel 28. januarja v dnevniku "Volksstimme"

Svet je v silovitem gibanju, zdaj z Donaldom Trumpom vred. Njegovo omembo ukinitve Nato pakta bi vi radi pretvorili v vojaško zvezo z Rusijo. Mislite na nov Varšavski pakt?
Sahra Wagenknecht: Neumnost. Da se je Nato s koncem hladne vojne prav tako preživel kot Varšavski sporazum, je bilo stališče SPD (socialdemokratske stranke) že 1989, zapisano v njihovem berlinskem programu. Njihov takratni cilj, nova mirovna ureditev Evrope, je še zmeraj aktualen. Ravno ob nepredvidljivem predsedniku ZDA Trumpu bi se morala Evropa vprašati, ali se naj še naprej podreja hegemoniji ZDA. Po moje je prav, da se evropski interesi postavijo v središče. Nato se je razvil v intervencijsko zvezo, ki miru in stabilnosti v Evropi ne vzpostavlja, pač pa ogroža. Premiki tankov in vojaštva - tudi nemških vojakov - na rusko mejo so nepotrebni in nevarni.
O mnogih temah imate jasno izoblikovano mnenje in večkrat trčite s svojo stranko. Tako ste kritizirali neomejevani pritok beguncev med begunsko krizo. Kako to vidite danes?
Bila sem kritična, ker je zvezna vlada več mesecev dopuščala situacijo, ko nihče več ni vedel, kdo prihaja v deželo in ni bilo nobenega nadzora. Šlo je za kaotično politiko, ki je skrajno vznemirila mnogo ljudi. Merklova je s tem okrepila AfD in politično klimo preselila na desno. Seveda to kritiziramo.
SPD je ta teden zavrtela kadrovski vrtiljak (Schulz prihaja iz Evropskega parlamenta, postaja predsednik SPD in kandidira za kanclerja, dosedanji gospodarski minister Gabriel prevzema zunanje ministrstvo, dosedanji zunanji minister Steinmeier kandidira za predsednika države, op. velenjčan).Odnos med Die Linke in SPD se zdi, kot da se razvija po načelu: korak naprej, dva nazaj?
(...) Problem leži v tem, da SPD mnogo let vodi politiko proti lastnim volilcem. Bistveno po zaslugi SPD imamo zdaj v Nemčiji ogromen sektor z nizkimi plačami, s posojanjem delavcev, delovnimi pogodbami brez plačila zavarovanj, podaljševanjem dela za določen čas. Prav tako je SPD soodgovorna, da so pokojnine iz skupnega zavarovanja katastrofalno nizke, da torej zmeraj več ljudi ogoljufajo za njihovo življenjsko delo in jih pošljejo po 40 leth dela domov z 800 evri pokojnine. S to asocialno politiko je SPD razočarala ljudi in izgubila velik del volilcev.
To ravno ne zveni kot skupna osnova.
Če želi SPD nadaljevati s to asocialno politiko, je čisto v redu, da ostane pri CDU (krščanskih demokratih). Zveza z nami bo smiselna šele takrat, ko bo spet hotela voditi socialdemokratsko politiko. Torej ne samo pred volitvami polna usta socialne pravičnosti, pač pa jo tudi politično uveljaviti.
Kaj pričakujete od prihodnjega sodelovanja s kanclerskim kandidatom SPD Martinom Schulzem?
G. Schulz ni bil nikoli kritik Agende 2010 (zmanjševanja socialnih pravic) ali zniževanja pokojnin. Prav tako je večinoma nekritično zagovarjal bruseljsko Evropo, tudi zahteve po zniževanju plač in deregulaciji trgov dela v kriznih deželah. Ne prihaja torej z levega krila SPD. Kljub temu bi me seveda veselilo, ko bi SPD spet usmeril na levo. Ampak za to je potrebno več kot samo bojevitost predvolilnih govorov.
Vaš glavni nasprotnik na volitvah bo AfD?
Ne, AfD je samo eden od nasprotnikov. Naš glavni nasprotnik je neoliberalna politika. Ta je AfD šele postavila na noge. Dolgoletno zmanjševanje sociale, negotova in slabo plačana delovna mesta, številne skrbi glede prihodnosti in strah pred zdrsom proti družbenemu dnu, s tem se hrani AfD. Kajti vse to je pripeljalo tako daleč, da je mnogo ljudi tako razočaranih, tako besnih, da si mislijo: volil bom AfD, samo da pokažem onim zgoraj. Problem pri tem je pa, da AfD te dežele ne bo napravila bolj socialne - ker nima, ne postavlja nobenih socialnih zahtev. Pojem socialne države se v celotnem programu AfD ne pojavi niti enkrat. Die Linke je v resnici edina stranka socialnega protesta. In seveda se bomo borili za vsakega volilca, ki ima čez glavo dovolj socialne ignorance političnega establishmenta in naraščajočega prepada med revnimi in bogatimi. 
S katerimi konkretnimi vsebinami se nameravate zoperstaviti pričakovano strumnemu nastopu AfD v predvolilnem boju?
