TEORIJA IN PRAKSA ANTIFA
"Fašisti so razdeljeni v dve kategoriji: fašisti in antifašisti." - Ennio Flaiano, italijanski pisatelj in soavtor filmskih scenarijev Federica Fellinija.

V zadnjih tednih so popolnoma dezorientirano levico pogosto spodbujali, da bi se združila okrog maskirane avantgarde, ki sebe imenuje antifa, okr. za antifašistično (v prevodu sem ohranil okrajšavo, op. velenjčan). Antifa je s kapuco in v črnem v bistvu variacija črnega bloka, ki je znan po tem, da v mnogih državah iz mirnih demonstracij dela nasilje. Oznaka antifa je uvožena iz Evrope in zveni bolj politično. Prav tako služi  stigmatizaciji tistih, ki jih napada kot "fašiste". Kljub uvoženemu evropskemu imenu je antifa v bistvu le še en primer ameriške stalne degradacije v nasilje.

Zgodovinske zahteve/pretveze
Antifa je najprej postal pomemben s svojo vlogo pri sprevračanju ponosne berkleyske tradicije "svobode govora", ker je ljudem z desnega krila preprečil, da bi tam govorili. Toda njegov trenutek slave je bil njegov spopad z desničarji v Charlottesvillu 12. avgusta, večinoma zato, ker je Trump komentiral, da obstajajo "dobri ljudje na obeh straneh". S prekipevajočo škodoželjnostjo so komentatorji zagrabili priložnost, da obsodijo preziranega predsednika zaradi njegovega "moralnega enačenja", s čimer so antifaju podelili moralni blagoslov. Charlottesville je antifaju služil kot uspešen začetek prodaje knjige, Antifašističnegga priročnika, katerega avtor, mladi akademik Mark Bray, je antifa v teoriji in praksi. Knjiga se je "zelo hitro vzpenjala", se je veselil založnik Melville House. Takoj je osvojil priznanje vodilnih MS medijev, kot so New York Times, The Guardian in NBC, ki doslej niso bili ravno znani po naglici pri pisanju o levičarskih knjigah, še manj o knjigah revolucionarnih anarhistov.
Washington Post je pozdravil Brayja kot tiskovnega predstavnika "uporniških aktivističnih gibanj" in opozoril: "Najbolj informativen prispevek knjige je zgodovina protifašističnih prizadevanj v preteklem stoletju, najpomembnejši za danes pa je opravičilo/pojasnilo za kratenje govora in pretepanje belih supremacistov".

Brayev "informativni prispevek" je laskava različica zgodbe o antifa generaciji, katere dualistični, na holokavst usmerjeni pogled na zgodovino ji je v veliki meri odvzel tako dejansko kot analitično orodje za presojo večdimenzionalnih dogodkov, kot je rast fašizma. Bray predstavlja današnjega antifaja, kot da bi ta bil slaven legitimni dedič vsake plemenite stvari od abolicionizma sem. Toda pred fašizmom ni bilo antifašistov in etiketa "antifa" se nikakor ne nanaša na vse številne nasprotnike fašizma.

Implicitna trditev, da nadaljuje tradicijo mednarodnih brigad, ki so se borile v Španiji proti Francu, ni nič drugega kot oblika nedolžnosti s pomočjo povezovanja. Ker je treba spoštovati junake španske državljanske vojne, naj bi se nekaj tega spoštovanja prijelo tudi samozvanih dedičev. Žal ni več živih veteranov brigade Abraham Lincoln, da bi opozorili na razliko med široko organizirano obrambo pred invazijo fašističnih vojsk in praskami v kampusu Berkeley. Kar se tiče anarhistov Katalonije, je patent na anarhizem potekel že zdavnaj in lahko vsakdo  prosto trži svoj generik. Prvotno antifašistično gibanje je bilo prizadevanje komunistične internacionale za prenehanje sovražnosti z evropskimi socialističnimi strankami, da bi vzpostavili skupno fronto proti zmagovitim gibanjem, ki sta jih vodila Mussolini in Hitler.

Ker je fašizem bujno uspeval in antifa ni bil nikoli resen nasprotnik, njegovi apologeti uspevajo na zahtevi, da bi bilo treba stvari zatreti na začetku: "ko bi le" antifašisti premagali fašistična gibanja dovolj zgodaj, bi slednje pravočasno onemogočili. Ker razum in razprava nista uspela ustaviti vzpona fašizma, trdijo, je treba uporabiti ulično nasilje - ki je bilo, mimogrede, še bolj neuspešno. To je povsem ahistorično. Fašizem je poveličeval  nasilje in nasilje je bilo njegovo najljubše mesto za preizkušanje. Oboji, komunisti in fašisti so se borili po ulicah in vzdušje nasilja je pomagalo fašizmu predstaviti se kot branik proti boljševizmu, pri tem pa pridobiti ključno podporo vodilnih kapitalistov in militaristov v svojih državah, kar jih je pripeljalo na oblast.
Ker zgodovinski fašizem ne obstaja več, je Brayov antifa razširil svoj pojem "fašizma", da bi vključil vse, kar krši sedanjo politiko identitete: od "patriarhalnega" (predfašistični odnos, če se blago izrazimo) do "transfobije" (brez dvoma postfašistični problem). Zdi se, da maskirane militante antifaja bolj navdušuje Batman kot Marx ali celo Bakunin.

Lovci na nevihte iz neoliberalne vojne stranke
Ker Mark Bray ponuja evropske poverilnice za sedanji ameriški antifa, je primerno opazovati, kaj ta danes pomeni v Evropi. V Evropi obstaja trend v dveh oblikah. Aktivisti črnega bloka redno napadajo različne levičarske demonstracije, razbijajo okna in se borijo proti policiji. To testosteronsko poziranje je razen izzivanja javnih pozivov k okrepitvi policijskih sil politično nepomembno. Pogosto se sumi, da je posledica policijske infiltracije. 23. septembra, npr., je  več deset v črno maskiranih nasilnežev trgalo plakate in metalo kamne ter poskušalo vdreti na platformo, s katere je ognjeviti Jean-Luc Mélenchon nameraval govoriti na množičnem srečanju La France Insoumise, danes vodilne leve stranke v Franciji. Njihovo neizrečeno sporočilo je bilo, da jim nihče ni dovolj revolucionaren. Občasno v resnici najdejo kakega skinheada in ga pretepejo. To jih vzpostavlja kot "antifašistične" in služi kot opravičilo, da si vzamejo pravico obsojati druge v nekakšni neformalni, samozvani inkviziciji.

Za dober primer se je konec leta 2010 v Parizu pojavila mlada Ornella Guyet, ki je iskala delo kot novinarka pri različnih levičarskih časopisih in blogih. Poskušala se je "infiltrirati povsod", po mnenju nekdanjega direktorja Le Monde diplomatique Mauricea Lemoina, ki jo je "vedno intuitivno sumil", a jo je zaposlil kot pripravnico. Viktor Dedaj, ki upravlja enega od glavnih levičarskih portalov v Franciji, Le Grand Soir, je bil med tistimi, ki so ji poskušali pomagati, le nekaj mesecev kasneje pa je doživel neprijetno presenečenje. Ornella je postala samozvana inkvizitorica, ki je na internetu razkrivala "zarotništvo, zmedenost, antisemitizem in rdeče-rjave (=levičarsko-nacistične) povezave". To je počela z osebnimi napadi na posameznike, za katere je ocenila, da so krivi teh grehov. Značilno je, da so vse njene ciljne osebe nasprotovale ameriškim in NATO agresivnim vojnam na Bližnjem vzhodu. Dejansko je čas njene križarske vojne sovpadel s spremembo režima, ki je uničila Libijo in razbila Sirijo. Napadi so izločili vodilne kritike teh vojn. Na seznamu zadetkov je bil Viktor Dedaj, tudi Michel Collon, blizu belgijski delavski stranki, avtor, aktivist in vodja dvojezične spletne strani Investig'action. Prav tako François Ruffin, filmski ustvarjalec, urednik levičarske revije Fakir, ki je bil nedavno izvoljen v državni zbor na listi Mélenchonove stranke La France Insoumise. In tako naprej, seznam je dolg. Ciljane osebnosti so različne, vendar imajo vse eno skupno stvar: nasprotovanje agresivnim vojnam. Še več, kolikor lahko rečem, so na njenem seznamu skoraj vsi, ki nasprotujejo tem vojnam. Glavna tehnika je krivda s pomočjo povezovanja. Visoko na seznamu smrtnih grehov je kritika Evropske unije, ki se povezuje z "nacionalizmom", ki se povezuje s "fašizmom", ki je povezan z "antisemitizmom" in namiguje na naklonjenost genocidu. To v celoti sovpada z uradno politiko vlad EU in EU, vendar antifa uporablja veliko bolj grob jezik.

Sredi junija 2011 je bila EU nasprotna stranka Union Populaire Républicaine pod vodstvom Françoisa Asselineauja predmet žaljivih insinuacij na spletni strani antifaja, ki jih je podpisala "Marie-Anne Boutoleau" (psevdonim Ornelle Guyet). V strahu pred nasiljem so lastniki preklicali napovedane sestanke UPR v Lyonu. UPR je malo raziskovala in ugotovila, da je bila Ornella Guyet marca 2009 na seznamu govornikov na seminarju  o mednarodnih medijih, ki sta ga v Parizu organizirala Center za študij mednarodnih komunikacij in Šola za medije in javne zadeve Univerze George Washington. Presenetljiva povezava za takšnega gorečega križarja proti "rdeče-rjavim".

V primeru dvoma:  "rdeče-rjavi" je izraz, ki se uporablja za klevetanje kogarkoli s splošnimi levičarskimi pogledi - to je "rdečih" - s fašistično "rjavo" barvo. Klevetanje lahko temelji na enakem mnenju kot na desnici, na govoru na isti platformi z nekom z desnice, na objavi skupaj z nekom z desnice, na tem, da te vidijo na protivojni demonstraciji, ki se je je udeležil tudi kak desničar, in tako naprej. To je še posebej koristno za vojno stranko, saj v teh dneh veliko konzervativcev bolj nasprotuje vojni kot levičarji, ki so kupili mantro "humanitarne vojne".

Vladi ni treba zatirati protivojnih zborovanj. To opravlja antifa. Franko-afriški komedijant Dieudonné M'Bala M'Bala, ki je od leta 2002 stigmatiziran kot antisemit zaradi  televizijske skice, v kateri se izraelski naseljenec sramoti kot del George W. Bushove "Osi dobrega", ni samo cilj, temveč služi kot krivdna asociacija za vsakogar, ki brani svojo pravico do svobode govora - kot je belgijski profesor Jean Bricmont, ki je v Franciji praktično na črnem seznamu, ker je poskušal  zagovarjati svobodo govora med televizijskim pogovorom. Dieudonné je bil izgnan iz medijev, večkrat obtožen in kaznovan, v Belgiji celo obsojen na zapor, vendar še vedno uživa polno podporo navdušenih navijačev na svojih one-man-showih, kjer je glavno politično sporočilo nasprotovanje vojni. Še vedno pa lahko ima obtožba, da je kdo prenežen z Dieudonnéjem, resen vpliv na posameznike v bolj negotovih položajih, saj lahko zgolj namig na "antisemitizem" v Franciji pomeni konec kariere. Vabila se preklicujejo, objave zavračajo, sporočila ostajajo brez odgovora. Aprila 2016 je Ornella Guyet izginila iz vidnega polja ob hudih sumih glede njenih lastnih povezav. Morala te zgodbe je preprosta. Samozvani radikalni revolucionarji so lahko najbolj uporabna miselna policija za neoliberalno vojno stranko. Ne trdim, da so vsi ali večina antifajev zastopniki establishmenta. Toda mogoče jih je manipulirati, infiltrirati ali lažno predstavljati ravno zato, ker so samozvani in ponavadi bolj ali manj zamaskirani.

Utišanje potrebne debate
Zagotovo iskren je Mark Bray, avtor priročnika The Intifa. Jasno je, od kod prihaja Mark Bray (str.36-7): "... Hitlerjeva "končna rešitev" je v plinskih komorah pomorila šest milijonov Judov s strelskimi vodi, z lakoto in pomanjkanjem zdravljenja v zanemarjenih taboriščih in ghettih, s pretepanjem, z delom do smrti in s samomorilnim obupom. Približno dva od treh Judov na celini sta bila ubita, vključno z več mojimi sorodniki. "Ta osebna zgodovina pojasnjuje Marka Braya strastno čustvovanje o fašizmu". To je povsem razumljivo pri tistem, ki ga preganja strah, da se lahko zgodba ponovi. Kljub temu celo najbolj utemeljeni čustveni pomisleki  ne prispevajo nujno k modrosti nasvetov. Nasilne reakcije na strah se lahko zdijo močne in učinkovite, tudi če so dejansko moralno šibke in v praksi neučinkovite. Smo v obdobju velike politične zmede. Označevanje vsakega izraza "politične nekorektnosti" s fašizmom ovira razjasnitev razprave o vprašanjih, ki jih je treba natančno opredeliti in razjasniti. Pomanjkanje fašistov so nadomestili z opredelitvijo kritike priseljevanja kot fašizma. Ta identifikacija v povezavi z zavračanjem nacionalnih meja najde veliko čustvene moči v strahu prednikov v judovski skupnosti, da bi bili izključeni iz narodov, v katerih so se nahajali.

Problem priseljevanja ima na različnih koncih sveta različne vidike. Ni enak v evropskih državah kot v Združenih državah. Obstajajo osnovne razlike med priseljenci in priseljevanjem. Priseljenci so ljudje, ki si zaslužijo razmislek. Priseljevanje je politika, ki jo je treba ovrednotiti. Moralo bi biti možno razpravljati o politiki, ne da bi bili takoj obtoženi preganjanja ljudi. Navsezadnje so vodje sindikatov tradicionalno nasprotovali množičnemu priseljevanju, pa ne iz rasizma, temveč zato, ker je to lahko namerna kapitalistična strategija za zmanjšanje plač. V resnici je priseljevanje kompleksna tema, ki ima lahko številne vidike, ki lahko privedejo do razumnega kompromisa. Toda polarizacija vprašanja zmanjšuje možnosti za kompromis. S tem ko iz množičnega priseljevanja dela lakmusov test, ali je nekdo fašist ali ne, zastraševanje antifaja ovira razumno razpravo. Brez razprave, brez pripravljenosti na poslušanje vseh stališč, bo vprašanje preprosto razdelilo prebivalstvo v dva tabora, za in proti. In kdo bo zmagal v takšnem spopadu? Nedavna raziskava kaže, da postaja množično priseljevanje v vseh evropskih državah vedno bolj nepriljubljeno. Kompleksnost vprašanja kaže dejstvo, da v večini evropskih držav  ljudje večinoma menijo, da bi morali biti begunci dobrodošli, vendar ne odobravajo nenehnega množičnega priseljevanja. Uradno trditev, da je priseljevanje dobra stvar, sprejema le 40%, v primerjavi s 60% vseh Evropejcev, ki menijo, da je "priseljevanje slabo za našo državo". Levica, katere glavna tema je odprta meja, postaja vse bolj nepriljubljena.
(...)
Ameriški antifa je zelo podoben poroki srednjega razreda med politiko identitete in bojevanjem mladostniških tolp. Mark Bray (str. 175) navaja svoj washingtonski vir, češ da je motiv potencialnih fašistov, da se držijo "najmočnejšega fanta v bloku" in da se umaknejo, če jih prestrašijo. Naša tolpa je hujša od vaše tolpe. To je tudi logika ameriškega imperializma, ki navadno opisuje izbrane sovražnike z: "Razumejo samo silo." Čeprav antifa trdi, da so radikalni revolucionarji, je njihov miselni aparat tipično vzdušje nasilja, ki prevladuje v militarizirani Ameriki. V drugi vrsti sledi antifa trendu sedanjih ekscesov Identity Politics , ki ukinjajo svobodo govora tam, kjer bi morala biti njegova trdnjava, v akademskem svetu. Besede  štejejo za tako nevarne, da vzpostavljajo "varne prostore", da bi pred njimi zaščitili ljudi. Ta ekstremna ranljivost od poškodb zaradi besed je čudno povezana s strpnostjo do resničnega fizičnega nasilja.

Lov na divje gosi
V Združenih državah je najhujša stvar v zvezi z antifajem prizadevanje, da bi dezorientirano ameriško levico prevedli v divji lov na gosi, ki bo izsledil namišljene "fašiste", namesto da bi se združeni odkrito lotili izdelave koherentnega pozitivnega programa. Združene države imajo več kot samo svoj delež čudnih posameznikov, neupravičene agresije, norih zamisli in sledenje tem marginalnim osebam bodisi samostojno ali v skupinah je veliko odvračanje. Resnično nevarni ljudje v Združenih državah so varno shranjeni v Wall Streetu, v washingtonskih Think Tanks, v izvršnih sobanah čedalje obsežnejše vojaške industrije, da ne omenjam uredništev nekaterih osrednjih medijev, ki zdaj jemljejo za svojega prijazen odnos do "antifašistov" preprosto zato, ker so koristni pri usmerjanju pozornosti na odpadnika Trumpa namesto na njih same.

Antifa ZDA z opredelitvijo "odpora do fašizma" kot odpora do izgubljenih tem - Konfederacija, beli supremacisti in zato Donald Trump - dejansko odvrača od upora proti vladajočemu neoliberalnemu establishmentu, ki tudi nasprotuje konfederaciji in belim supremacistom in mu je že večinoma uspelo ujeti Trumpa preko njegove neizprosne kampanje denigracije. Ta vladajoči establishment je ob nenasitnih tujih vojnah in uvedbi metod policijske države uspešno izrabil popularni "odpor proti Trumpu", da bi tega naredil še slabšega, kot je že bil.

Lahkomiselna uporaba izraza "fašističen" postane način premišljenega prepoznavanja in opredelitve pravega sovražnika človeštva danes. V sodobnem kaosu izhajajo vsi največji in najnevarnejši preobrati na svetu iz istega vira, ki ga je težko poimenovati, vendar bi mu lahko dali začasno poenostavljeno oznako globaliziranega imperializma. Gre je večplasten projekt za preoblikovanje sveta, da bi zadostili zahtevam finančnega kapitalizma, vojaškega industrijskega kompleksa, ideološke nečimrnosti Združenih držav in megalomanije voditeljev manjših "zahodnih" sil, zlasti Izraela. Lahko ga imenujemo preprosto "imperializem", le da je veliko večji in bolj uničujoč od zgodovinskega imperializma prejšnjih stoletij. Prav tako je veliko bolj prikrit. In ker ne nosi jasne oznake, kot je "fašizem", ga je težko razložiti s preprostimi besedami. Fiksiranost na preprečevanje tiranije, ki je nastala pred več kot osemdesetimi leti v zelo drugačnih okoliščinah, preprečuje prepoznanje pošastne tiranije današnjega dne. Boj proti prejšnji vojni vodi v poraz.

Donald Trump je outsider, ki mu ne pustijo vstopiti. Izvolitev Donalda Trumpa je predvsem grob simptom dekadence ameriškega političnega sistema, ki ga v celoti upravlja denar, lobiji, vojaško-industrijski kompleks in korporativni mediji. Njihove laži spodkopavajo sam temelj demokracije. Antifa je v ofenzivi proti edinemu orožju, ki je še v rokah ljudi: pravici do svobode govora in zbiranja.

Vir: Diana Johnston na Counterpunchu

Oddano: 13.10.2017 ob 10:23:31
Zaznamki:
Diana Johnston
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 151 | Ocena 4.0 od 7 glasov

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Antifa, iz tega se zna kaj naroditi, poznanega iz zgodovine. .
Kouvran
pred 9 tedni
2.
Sorry, res je malo dolg tekst, pa par mest je bilo treba popraviti, kar sem naredil zdaj.
Ampak po moje je izvrstna analiza in vreden branja, tudi če se s kakšnim mestom človek ne strinja. Gotovo gre v nos tako (navideznim) levičarjem ('levičarjem') kot desničarjem.

Johnstonova je mdr. tudi avtorica ene boljših knjig o razpadu Jugoslavije:
Fools’ Crusade: Yugoslavia, NATO, and Western Delusions.

ter knjjige o Hillary Clinton Queen of Chaos: the Misadventures of Hillary Clinton.
velenjcan
pred 9 tedni
3.
@velenjcan....

Strinjam se , daj izvolitev Trumpa višek dekadence ameriške politike. Toda Trump je samo lutka katero
je izbrala in vodi elita ki vse od JFK izbira ameriške predsednike.
KDO NADZIRA AMERIKO

Vsi pa delujejo v okvirju uradne organizacije AIPAC.
cinik
pred 9 tedni
4.
Opisani ekscesi ravno dajejo priložnost levičarskim mislecem z različnih držav, da se ponovno povežejo, pišejo, debatirajo o resničnih levičarskih temah (seveda če niso že preveč disoriented )
Da se izrazijo javno in odločno, da začrtajo meje, povejo,kaj je za njih sovražni govor in kaj svoboda govora, da se opredelijo o nesmiselnem nasilju, ki naj bi metalo slabo luč na levičarje,

da se opredelijo sploh o vsem nesmiselnem, nepravičnem nasilju

Potem bojo taki ekscesi, ko se bojo zgodili, že v naprej uvrščeni na mesto kamor sodijo in bojo izgubili svojo moč provokacije in poziciranje med zaresne levičarske, antifašistične skupine

Ajaa
pred 9 tedni
5.
@4

Lepo bi bilo, a je prevladujoča težava levice danes politična defenziva. Eden od razlogov zanjo (osnovni, po moje) je zanemarjeno politično delo v strankah in posledično zanemarjena teoretska drža, nezmožnost premisleka vsakokratnega položaja ljudi: kakšne bodo posledice konkretnih političnih odločitev, kje se skriva nevarnost, kdo so nam politični prijatelji in kdo sovražniki ipd. Corbyn je pokazal, da je kljub zmanjševanju števila delavcev oz. selitvi industrije na Daljni vzhod tudi v Evropi še vedno dovolj iinteresa za politiko levice - če je ta res levičarska, tj če zastopa delo (v opoziciji do kapitala), celo če se definira samo v opoziciji do kapitala. V nasprotju s tem je situacija v Nemčiji, kjer se je tkim levica (zlasti SPD) prodala in še naprej funkcionira kot eksponent kapitala. Da je to politična smrt stranke, očitno ne skrbi nikogar - podobno kot pri nas.
velenjcan
pred 9 tedni
Oddaj svoj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31



Št. registriranih uporabnikov: 164534
Forum avtorjev: 15848 Forum teme: 34297 // Odgovorov: 1865205
Blog avtorjev: 3564 // Blogov: 84886 // Komentarjev: 1217829
Avtorji fotografij: 25458 // Slik: 217616 // Videov: 19271 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "