Izvirnik je dosegljiv na portalu P.C. Robertsa, finančnega ministra ZDA pod Reaganom; avtorica Diana Johnston je politična analitičarka, mdr. avtorica knjige Fools' Crusade: Yugoslavia, Nato, and Western Delusions (Križarska vojna norcev: Nato, Jugoslavija in zablode Zahoda). Prevod je skrajšan.
(Za tiste, ki morda ne vedo: v Othellu je Jago intrigant, simbol za zahrbtnost in dvoličnost, ki Othella zmanipulira tako daleč, da iz ljubosumja zabode svojo ženo Desdemono) 

Pri proizvodnji lažni(vi)h novic je "New York Times" spet enkrat presegel samega sebe. Za lažne novice ni zanesljivejših virov kot so tajne službe, ki svoja najljubša medija - "New York Times" in "Washington Post" - redno zalagajo s senzacionalnimi zgodbami, ki so enako nepreverljive, kot so njihovi viri anonimni. Zelo nazoren primer je zapis 24. avgusta, v katerem je bilo govora, da obveščevalne agencije ZDA ne vedo ničesar o načrtih Rusije, da bi nam skazila novembrske volitve, ker niso "informatorji, blizu (...) Putinu in Kremlju"  sporočili ničesar. Ničesar ne vedeti o nečem, za kar ni nobenih dokazov, je redek novinarski dosežek.

Takšna zgodba ni namenjena temu, da bi "obveščala javnost", ker ne vsebuje nobenih informacij. Zasleduje pa druge cilje: namreč na naslovnicah ohraniti zgodbo o "Rusih, ki spodkopavajo našo demokracijo". Tokrat še z dodatnim zasukom poskusa, da bi v Putinu vzbudili nezaupanje v njegovo okolje. Ruski predsednik bi se moral potemtakem vprašati: "Kdo so ti informatorji v mojem okolju?"

Vendar to ni bilo nič proti kapitalni laži, ki jo je 5. septembra objavil "vodilni medij". Vedno je ista lajna: Trump zloben, Putin zloben - zloben, zloben, zloben. Gre za senzacionalni članek gostujočega, a neimenovanega avtorja z naslovom "Jaz sem del upora v Trumpovi vladi".

Mojstrstvo goljufivega zavajanja

Prispevek gospoda ali gospe brez imena je zelo dobro formuliran. Lahko bi prišel od nekoga, kot je, na primer, Thomas Friedman, ki je zaposlen pri New York Timesu. Prispevek je sestavljen zelo spretno, saj očitno zasleduje precej prefinjene cilje. Gre za mojstrovino goljufivega zavajanja.

Fiktivni/a avtor/ica se predstavlja kot pravi konservativec, ki ga je pretresla Trumpova "amoralnost" - lastnost, ki zunaj washingtonskega močvirja lahko vključuje tudi zlorabo zaupanja v odnosu do predstojnika. Ta anonimni sovražnik amoralnosti trdi, da odobrava vse skrajno desne ukrepe Trumpove vlade kot žarke v temo, med njimi: deregulacijo, davčno reformo, krepitev vojaštva, "in še več" - pri čemer prisebno ne omenja politike priseljevanja Trumpa, ki bi bolj liberalne bralce "New York Timesa" lahko pretirano šokirala. Pokojni senator McCain, vzorčni primer nadstrankarskega vojnega hujskaštva, je predstavljen kot svetel vzgled.

"Odpor" le proti Trumpovi zunanji politiki

Izraženi "odpor" je namenjen izključno zoper tiste vidike Trumpove zunanje politike, ki jo insiderji v Beli hiši baje pridno spodkopavajo: miroljubne odnose z Rusijo in Severno Korejo. Trumpova želja po izogibanju vojni se prepesni v "preferenco za avtokrate in diktatorje". (Trumpa ne hvalijo zaradi njegove vojne retorike proti Iranu in njegovih tesnih odnosov z Netanyahujem, čeprav bi "anonimnemu" to moralo prinesti mnogo veselja.)

Namen te vaje je presenetljivo jasen. New York Times je že naredil veliko uslugo z mobiliziranjem liberalnih demokratov in levičarskih neodvisnikov za linč proti Trumpu. Zadnji trik je zdaj spodbuditi tudi konzervativne republikance, da bi strmoglavili izvoljenega predsednika. Prispevek se bere kot izjava o podpori prihodnjemu predsedniku Penceu. Samo Trumpa se moramo znebiti, pa bomo za predsednika dobili prijaznega, bistrega, skrajno desničarskega republikanca.

Nezaupanje je zasejano

Morda demokrati ne marajo Pencea, vendar so tako obsedeni s sovraštvom do Trumpa, da so očitno pripravljeni sprejeti samega hudiča, samo če bi se s tem znebili zlobnega klovna, ki si je drznil premagati Hillary Clinton. Stran z demokracijo - ne smejo se upoštevati glasovanja "obžalovanja vrednih".

To je že samo po sebi dovolj zahrbtno, še bolj odvraten pa je prevarantski načrt za destabilizacijo predsedovanja s sejanjem nezaupanja. Govoreč o Trumpu, gospod ali gospa Brez imena pojasnjuje: "Dilema - ki je ni v celoti zapopadel - je, da je veliko visokih uradnikov, ki  v njegovi lastni vladi od znotraj pridno delajo na tem, da bi spodnesli dele njegovega načrta in njegovih najhujših naporov" - mišljen je mir z Rusijo.

Gre za enako intrigo kot pri Jagu. Shakespearov  barabin je uničil Othella tako, da ga je pripravil do tega, da ni več zaupal svojim najbližjim - svoji ženi in  najožjim zaveznikom. Kot Trump v Washingtonu je bil tudi Othello "Maver" v Benetkah, outsider, in ga je bilo zato veliko lažje zavajati in goljufati.

14. september 2018 | Komentarji (2)
Izrael je bil po uradni ustanovitvi države 14. maja 1948 star točno šest dni, ko je 20. maja tja pripotoval švedski posrednik, grof Folke Bernadotte. Poslali so ga Združeni narodi, da bi posredoval v vojni, ki so jo začele arabske države proti Izraelu. Že njegov prihod v Jeruzalem se je zgodil pod nesrečno zvezdo. Člani teroristične bande Stern, (odcepljeni od bande Irgun, ki je 22. julija 1946 razstrelila krilo Hotela kralja Davida v Jeruzalemu) so krožili z avti po mestu in kričali: "Stockholm je vaš, Jeruzalem je naš."

Pa to še ni bilo dovolj: "Zaman se trudite," so vpili Bernadottu, "dokler obstaja samo še en sovražnik naše stvari, imamo v magacinu kroglo zanj." Trajalo je samo štiri mesece, dokler ni ta krogla zadela švedskega posrednika.  Na dan 17. septembra 1948, pred 70 leti torej, so v Jeruzalemu člani bande Stern umorili grofa Bernadotta.
13. september 2018 | Komentarji (7)
O vikipediji vemo vse in jo tudi vsi uporabljamo. A iz spodnjega članka Dirka Pohlmanna se da razbrati, kako umestno je nezaupanje do takih samoumevnih virov. Do originalnih videov (v nemščini) pridete na youtubu z iskalnim geslom Wikihausen.

Vikipedija si je zastavila cilj "ustvariti brezplačno kakovostno enciklopedijo, ki bi širila leksikalno znanje." Medtem, zavzema spletna enciklopedija na lestvici najbolj obiskanih spletnih strani 5. mesto. S tem je torej eden od najpomembnejših virov informacij na internetu. Kljub priljubljenosti Wikipedia pa ne more dosegati zastavljenih standardov. Čeprav med avtorji in uporabniki raste kritika enostranskosti relevantnih člankov o vprašanjih politike, so problem razlagali kot neizogibno posledico odprtosti Wikipedije, ki je hkrati  skrivnost njenega uspeha. Če lahko sodelujejo vsi, včasih pač prihaja do težav.

Vendar vzrok enostranskosti ni prost dostop, ampak v resnici zelo hierarhična struktura spletnega leksikona, ki je omogočila sovražni prevzem tega v javnosti sicer  kot model za odprto, demokratično sodelovanje znanega projekta s strani skupine, ki se znotraj vikipedije označuje kot "politbiro" in ki jo bomo mi imenovali "junta". Ta vlada s "sporočili o vandalizmih" v vikipediji in kaznuje nepokorščino, vpise, ki so v nasprotju z njenimi nameni in celo omembo našega youtube-showa "Zgodbe iz Wikihausna" z  onemogočanjem dostopa, deloma tudi dosmrtnim. Skupina ima lastne administratorje, torej sodnike in je tako storilec, tožilec, branilec, tožilec in sodnik v eni osebi. Te groteskne okoliščine nikakor ne ustrezajo njeni skrbno negovani podobi v javnosti. Vikipedija trdi, da sodi med množične medije kot tudi med socialne medije. Medtem je dosegla prevladujoč položaj in je dejansko monopolist med leksikoni. Brockhaus ne obstaja več, Encyclopedia Britannica je od leta 2012 le na spletu, poslovni model natisnjene enciklopedije je zastarel. Prevlada vikipedije je absolutna.

Oblast, zlasti oblast monopola, je nezdružljiva z demokracijo. Z ustavnopravnega vidika je monopolni položaj medija največja nezgoda, ki si jo je mogoče predstavljati. Nemško ustavno sodišče je v številnih sodbah o svobodi izražanja in medijskega sistema presodilo, da mora to stanje zakonodajalec aktivno preprečiti, da je monopol v nasprotju z namenom medijev, namreč zagotavljanjem pluralističnega, uravnoteženega poročanja mimo države. Ustavno sodišče je tudi izrecno prepovedalo, da bi sorodni radijski medij prepustili kakšni interesni skupini. Težava postane še resnejša, če pomislimo, da ima leksikon pretenzijo na objektivnost, pa tudi njen izgled. Kdor obvladuje vikipedijo, monopolistično obvladuje javno opredelitev realnosti in lahko odločilno vpliva na politični diskurz. Predvsem pa določa vikipedija ugled ljudi. Na ta način se lahko uporabi kot mogočen denunciacijski instrument.

Ne preseneča torej, da ta koncentracija moči priteguje ljudi, skupine, institucije in vladne agencije. Ko sva z Markusom Fiedlerjem raziskovala za youtube-show "Wikihausen", kdo je najhujši manipulator na vikipediji, nisva pristala v Rusiji, temveč v Izraelu. Samo izraelsko "ministrstvo za strateške zadeve" (prevedeno v nemški vikipediji kot "ministrstvo za mednarodne odnose"!) porabi več kot 70 milijonov dolarjev za kampanjo, da bi po besedah generalne direktorice Sime Vaknin-Gil "ustvarilo skupnost borcev", ki bi ustavili dejavnosti "antiizraelskih aktivistov" in "preplavili" internet s proizraelskimi vsebinami. Vendar pa je ta vsota le del denarja, ki ga izraelske vojaške, državne in zasebne agencije ter nevladne organizacije namenjajo tem ciljem, kot smo prikazali v 4. epizodi Wikihausena.

Ali se to obravnava v množičnih medijih, ki jih skrbijo domnevne ruske manipulacije? Ne. Se proti temu ukrepa zakonsko in po diplomatski poti? Ne. Ali se Wikipedia posveča temu problemu? Ne. Toda zakaj so ti dvojni standardi možni? In kakšne so njihove posledice? Kaj to resnično ne zanima nikogar?

Medtem ko novinarji javno radi poudarjajo, da Wikipedija za njih ni resen vir, jo v resnici uporabljajo v veliki meri, ne le za raziskave. (...) Zlasti pri osebah novinarji pogosto uporabljajo vikipedijo, enostavno tudi zato, ker so gesla spletne enciklopedije pri iskanjih z Googlom vedno prikazana prva. Zdaj naj bi vikipedijo uporabljali celo kot merilo resnice v YouTubu. Za videoposnetke, ki vsebujejo "teorije zarote", so vnosi v Wikipediji prikazani kot preverjanje dejstev. Na žalost spada ta zahteva  v kategorijo "lisice, ki varuje kokošnjak". Leksikalna točnost in nepristranskost Wikipedije sta zelo različni, odvisno od tega, ali vnesete besede "diferencialni račun", "fotosinteza" ali "objekt 1391". Kamp 1391 je zloglasni mučilni zapor izraelske vojaške obveščevalne službe.

"Objekt 1391" je eden od člankov, ki jih je uredil hiperaktivni vikipedijski avtor "Feliks". Črtal je vse, kar je bilo znanega o dogodkih v kampu 1391, npr. dejstvo, da se zapornike pred zaslišanjem ali med njim posiljuje. Da obstajajo črno-pobarvane celice brez svetlobe velikosti 1 x 1 meter brez tekoče vode, z vedrom za stranišče, ki se ga prazni enkrat tedensko. S klimatsko napravo, ki je nastavljena na gretje poleti in na hlajenje pozimi. Poročila o modelu za Abu Greibh je mogoče najti v Guardianu, tudi v taz, v Spieglu, v Newsweeku, v Haaretzu, v preiskovalni komisiji ZN in v številnih drugih časopisih, ki so se v 90-ih še šli novinarstvo. Feliks je v celoti izbrisal vse podatke, ki so bili prej zapisani v Wikipediji o sistematičnih kršitvah človekovih pravic. Obrazložitev: Izrael je preučil obtožbe in jih ni potrdil.

Markusu Fiedlerju je Feliks padel  v oči že med raziskovanjem za filma "The Dark Side of Wikipedia" in  "Cenzura - organizirana manipulacija vikipedije in drugih medijev." Je eden od piscev, ki opravlja neverjetno količino dela, zato se človek vpraša, ali nima službe, prijateljev in družine. Zato sva se skupaj intenzivno posvetila Feliksu. Njegov glavni interes velja, kot  navaja sam na svoji zdaj večinoma izbrisani avtorski strani, Bližnjemu vzhodu, odkar je bil priča "padcu rakete Kassam." Na vikipediji ima več kot 150 člankov o Izraelu, Palestini, izraelskih oboroženih silah in vprašanjih izraelske politike. Posveča se pa še eni temi: poslancem stranke Die Linke, nemške levice. Feliks je obdelal 51 poslank in politikov te stranke. Ukvarja se tudi z alternativnimi mediji in mirovnim gibanjem. Odkar sva se z Markusom  v video blogu "Zgodbe iz Wikihausna" ukvarjala z Annetto Kahane (nekdanjo informantko Stasija,op.vel.), je Feliks za kazen "obdelal" tudi moj članek na vikipediji.

Razkritje Feliksa je bil preiskovalni puzzle, ki naju je končno pripeljal do cilja s pomočjo podatka, v kateri šoli je maturiral. V kombinaciji z drugimi podatki, naju je to pripeljalo na njegovo sled. Medtem je jasno, kdo je Feliks: prej se je pisal Jörg Egerer in se je po 2015 preimenoval v Jörga Matthiasa Claudiusa Gruenewalda. Egerer je uradnik, po poklicu pravnik in se je leta 2012 iz katoliške vere spreobrnil v judovstvo. Egerer/Grünewald je član stranke Die Linke, štejejo ga med "anti-Nemce", je politični prijatelj Klausa Ledererja, bil je parlamentarni kandidat bavarske levice in je bil tam kooptiran v glavni odbor kot kot deželni blagajnik. V času njegovega mandata je prišlo do nepravilnosti, za katere se je razvedelo po njegovem odstopu, vendar jih po informacijah članov stranke iz taktičnih strankarskih motivov pravno niso nikdar razčistili. Šlo je za potrdila o darovih "Forumu komunističnih delovnih skupin", ki jih kljub imenu zdaj uvrščajo na desno krilo stranke, vendar denar ni ostal v stranki, pač pa je bil posredovan naprej.

Opazno je, da Egerer/Grünewald vpise k članom levice - pač glede na lastna politična stališča - s selektivno izbiro podrobnih informacij bodisi diskreditira, kot pri poslancih Diethru Dehmu, Annette Groth, Inge Höger, Alexandru Süßmaierju, Korneliji Möller in Oskarju Lafontainu, bodisi predstavlja v pozitivni luči kot pri Klausu Ernstu ali Evi Bulling-Schröter, za katere spletno stran je tudi skrbel. Negativne Feliksove predstavitve v vikipediji veljajo predvsem  levičarjem, ki se kritično izražajo o izraelski zunanji politiki. To bi bilo lahko povezano z dejstvom, da je bil Jörg Egerer večkrat udeleženec v vojni Sar-El, prostovoljnem programu izraelskih oboroženih sil za tujce, pri katerih pa ne gre za službo v aktivnih bojnih enotah. Vendar pa je več levičarjev poročalo o fotografiji Jörga Egererja v izraelski uniformi z avtomatom uzi. Egerer / Gruenewald je tudi poročnik v rezervi nemških oboroženih sil in član "Združenja judovskih vojakov", kjer je tudi finančni nadzornik. Ima vojaško padalsko značko ameriške, češke, hrvaške in belgijske vojske. Toda nihče od levičarskih politikov, s katerimi smo govorili, doslej za to ni vedel.

Jörg Egerer/Grünewald si je po lastnem pripovedovanju izbral ime Feliks za vikipedijo po Feliksu Djerdjinskem, ki je bil kot vodja tajnih služb ČEKA in NKVD odgovoren za likvidacije - različno glede na različne vire - 50.000 do 250.000 političnih nasprotnikov. Da Egerer/Grünewald ljubi oblast in kaznovanje, so nama člani stranke ilustrirali z vrsto anekdot. Še posebej zahrbtna je njegova obravnava gesla Nirit Sommerfeldove, nemško-izraelske umetnice in mirovne aktivistke, ki kritično komentira militarizem delov izraelske družbe in poskuša graditi mostove do Palestincev. Sommerfeldova je vodja BIB (Zveza za končanje izraelske okupacije), ki jo je ustanovila skupaj zaslužnim profesorjem psihologije dr. Rolfom Verlegerjem, ki je bil tudi član Osrednjega sveta Judov v Nmečiji. Egerer / Grünewald diskreditira Verlegerja na značilni perfidni način in tišči posebno Sommerfeldovo proti gibanju BDS (Boycott Deinvestment Sanctions, ki poziva k bojkotu Izraela), od katerega se ona zavestno distancira. Felix podtika obema bližino anticionizma in antisemitizma. Egerer/Grünewaldu je najbrž znano glede na njegove številne obiske v Izraelu, da je sodelovanje v gibanju BDS lahko povod za prepoved vstopa v Izrael  in se tam kaznuje z zaporom. Neverjetno je, da je lahko kljub temu postal član upravnega odbora judovske skupnosti Beth Shalom v Münchnu.

Z Markusom Fiedlerjem bova objavila več raziskav takoj, ko bodo dokazljive tudi na sodišču, saj je Egerer poskušal pred najinim videom na Youtubu preprečiti njegovo razkrinkanje in napovedal, da bo kaznoval najino objavo njegovega doslej anonimnega početja. Ta naj bi privedla do "pogroma" zoper njega. Zamenjava storilca z žrtvijo je eden izmed njegovih najljubših argumentov. Zdaj čakava, kako se bodo Wikipedija, stranka Die Linke in njegova judovska skupnost odzvale na obvestilo o njegovem anonimnem delovanju.
9. september 2018 | Komentarji (9)
Zakaj države po vsem svetu mislijo samo na varčevanje, razmišlja Yanis Varoufakis v Gegenblende

Na dlani je, kaj  z ekonomskega zornega kota govori proti avsteriteti, politiki varčevanja za vsako ceno: gospodarska recesija ima za posledico, da zasebni sektor troši manj. Vlada, ki na padajoče davčne prihodke reagira s zmanjševanjem javnih izdatkov, nehote zmanjšuje nacionalne prihodke (vsoto zasebnih in javnih izdatkov) - in s tem nujno tudi lastne prihodke, tako da zgreši izvirni cilj zmanjševanja deficita. Razmišljanje v državah Zahoda obvladuje politika varčevanja za vsako ceno, ker jo tri pomembne skupine smatrajo za edini pravi način: sovražniki močne države, precej evropskih socialdemokratov in na znižanje davkov nori republikanci v ZDA. A z njo destabilizirajo gospodarstvo in družbo.

(...)
Nobena politična strategija v času recesije ni tako kontraproduktivna, kot je stremenje za proračunskim presežkom, da bi zmanjšali javni/državni dolg - znana tudi kot avsteriteta, varčevanje za vsako ceno, torej kot stroga varčevalna politika države .... Prva in najbolj znana "varčevalna frakcija" obravnava državo kot družbo ali gospodinjstvo, ki mora v slabih časih zategniti pas .... Drugo, manj znano varčevalno frakcijo je mogoče najti v okviru evropske socialne demokracije ... Tretja varčevalna frakcija je doma v Ameriki in je morda najbolj zanimiva od treh. Medtem ko britanski thatcheristi in nemški socialdemokrati na (pre)malo premišljen način poskušajo zmanjšati proračunski primanjkljaj, za ameriške republikance niti ni pomembno, da bi omejili proračunski primanjkljaj, niti ne verjamejo, da bi jim to uspelo ....