AfD je produkt močnega vznemirjenja in razočaranja. Kdor želi odtegniti osnovo takšnim strankam, mora voditi politiko, ki skrbi za varnost - socialno varnost in tudi splošno varnost. Država, ki ukine 18 000 delovnih mest policistov, ignorira upravičeno človeško potrebo po varnosti. Umik države iz številnih področij, kjer je včasih skrbela za stabilnost, ljudi čedalje bolj prepušča hladni logiki golega izračuna profita, vzemimo samo privatizacijo stanovanj ali klinik. Celotno življenje postane blago, vse je naprodaj, ampak kupuje lahko samo tisti, ki ima dovolj denarja.
Teroristični napad v Berlinu najbrž ni zadnji. Bodo varnostni ukrepi od povezovanja organov do prisotnosti policije dovolj?
Mislim, da je škandalozno to, da velika koalicija očitno ni pripravljena raziskati, kaj je bilo narobe pred napadom. Pri tem bi namreč lahko prišlo na dan, da novih zakonov sploh ne potrebujemo. Storilec Anis Amri bi lahko bil brez problemov v ječi že na podlagi obstoječe zakonodaje. Večkrat je goljufal socialne službe, uporabljal je 14 identitet, udeležen je bil v obračunu z noži in skušal je nezakonito priti do orožja. Vsak posamezni delikt bi ga lahko in bi ga moral pripeljati za rešetke. Strah vzbujajoče je, kako so varnostni organi tu odpovedali.
Kaj menite o okrepljenem videonadzoru?
Nič nimamo proti temu, da se občutljiva mesta nadzorujejo z videom. Treba je pa tudi uvideti, da je bilo včasih na kolodvorih ali regionalnih vlakih osebje namesto videokamer. Danes na kolodvorih ponoči ni žive duše. Kamera neposredno ne pomaga nikomur, ki ga nadlegujejo ali mu grozijo. Tudi napada v Berlinu z videokamerami ne bi preprečili. V najboljšem primeru kamere olajšajo poznejšo preiskavo. Boljše bi bilo osebje, ki bi lahko poseglo vmes.
Kje se nahaja Nemčija trenutno glede begunske politike? Naj meje močneje zavarujemo?
Plediram za to, da se ljudem pomaga na mestu samem. Npr. Sirija: mnogo več ljudi, kot jih je prišlo v Evropo, živi v begunskih taboriščih v sosednjih državah. Praviloma v neizrekljivih razmerah. Da je prišlo 2015 do tako velikega vala beguncev, je bilo tudi posledica tega, da so jim prepolovili že tako skromne porcije živeža.Tudi v Afriki je treba zagotoviti perspektive na mestu samem. G. Merklova govori o tem, da se je treba boriti proti vzrokom za beg. Potem se vozi po afriških deželah in pritiska nanje, naj še bolj znižajo carine in se še bolj odprejo izvozu našega subvencioniranega kmetijstva, ki tam spravi v propad vsakega lokalnega ponudnika. Potrebujemo zunanjegospodarsko politiko, ki ne povzroča še več brezupa. V letu 2016 smo v Nemčiji porabili za integracijo 25 milijard evrov. Z manj kot polovico tega denarja bi lahko  bistveno izboljšali življenjsko situacijo milijonov ljudi kar tam, kjer so.
In kako naj zavarujemo meje?
Vedeti moramo, kdo prihaja v Evropo, zato je na zunanjih mejah potrebna kontrola. Drži pa tudi: obupanim ljudemi na dolgi rok ne bomo mogli preprečevati dostopa. Treba jim je omogočiti perspektivo pri njih doma. V tej smeri bi lahko Evropa storila mnogo več.
Ali Die Linke v tej nepregledni situaciji še naprej zavrača angažiranje nemške vojske v tujini?
Vojne so vendar najpomembnejši vzrok za begunce. Afganistan je npr. danes od vojne in nasilja razrušena dežela, v kateri uživajo talibani več ugleda kot pred 15 leti, ko so dežele Nata tam začele z vojno. Nemška vojska je bila udeležena v tej vojni, ki je stala življenja tisočev civilistov. Afganistancem nismo prinesli demokracije in svobode, pač pa smrt in še več terorja. Končati je treba s temi vojnami in tudi z izvozom orožja na vojna področja.
Medtem ko se v Nemčiji začenja predvolilni boj, grozi  EU okoli nje razpad zaradi brexita in desničarstva. Vi želite več demokracije z referendumi, a referendumi so bili v EU pogosto neuspešni.
Če EU s svojo politiko postaja tako nepriljubljena, da izgublja na referendumih, bi morala malo premisliti to politiko. V Bruslju se je izkristalizirala struktura, ki je zunaj vsake demokratične kontrole. Bruseljska Evropa uničuje evropsko idejo.
31. januar 2017 | Zaznamki: intervju | Komentarji (9)
Prav presenetljivo je opazovati, koliko ljudi se razburja zaradi te Trumpove izjave. Predvsem taki, ki so doslej vsako kritiko ameriške politike bičali kot antiamerikanizem. Pri tem pa ZDA že prej niso - ne glede na to, kdo je bil predsednik - počele nič drugega. Po vsem svetu imajo več kot 1000 vojaških baz, med vsemi državami daleč največji vojaški proračun in terjajo, kot da je to samo po sebi umevno, dostop do surovin in prodajnih trgov po vsem svetu.

Še predno je Trump prevzel dolžnosti, je administracija podjetja, kot sta Volkswagen ali Deutsche Bank, "kaznovala" daleč ostreje kot primerljiva ameriška podjetja. Seveda si jemljejo ZDA tudi pravico, da prisluškujejo telefonu vsakega državnika in da preko NSA nadzorujejo ves svet.  Od samega nastanka dalje se vidijo kot izbrano ljudstvo in nacija, mimo katere ni mogoče. Čemu torej ta hinavščina predvsem tistih, ki so doslej še vsakemu ameriškemu predsedniku lizali škornje?

Prosto po Kantu: dolžni smo zbrati pogum za uporabo svojega lastnega razuma in za zastopanje svojih lastnih interesov, namesto da se še naprej obnašamo kot užaljeni dvorjani ameriške administracije. Charles de Gaulle je vedel: "Države nimajo prijateljev, ampak samo interese". Samostojno zunanjo politiko potrebuje Evropa že dolgo, ne šele od Trumpa dalje.

Vir: Oskar Lafontaine via Facebook
30. januar 2017 | Zaznamki: hinavščina | Komentarji (11)
Kako prepoloviti stroške infrastrukture
Ellen Brown

Američani bi lahko prihranili 1 bilijon $ v desetih letih tako, da bi infrastrukturo financirali skozi banke v javni lasti, kot  je tista v Severni Dakoti.
Predsednik Donald Trump je obljubil, da bo obnovil letališča, mostove, predore, ceste in drugo infrastrukturo; o potrebnosti obnove se strinjajo tako republikanci kot demokrati. Dežela potrebuje v naslednjem desetletju v ta namen polne 3 bilijone dolarjev. Načrt za en bilijon, ki so ga razkrili Trumpovi ekonomski svetovalci, počiva pretežno na javno-zasebnem partnerstvu in zasebna kapitalska podjetja se že postavljajo v vrsto za te naložbe. V tipičnem poslu z zasebnim kapitalom, na primer, prinesejo višje pristojbine uporabnikov firmam letne dobitke med 8 in 18 odstotki – celo več, kot bi lahko pričakovala običajna profitna firma z vodo. Za lokalne plačnike pristojbin pa lahko postane njena cena presenetljivo brezobzirna.

Naložba zasebnega kapitala zdaj daje povprečni dobitek v višini okoli 11.8% letno v desetih letih. Pri investicijah v infrastrukturo nastajajo profiti iz pristojbin, ki jih plačuje javnost. Celo pri enostavnih obrestih pomeni takšno financiranje infrastrukturnih projektov v višini 1 bilijona  za ceno 1,18 bilijona za javnost več kot dvakratni strošek. Mesta se pogosto spuščajo v takšne obupane posle, ker so močno zadolžena in jim aranžma lahko zagotovi denar vnaprej. Vendar je poročilo vladnega urada za odgovornost 2008 opozarjalo, da "ni 'zastonj' denarja v javno-zasebnih partnerstvih". Na koncu plačajo račun lokalni prebivalci.

Obstaja stroškovno učinkovitejša alternativa. Konzervativna zvezna država Severna Dakota financira infrastrukturo skozi Bank of North Dakota (BND) v državni lasti pri 2% letno. L. 2015 je v Severni Dakoti zakonodajalec sprejel program kreditiranja infrastrukture z državnimi obveznicami preko BND, ki je zagotovil 50 milijonov v obveznicah občinam z manj kot 2.000 prebivalci in 100 milijonov občinam z več kot 2.000 prebivalci. Posojila imajo fiksno obrestno mero 2% in rok odplačila do 30 let. Uporabijo se lahko za novogradnje obratov za oskrbo z vodo in njeno čiščenje, kanalizacij in vodovodov, transportno infrastrukturo in za drugo infrastrukturo, ki omogoča rast skupnosti.

Če bi Trumpov enobilijonski načrt infrastrukture stal 2% v desetih letih, bi obresti znašale samo 200 milijard, skoraj 1 bilijon manj kot pri 1,18 bilijonu, ki ga pričakujejo investitorji zasebnih firm. Ne le bi prebivalci prihranili en bilijon na pristojbinah v desetih letih, lahko bi prihranili tudi davke, saj bi se obresti vračale vladi, ki bi bila lastnik banke. V resnici bi bila posojila za vlado skoraj brezobrestna.

Človek se vpraša, kaj neki brani slovenski vladi, da bi naredila tak račun v primeru drugega tira. Pa ne menda Banka Slovenije?
27. januar 2017 | Zaznamki: Ellen Brown | Komentarji (3)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 28 29 30
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
30 31 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 159417
Forum avtorjev: 15786 Forum teme: 34116 // Odgovorov: 1853269
Blog avtorjev: 3528 // Blogov: 81886 // Komentarjev: 1182523
Avtorji fotografij: 24921 // Slik: 212360 // Videov: 19499 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "