Rusija zmanjšuje vojaški proračun za več kot 25 odstotkov
Domnevna ruska agresija bo morala v prihodnje shajati s skopo odmerjenim denarjem. Načrtovani proračun ruske vlade predvideva do 2019 precej skrčen vojaški proračun. Zahodnim medijem je vzelo sapo in dar govora ...

Kot je opazil celo portal Salon, blizu ameriškim demokratom, Ruska federacija svojih izdatkov za vojsko v l. 2017 ni občutno povečala, kar bi se pravzaprav spodobilo za agresorja, pač pa jih zmanjšuje za debelih 25,5%. Kot kažejo številke iz finančnega ministrstva Ruske federacije, dosega predlog vojaškega proračuna samo še 2,8 trilijonov rubljev, kar je 48 millijard dolarjev, medtem ko je bil l. 2016 še 3,8 trilijona rubljev oz. 48 mrd dolarjev. Ameriški strokovni magazin IHS Jane's govori v tej zvezi o "največjem rezu vojaških izdatkov od zgodnjih 1990-tih." Seveda je številke možno in treba relativirati s tem, da gre v resnici samo za 7-odstotno zmanjšanje, če upoštevamo zaostalo poravnavo obveznosti oboroževalni industriji, pa tudi to, da je vojaški del proračuna še vedno za 14,4 odstotka višji kot 2014. Od 2011 je rastel letno po 19,8%. Po tem zmanjšanju je Rusija, kar zadeva vojaški proračun, padla s četrtega na osmo mesto na svetovni lestvici, mdr. je tudi za Indijo in Francijo.

Če to ni dobra novica za mir ... - ko jo bodo seveda objavili.

Povzeto po RT Deutsch
 
22. marec 2017 | Zaznamki: zamolčana novica | Komentarji (10)
Ameriški politolog Richard Hofstadter (1916-1970) je leta 1963 v spisu, ki se je uvrstil med klasične tekste, „The Paranoid Style in American Politics“ (Paranoidni stil v ameriški politiki) ugotovil zgodovinsko globoko zakoreninjeno nagnjenje svoje dežele k  zarotnemu mišljenju v politiki. Dominantni sodobni 'paranoidni stil', ki ga je po Hofstadterju mogoče zasledovati daleč nazaj v 19. stoletje, kjer kot temačni zarotniki figurirajo iluminati, prostozidarji ali jezuiti, se je po njegovem odražal predvsem v histeriji antikomunistične zarote. Ta je doživela svoj vrhunec nekaj let prej v obdobju McCarthyja oz. mekkartizma.

Zadnjih nekaj let, posebno po aneksiji Krima Rusiji, se zdi, da ta način mišljenja doživlja v političnem in medialnem diskurzu Zahoda renesanso v obliki jasno izoblikovanega antiruskega mišljenja zarote. A v času po Hofstadterjevem spisu se niso spremenili samo geopolitični predznaki. Medtem ko je on mesto politične paranoje še videl predvsem pri radikalni desnici, se je zdajšnje zarotno mišljenje  razširilo ali celo premestilo očitno tudi na levoliberalno-progresivni tabor. Najbolj očiten dokaz za to je zdaj že več mesecev tleča debata okrog konspirativnega delovanja Rusije v kontekstu ameriških volitev in predsedovanja Donalda Trumpa.

Čedalje jasnejše postaja, da za uporabo tega pojma ni nikakršne konsistentne definicije, pač pa se pojem uporablja za samovoljno izključevanje nezaželenih. Potemtakem ne more biti pogled na stvari, ki ga razširjajo vplivni krogi, nikdar predmet teorije zarote. Pri pojmu torej ne gre za konflikt med iracionalnim in razumnim, kot se pogosto sliši, pač pa samo za vprašanje 'prave' razlage perečih tem. 
Vir: Telepolis
20. marec 2017 | Zaznamki: Richard Hofstadter | Komentarji (5)
Pravniki imajo zakon proti lažnim novicam in sovražnemu govoru, ki ga pripravlja nemški pravosodni minister Maas, za protiustaven in v nasprotju z evropskim pravom.

Mnenja, da je osnutek zakona "iz več razlogov očitno protiustaven", je tudi ekspert za telekomunikacijsko in medijsko pravo Dr. Simon Assion. (…) Za zgrešeno ima že izhodišče, ker "nenatančni in interpretacijam podvrženi izrazi, kot sta "sovražni govor" in "lažne novice", zanj kot pojmi političnega boja "ne morejo biti podlaga za urejanje".
"Kdor uporablja pojem 'hate speech'," pravi Assion, "kaže, da mu gre manj za zaščito osebne časti prizadetega, zato pa bolj za omejevanje določenih mnenj in izjav." Demokracija živi po njegovem "od tega, da državljani nadzirajo in usmerjajo državo, ne pa obratno," deluje pa samo, "če lahko državljani neobremenjeno izmenjujejo mnenja in institucije, ki to demokratično izmenjavo podpirajo - mediji -, pri tem niso ovirani".

Vir: Telepolis
18. marec 2017 | Komentarji (5)
Jens Berger, Nachdenkseiten:


Da je inscenirani konflikt med Ruttejem in Erdoganom win-win situacija za oba volilna petelina, je bilo jasno. Tudi nemškim krščanskim unijam je prav prišlo grmenje iz tega teatra. Pa vendar Erdoganova dejavna pomoč sama ni dovolj, da bi pojasnili Ruttejevo zmago, kot pokaže analiza anketnega trenda inštituta za raziskovanje javnega mnenja IPSOS:



VVD (Rutte) = modra, PVV (Wilders) = rjava, na koncu je pristala VVD pri 32 sedežih in PVV pri 20.

Preobrat v anketah se je zgodil že decembra lani. WIldersova PVV odtlej stalno izgublja naklonjenost volilcev. PR manever Rutteja in Erdogana tega trenda ni izzval, pač pa v najboljšem primeru okrepil. In mediji so pri tem pridno sodelovali; ampak to je bilo pričakovati.

Komentatorji bi se morali sicer tudi kdaj vprašati, ali ta izid resnično kaže na "razum". Rutte je vsekakor dokazal, da so sredinske stranke lahko uspešne, če desnim preprosto odvzamejo teme s tem, da prevzamejo njihove zahteve. Politika pa ni namenjena sama sebi. Do tujcev sovražna politika je tudi takrat slaba, ko jo uresničujejo sredinske stranke. Predvsem glede na jesenske nemške volitve je to nevaren signal. Tudi CDU in CSU bi znali poskusiti z Ruttejevim receptom in enostavno prevzeti zahteve AfD, da bi na koncu zmagali za dolžino nosu.

Resnična bomba teh volitev pa ni srednjeblesteč rezultat Geerta Wildersa, pač pa totalni polom Delavske stranke (PvdA), nizozemskega pendanta nemške SPD. Če je PvdA, ki je v zadnjih desetletjih pod Wimom Kokom redno sodelovala v vladi, na zadnjih volitvah dosegla še 25% glasov, je včeraj pristala pri 5,7% in je celo v levem taboru samo še četrta stranka po moči. In kaj je PvdA napravila takega, da je pregnala svoje volilce? V vlogi mlajšega partnerja Marka Rutteja je uveljavljala neusmiljeno varčevalno politiko in se s tem konec koncev sama odpravila. Tudi to bi lahko bil opozorilni strel za SPD.
16. marec 2017 | Zaznamki: komentar | Komentarji (4)
LuxLeaks-Proces: pritožbena sodba proti žvižgačem

15. marca bodo v Luksemburgu razglasili sodbo v pritožbenem procesu proti nekdanjima uslužbencema PwC in žvižgačema v zadevi LuxLeaks Antoinu Deltourju in Raphaëlu Haletu kot tudi novinarju Edouardu Perrinu. Perrin je bil na prvi instanci oproščen, na kar se je pritožilo luksemburško tožilstvo. Deltour in Halet sta bila obsojena na denarne kazni in pogojno na zapor, kar je obramba spodbijala.

Komentar namestnika predsednika odbora za preiskavo Panama Papers v Evropskem parlamentu Fabio De Masi (DIE LINKE.) pred razglasitvijo sodbe: "Žvižgača in novinar, ki so spravili v javnost gnile davčne posle Luksemburga in koncernov, sedijo spet na zatožni klopi, vendar si namesto kazenskega pregona zaslužijo odlikovanje. Ljudje v EU izgubijo vsako leto sotine milijard evrov zaradi davčnih trikov bogatašev in koncernov. Brez LuxLeaksa in drugih objav bi o tem še naprej molčali za zaprtimi vrati. Deltourju, Haletu und Perrinu velja naša solidarnost, podpirali jih bomo vse do evropskih sodišč, če bo treba. "

De Masi, v lanskoletnem glavnem procesu vabljen kot priča obrambe, končuje: "Evropska komisija še naprej ignorira zahtevo po primerni zaščiti žvižgačev v EU. To je sramota. Kaznujejo se pošteni, medtem ko goljufi ostajajo na prostosti. Med drugim bi moral račune položiti predsednik komisije Jean-Claude Juncker, ki je iz Luksemburga napravil eno največjih davčnih oaz na svetu in čigar vlada je v Bruslju sistematično spodkopavala reforme za pravično obdavčevanje ."

Vir: Die Linke. v Evropskem parlamentu
15. marec 2017 | Zaznamki: LuxLeaks | Komentarji (6)
Nesprejemljivo, gospod Juncker!


Poziv organizacije Campact


Število držav, ki jih tožijo korporacije, se povečuje. Če demokratilne odločitve lahko zmanjšajo njihov profit, lahko podjetja po tej poti pridejo do visokih odškodnin - na naše stroške. In vendar bi rada Eropska komisija prakso vzporednega pravosodja zacementirala z ekskluzivnim sodiščem za koncerne. Za nas je to nesprejemljivo - in predsednika komisije Junckerja pozivamo: nehajte s tem!
Trenutno teče pravda o tem, ali bo morala Nemčija švedskemu energetskemu gigantu Vattenfallu plačati mastno odškodnino za izstop iz nuklearnega pridobivanja elektrike. Proti tej paralelni justici - vključeni v TTIP in CETA - so zadnja leta protestirali milijoni ljudi po Evropi. Ljudje se ne strinjajo s plačevanjem odškodnin za odločitve, ki so v skupno korist. A kljub široki kritiki želi Evropska komisija tožbene možnosti koncernov še celo razširiti.
EU se trenutno pogaja o bilateralnih trgovskih sporazumih z okrog 20 državami - in vse bi naj investitorjem iz teh držav omogočile posebne pravice do tožb.Komisija bi rada vzpostavila mednarodno "sodišče" za investitorje. "Sodišče" zveni kot pravna država - a to, na kar napeljuje ime, v resnici ne obstaja: tožijo lahko samo investitorji, ki jih pa ni mogoče poklicati na odgovornost, če bodo kršili človeške pravice ali uničevali okolje.
Če zdaj hitro ukrepamo, lahko to sodišče preprećimo - in s tem pripravimo izstop iz tega paralelnega sodstva. Naša prednost: tokrat smo mnogo bolj zgodnji kot pri CETI. Načrti za ekskluzivno sodišče za koncerne so še v povojih. Naslednjo sredo je na sporedu javna anketa o načrtu. In komaj  verjetno: vprašanja, ali si Evropejci tako sodišče sploh želimo, niti zastavili ne bodo. To kaže, kako živčna je Komisija - boji se protestov. Zato skupaj z evropskimi partnerji pripravljamo poziv. Če do srede zberemo 150.000 podpisov, bomo naredili nekaj spektakularnega: pred sedežem Komisije v Bruslju bomo postavili ekskluzivno "sodišče za koncerne" z rdečo preprogo. To bo priklicalo medije - in pritegnilo pozornost, ki se je Juncker boji. Zato vas prosimo, da podpišete naš poziv!

Ime sodišča je živahno: „Multilateral Investment Court“, skrajšano MIC. Da, to zveni mnogo lepše kot "razsodišče", a razlike dejansko ni. Sodniki na njem naj bi sicer postali manj dovzetni za konflikte interesov in obstajala naj bi možnost pritožbe. Glede problematičnih pravnih osnov, na katerih lahko koncerni tožijo države, se pa s tem ne spremeni ničesar.
Napredek je, da se lahko države in investitorji pritožijo na drugo instanco. Vendar bo imelo varstvo investicij prednost pred zaščito okolja, potrošnikov in delojemalcev. To pomeni: MIC bo oteževal politiko, ki bo dobra in koristna za nas državljane - od državne do občinske.
 
Uspeh našega protesta proti MIC pa k sreči ni odvisen samo od Evropske komisije. Kajti zato, da komisija lahko uresniči svojo idejo, potrebuje pristanek članic EU v ministrskem svetu. (...) Tudi tu velja: manj ko so načrti za MIC razviti, lažje bo politične stranke pridobiti za "proti".

Podpišite čimprej!
11. marec 2017 | Zaznamki: TTIP, TISA, MIC, Campact | Komentarji (7)
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 ... 30 31 32
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 31 1 2



Št. registriranih uporabnikov: 159854
Forum avtorjev: 15794 Forum teme: 34142 // Odgovorov: 1855509
Blog avtorjev: 3535 // Blogov: 82372 // Komentarjev: 1187235
Avtorji fotografij: 24961 // Slik: 213202 // Videov: 19245 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "