Phil Butler je politični raziskovalec in analitik, politolog in strokovnjak za Vzhodno Evropo. Celotni članek o vlogi Jugoslavije in njenem razpadu je objavljen na portalu Moderna diplomacija.

Kaj ko bi Jugoslavija v nekem alternativnem svetu še obstajala? Ekspanzija NATA, hladna vojna še v teku, tkim. demokratične zahodne države uničujejo svobodo v imenu demokracije, živimo že v III. svetovni vojni.
V tem ključnem, kritičnem zgodovinskem trenutku je absolutno potrebno raziskati to, kar se je dogajalo zadnjih 25 let. Jugoslavija in zahodna intervencija v njej je morda najboljše mesto za začetek. Ta članek se vprašuje po miru, ki bi ga lahko imeli. Še bolj pomembno, vprašuje, ali je mir kadarkoli bil demokratični cilj.

Si lahko predstavljate Evropo danes z Jugoslavijo kot s ključnim faktorjem med narodi? Jaz si jo lahko. Jugoslavija je bila pravzaprav eden največjih kulturnih in humanih eksperimentov v zgodovini. Nastala kot stroga preizkušnja v konfliktu med avstro-ogrskim cesarstvom in otomanskim cesarstvom je pomešala ljudi obeh kultur na način, ki ga ne pomnemo od asimilacije ljudstev po ogromnem zavojevanju iz časa Aleksandra Velikega. Eksperiment, če ga smem tako imenovati, je trajal nekaj več kot polovico stoletja. Ideal je bil oblikovati eno samo državo za vsa južnoslovanska ljudstva. Medtem ko je bil nastanek Jugoslavije deloma geostrateška poteza Britanije in Francije z namenom ukrotiti ali blokirati Nemčijo, je bil idealizem, na katerem je temeljila, zdrav in pravičen. Določbe tkim. Krfske deklaracije so vodile v nekaj, kar bi bilo podobno angleški ustavni monarhiji. Pravice in volilna pravica, pa temeljni principi tistega, kar je bilo znano kot ilirsko gibanje, so bili obetajoči aspekti zgodnje Jugoslavije. Četudi je kralj Aleksander začasno preklical ustavo in volitve, je mešanje etničnih skupin vendarle obetalo. Vojna, politične mahinacije, notranji in zunanji pritiski so močno obremenjevali to odraslo svetovno silo. Kot se to v podobnih eksperimentih pogosto zgodi, je na koncu postala avtoritarna vladavina nujnost, celo zaželena nujnost.

(...)
V “Decision to Intervene: How the War in Bosnia Ended” ("Odločitev za intervencijo: kako se je končala vojna v Bosni") iz 1998, avtor Ivo H. Daalder prične zapis takole:
"Medtem ko so mnogi zgovorno in strastno razlagali neuspeh Washingtona - in Zahoda - pri ustavitvi etničnega čiščenja, koncentracijskih taborišč in masakrov stotisočev civilistov, so zelo redki preiskali, zakaj so poleti 1995 Združene države končno prevzele vodstvo, da bi končale vojno v Bosni".
Resnica je mnogo preprostejša. Nihče ni potreboval think-tanka, da bi ugotovil, zakaj je predsednik Clinton okleval s posredovanjem v Bosni. Clinton je v resnici nadaljeval politiko svojega predhodnika, G. Busha starejšega, politiko destabilizacije jugoslovanskega socialističnega uspeha. Vemo, da so od ZDA tajno izvežbani vstajniki igrali ključno vlogo pri fragmentiranju regije s pomočjo organizacije, znane kot "atlantska brigada", ki se je borila v kosovski vojni na strani Kosovske osvobodilne armade in je štela kakšnih 400 oboroženih borcev (gl. tudi Cristian Science Monitor iz 1999).

(...)
V  nekdanji Jugoslaviji so prijatelji ključnih svetovnih faktorjev načrtovali praznik, ukrojen dobesedno po željah potencialnih držav kreditodajalk in investicijskih bonanc. Zgodba genocida v imenu demokracije je skoraj preveč grozna, da bi o njej govorili. Večino ljudi teh narodov so prestavili za 200 let v preteklost, v nekakšno srednjeveško eksistenco brez upanja. Edini kanček upanja je za večino nekdanjih Jugoslovanov popolnoma normalno EU in njeni zaščitniki v NATO paktu.
(...)
Prvič, ljudstva, združena v Jugoslaviji, nimajo več realnega glasu. Drugič, razpad države je povzročil smrt ali preselitev milijonov. To je spet druga zgodba. Toda moja "fantazijska" Jugoslavija bi morala odpirati oči. Naj zaključim: Jugoslavija je bila zgrajena na ideji, da južni SLovani ne bi bili več slabotno in razdeljeno ljudstvo. Združeni narod Jugoslavije ni bil lahek plen za imperialistične namene, kot jih lahko vidimo danes. Dejstvo je, da je po II. svetovni vojni socialistična Jugoslavija postala nekakšna evropska zgodba o uspehu. Med 1960 in 1980 je dežela izkazovala eno najvišjih stopenj rasti na svetu: spodoben življenjski standard, brezplačna medicinska oskrba in šolanje, zajamčena pravica do dela, mesec dni plačanega dopusta, stopnja pismenosti nad 90 odstotki in življenjska doba 72 let. Kolikor vem, se niti ena od balkanskih držav, ki so nastale iz nje, ne more pohvaliti niti s polovico tega. In ravno ta prosperiteta je povzročila, da so zahodni interesi želeli uničiti Jugoslavijo.

Jugoslovanski državljani različnih narodnosti so imeli tudi javni transport, bivališča in drugo oskrbo, ki so si jo lahko privoščili. Ekonomija, ki ji ni šlo za profit, je bila v javni lasti, očitno ne ravno vzgled za zahodno ljubezen do demokracije. Deželi ni bilo mogoče dovoliti, da bi tekmovala z Nemčijo, Francijo in posebno Britanijo, londonski in luksemburški bankirji niso mogli svojih milijard črpati iz socialističnega sistema.
Jugoslavija je morala umreti in Reagani, Bushi in Clintoni so ji pri tem pomagali. Nagrajeni avtor, politolog in gostujoči profesor na Institute for Policy Studies in Washington, D.C., Michael Parenti, je večkrat opisoval jugoslovansko katastrofo. Po njem je bil cilj ZDA transformirati jugoslovanski narod v območje tretjega sveta:
- v nezmožnost neodvisno zarisati smer svojega razvoja;
- v zdrobljeno ekonomijo in naravne resurse, v celoti na razpolago eksploataciji s strani multinacionalnih korporacij vključno z rudnimi bogastvi ogromnih vrednosti na Kosovu;
- v osiromašeno, toda pismeno in usposobljeno prebivalstvo, prisiljeno v delo za mezde na robu preživetja, ki naj predstavlja cenen rezervoar delovne sile, ki bo pomagala zniževati mezde v zahodni Evropi in drugje;
- v demontirano naftno, strojno, rudarsko, kemično in avtomobilsko
industrijo skupaj z drugimi lahkimi ind. vejami, ki ne bodo v stanju
tekmovati z obstoječimi proizvajalci Zahoda.
19. april 2017 | Zaznamki: Phil, Butler, Modern, Diplomacy | Komentarji (19)
Albrecht Mueller, nachdenkseiten.de

"Oblastnik Asad je spet uporabil strupeni plin proti svojim ljudem" - Zahod je razširil to sporočilo po svetu takoj in z različnih koncev. S tem je verjetno pri veliko ljudeh nastal vtis, da je odgovornost za ta napad s plinom nedvoumna. Kdor zavpije "Držite tatu!", opere sebe in spravi druge na slab glas. V konkretnem primeru je to imelo še grozljiv stranski učinek, da je pokrilo odprt vstop ZDA v vojno proti Siriji. In da se pojasnim: verjetno so mnogi na Zahodu pokimali.

V tem procesu si lahko ogledamo in pokažemo tudi na uporabo drugih metod manipulacije: dodelitev odgovornosti Siriji in prikrito dodeljevanje odgovornosti Rusiji sta prihajala iz različnih kotov in so ju ves čas ponavljali. Upodabljali so ju in polnili s čustvi, še posebej ob nastopu veleposlanice  Združenih držav Amerike v Združenih narodih.

Obtožba, da se Rusija vmešava v notranje zadeve ZDA in Evropi, da vpliva tudi na volitve, skriva desetletja nenehnega vmešavanja v notranje zadeve s strani vodilne zahodne velesile skozi NATO in EU, na primer. V naših državah se tare politikov, znanstvenikov in novinarjev, ki so na najrazličnejše načine povezani z ZDA ali z Natom. So člani posebej ustanovljenih organizacij, kot so Atlantic Bridge ali nevladne organizacije ZDA. V primeru Ukrajine se je razvedelo, da so ZDA porabile 5 milijard dolarjev - milijard, ne milijonov! - za vplivanje na javno mnenje te dežele, da bi ljudi izmaknili vplivu Rusije in jih približali Zahodu. Spomladi leta 2014 smo lahko v dokumentaciji oddaje Anstalt na ZDF (Anstalt: v prevodu "zavod", tudi zavod za umsko prizadete) na podlagi raziskav Uweja Krügerja videli, kateri novinarji delajo za atlantske povezave v Nemčiji.
    
Vedno znova sem v svojem političnem življenju opazil , da so kolegi v nemškem zveznem parlamentu zastopali bolj interese vodilne zahodne sile kot pa svoje lastne. (...) Sam sem doživel na obiskih v Washingtonu, kako natančno so v State Departmentu opazovali, kaj se je godilo na notranjepolitičnem odru v Nemčiji. 1973, na primer, so želeli vedeti od mene, ali bodo mladi socialisti kmalu prevzeli oblast. V istem letu so ZDA pomagale odpraviti njim neprijetno vlado v Čilu. In Zahod, v tem konkretnem primeru Evropska unija in verjetno v ozadju tudi NATO, so močno pomagali, da se levica v Grčiji ni mogla obdržati. Če se  zdaj podtika Putinu in Rusiji, da se želita vmešavati v dogajanje na Zahodu,  je to glede na stalno in občutno vmešavanje zahodnih vodilnih osebnosti v notranje dogajanje tako imenovanih zahodnih demokracij, več kot smešno. "Držite tatu!" še deluje.

Kaj storiti?
Glasno nasprotovati. Opozarjati na metode manipulacije. Govoriti s politiki. Pisati pisma medijem.
11. april 2017 | Zaznamki: finta semplice | Komentarji (35)
Zaradi nenehnih trditev mednarodnih medijev o "anektiranem Krimu" je državljanom Evrope in ZDA težko podrobno razumeti bližnjo zgodovino polotoka.


Natančno pred tremi leti, 16. marca 2014, so bili Krimljani pred izbiro: da se spet pridružijo Rusiji ali pa da se vrnejo k ustavi iz leta 1992, s katero so Krim proglasili za pravno, demokratično, laično državo, katere odnosi z Ukrajino so temeljili na dvostranskih sproazumih. To ustavo je enostransko odpravil Kijev 17. marca 1995 in glej presenečenje: niti en sam glas z Zahoda se ni oglasil z zahtevo, da naj ukrajinska vlada neha s kršitvami mednarodnega prava in pravic prebivalcev Krimskega polotoka. Še istega leta so se specialci varnostnih sil (SBU) in ukrajinske vojske (ZSU) izkrcali na Krimu in v Sevastopolu, da bi vzpostavili "ukrajinski red in mir", zavzeli zgradbo, kjer je bil vrhovni svet republike, kjer je bila tudi uprava aktualnega predsednika Krima Jurija Meškova, in zahtevali, da se preda. Ker je Meškov odklonil, da izprazni urad, so ga poskusili zastrupiti. Mnogo pozneje je opisal, kako so mu zastrupili pijačo in mu tudi v bolnišnici odklonili primerno medicinsko pomoč. Šele nujna evakuacija v Moskvo mu je čudežno rešila življenje.

Na ta način se je aneksija Krima s strani Ukrajine, ki je ni nihče obsodil, dejansko zgodila 1995. Začelo se je s prisvojitvijo oblasti s strani ukrajinskega parlamenta, ki je anektiral Krimsko avtonomno sovjetsko socialistično republiko in jo prisilno priključil Ukrajini ne glede na izid januarskega referenduma o ponovni vzpostavitvi krimske avtonomije. Ukrajinska aneksija je kulminirala v odpravi ustave in ukinitvi urada krimskega predsednika. In vendar ni nihče v Evropi ali AMeriki uvedel sankcij proti novi ukrajinski državi, ki je flagrantno poteptala pravico naroda do samoodločbe: po štetju iz 1989 tri četrtine prebivalstva na Krimu niso bile etnični Ukrajinci. S stališča ogromne večine prebivalcev Krima se je marca 2014 izravnala zgodovinska krivica: Ukrajina je zgubila, kar je pridobila ilegalno med 1991 in 1995 s pomočjo prevare in vojaške moči. V očeh Krimljanov izgledajo ukrajinske zahteve po polotoku in zahodna podpora tem zahtevam milo rečeno čudno. V devetdesetih letih je svet "spregledal" ukrajinsko aneksijo Krima in nikogar ni zanimalo, da so bile kršene pravice prebivalcev Krimske ASSR. Ko pa so ti prebivalci odločitev o svoji usodi leta 2014 spet vzeli v svoje roke, se je razvnel mednarodni škandal, ki še vedno gori.

Vir: Arina Cukanova na www.globalresearch.ca
31. marec 2017 | Zaznamki: česa nisem vedel | Komentarji (10)
Rusija zmanjšuje vojaški proračun za več kot 25 odstotkov
Domnevna ruska agresija bo morala v prihodnje shajati s skopo odmerjenim denarjem. Načrtovani proračun ruske vlade predvideva do 2019 precej skrčen vojaški proračun. Zahodnim medijem je vzelo sapo in dar govora ...

Kot je opazil celo portal Salon, blizu ameriškim demokratom, Ruska federacija svojih izdatkov za vojsko v l. 2017 ni občutno povečala, kar bi se pravzaprav spodobilo za agresorja, pač pa jih zmanjšuje za debelih 25,5%. Kot kažejo številke iz finančnega ministrstva Ruske federacije, dosega predlog vojaškega proračuna samo še 2,8 trilijonov rubljev, kar je 48 millijard dolarjev, medtem ko je bil l. 2016 še 3,8 trilijona rubljev oz. 48 mrd dolarjev. Ameriški strokovni magazin IHS Jane's govori v tej zvezi o "največjem rezu vojaških izdatkov od zgodnjih 1990-tih." Seveda je številke možno in treba relativirati s tem, da gre v resnici samo za 7-odstotno zmanjšanje, če upoštevamo zaostalo poravnavo obveznosti oboroževalni industriji, pa tudi to, da je vojaški del proračuna še vedno za 14,4 odstotka višji kot 2014. Od 2011 je rastel letno po 19,8%. Po tem zmanjšanju je Rusija, kar zadeva vojaški proračun, padla s četrtega na osmo mesto na svetovni lestvici, mdr. je tudi za Indijo in Francijo.

Če to ni dobra novica za mir ... - ko jo bodo seveda objavili.

Povzeto po RT Deutsch
 
22. marec 2017 | Zaznamki: zamolčana novica | Komentarji (10)
Ameriški politolog Richard Hofstadter (1916-1970) je leta 1963 v spisu, ki se je uvrstil med klasične tekste, „The Paranoid Style in American Politics“ (Paranoidni stil v ameriški politiki) ugotovil zgodovinsko globoko zakoreninjeno nagnjenje svoje dežele k  zarotnemu mišljenju v politiki. Dominantni sodobni 'paranoidni stil', ki ga je po Hofstadterju mogoče zasledovati daleč nazaj v 19. stoletje, kjer kot temačni zarotniki figurirajo iluminati, prostozidarji ali jezuiti, se je po njegovem odražal predvsem v histeriji antikomunistične zarote. Ta je doživela svoj vrhunec nekaj let prej v obdobju McCarthyja oz. mekkartizma.

Zadnjih nekaj let, posebno po aneksiji Krima Rusiji, se zdi, da ta način mišljenja doživlja v političnem in medialnem diskurzu Zahoda renesanso v obliki jasno izoblikovanega antiruskega mišljenja zarote. A v času po Hofstadterjevem spisu se niso spremenili samo geopolitični predznaki. Medtem ko je on mesto politične paranoje še videl predvsem pri radikalni desnici, se je zdajšnje zarotno mišljenje  razširilo ali celo premestilo očitno tudi na levoliberalno-progresivni tabor. Najbolj očiten dokaz za to je zdaj že več mesecev tleča debata okrog konspirativnega delovanja Rusije v kontekstu ameriških volitev in predsedovanja Donalda Trumpa.

Čedalje jasnejše postaja, da za uporabo tega pojma ni nikakršne konsistentne definicije, pač pa se pojem uporablja za samovoljno izključevanje nezaželenih. Potemtakem ne more biti pogled na stvari, ki ga razširjajo vplivni krogi, nikdar predmet teorije zarote. Pri pojmu torej ne gre za konflikt med iracionalnim in razumnim, kot se pogosto sliši, pač pa samo za vprašanje 'prave' razlage perečih tem. 
Vir: Telepolis
20. marec 2017 | Zaznamki: Richard Hofstadter | Komentarji (5)
Pravniki imajo zakon proti lažnim novicam in sovražnemu govoru, ki ga pripravlja nemški pravosodni minister Maas, za protiustaven in v nasprotju z evropskim pravom.

Mnenja, da je osnutek zakona "iz več razlogov očitno protiustaven", je tudi ekspert za telekomunikacijsko in medijsko pravo Dr. Simon Assion. (…) Za zgrešeno ima že izhodišče, ker "nenatančni in interpretacijam podvrženi izrazi, kot sta "sovražni govor" in "lažne novice", zanj kot pojmi političnega boja "ne morejo biti podlaga za urejanje".
"Kdor uporablja pojem 'hate speech'," pravi Assion, "kaže, da mu gre manj za zaščito osebne časti prizadetega, zato pa bolj za omejevanje določenih mnenj in izjav." Demokracija živi po njegovem "od tega, da državljani nadzirajo in usmerjajo državo, ne pa obratno," deluje pa samo, "če lahko državljani neobremenjeno izmenjujejo mnenja in institucije, ki to demokratično izmenjavo podpirajo - mediji -, pri tem niso ovirani".

Vir: Telepolis
18. marec 2017 | Komentarji (5)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 30 31 32
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31 1 2 3 4



Št. registriranih uporabnikov: 160323
Forum avtorjev: 15803 Forum teme: 34158 // Odgovorov: 1857280
Blog avtorjev: 3539 // Blogov: 82824 // Komentarjev: 1192202
Avtorji fotografij: 25009 // Slik: 214113 // Videov: 19235 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "