Odlomek iz intervjuja z Anne Zetsche, zgodovinarko, ki je doktorirala iz teme nemško-ameriških odnosov in vloge dveh neformalnih organizacij, Atlantskega mosta (AB, Atlantik-Bruecke) in Ameriškega sveta za Nemčijo (ACG, American Council on Germany) od 50-ih do 70-ih let prejšnjega stoletja.

Kaj ste ugotovili v raziskavi ?
Atlantski most in Atlantski svet sta bila ključna akterja pri vzpostavljanju in oblikovanju čezatlantskih elitnih omrežij v hladni vojni. Kot integrativne komponente gostih transnacionalnih zasebno-državnih mrež sta imela različne funkcije v zvezi z odnosi med Zahodno Nemčijo in Ameriko od petdesetih do sedemdesetih let 20. stoletja. Na eni strani sta opravljala PR za mlado Zvezno republiko v Združenih državah, torej pomagala oblikovati novo podobo mlade, demokratične države. Hkrati sta v Nemčiji pomagala posredovati in razlagati ameriško politiko. Poleg tega so zaposleni v obeh organizacijah delovali tudi kot neformalni diplomati, posredovali so v konfliktih in delovali kot svetovalci za politiko. Njihove dejavnosti so bile financirane iz javnih in zasebnih sredstev. Na nemški strani sta jih je dolga leta podpirala zvezni urad za tisk in ministrstvo za zunanje zadeve ter na ameriški strani Fundacija Ford. Toda posebno za Atlantski most so bili glavni financerji  bogati predstavniki industrije med člani, ki so navsezadnje pripomogli k ohranjanju ameriške partnerske organizacije. Predstavniki gospodarstva in industrije Zahodne Nemčije so imeli veliko več interesa za dobre odnose z Združenimi državami Amerike kot Američani.

Kaj še?
Obe organizaciji sta s svojim dolgoletnim delom začeli in oblikovali tri ključne trajne komponente razvoja. Prvič, pomagali so vzpostaviti zanesljivo in trajno nadstrankarsko zunanjepolitično soglasje (nemško vključevanje v Zahod, članstvo v Natu), katerega jedro je dober nemški-ameriški odnos. Za doseganje tega se je morala zahodnonemška socialna demokracija posloviti od anti-militarizma, nevtralnosti in socializma. Drugič, ob svoji vlogi  koordinatorjev elit sta obe organizaciji pomagali doseči soglasje o čezatlantskem partnerstvu, s tem, da so ga posredovali tudi poslovnim krogom v Nemčiji in ZDA. Tretjič, uporabili so veliko povezav in odnosov s predstavniki medijev in znanstveniki, da bi to soglasje zasidrali v javnem diskurzu.

Kako ocenjujete Atlantski most? Kaj je treba kritično upoštevati?
Zamisel o ustanovitvi Atlantskega mosta in Atlatnskega sveta je nastala le nekaj let po koncu druge svetovne vojne. Osrednje osebnosti ustanavljanja so bili Američani in Nemci. Med njimi je bil Eric Warburg, nemško-judovski bankir, katerega družina je bila razlaščena leta 1938 in se je izselila v Združene države. Tam je prevzel ameriško državljanstvo, vendar se je v 50. letih prejšnjega stoletja vrnil v Nemčijo. Christopher Emmet je bil bogat intelektualni in politični aktivist v New Yorku, ki je že  pred drugo svetovno vojno dolgo živel v Nemčiji. Na nemški strani sta bila v tem krogu novinarka in kasneje urednica tednika DIE ZEIT Marion grofica Dönhoff ter poslovnež iz Hamburga in politik CDU Erik Blumenfeld. Ti štirje so želeli vzpostaviti dve organizaciji, zavezani spravi in razvoju dobrih in prijateljskih odnosov med Nemci in Američani, in morda še pomembneje, med novo ustanovljeno Zvezno republiko in Združenimi državami. Ti štirje posamezniki so bili dobro povezani na obeh straneh Atlantika in so pomagali odpravljati predsodke na obeh straneh. Organizaciji sta  po drugi svetovni vojni prispevali vsaj k mehčanju antiameriškega odnosa v zahodno-nemških elitnih krogih. V ZDA je Atlantski svet veliko prispeval k vzpostavitvi nove podobe Nemcev. Nemci so kljub svoji preteklosti sposobni demokracije. To so zagotovo pozitivni vidiki delovanja teh organizacij. Menim, da je vzpostavitev razmeroma stabilnega povojnega reda in demokratičnega političnega sistema v ZRN ustvarila pogoje za naslednjo generacijo, da se je lahko resno soočila z nemško nacionalsocialistično preteklostjo.
Kar pa  vidim kritično, je značaj skupnega projekta. Bil je pač čezatlantski projekt elit brez emancipatornih, progresivnih teženj. Zbliževanje, mreženje med Američani in Nemci, ki sta ga opravljala Atlantski most in ACG, izključuje velike dele prebivalstva. Člani so bili večinoma direktorji velikih korporacij in bank ter politiki; v manjši meri novinarji (z Marion Dönhoff, ki je bila edina ženska v vrstah Atlantskega mosta do sedemdesetih let) na vodilnih položajih v vodilnih medijih. Prireditve obeh organizacij omogočajo in spodbujajo privilegiran dostop do političnih odločevalcev za predstavnike podjetij in pripadnike medijev. Tako lahko torej od 50-ih let 20. stoletja dalje demokratično nelegitimirani posamezniki skozi te kroge vplivajo na nemško in ameriško politiko. Zaradi posebne mešanice članov sta obe organizaciji delovali tudi kot lobistki (globoko lobiranje) za čezatlantsko partnerstvo / pripadnost in za Nato.
7. december 2017 | Komentarji (5)
... DRAGA IN POGOSTO NEUČINKOVITA ZDRAVILA PROTI RAKU

Zdravila proti raku so za farmacevtske koncerne dober posel. Raziskava v sklopu oddaje Monitor nemške televizije ARD pa kaže: glede na svežo študijo nima skoraj polovica na novo odobrenih zdravil proti raku na paciente nobenega relevantnega učinka. V študiji so znanstveniki prvič sistematično ocenili vse novosti, ki jih je Evropska agencija za zdravila EMA odobrila med zdravili proti raku med 2009 im 2013. Gre za 48 zdravil, odobrenih za 68 vrst terapij. Rezultat prinaša streznitev: samo dobra polovica odobrenih terapij je pacientom podaljšala življenje ali jim omogočila vsaj boljšo kvaliteto življenja. Drugače povedano to pomeni, da 49 odstotkov preverjenih odobrenih zdravil ni izpolnilo za paciente najpomembnejšega kriterija -  niso jim podaljšala življenja in niso izboljšala kvalitete njihovih življenj.

"Številka je grozljiva", ocenjujuje prof. dr. Wolf-Dieter Ludwig, onkolog in predsednik komisije za zdravila nemškega zdravništva. Ludwig vidi analizo britanskih znanstvenikov kot kažipot: da se neha zdravljenje bolnikov "na slepo", so zdaj na potezi organi, ki izdajajo odobritve novim zdravilom, pa tudi nemška vlada.
1. december 2017 | Komentarji (12)
Premoženje in lastnina vedno pomenita moč in oblast. Ta povezava je še posebej očitna, ko gre za lastništvo velikih podjetij. V preteklosti sta bila operativno upravljanje in lastništvo večinoma v istih rokah. Toda Kruppov, Brunelov ali Carnegiejev v tej obliki ni več. S SAP-om je na Daxu le še eno podjetje, kjer imajo ustanovitelji podjetja še vedno nekaj besede, prav tako jo imajo dediči in njihovi klani le še v nekaj velikih podjetjih, kot so BMW, Beiersdorf ali Henkel. Za večino velikih korporacij so odgovorni tako imenovani institucionalni vlagatelji in skoraj pri vseh gre za velika finančna podjetja, ki običajno upravljajo premoženje strank in ne premorejo omembe vrednega lastnga premoženja. Celo ustanovljene družbe, kot je Facebook, se znajdejo najpozneje ob vstopu na borzo v lasti finančnih podjetij. Na primer, Mark Zuckerberg ima "samo" 28% Facebooka, preostanek pa je skoraj izključno v lasti finančnih podjetij - Vanguard, BlackRock, Fidelity in State Street skupaj imajo več delnic Facebooka kot ustanovitelji družbe.

Vendar pa se redko zgodi, da ima eden od teh upraviteljev premoženja, ki se raje imenujejo Upravljanje naložb ali Podjetje za upravljanje premoženja, več kot 10% enega samega podjetja. Toda to ni pomembno, saj te družbe v celoti zasledujejo iste strategije in kot lastniki družb skupaj izdajajo navodila  operativnim poslovodjem. V 25 od 30 družb na Daxu imajo institucionalni investitorji več kot 50% delnic in neposredno določajo podjetniško politiko. In približno enako razmerje velja za ameriške, britanske, francoske in skoraj vse korporacije v zahodnem svetu. Edini omembe vredni izjemi sta Rusija in Kitajska, ki sta nad svojimi gospodarstvi postavili protekcionistični dežnik.

Kaj konkretno pomeni ta moč? V prvi vrsti močno omejuje obseg odločanja najetega upravljanja. Predsednik uprave Joe Kaeser je v Siemens AG resnično pomemben - vendar je in ostaja le komercialni uslužbenec, ki ga imenuje nadzorni svet družbe, tega pa delničarji na letni skupščini. Če bi Joe Kaeser odločal v nasprotju z interesi velikih delničarjev, bi bil kaj kmalu bivši direktor velikega podjetja. Enako velja za vse direktorje velikih podjetij. Delno grofovsko plačilo ne sme zamegliti dejstva, da govorimo o uslužbencih, katerih manevrski prostor je določen - in sicer od lastnikov podjetij, ki so navadno ravno institucionalni vlagatelji, o katerih govorimo.

Pomembnost prenosa lastništva na nekaj podjetij, predvsem podjetij s sedežem v ZDA, očitno še ni v celoti prodrla v javno domeno. Za ponazoritev tega začnimo z nasprotnim primerom. Skupina Henkel je v 61-odstotni lasti dedičev ustanovitelja podjetja Fritz Henkel. Za družino je Henkelova pravnica, Simone Bagel-Trah, predsednica nadzornega sveta, predsednik uprave Van Bylen pa je vezan na njene direktive.
V skupini, ki je v lasti družb za upravljanje premoženja, je stanje precej drugačno. Kot primer vzemite Bayer AG. O tem, ali je prevzem proizvajalca glifosata Monsanto res pametno strateško vprašanje, ne odloča generalni direktor Werner Baumann, tudi če to tisk običajno tako predstavlja. Baumann je uslužbenec. Danes je Bayer Group v 93% lasti institucionalnih vlagateljev. Največji posamezni delničar je BlackRock s 7,12%, sledita mu Capital Group, švicarska upravitelja premoženja UBS in Credit Suisse, Société Générale iz Francije ter Morgan Stanley iz ZDA. Te družbe so imenovale Wernerja Wenninga za predsednika nadzornega sveta družbe Bayer AG, kjer po njihovih navodilih določa usmeritve za politiko podjetja. O tem, ali bo Bayer AG prevzel Monsanto za impresivnih 66 milijard EUR, pa ne odloča predstojnik uprave Baumann in ne nadzornik Wenning, temveč veliki delničarji, predvsem BlackRock, ki tu zasledujejo poseben interes, saj so tudi največji posamezni delničar družbe Monsanto s 5,6%.

Ta proces nima nič skupnega z demokracijo, delničarjji ali vrednostmi deležnikov. Predvsem pa se mi kot javnost ne bi smeli pretvarjati, da imamo pravico do soodločanja. Nimamo je in vprašanje, ali imamo finančna podjetja, kot so BlackRock, Vanguard ali State Street, za dobra ali slaba, ali jim zaupamo ali ne, zanje ne igra nikakršne vloge. Niti to ni znano, po katerih merilih BlackRock & Co sprejemajo odločitve. Na primer, strategij BlackRocka ne sprejemajo sivolasi gospodje v udobnih klubskih foteljih s cigaro in kozarcem whiskyja, ampak računalnik Aladdin. Pri čemer je izraz računalnik bagateliziran; Aladdin je grozd 6.000 visoko zmogljivih računalnikov, ki velja za največji "stroj za oceno tveganja" na svetu in upravlja sredstva 30.000 portfeljev vključno s 170 pokojninskimi skladi s skupno vrednostjo 15 bilijonov evrov - to je 10% vsega premoženja na svetu. Ali drugače: Aladdin je superlativ finančnega sveta.

Kdo Aladdinu vstavlja podatke, kdo programira algoritme, ki vladajo svetu? Ne le najboljši računalniški znanstveniki, matematiki in inženirji, ampak tudi in predvsem najboljši biologi, kemiki in celo najboljši zdravniki, ki vsako leto zapuščajo katero od svetovno znanih univerz Ivy League, dobijo dandanašnji grofovsko plačane ponudbe iz finančnega sektorja za izpopolnjevanje algoritmov. Kdor pri omembi BlackRock & Co. pomisli na kavboje s širokimi naramnicami a la Gordon Gekko (ki ga igra Michael Douglas na Wall Streetu), je na krivi poti.  Pridni in genialni garači v globalnem finančnem sistemu nosijo japonke in kratke hlače ter imajo z ekonomiko ali pravom opraviti toliko kot BlackRock z vojsko odrešitve. Za družbo leži problem algoritmov predvsem v tem, da so popolnoma netransparentni in celo politiki se niti sanja ne, kako se bodo gospodarji svetovnega gospodarstva odzvali na predpise ali zakone. Jasno je, da je srednjeročno in dolgoročno profit končni cilj algoritmov; ampak kako bo Aladdin to hotel doseči, je za nas, navadne smrtnike zapisano v zvezdah.

Alfred Krupp je še imel stike s svojimi delavci. Hugo Stinnes je imel svoj načrt za izgradnjo jeklarskega imperija. In tudi sodobni klani Schaefflerjev, Porschejev, Piechov ali Quandtov in Klattenov imajo vsaj obraz in telefonsko številko, pod katero jih lahko dosežete. Še posebej v malih in srednje velikih podjetjih je veliko podjetniških družin zainteresiranih za dolgoročni razvoj, ki bo potekal v pozitivnem socialnem okviru. Čeprav je donos pomemben, ni opredeljen kot cilj. O tem, da bi Aladdin vedel, kaj je dobro za družbo in ali lahko njegov algoritem kaj naredi s parametri, kot so sreča, okolje, svoboda, enakost, strah in prihodnost, kaže vsekakor  dvomiti. Ne da bi želeli postati patetični: da danes oblast nad velikimi koncerni izvajajo netransparentne uprave, katerih vmesnik za ljudi je sestavljen iz še manj transparentnih algoritmov, je hudo vznemirljivo. Pa pri tem ne govorimo le o proizvajalcih lepil in kemikalij, temveč tudi o Appleu, Googlu, Microsoftu, Facebooku in Co, ki so vsi v rokah institucionalnih vlagateljev. Samo BlackRock je največji delničar Applea, Microsofta, Chevrona, Shella, General Electrica, Nestléja in Exxon Mobila.

(Jens Berger, http://www.nachdenkseiten.de/?p=41340#mo
re-41340;

Tekst je na več mestih skrajšan)
29. november 2017 | Komentarji (10)
Ob sojenju Ratku Mladiću spet prihajajo na dan dogodki iz časa pred razpadom Jugoslavije in po njem. A medtem se je pojavila vrsta podatkov, pričevanj itd., ki nekatere dogodke in odločitve postavljajo pod vprašaj, celo v radikalno drugačno luč. Eden od teh momentov je gotovo priprava razpada na dolgi rok, takorekoč od šestdesetih let dalje, in dvojna vloga, ki jo je pri tem igral Stevo Krajačić, Titov zvezni oficir z Moskvo. Naj spomnem še, da je Edvard Kocbek že v času, ko je bil jugoslovanski minister, torej
konec štiridesetih let, v dnevniku pisal o nepremostljivem sovraštvu
med Srbi in Hrvati.

V tem kontekstu je zanimiv doslej manj znan vir (citiral ga je Marjan F. Kranjc), poglavje o Jugoslaviji pod naslovom "Titovi dediči v Bonnu" v knjigi "Der Schattenkrieger" (Vojščak v senci; Econ Vg., Duesseldorf 1995), politični biografiji Klausa Kinkla (str. 211 - 236). Izčrpnejše navajanje bi seveda  odločno preseglo okvir bloga, zato samo nekaj najzanimivejših odlomkov. Pri branju je vsekakor treba upoštevati leto izida.

"Marca 1962, ko je britanski veleposlanik Roberts Foreign Officeu poročal o razdoru v vrhu jugoslovanske partije in je BND (nemška obveščevalna služba) tako izvedela za čedalje ostrejše nacionalne konflikte, se je  BND približal ustaškim frakcijam jugoslovanskih emigrantskih organizacij in od 1966 dalje število svojih agentov v Jugoslaviji občutno povečal. V tretji fazi po 1971 je BND v sklopu hrvaške pomladi prešel na aktivne ukrepe, da bi državo destabiliziral. Končno je služba po 1980/81, ko jo je prevzel Kinkel, za pospešeno razbitje Jugoslavije uporabila vsa obveščevalna sredstva. (...)

(Po padcu Rankovića ...) je prišlo do federalizacije in s tem do razcepa v tajni službi. Zasedba najvišjih mest v službi kaže v sedemdesetih in osemdesetih na vsaj enak hrvaški in srbski vpliv. Ključna figura na Hrvaškem je bil Ivan Krajačić, konspirativno ime Stevo, od Kominterne postavljeni Titov zvezni oficir med drugo svet. vojno in rezident takratne sovjetske tajne službe NKVD v Zagrebu. Čeprav je bil komunist, je ostal predvsem hrvaški nacionalist in je - najprej in za časa Titovega življenja zelo previdno - po obveščevalni plati pripravljal neodvisno Hrvaško v mejah iz 1941. BND je tako pridobil mogočnega zaveznika, ki je s svojimi vzporednimi službami iskal tudi tesno povezavo s KGB, ki si je prav tako zgodaj skušala zagotoviti vpliv za čas po Titu. (...) Pogosto je (Krajačić) poskrbel za to, da so srbsko ali celo jugoslovansko orientirane hrvaške kadre neusmiljeno odstranili."

"V analizi po porazu hrvaškega maspoka so se strinjali, da je bil razlog zanj predsvem prezgodnji poziv  k 'množičnemu gibanju na ulicah'. Preveč nedoločna in nezadostna je bila tudi obljubljena podpora s strani Slovencev in tujih tajnih služb; posebno nemško-avstrijske in ruske povezave so kljub nekaterim uslugam odpovedale, saj niso pritisnile na svoje vlade. Z ameriške strani ni bilo pričakovati ničesar, saj zadostnega lobija tam niti ni bilo. Prav tako so propadli kontakti z emigrantskimi Hrvati, ki so z vrsto terorističnih napadov kot npr. z atentati na jugoslovanske ambasade in konzulate ali nastavljanjem bomb v beograjskem kinematografu in na kolodvoru razširili negativno podobo hrvaških ciljev tako v Jugoslaviji kot v tujini."

Reinhard Gehlen (ustanovitelj in dolgoletni vodja BND) je v svoji
tretji - posthumno izdani - knjigi 1980 izrazil bojazen: 'Titovi
nasledniki ... na dolgi rok ne bodo zmogli  ohraniti neuvrščenosti.
Sovjetska zveza je s svoje strani že davno poskrbela, da bo ugodno
situacijo izkoristila v svoje namene.'
"Tita so jezila čedalje močnejša separatistična prizadevanja. Najprej je informacije o tem, kaj se godi na Hrvaškem, dobival iz druge roke, poleg tega pa ni trpel tega, da kdo dreza v ravnotežje nacionalnih sil pod njegovo oblastjo.Tito je ravno po padcu njemu in jugoslovanski ideji vdane službe Aleksandra Rankovića verjel novim ljudem v teh službah. Po naključju je na obisku v Romuniji izvedel, da je vodstvo hrvaške KP vzdrževalo stike z Brankom Jelićem, znanim in iskanim ustaškim vodjem v emigraciji v Berlinu. Od Romunov je izvedel tudi, da si je skušalo hrvaško vodstvo hkrati zagotoviti podporo vzhodnoevropskih držav Češkoslovaške, Madžarske in Romunije pri Sovjetski zvezi v primeru, da bi uspela načrtovana odcepitev od Jugoslavije. Ko po večkratnem posredovanju informacij jugoslovanska stran še vedno ni jasno reagirala, so se Romuni odločili, da bodo ugotovitve posredovali predsedniku sosednje države osebno. (...)
"Med kontakte, ki jih je (namreč agent BND s konspirativnim imenom Doerner) vzdrževal z bodočimi oblastniki v SLoveniji in na Hrvaškem, je šteti tudi srečanja s Stanetom Dolancem. Dolanc je bil ob koncu Titove ere vodja jugoslovanske tajne službe in policije, ob vstaji kosovskih Albancev 1981 pa je pokazal nenavadno pasivnost. (...) S praktično vsemi osebnostmi, ki so po 1990 na Hrvaškem in v Sloveniji opravljale pomembne politične, publicistične in obveščevalne  funkcije, je Kinklov rezident imel stalne stike. In v nekaterih primerih je potem BND poskrbel, da so z njim povezane osebe napredovale na vodilna mesta.

"Vodja agentov BND v Zagrebu vodijo od druge svetovne vojne dalje pod imenom Vlado. Ta Zagrebčan je danes (:1995) skoraj osemdesetletni Milivoj Huber. Bil je novinar, šef Privrednog vjesnika in ga je BND uporabljal kot 'eksperta za ocene'. (...) Kot novinar je imel poleg tega vpliv na javno mnenje in ga je lahko sooblikoval po želji naročnika. On je tudi pridobival sodelavce za BND. Tako je npr. pridobil (...) takratnega tehničnega direktorja Vjesnika Anteja Živkovića, (...) in takratnega direktorja Privrednega vjesnika Anteja Gavranovića, ki je 1991 napredoval v predsednika zveze novinarjev Hrvaške."

"Krajačićev posebni oddelek v UDBI je konec sedemdesetih dal pripraviti 150 jugoslovanskih potnih listov. Kmalu zatem so v Berlinu predstavnik zagrebške UDBE, predstavnik BND in vplivni, v Berlinu živeči ustaški vodja Branko Jelić odločali, katerim članom fašistične emigracije naj jih podelijo.  Nekaj teh potnih listov je prišlo prav do Avstralije, kjer obstaja močna ustaška organizacija. Ta akcija je omogočila celo s tiralicami iskanim vojnim zločincem in kriminalcem neovirano vrnitev na Hrvaško in intenziviranje kontaktov s skupino okrog Krajačića v Zagrebu. "

"V Rimu so že 1981 tekla resna posvetovanja med Nemčijo, Avstrijo in Italijo o vprašanju, kdo bo prevzel posamezne naloge pri razpadu Titove države po njegovi smrti 5. maja 1980."

"Preiskava UDBE je razkrila, da je (Djureković) vzdrževal dobre odnose z ustaškimi krogi v Nemčiji. Ker je šlo za glavno pričo in ne samo za enega od soobtoženih, naj bi UDBA Djurekovića ugrabila in ga pripeljala nazaj v Zagreb na sojenje. Ko pa se je izkazalo, da je šlo pri zadevi INA-Commerce tudi za mračne mahinacije, pranje denarja in špijonažo z udeležbo sovjetskih, pa tudi zahodnih služb, pa tudi za povezave z najvišjimi političnimi instancami Jugoslavije - mdr. z Josipom Vrhovcem iz zveznega predseedstva -, je afera postala politično preveč brizantna in dobila dimenzijo, ki je  narekovala, da ostane skrivna. BND je poskrbel za to, da sta bila Djureković in skupaj z njim pobegli Ivan Jelić na nemški TV predstavljena kot sočutja vredna politična disidenta."

"1987 je Krajačić umrl (iz javnega življenja se je umaknil 1983 in predal nasledstvo Manoliću, Boljkovcu, Mesiću in Tudjmanu). Nekaj mesecev pred smrtjo naj bi bil rekel svojemu gojencu in nasledniku Manoliću: 'Ni strank, ni razlik v mnenjih, na Hrvaškem ni prepirov. Obstaja samo eno: čista Hrvaška. O tem naj se strinjajo vsi Hrvati.'"

"Mogoče je reči, da je večina na Hrvaško uvoženega orožja nemškega izvora in v razmerah embarga ZN ne bi prišla v državo brez obveščevalne podpore s strani BND."

"Potem ko je BND vzpostavil popoln nadzor nad novimi hrvaškimi tajnimi službami, je zahteval čistko. Tudjmanov sin Miroslav je 1993 postal novi šef nacionalnega varnostnega urada. Z Manolićem, Mesićem, Boljkovcem, Tomislavom fra Duko in drugimi se je od javnosti poslovil starejši krog tajnih policistov. (...) BND se je do hrvaške obveščevalne službe obnašal, kot da je sektor BND-ja... Manolić je do prevzema oblasti HDZ zavestno dajal prednost BND. Po Tudjmanovem prevzemu oblasti pa je skušal ohraniti določeno samostojnost. (...) Nemci so dokončno odslovili nekdanje partizanske kadre razen Tudjmana, za katerega še niso imeli alternative. (...) BND tem ljudem ni zaupal, saj so se štiri leta borili proti Nemcem - in tega ne pozabi nihče."
"ZDA poskušajo šele od 1994 - po tem, ko so opustile prosrbsko pozicijo - prevladujoči nemški vpliv na obveščevalnem področju izravnati z angažmajem v korist hrvaških oboroženih sil. (...)  Konec novembra 1994 je obrambni minister Gojko Šušak v Washingtonu podpisal pogodbo o sodelovanju. Hkrati je Šušak zagrozil Clintonovi administraciji - ki je dotlej Zagreb zadrževala, da ne bi prišlo do nadaljne eskalacije -, da bodo hrvaške sile posegle vmes, če bi muslimanska enklava Bihać padla v srbske roke."
23. november 2017 | Komentarji (19)
Pozornim bralcem in opazovalcem so nekatere reči ob ukrajinskem puču takoj padle v oči. Z zamudo zdaj skrite in domnevane osebe dobivajo imena in obraze.

Trije Gruzijci trdijo, da so bili med napadalci na Majdanu, ki so streljali na policijo in civiliste - oboroženi in nahujskani med drugim od ukrajinskega opozicijskega politika. Gruzijci so zdaj priznali, da so 20. februarja 2014 v Kijevu streljali tako na policijo kot na majdanske borce in protestnike ali vsaj bili neposredno pri skupinah strelcev. To so povedali v pogovorih z italijanskim novinarjem Gianom Micalessinom iz časopisa Il Giornale. Televizijsko poročilo z naslovom "Ucraina: Le verità nascoste" (Ukrajina: prikrita resnica) je prikazal Canale 5 v magazinu "Matrix". Cilj streljanja je bil ustvariti čim več kaosa, pojasnjujejo Gruzijci.

S tem postaja uradna verzija ukrajinskega državnega tožilstva, po kateri naj bi bile za masaker z več deset mrtvimi krive varnostne sile takratnega predsednika Viktorja Janukoviča, še bolj majava. Že lani je ukrajinski majdanski borec priznal, da je iz konservatorija streljal na dva policista  ("Ustrelili sem ju v tilnik"). Tudi BBC je leta 2015 našel majdanskega strelca in ga anonimno intervjuval. Koba Nergadze, Kvarateskelia Zalogy in Alexander Revazishvilli so zdaj priznali, da so skupaj z drugimi najetimi strelci mdr. iz Gruzije in Litve streljali v množico tako iz konservatorija na Majdanu kot iz hotela Ukrajina. Po njihovem pričevanju so vse strelce oborožili militantni ukrajinski poveljniki z Majdana.

Tri moške je po italijanskem poročanju najel Gruzijec po imenu Mamuka Mamulashvili. Mamulashvili je bil vojak nekdanjega gruzinskega predsednika Mihaila Sakašvilija. Danes se Mamulashvili bori v Donbasu na strani desničarskih ukrajinskih bataljonov in vodi enoto, imenovano "Gruzijska legija". International Bussiness Times ga imenuje "vojaka, ki ne more nehati z bojem proti Moskvi".

Komentar A.M.: To je bilo mogoče domnevati, tako smo to videli od začetka. Kar se je zgodilo na Majdanu, je bil od Zahoda insceniran puč, kamor so bili očitno vpleteni tudi morilci. V ključni noči so pri tem sodelovali nemški, poljski in francoski zunanji minister, izpogajali sporazum z nekdanjim predsednikom, ko pa je šlo za to, da se sporazum uresniči in nadzoruje, so izginili.
20. november 2017 | Zaznamki: Majdan | Komentarji (5)
Osebje nemške vlade na poti v Evropo?
 
(povzeto po http://cives.de/das-deutsche-regierungsp
ersonal-auf-dem-weg-nach-europa-6651)



Prepoznavna nejevolja in pomanjkanje konceptov aktualne kanclerke glede oblikovanja nove vlade bi lahko pomenila povsem drugačen načrt. Vedno več je znakov, da delajo Schäuble, Merklova in drugi vodilni politiki Unije na evropeizaciji nacionalne politike. Po prihodnjih evropskih volitvah leta 2019 bi to lahko pomenilo, da bo Schäuble prvi vseevropski finančni minister in Merklova naslednja predsednica Evropske komisije. In s tem nadaljevanje uničevalnega varčevanja vseh držav ter prerazporejanja zasebne in javne lastnine z veliko večjo močjo. (...)

Predsednik Bundestaga Schäuble se ne more znebiti homo politicusa, kar je pokazal prejšnji petek (11.10.2017), ko je sprejel predsednika Evropskega parlamenta (in naslednika Martina Schulza), Antonia Tajanija iz konservativne stranke Forza Italia na nastopni obisk v Berlinu. Evropski ideji je treba "z reformami dati strukturno in vsebinsko novo moč", sta poudarila oba. In za to že imata zelo konkretne ideje: potrebovali bi "večjo diferenciacijo evropskih ravni odločanja, da bi bile odgovornosti jasnejše. Prav tako bi bilo zaželeno redno nastopati na volitvah v Evropski parlament z nadnacionalnimi voditelji parlamentarnih strankarskih skupin."  Prihodnji evropski finančni minister Wolfgang Schäuble bi zelo ustrezal tej ideji. S ten se prav tako sklada, da je Schäublejev obiskovalec Tajani takoj potipal v smeri veliko več denarja iz davkov za EU, kot je danes poročal Telepolis. (...)

Ali je res le naključje, da je tudi Standard, vodilni medij v Avstriji z zdaj tudi nemško podružnico poročal o neformalnih načrtih, ki "izvirajo s strankarskih sedežev"? Volivci v Evropi morajo imeti občutek, da lahko izbirajo svojo vlado tudi na ravni EU kot de facto doma na nacionalnih volitvah, se navaja neimenovani poslanec. Zadnje evropske volitve leta 2014 so bile tozadevni test z luksemburškim predsednikom vlade in vodjo evroskupine Jean-Claudeom Junckerjem ter predsednikom Evropskega parlamenta Martinom Schulzem. Naslednje evropske volitve bodo predvidoma leta 2019. Pri krščanskih demokratih v Evropskem parlamentu se nemška kanclerka Angela Merkel obravnava kot kandidatka za funkcijo predsednika Komisije EU. Če bo na razpolago kot najvišji kandidat na ravni EU, jo bo znotraj stranke težko premagati, poročajo. Tako bi bile vsaj z vidika CDU in Merklove hkrati odpravljene številne težave za Nemčijo in Evropo, posebno tiste, ki so oz. bodo zrasle iz posledic štirinajstletnega kanclerstva Merklove.

Počasi postajajo jasni obrisi preobrazbe EU oz. nove Evrope. V njej bo (kar n i nič novega) Nemčija očitno igrala najpomembnejšo vlogo, po izstopu Britancev še toliko bolj. A prvenstvo Nemčije nujno spomne na nekaj neuspelih 'reform' v zgodovini, kjer je Nemčija dokazovala, da je sicer najmočnejša v Evropi, a hkrati premajhna in preslabotna (bodisi fizično, gospodarsko bodisi konceptualno), da bi Evropo tudi obvladala. Tako ni presenetljivo, da nemški strateški razmisleki vključujejo tudi možnost razpada EU oz. izstopa nekaterih držav članic.

Predokus tega je trenutna iniciativa za PESCO, tj. vzporedno komandno strukturo evropskih vojaških kapacitet, ki se ji je pridružilo 23 od 28 držav; zanimivo je, da je med abstinenti tudi Danska. Iniciativa je po svoje zgovorna še iz enega razloga, o katerem se ne govori prav dosti: res da do nje prihaja z blagoslovom velikega brata, tj. v sklopu priprav NATO pakta za 'zadrževanje' (=pokoritev) Rusije, človek se pa ne more znebiti vtisa, da je vrhu EU postalo jasno, da gospodarska teža EU brez lastnega vojaškega potenciala ni dovolj za uveljavitev evropskih interesov. V tej zvezi je tudi povečevanje denarja za vojsko (spet na pobudo NATO pakta), kar pomeni tudi povečanje vpliva evropske oboroževalne industrije, in komunikacije. V trenutni spregi interesov se praviloma politično uveljavljajo transatlantski interesi, vendar se vzporedna komandna struktura po definicij lahko polni tudi z vzporednimi političnimi vsebinami. To pa je vse prej kot nepomemben korak za EU.
16. november 2017 | Zaznamki: ET, NOS, MUTANTUR, IN, ILLIS | Komentarji (0)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31



Št. registriranih uporabnikov: 164458
Forum avtorjev: 15847 Forum teme: 34293 // Odgovorov: 1865027
Blog avtorjev: 3565 // Blogov: 85022 // Komentarjev: 1217271
Avtorji fotografij: 25454 // Slik: 217534 // Videov: 19270 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "