Po naši hiši že nekaj dni diši po krofih... Tako kot vsako leto se je tale mamin ritual pečenja krofov začel dober teden pred pustom. Izgovor je vedno: "Da vidim, če še znam :D" Saj ne da bi se kdorkoli pri nas in pri sosedih pritoževal... Mogoče bo imela kaj za povedat le tehtnica in preozke hlače.
Na žalost pa bodo krofi moj edini stik s pustom letos. Temu se lahko zahvalim našim predragim profesorjem in izpitnemu roku na pepelnico. Ne vem kako bom preživela. Odkar pomnim je bil to dan, ko sem se popolnoma znorela. Od čarovniškega vreščanja, do žabjega regljanja, pikanja s čebeljim želom, klicanja dežja... Tega letos ne bo. Ker se je treba učit!

Ura je čez prvo zjutraj... kot ponavadi, ko visim tu...
Razmišljam o svojem življenju, kaj sem dosegla v zadnjem letu, dveh... Namesto, da bi spala... Razmišljam o sončku, ki že teden dni sije doma, 100 km stran od mene... Pogrešam ga, pa ne vem, če sploh imam to pravico. Smem biti slabe volje, ker ne pokliče? Najino prijateljstvo je stalo na trdnih temeljih, dokler nisem vsega pokvarila in se zaljubila. Od takrat delam iz miši slona... Prej nikoli nisem bila pozorna na to, kdo je zadnji poklical. So minili trije ali štirje dnevi od takrat, ko sva se nazadnje videla? Kaj je pomenila ta izjava? Zakaj me ne nehaš gledat!? A lahko prosim gledaš v drugo smer!?? Vedno me spraviš iz tira, ko se s svojimi modrimi očmi zazreš vame. Pa naj bo to med predavanjem, v laboratoriju, na kosilu ali zvečer zunaj. Ko se izgubiš v množici, vedno iščeš mene. Ko me vidiš, se ustnice razpotegnejo v nasmeh. Zakaj mene? Hkrati pa brez slabe vesti pred mojimi očmi raziskuješ ustno votlino punce, ki si jo pravkar spoznal in se naslednje jutro ne spomniš več njenega imena. Ker ti je bilo dolg čas, je tvoje opravičilo. In temu sledi (pre)dolg objem za slovo. Čutim tvoje bitje srca, slišim tvoje globoko dihanje. Dušim se v tvojem objemu, ker nočem pasti še globje. A ti me ne spustiš. Takrat se sprašujem, zakaj sva imela toliko trenutkov iz naslova!? Zakaj je vedno ostalo pri tem. The moment before the kiss... Kaj naju je oba, kot dva enako nabita delca, vedno odbilo, ko sva si prišla preblizu... Strah za prijateljstvo? Ker nočema pokvarit tega kar imava!? Ampak kaj za vraga je to? Sploh še obstaja kaj med nama? Temu sploh še lahko rečeva prijateljstvo? Bom lahko še dolgo igrala močno punco, ki ji nič ne pride do živega. Ki se pretvarja, da je ne prizadane vsaka tvoja enonočnica. Spet se v meni bije boj za prevlado med razumom in čustvi. Glava mi pravi, da ni vredno, da nikoli ne bo sposoben ljubiti. Čustva pa kričijo, naj mu dam še eno šanso...
Vem, da ima prav glava, ampak na žalost pri meni vedno zmagajo čustva...

Evo moja prva številka je na policah faksa že kar nekaj dni... in dobivam tak zelo pozitiven feedback... čist ponosna na sebe :D Še en profesor se je vpiknil točno v moj članek... V glavnem vse bi bilo popolno, če se ne bi blo treba učit...

Danes sem se sprehajala po stričku googlu... pot me je vodila med umetniškimi deli... Pogrešam ta del mojega življenja. Pohajanje po galerijah, ustvarjanje... Enostavno mi poleg vseh ostalih stvari, ki sem si jih nakopala na glavo ne ostane nič časa za to... Danes sem si ga pa vzela za pohod po virtualni galeriji. :)
Zaneslo me je v surrelaizem. "Nadrealizem ni pripomoček za novo ali laže izražanje, tudi ni metafizika poezije;
je sredstvo za popolno osvoboditev duha in vsega, kar mu je podobno.
Nadrealizem ni pesniška oblika. Krik duha je, ki se obrača k sebi in je
trdno odločen, da obupano stre stare okove, pa čeprav s pravimi
kladivi!"
Najbolj znan nadrealist je seveda Salvador Dalí... Danes pa je mojo pozornost pritegnil René Magritte. S slikami Ljubimca(2x), The Dangerous Liaison in Sin človekov.

ga... Koga?

Nekoga pač, ki bi se šel z mano lovit na sneg... ki bi z otroškim navdušenjem delal z mano sneženega moža ali angelčke... ki bi me nesramno naribal :P in potem grel premražena lica s poljubi...