Še vedno stojiš tam
pod ulično svetilko
avtobus številka petnajst
ob tej uri ne vozi več
s svinčnikom rišeš
svoje sence
tja pod robove
stolpnic
žarnice
v betonskih katakombah
ugašajo
ena za drugo
skoraj na ukaz
in snežinke tiho
pletejo jopico
asfaltnim pokopališčem
Ana
osamljenost
pušča
na tebi
svoje
prstne odtise.