Avtomobilske družbe, kot je General Motors, so postale špekulativne finančne družbe

Kasneje v devetdesetih letih se je hiperkartel financializiral, kar pomeni, da se je pomen prihodkov od proizvodnje in plač zmanjšal v korist prihodkov iz finančnih transakcij. Podjetja, kot je General Motors, so mutirala v velike špekulativne finančne družbe, ki so poleg tega izdelovale tudi nekaj avtomobilov. Cilj rasti BDP je nadomestil cilj "finančne odpornosti (resilience)": nenehna rast papirnih vrednosti za redke in trajno varčevanje za mnoge. Čudoviti novi svet je postal gojišče treh varčevalnih frakcij, od katerih je vsaka prispevala svoj delež k ideološki hegemoniji varčevanja.

Razširjanje varčevalnega diktata je torej izraz celovite dinamike, ki pod krinko tržnega kapitalizma ustvarja na kartelu temelječ, hierarhičen in financializiran svetovni gospodarski sistem. Sovražniki močne države se povezujejo z evropskimi socialdemokrati in z na zniževanje davkov norimi ameriškimi republikanci, ki so odločeni z ameriškim New Dealom enkrat za vselej napraviti konec. To ne povzroča samo nepotrebnih težav velikemu delu človeštva, temveč tudi začaran krog iz čedalje hujše neenakosti in kronične nestabilnosti.
5. september 2018 | Komentarji (14)
O tem, da je povprečna avstrijska pokojnina danes skoraj za polovico, to je  za okroglih 1000 evrov višja od nemške, smo že slišali: Avstrijci so - namesto da bi razpršili kapital v več pokojninskih "stebrov" - združili vse pokojninske sklade, tako da prva pokojnina doseže več kot 90% zadnje plače. Nemci imajo podobne težave tudi z razpršitvijo zdravstvenih zavarovalnic, kar usmerja denar k zavarovalnicam namesto k pacientom. V povzetku članka  iz Telepolisa je prikazan del dogajanja v ozadju, del, ki ga obvladujejo intelektualni žeparji. Da gre avstrijski model zelo v nos merkeljanski EU, najbrž ne preseneča. Članek razkrije tudi, kako si žeparji na veliko pomagajo pri "črni ničli" (uravnoteženem proračunu, op. vel.), ki bi jo radi vsilili vsej Evropi kljub temu, da jo vrsta ekonomistov odsvetuje in celo svari pred njo.

Med kronske dragulje avstrijske socialne države sodi 9 območnih zdravstvenih zavarovalnic. Vsaka od njih je pristojna za veliko večino prebivalcev v eni od devetih zveznih dežel. Prebivalcem sovražna, bedna ureditev zavarovanja z delnim kaskom za nego, izločena iz zdravstvenega zavarovanja, kakršna obstaja v Nemčiji, je v Avstriji neznana. Prav tako pri naših sosedih ne poznajo odbijajočega "tekmovanja"  koncernov navideznega socialnega zavarovanja okrog "dobrih tveganj": gre za zavarovance s čim višjimi dohodki in čim boljšim zdravjem. Nemogoči so pri avstrijskih zdravstvenih zavarovalnicah tudi ogabni dogovori, ki jih v Nemčiji sklepajo nekatere zdravstvene zavarovalnice z zdravniki. Ti potem diagnosticirajo bolne kot še bolj bolne, da lahko zavavrovalnice na njihov račun kasirajo s pomočjo "bolezenske izravnave".

Predvsem pa v Avstriji državni proračun nima direktnega dostopa do zavarovalniških financ. Te predstavljajo navsezadnje skladi, ustvarjeni iz prispevkov zaposlenih, iz njihovih bruto plač. Nemčija si je za razliko od Avstrije s tkim. osrednjim "zdravstvenim skladom", ki služi kot finančni vrtiljak med zavarovalniškimi koncerni, pridobila izdaten vir denarja. S pomočjo prispevkov zdravstvenega zavarovanja je mogoče tudi po tej poti doseči državni proračun brez zadolževanja. Pri zavarovalniških koncernih zbrani milijardni presežki iz prispevkov omogočajo berlinski vladi poleg tega nasproti EU hliniti finančno statistično nezadolženost. To zlorabo prispevkov imenujejo "črna ničla".

Na kakšne stranpoti je medtem zaneslo nemško socialno državo, se pokaže v zvezi z debato o negativnih obrestih: da je denarna politika ECB nujna posledica varčevalne ofenzive berlinskega režima predvsem proti južnoevropskim gospodarstvom, ni več novost. Ne ve se pa še, kako berlinski parlament zlorablja zaradi politike ECB neizogibne izgube obresti pri presežkih prispevkov, da bi po pokojninskem zavarovanju globalni finančni špekulaciji na milost in nemilost izročil še zdravstveno zavarovanje. Z izgovorom o izgubah obresti je bilo tik pred parlamentarnimi volitvami nemškim zavarovalniškim koncernom na hitro dovoljeno, da tudi obvezne rezerve naložijo na mednarodnem delniškem trgu.
26. avgust 2018 | Komentarji (2)
(nekaj značilnih odstavkov iz članka nevrobiologinje dr. Gertraud Teuchert-Noodt z univerze Bielefeld)

Kdor torej malčkom odvzema gibanje - vseeno, zakaj -  skrbi tudi za kaos na gradbišču možganskega ogrodja otrok, kajti vse otroštvo spremljajo kritične faze, v katerih okolje zelo močno vpliva na dozorevanje senzomotoričnih in asociativnih funkcijskih sistemov. Zaslonski  mediji - pametni telefoni, tablice ali pa dobri stari televizorji - avtomatsko omejujejo gibanje otrok, ker jih odvračajo od igranja v gozdovih, parkih ali na stadionih. V konkretnem življenjskem obdobju to vpliva na  dozorevanje možgan, ki predstavlja zelo aktivno in dinamično razvojno fazo. Če otroci v nasprotju s tem brišejo in tipkajo po tablicah, to škoduje dozorevanju njihovih kognitivnih sposobnosti. Površne ročice ne izvajajo nikakršnih diferenciranih, finomotoričnih gibov, kar minira omreževanje v možganih in na dolgi rok spodkopava razvoj duhovnih sposobnosti.


Na tem mestu radi zagovorniki zgodnjega digitalnega učenja argumentirajo, da je vendar možno oboje, hkratna realna in virtualna izkušnja sveta. To je sicer res, vendar drži šele od razvojnega obdobja, ko se je realni svet že zapisal v živčne mreže. Čas malčkov, prebit pred zasloni, se v čedalje večji meri zažira v čas naravne in razvojno vnaprej določene aktivnosti igre in norenja - kajti za razliko od dneva odraslih ima dan otrok res samo 24 ur. Čas pred zaslonom tako realne izkušnje narave ne dopolnjuje, pač pa jo v čedalje večji meri nadomešča.



Zaslonski mediji na nepripravljene malčke nezadržno izstreljujejo patološko spremenjene frekvence, ki čelni reženj v tej starosti močno preobremenjujejo. V mladih letih lahko določene sporočilne substance v modulih čelnega režnja zorijo prehitro in nezadostno. V znanosti temu pravijo zasilna zrelost. Vse to se godi v starosti, v kateri čelni reženj zaradi zelo počasi zorečih transmiterjev, kot je dopamin, niti po naključju ni v stanju zadostno nadzorovati kognitivnih konfliktov.



Brez računalnikov v digitalni čas! "Otroštvo brez računalnika je najboljši start v digitalno obdobje" (Lembke, Leipner 2015). Njuna teza izgubi paradoksalnost, ko jo povežemo z nevrobiologijo. Kdor zmanjšuje vpliv digitalnih medijev na otroke, pospešuje razvoj njihovih možgan, kajti poznejši mladostniki in odrasli potrebujejo visoke kognitive sposobnosti, da bodo lahko kos digitalnim izzivom. Tudi razvojna psihologija kaže, da lahko otroci šele v starosti med 12 in 14 leti postopoma v celoti razvijejo svoje kognitivne potenciale. Pred tem je potreben zdrav senzomotoričen razvoj, ki ga pozivanje na "zgodnjo medijsko kompetenco" samo ogroža. V vrtcih in osnovnih šolah zato nujno potrebujemo brezdigitalne oaze. Šele potem bodo lahko šole na višjih stopnjah dosegle pravo medijsko kompetenco - tudi pri uporabi digitalnih medijev.
21. avgust 2018 | Komentarji (5)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ...
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30



Št. registriranih uporabnikov: 198340
Forum avtorjev: 15886 Forum teme: 34459 // Odgovorov: 1875728
Blog avtorjev: 3585 // Blogov: 87069 // Komentarjev: 1244541
Avtorji fotografij: 26292 // Slik: 222973 // Videov: 18361
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "