Sedeli smo
pod brajdo
in prvi sončni žarki
so točili
v naše čaše vino
Zeleni Jurij
se je zbujal
ob naših zdravicah
veter je prinesel
prve lastovke
z juga
sedeli smo
pod brajdo
in klicali
staroslovanske bogove
da se nam pridružijo
v molitvi
ki bo odprla zemljo
zvečer so
po gričih
zagoreli kresovi
in pogreli
naša premražena
srca.
Obiskuješ galebe
v pristanišču
šteješ ladje
in flirtaš
z mornarji
zdaj z drugimi barvami
barvaš
samotne noči
zdaj pločniki
niso več
tvoja zadnja postaja
in tudi luč
si kupila
svojo lastno luč
ki sveti
po vseh prostorih
tvojega življenja
v dvigalu si narisala
svoje krvaveče srce
Ana
ljubezen
je šla peš
po stopnicah
v neko drugo
stanovanje.
Se spomniš
židovsko dekle
ki v bisernih očeh
nosila si življenje
in strah
na vlaku
ki je vozil v smrt
in vse ostalo
po smrti je dišalo
v pepel zgorele so
družinske slike
igrišča prazna
so še zdaj
te oči
te oči
so videle
krvnike
nekdo nekoč
omenjal delo je
in raj
v rokah
so vtisnjene številke
ki so šivale
medlo kožo
ostale so grozljive slike
in pisma pisana
skrivaj.
S knjigami spiš
v sobi
daleč stran od ljudi
pisalni stroj udarja
v ritmu besede
in pepelnik je vedno poln
cigaretnih ogorkov
in le še slika na steni
te spomni
na ljubljeno osebo
včasih
včasih
posodiš brezdomcu
svojo najljubšo rjuho
za dan ali dva
na sprehodu
po dopoldanskih ulicah
New Yorka
tam na vogalu
ene od Brooklynskih četrti
srečaš vonj
po tobačni nasladi
ki te odpelje
v neznane
četrti mesta
kjer ljudje
ne poznajo
uličnih svetilk
Auggie bo že vedel
kje je to.
Še vedno stojiš tam
pod ulično svetilko
avtobus številka petnajst
ob tej uri ne vozi več
s svinčnikom rišeš
svoje sence
tja pod robove
stolpnic
žarnice
v betonskih katakombah
ugašajo
ena za drugo
skoraj na ukaz
in snežinke tiho
pletejo jopico
asfaltnim pokopališčem
Ana
osamljenost
pušča
na tebi
svoje
prstne odtise.
Včasih
poslušam svoje srce
kako bije
kako potiska misli
na zbledel papir
včasih si
postavljam vprašanja
in dajem odgovore
včasih
iščem smisel
svojega bivanja
in me prime
da bi kar zaklenil
vrata svojega igluja
včasih si vzamem
žarek sonca
da me poboža po obrazu
včasih si sposodim
malo sreče
pri ljudeh
malo le za ščepec
da ugodje
ne zaspi
pred vrati.
