Moja stara mama in Kino dom.
Moja babica je bila tista, ki je ljubila Kino dom. Še kot otroka me je vlekla na popoldanske predstave, in če mi je bil film zelo všeč, sva se na izhodu samo obrnila in šla isti film gledat še enkrat. Imela je osemdeset let in je razumela vse. Ne samo zgodbe, tudi filmski jezik in filmsko pripoved, ki govori z montažo posnetkov, je intuitivno razumela in oči so se ji vedno orosile, ko mi je pripovedovala o nenavadnih srečanjih in slovesih filmskih junakov, o nenavadnih posnetkih, vzporednih montažah, hitrih zasukih, filmski simboliki (junak se poslavlja in jata ptic leti čez nebo), ki je naredila nanjo še posebno močan vtis …
Moja babica ni nikoli nikamor potovala. Njeno življenje se je končalo, ko so pripeljali dedka z Golega otoka in je čez nekaj let umrl. Od takrat je hodila samo še v Kino dom. Nikamor drugam. Bila je brez prijateljev in prijateljic. Njen stik s svetom je bila zgolj pot do kina na robu mesta, pa še to pot je prehodila kar se da hitro, v strahu, da je ne bi kdo ustavil in nagovoril. Zato pa je neskončno uživala v temi kinodvorane. Neizmerno je uživala v neznanih pokrajinah filmskega sveta, v svetu filmskih novic, ki so jih takrat še prikazovali, v velikih mestih, kjer so se dogajale zgodbe na platnu in kamor ne bo nikoli zares odpotovala, kamor si ni nikoli niti želela… Filmi in dvorana Kina doma so ji nadomestili svet.
Film ljubijo ljudje, ki nimajo nič, saj jim film za hip lahko ponudi vse … In tudi moja babica je bila ljubiteljica filma zato, ker je rada sanjarila, ker je bila po značaju sanjač … Film imajo radi ljudje, ki imajo domišljijo. Ljudje, ki so v resnici kreativni, pa nimajo toliko moči, da bi svojo kreativnost znali realizirati. Zato jim film vsaj včasih odpre nebo.
Lahko bi rekel, da sem se takrat, v kinodvorani, s staro mamo ob sebi, naučil razmišljati o življenju kot o filmu. Življenje je zame postalo samo serija podob, kadrov, sekvenc, ki jih doživljaš v temni dvorani na robu mesta ...
Potem je stara mama umrla.
Imel sem dvanajst let. Obiskal sem jo v bolnišnici.
Bila je sama v sobi. Sedel sem na stol poleg njenega zglavja. Ni odprla oči, imel pa sem občutek, da me vidi. Prijel sem jo za roko. Bila je voščena in hladna.
Ne vem, kako dolgo sem jo tako držal in čakal, da se prebudi, ko je v sobo prišla medicinska sestra, me začudeno pogledala in odhitela iz sobe. Čez čas se je vrnila z zdravnikom. Tudi on me je čudno gledal. Potem pa je stopil k meni in rekel, da lahko izpustim roko. Zakaj? Sem ga vprašal. Ker je mrtva, je odgovoril. Medicinska sestra je stopila k zdravniku in rekla: Oprostite, gospod doktor, toliko dela je bilo ... Jaz sem kriva, vem. Morala bi jo pokriti že zjutraj.

Kino dom in začetek konca.
Deževalo je in pritekel sem do Kina dom. Dež me je ujel tik pred kinom. Z vso težo sem se naslonil na vrata. Niso se odprla. Na vratih je pisalo: Kino dom začasno zaprt. In tako je ostalo dolgo, zelo dolgo časa.
Odselil sem se v drugo mesto, začel obiskovati druge kinodvorane. V malo mesto, v Kino dom se nisem več vračal.
Kadarkoli pa sem se spomnil na babico, sem se spomnil tudi na njen najljubši kraj na svetu, kot je rada imenovala svoj kino, Kino dom. Spraševal sem znance, ki so večkrat potovali tja. Povedali so mi, da je zdaj v kinu center za brezdomce. Iz dvorane so odstranili sedeže in vanjo postavili postelje. Na odru, tam, kjer je bilo nekoč belo filmsko platno, pa so uredili razdeljevalnico hrane.
Potem sem bral v časopisu: Brezdomec zaklal tovariša.
V Kinu dom, ki je postal dom za brezdomce, je neki J. P. v navalu jeze, ker mu je M. R. brez dovoljenja in naskrivaj izpraznil steklenico vina, pograbil šilo (J. P. je bil nekoč čevljar v propadli socialistični tovarni, pri petdesetih letih je izgubil službo in je tako pristal v Kinu dom), in do smrti zabodel brezdomskega tovariša. Zaklani brezdomec J. P. je na kraju dogodka, sredi izpraznjenega parterja kina, izkrvavel. Ker se je to zgodilo ponoči in ker nihče ni videl krvave drame, storilec, brezdomni in brezposelni čevljar J. P. pa je po dejanju zaspal, takoj ko je legel v svojo posteljo, so zločin odkrili šele naslednje jutro.
Tako se je v prostor gledališča, kjer so nekoč igrali Shakespeara, Jurčiča, Cankarja in Goetheja, kasneje pa vrteli filmske komedije, drame, vojne filme, filmske dnevnike in risanke, naselila prava in resnična smrt.
In kadar se zgodi resnična smrt, se iluzija umakne. Sanje se izgubijo. Resnična smrt razblini spomine. Resnična smrt stopi na mesto sanj in sanje umrejo.
Kino dom, dom za brezdomce, so kmalu po tragičnem dogodku zaprli.

Kino dom in njegov dokončni konec.
Ko sem nekoč obiskal mestece svoje mladosti, sem po isti ulici kot nekoč poiskal pot do Kina dom.
Okna so bila razbita, hiša izpraznjena. S strehe so že odstranili strešnike. Kino dom so pripravljali na rušenje. Poskušal sem priti v stavbo, da bi si še enkrat ogledal dvorano. Nisem mogel. Vsi dohodi so bili zabiti z deskami. Zaradi narkomanov mi je rekla trafikantka v bližnji trafiki.
Ob zidu, na katerem so nekoč visele vitrine s plakati in fotografijami filmskih predstav, je stal velik smetiščni kontejner. Do vrha je bil poln smeti. Zagledal sem strgane plakate, ki so nekoč viseli v čakalnici kinodvorane. Pobrskal sem med smetmi. Našel sem fotografijo ... Bila je rumenkasta fotografija iz neke stare gledališke predstave. Moški s puško grozi mlademu dekletu. Dekle kleči in v mili prošnji vije roke nad obrazom. Moški ima velike umetne brke in namrščen obraz. Dekletov obraz je spačen v bolečini ... Vse je pretirano, patetično ... Davna fotografija iz neke davne in pozabljene gledališke predstave. Stopil sem na prste in poskušal še globlje seči v kontejner. Videl sem, da je med smetmi še več fotografij gledaliških predstav in še veliko starih filmskih plakatov. Sklenil sem, da bom šel po avto, ga parkiral pred kontejnerjem in rešil gledališke fotografije in filmske plakate ... Rešil bom Kino dom pred izginotjem, pred popolno pozabo ...
Šel sem po avto.
Ko sem se vrnil, kontejnerja ni bilo več.

Vedno zamudimo. Smrt nas vedno prehiti.

Navodilo popotniku – zadnjič.
Rumeno stavbo so podrli in na njenem mestu zgradili niz belih, popolnoma nezanimivih kockastih stavb, ki nimajo preteklosti, ki nimajo prihodnosti, zato pa imajo v pritličju steklene izložbe modnih trgovin Victoria Secret, Elle Mc Percon, Chanel, Roberto Cavali, Prada, Perla ...
Hiše umirajo kot ljudje.
Tudi zanje velja zakon pozabe. In kadar jih pozabimo, z njimi pozabimo tudi del svoje preteklosti, svojega življenja.
Takrat hiše umrejo dokončno.
Zato, popotnik, če greš od železniške postaje naravnost, samo naravnost, mimo Nemškega doma, mimo veleblagovnice Škvorecky, mimo gotske cerkve, ki stoji na temeljih rimskega svetišča, in če pot nadaljuješ samo še bolj naravnost, mimo mestne hiše, in še naprej ... boš prišel do konca mesta.
Tam ni ničesar več.

Kino dom in mladost.
Preden sem vzljubil knjige, sem bil zaljubljen v kino. V film. Babica me je že kot otroka neprestano vodila v kino. Bil sem star tri leta, ko sem bil prvič v kinu, v Kinu dom.
Prve filmske predstave se sicer ne spominjam, prav gotovo pa je bila celovečerna risanka ali serija risank, ki so jih ponavadi v decembru ob štirih popoldne vrteli v kinu. Tako zgodaj so me začeli voditi v kino, da se mi zdi, da kino v mojem življenju sploh nima začetka, da je film, kinodvorana, vonj po sprhnelem in s pasto namazanem podu dvorane Kina dom, v meni že od rojstva.
Doma smo imeli zelo veliko knjig. Največkrat so mi porinili v roke kašno veliko knjigo s slikami, ki sem jo lahko ure in ure listal. Vendar je film kljub vsemu ostal največja in najzanimivejša točka moje rane mladosti.
Kasneje, ko naj bi že bral, tako kot vsi normalni otroci, me knjige sploh niso zanimale, film pa neizmerno. Knjig sem se naveličal. Bile so tam, na dosegu roke in bile so predvsem preveč zapletene. Zahtevale so preveč dela. Branje, prebijanje skozi vrstice, koncentracija, ki je potrebna, da prežvečiš vse tiste dolge, vrinjene stavke, je bila zame, za sedem-, osem-, devetletnega otroka preveč naporna. Film pa je preprost. Usedeš se v dvorano, opazuješ ljudi okoli sebe, različne obraze, ki jih je kinodvorana združila v istem pričakovanju, odvijaš bombone Kiki, luščiš slane, dobro prepečene bučnice in čakaš, da se zatemnijo luči. Potem je zgodba, slika, svetloba, zvok, obrazi čisto od blizu, junaki, kakršnih jih v življenju ni, pa bi si vsi želeli, da bi bili, pokrajine, petje, ples, smešne brce, nevarni padci po stopnicah … In vse to se dogaja pred tabo. Ni ti treba brati, obračati listov, niti treba biti zbran … Film ne zahteva nič, ponuja pa zelo veliko. Ne zahteva truda, ne zahteva, da se ukvarjaš z njim, film se ukvarja s tabo. Knjiga, literatura želi, da se potrudiš zanjo, šele potem ti bo lahko nekaj vrnila. Kino pa te prepriča takoj. Samo gledaš, samo poslušaš, samo prepustiš se skupinskemu užitku, samo prisluhneš utripu dvorane in že si tam, skupaj z vsemi, v neznani zgodbi, ki postaja iz minute v minuto bolj tvoja. Branje knjige pa je samotno dejanje. Nihče ne bere s tabo. Sam si. Nihče se ne zasmeji na istem mestu, nihče na isti strani ne zajoka. Knjiga je sopotnica samote in samotarjev. Film pa je družabno dejanje, v resnici zabavno tudi takrat, kadar na platnu gledamo kakšno žalostno zgodbo, kajti v kinu jok in smeh vedno delimo še z nekom. Emocije so v kinodvorani kolektivne, zato so smešne reči še bolj smešne in, seveda, žalostne še bolj žalostne.
Spominjam se, da v osnovni šoli učitelji niso marali, da hodimo v Kino dom. Kino je (v zgodnjih šestdesetih letih) veljal za zabavo, ki poneumlja. Argumenti, zakaj naj ne bi hodili v kino, so bili natančno tisti, zaradi katerih je film tako zelo drugačna in tako zelo zanimiva umetnost. Po mnenju pedagoške stroke tistega časa je bil film preveč preprosta zabava, saj slika na filmskem platnu ponuja samo tisto, kar kaže, nič drugega; knjiga in branje pa sprožata plaz domišljije, ki nas sili k razmišljanju … Film je grob in propagira nasilje, so nam razlagali učitelji. Ni resničen, saj prikazuje junake in zgodbe, ki niso življenjske … Film kvari otroke, ker uporablja grde besede, pogovorni jezik … In končno (za tisti čas obvezno mnenje), film, najbolj seveda ameriški, kaže na kapitalistično družbeno ureditev, ki služi zgolj komerciali, poneumljanju človeka, propagira pa vrednote, ki smo jih v naši družbi že zdavnaj presegli …
Vendar, nobene prepovedi niso pomagale.
Kino dom, kamor smo se zatekali v letih sedemdeset, enainsedemdeset, dvainsedemdeset in tako dalje in tako dalje, vse do devetdesetih let, je preživel našo mladost, in socializem ...

Kino dom kot azil.
V dvorano Kina dom sem pobegnil vedno, kadar je bil svet pretežak, prezahteven, krut, krivičen ... Temna dvorana kina je bila zavetje pred svetom, pred tegobami življenja. Dišala je na poseben način. Takšnega vonja nisem srečal nikjer in nikoli več. Kino dom je imel prav posebni duh. Vonj starega lesa, pomešan z vonjavami človeških teles, vonj nekakšne čudne čistilne paste, ki je smrdela po terpertinu, po bencinu, potem je bil tu vonj po težkem prahu, ki je prihajal izza filmskega platna, iz pozabljenih gledaliških kulis, starih kostumov, nad sedeži pa je še lebdel vonj po sladkorju, kandiranem sadju, slanih pečenih bučnicah, in kadar so v dvorani sedeli vojaki iz bližnje kasarne, je bil tu še vonj po vojaških uniformah, vonj vojaških skladišč ... Vse skupaj pa je bilo pomešano, združeno v posebni, enkratni vonj: vonj Kina dom, vonj neke mladosti.
Kadar je šlo vse narobe, kadar se je zadrgnil čas, kadar te punca, ki si jo imel rad, ni marala, kadar so doma izgubljali službe, voljo do življenja, kadar so bile smrti sošolcev, nesreče, samomori v nedeljskih popoldnevi, kadar je padal dež, kadar je bil sneg, nevihta, kadar nisi več vedel kam, kadar te je zapustilo vse, kadar si zapustil vse in se ti je zazdelo, da je svet siv, črn, da ni svetlobe na koncu, da je ne bo, da je življenje, ki ga živiš, ki ga boš živel, zadušljivo, da stiska za vrat ... Takrat si pograbil suknjič, odprl predale, izbrskal drobiž, zatlačil roke globoko v žep, pogledal na uro in odhitel navzgor po ulici, pospešil si korake in zadnjih nekaj metrov celo tekel, kot da tečeš ljubici v objem. Pri Mici, Mariči, Marici, Mariji, Magdaleni si kupil karto, nato si počakal, da se je izza blagajne preselila na hodnik, pred vhod v dvorano (bila je prodajalka kart in biljeterka hkrati, na koncu zadnje predstave pa je tudi pometla med sedeži), s svojo težko roko potegnila za vrv, da je počeno zazvonilo po hodniku, in potem si končno lahko planil v zatohlo in temačno notranjost ... Sedel si v prvo vrsto, osmi sedež, dvignil noge in jih položil na oder pred sabo, in bil si doma. Varen, kot v maternici sanj, prostoru podob in zgodb, ki imajo začetek in konec, ki imajo smisel, pa čeprav izmišljen. Prepustil si se pokrajinam miru in svobode (ki je zunaj Kina dom ni bilo). Svet je ostal pred vrati in zvonec pred kinopredstavo je oznanjal prihod varnih celulojdnih sanj, ki so vsaj za dve uri bile resničnejše od življenja.

Kino Dom in tovariš Tito.
Nekoč me je nekdo vprašal: "Kje si bil, ko je umrl Tito?"
"Pojma nimam," sem skomignil z rameni.
"Ne verjamem. Vsi vejo, kje so bili, ko je umrl."
"Bil sem v kinu." Rečem čez čas. "V Kinu dom."
"In?"
"Nič. Samo v kinu sem bil. Prekinili so predstavo."
"Kateri film je igral?"
"Pozabil sem."
"Res?"
Nisem pozabil. Vrteli so črno-bel film o francoskem odporu. Na programu je bila sicer kriminalka Fantom in skrivnost črnih lilij, pa so program zadnji hip spremenili ... V dvorani Kina dom smo sedeli samo štirje. Ob strani neki upokojenec, ki je takoj, ko so ugasnili luči, zaspal, v drugi vrsti gospa s smešnim klobukom, ki ga niti med filmom ni snela, v zadnji vrsti, na sredini, pa sva sedela jaz in Irena ... Tisti čas sva v Kino dom prihajala vsak dan. Nisva se imela kam dati. Stanovala je v internatu, moji pa so bili ves dan doma ... In tako sva vsako popoldne sedela na prvi predstavi, v zadnji vrsti na sredi, od koder sva imela dober pregled čez vso dvorano. Na prvo predstavo sva prišla tudi zaradi tega, ker je bila takrat dvorana skoraj vedno prazna. Takoj, ko so ugasnili luči, sva zlakotnelo segla drug proti drugem. Biljeterka Mici, Mariči, Marica, Marija, Magdalena je bila, ko je vsake toliko pogledala v dvorano, očarana nad nama. Videla naju je samo do ramen, saj so naju zakrivali sedeži vrste pred in za nama, in zato je večkrat, ko sva odhajala iz dvorane, pohvalila najino zbranost in skoncentriranosti pri gledanju filma (mogoče se ji je zdelo čudno samo to, ker sva ves teden gledali isti film). Midva pa sva takoj, ko so ugasnile luči, začela burno raziskovanje najinih naročij. Zgornji del telesa sva imela povsem pri miru in tudi na obrazu se nama ni videlo, da od pasu navzdol, v senci in zavetju sedežev pred nama, divja nevihta strasti in velika vojna seksualnih raziskovanj ... Tisto popoldne pa so se kmalu po začetku filma v dvorani spet prižgale luči in biljeterka Mici, Mariči, Marica, Marija, Magdalena ... je stopila pred platno z objokanimi očmi ter s tresočim glasom naznanila, da je umrl tovariš Tito. Z Ireno sva čim bolj neopazno uredila naročja in zapustila dvorano. Bila sva popolnoma zaripla v obraz, popolnoma zmedena, s steklenimi pogledi, saj sva bila prekinjena sredi naraščajoče slasti .... V svoji neučakanosti in nepotešenosti sem sošolko in takratno ljubico zvlekel v zaodrje, za filmsko platno sem je povlekel skozi majhna vrata v čakalnici. Ko je ugotovila, kakšni so moji nameni, me je udarila po licu in rekla: "Kako moreš! V tako tragičnem trenutku naše domovine misliš samo na svinjarije! Tako neobčutljiv si! " je bruhnila v jok in stekla iz kina. Sploh se ni zavedala, da je v svoji ogorčenosti spesnila še kar duhovit verz.
Ko sem poklapano tudi jaz zapuščal Kino dom, me je na vratih pričakala biljeterka Mici, Mariči, Marica, Marija, Magdalena ... z rokami na obrazu in z rdečimi, objokanimi očmi. "Vojna bo. Tretja svetovna vojna bo!" je zahlipala.

Kino dom in mladost.
Preden sem vzljubil knjige, sem bil zaljubljen v kino. V film. Babica me je že kot otroka neprestano vodila v kino. Bil sem star tri leta, ko sem bil prvič v kinu, v Kinu dom.
Prve filmske predstave se sicer ne spominjam, prav gotovo pa je bila celovečerna risanka ali serija risank, ki so jih ponavadi v decembru ob štirih popoldne vrteli v kinu. Tako zgodaj so me začeli voditi v kino, da se mi zdi, da kino v mojem življenju sploh nima začetka, da je film, kinodvorana, vonj po sprhnelem in s pasto namazanem podu dvorane Kina dom, v meni že od rojstva.
Doma smo imeli zelo veliko knjig. Največkrat so mi porinili v roke kašno veliko knjigo s slikami, ki sem jo lahko ure in ure listal. Vendar je film kljub vsemu ostal največja in najzanimivejša točka moje rane mladosti.
Kasneje, ko naj bi že bral, tako kot vsi normalni otroci, me knjige sploh niso zanimale, film pa neizmerno. Knjig sem se naveličal. Bile so tam, na dosegu roke in bile so predvsem preveč zapletene. Zahtevale so preveč dela. Branje, prebijanje skozi vrstice, koncentracija, ki je potrebna, da prežvečiš vse tiste dolge, vrinjene stavke, je bila zame, za sedem-, osem-, devetletnega otroka preveč naporna. Film pa je preprost. Usedeš se v dvorano, opazuješ ljudi okoli sebe, različne obraze, ki jih je kinodvorana združila v istem pričakovanju, odvijaš bombone Kiki, luščiš slane, dobro prepečene bučnice in čakaš, da se zatemnijo luči. Potem je zgodba, slika, svetloba, zvok, obrazi čisto od blizu, junaki, kakršnih jih v življenju ni, pa bi si vsi želeli, da bi bili, pokrajine, petje, ples, smešne brce, nevarni padci po stopnicah … In vse to se dogaja pred tabo. Ni ti treba brati, obračati listov, niti treba biti zbran … Film ne zahteva nič, ponuja pa zelo veliko. Ne zahteva truda, ne zahteva, da se ukvarjaš z njim, film se ukvarja s tabo. Knjiga, literatura želi, da se potrudiš zanjo, šele potem ti bo lahko nekaj vrnila. Kino pa te prepriča takoj. Samo gledaš, samo poslušaš, samo prepustiš se skupinskemu užitku, samo prisluhneš utripu dvorane in že si tam, skupaj z vsemi, v neznani zgodbi, ki postaja iz minute v minuto bolj tvoja. Branje knjige pa je samotno dejanje. Nihče ne bere s tabo. Sam si. Nihče se ne zasmeji na istem mestu, nihče na isti strani ne zajoka. Knjiga je sopotnica samote in samotarjev. Film pa je družabno dejanje, v resnici zabavno tudi takrat, kadar na platnu gledamo kakšno žalostno zgodbo, kajti v kinu jok in smeh vedno delimo še z nekom. Emocije so v kinodvorani kolektivne, zato so smešne reči še bolj smešne in, seveda, žalostne še bolj žalostne.
Spominjam se, da v osnovni šoli učitelji niso marali, da hodimo v Kino dom. Kino je (v zgodnjih šestdesetih letih) veljal za zabavo, ki poneumlja. Argumenti, zakaj naj ne bi hodili v kino, so bili natančno tisti, zaradi katerih je film tako zelo drugačna in tako zelo zanimiva umetnost. Po mnenju pedagoške stroke tistega časa je bil film preveč preprosta zabava, saj slika na filmskem platnu ponuja samo tisto, kar kaže, nič drugega; knjiga in branje pa sprožata plaz domišljije, ki nas sili k razmišljanju … Film je grob in propagira nasilje, so nam razlagali učitelji. Ni resničen, saj prikazuje junake in zgodbe, ki niso življenjske … Film kvari otroke, ker uporablja grde besede, pogovorni jezik … In končno (za tisti čas obvezno mnenje), film, najbolj seveda ameriški, kaže na kapitalistično družbeno ureditev, ki služi zgolj komerciali, poneumljanju človeka, propagira pa vrednote, ki smo jih v naši družbi že zdavnaj presegli …
Vendar, nobene prepovedi niso pomagale.
Kino dom, kamor smo se zatekali v letih sedemdeset, enainsedemdeset, dvainsedemdeset in tako dalje in tako dalje, vse do devetdesetih let, je preživel našo mladost, in socializem ...


Kino dom kot azil.
V dvorano Kina dom sem pobegnil vedno, kadar je bil svet pretežak, prezahteven, krut, krivičen ... Temna dvorana kina je bila zavetje pred svetom, pred tegobami življenja. Dišala je na poseben način. Takšnega vonja nisem srečal nikjer in nikoli več. Kino dom je imel prav posebni duh. Vonj starega lesa, pomešan z vonjavami človeških teles, vonj nekakšne čudne čistilne paste, ki je smrdela po terpertinu, po bencinu, potem je bil tu vonj po težkem prahu, ki je prihajal izza filmskega platna, iz pozabljenih gledaliških kulis, starih kostumov, nad sedeži pa je še lebdel vonj po sladkorju, kandiranem sadju, slanih pečenih bučnicah, in kadar so v dvorani sedeli vojaki iz bližnje kasarne, je bil tu še vonj po vojaških uniformah, vonj vojaških skladišč ... Vse skupaj pa je bilo pomešano, združeno v posebni, enkratni vonj: vonj Kina dom, vonj neke mladosti.
Kadar je šlo vse narobe, kadar se je zadrgnil čas, kadar te punca, ki si jo imel rad, ni marala, kadar so doma izgubljali službe, voljo do življenja, kadar so bile smrti sošolcev, nesreče, samomori v nedeljskih popoldnevi, kadar je padal dež, kadar je bil sneg, nevihta, kadar nisi več vedel kam, kadar te je zapustilo vse, kadar si zapustil vse in se ti je zazdelo, da je svet siv, črn, da ni svetlobe na koncu, da je ne bo, da je življenje, ki ga živiš, ki ga boš živel, zadušljivo, da stiska za vrat ... Takrat si pograbil suknjič, odprl predale, izbrskal drobiž, zatlačil roke globoko v žep, pogledal na uro in odhitel navzgor po ulici, pospešil si korake in zadnjih nekaj metrov celo tekel, kot da tečeš ljubici v objem. Pri Mici, Mariči, Marici, Mariji, Magdaleni si kupil karto, nato si počakal, da se je izza blagajne preselila na hodnik, pred vhod v dvorano (bila je prodajalka kart in biljeterka hkrati, na koncu zadnje predstave pa je tudi pometla med sedeži), s svojo težko roko potegnila za vrv, da je počeno zazvonilo po hodniku, in potem si končno lahko planil v zatohlo in temačno notranjost ... Sedel si v prvo vrsto, osmi sedež, dvignil noge in jih položil na oder pred sabo, in bil si doma. Varen, kot v maternici sanj, prostoru podob in zgodb, ki imajo začetek in konec, ki imajo smisel, pa čeprav izmišljen. Prepustil si se pokrajinam miru in svobode (ki je zunaj Kina dom ni bilo). Svet je ostal pred vrati in zvonec pred kinopredstavo je oznanjal prihod varnih celulojdnih sanj, ki so vsaj za dve uri bile resničnejše od življenja.

Kino Dom in tovariš Tito.
Nekoč me je nekdo vprašal: "Kje si bil, ko je umrl Tito?"
"Pojma nimam," sem skomignil z rameni.
"Ne verjamem. Vsi vejo, kje so bili, ko je umrl."
"Bil sem v kinu." Rečem čez čas. "V Kinu dom."
"In?"
"Nič. Samo v kinu sem bil. Prekinili so predstavo."
"Kateri film je igral?"
"Pozabil sem."
"Res?"
Nisem pozabil. Vrteli so črno-bel film o francoskem odporu. Na programu je bila sicer kriminalka Fantom in skrivnost črnih lilij, pa so program zadnji hip spremenili ... V dvorani Kina dom smo sedeli samo štirje. Ob strani neki upokojenec, ki je takoj, ko so ugasnili luči, zaspal, v drugi vrsti gospa s smešnim klobukom, ki ga niti med filmom ni snela, v zadnji vrsti, na sredini, pa sva sedela jaz in Irena ... Tisti čas sva v Kino dom prihajala vsak dan. Nisva se imela kam dati. Stanovala je v internatu, moji pa so bili ves dan doma ... In tako sva vsako popoldne sedela na prvi predstavi, v zadnji vrsti na sredi, od koder sva imela dober pregled čez vso dvorano. Na prvo predstavo sva prišla tudi zaradi tega, ker je bila takrat dvorana skoraj vedno prazna. Takoj, ko so ugasnili luči, sva zlakotnelo segla drug proti drugem. Biljeterka Mici, Mariči, Marica, Marija, Magdalena je bila, ko je vsake toliko pogledala v dvorano, očarana nad nama. Videla naju je samo do ramen, saj so naju zakrivali sedeži vrste pred in za nama, in zato je večkrat, ko sva odhajala iz dvorane, pohvalila najino zbranost in skoncentriranosti pri gledanju filma (mogoče se ji je zdelo čudno samo to, ker sva ves teden gledali isti film). Midva pa sva takoj, ko so ugasnile luči, začela burno raziskovanje najinih naročij. Zgornji del telesa sva imela povsem pri miru in tudi na obrazu se nama ni videlo, da od pasu navzdol, v senci in zavetju sedežev pred nama, divja nevihta strasti in velika vojna seksualnih raziskovanj ... Tisto popoldne pa so se kmalu po začetku filma v dvorani spet prižgale luči in biljeterka Mici, Mariči, Marica, Marija, Magdalena ... je stopila pred platno z objokanimi očmi ter s tresočim glasom naznanila, da je umrl tovariš Tito. Z Ireno sva čim bolj neopazno uredila naročja in zapustila dvorano. Bila sva popolnoma zaripla v obraz, popolnoma zmedena, s steklenimi pogledi, saj sva bila prekinjena sredi naraščajoče slasti .... V svoji neučakanosti in nepotešenosti sem sošolko in takratno ljubico zvlekel v zaodrje, za filmsko platno sem je povlekel skozi majhna vrata v čakalnici. Ko je ugotovila, kakšni so moji nameni, me je udarila po licu in rekla: "Kako moreš! V tako tragičnem trenutku naše domovine misliš samo na svinjarije! Tako neobčutljiv si! " je bruhnila v jok in stekla iz kina. Sploh se ni zavedala, da je v svoji ogorčenosti spesnila še kar duhovit verz.
Ko sem poklapano tudi jaz zapuščal Kino dom, me je na vratih pričakala biljeterka Mici, Mariči, Marica, Marija, Magdalena ... z rokami na obrazu in z rdečimi, objokanimi očmi. "Vojna bo. Tretja svetovna vojna bo!" je zahlipala.

Razmišljam ... Česa se najbolj spominjam iz svojega otroštva? Iz svoje mladosti, iz svojih osnovnošolskih in gimnazijskih let. Nisem še (preveč) star, čisto mlad pa tudi nisem več. Pridejo časi, ko se je treba malce ozreti nazaj, sploh če "sekajo v tvojem gozdu" - kot je rekel prijatelj pesnik. Spominjanje, spomini, nostalgija za minulim časom ... to so najbrž tiste stvari, ki nas ločijo od drugih živih bitij. Človek je sposoben spomina. Lahko se vrača v preteklost, lahko jo podoživlja (ne more je spremeniti), lahko pa živi z njo tudi v sedanjosti ... In ko se tako prepuščam nekakšni patetični nostalgiji, ko obnavljam ljubezni, dogodke, karambole, popivanja, razočaranja, zanost itd itd izpred tridesetih let, nikoli ne morem mimo kina. Mimo KINA DOM, ki je v mestu mladosti bil moj prostor sanj, moje malo zatočišče pred velikim svetom ...

KINO DOM (prvič)

Navodilo popotniku.
Dragi popotnik, če greš od železniške postaje naravnost, mimo velikega Nemškega doma, ki ga nekateri še vedno imenujejo dom Jugoslovanske ljudske armade, z znano kratico JLA, če greš tako še naprej, samo za nosom in navzgor proti mestu, mimo veleblagovnice, ki jo stari meščani kličejo Škvorecky, čeprav ima zdaj drugačno ime, v resnici je bila nacionalizirana veleblagovnica židovskega trgovca in njegove družine, ki so jo uspešno v taboriščih uplinjali že okupatorji, dokončno nacionalizirali in uničili pa osvoboditelji, no, in če greš še naprej, prideš do gotske katedrale, ki pa stoji na temeljih rimskega svetišča, danes v cerkvi počivajo ostanki velike plemiške družine srednjega veka, ki je najbolj pripomogla k razcvetu mesta, na drugi strani kapele, ki je napolnjena z ostanki razbitih plemiških lobanj, na dvorišču sosednje stavbe, so v zadnji veliki vojni streljali talce (fotografije živih in hip zatem mrtvih žena in mož je z zvonika naskrivaj posnel mestni fotograf, ki je sicer bil specializiran za fotografiranje birmancev, nevest in ženinov), in če pot nadaljuješ še naprej, samo naravnost, mimo mestne hiše, ki so jo slovenski trgovci zgradili kot svoj kulturni dom, da bi tako nemškim prebivalcem mesta pokazali, kako tudi oni lahko postavijo hišo kulture, končno prideš do niza belih, popolnoma nezanimivih, kockastih stavb, ki imajo v pritličju steklene izložbe modnih trgovin Victoria Secret, Elle Mc Percon, Chanel, Roberto Cavali, Prada, Perla ... vsaka druga steklena izložba pa vabi v notranjost različnih bifejčkov, pubov, kavarn z usnjenimi sedeži, medeninastimi obešalniki in uokvirjenimi fotografijami neznanih zvezdnikov z belimi umetnimi nasmehi.
In tako, dragi popotnik, ko prideš do sem, se mesto konča.

Mesto, ki se začne s staro železniško postajo, natančno takšno, kakršne je davno cesarstvo posejalo prav povsod po svoji veliki državi, in se nadaljuje mimo hiš, ki imajo na pročeljih odtisnjen čas in sledove ljudi, se konča na nizu popolnoma belih novodobnih stavb, brez duše in brez oblike, ki so namenjene predvsem razstavljanju izdelkov prodaje.
Bele stavbe simbolno končujejo mesto, postavljajo piko na i času in življenju, ki ga živimo. Trgovine, prodaja, hitra zabava, dobiček, prazne oblike brez vsebine, gladke stene, omejen prostor, avtomobili vseh barv in oblik, nagrmadeni pred stavbami, na pločnikih, za hišami, na dvoriščih, celo v kleteh, v podvozih, nadvozih ... Kot bi se mesto ustavilo pred belimi, kockastimi zgradbami nekakšne moderne arhitekture. Kot bi se čas zaletel v stavbe na koncu mesta in se raztreščil na tisoč nepomembnih koščkov.
Vedno pa ni bilo tako.
Tam, na koncu mesteca, kjer je danes steklena menažerija pisanih cunjic, krošnjarskih izdelkov, prodajaln mehurčkastih pijač in hitre prehrane, je nekoč stal siv, preprost in hrapav zid, na drugi strani zidu pa je domoval kino.
Kino dom.
Kino, ki je bil dom.


Kino dom in skrivnostna vrata.
Na koncu zidu je stala nizka stavba z zelo strmim ostrešjem. Nič posebnega. Nobena posebna arhitektura. Preprosta oblika, enostavna okna, velika dvokrilna vrata in pred njimi bogato cvetoča kostanja; ob strani, na sivem zidu, pa sta bili pribiti vitrini s filmskimi fotografijami in plakati.
Hiša, v kateri je bil kino, je izžarevala toplino doma.
Bila je rumene barve. Na podstrešju je bilo stanovanje za kinooperaterja in njegovo družino. V notranjosti velike veže sta bili blagajni, do katerih si prišel skozi nekakšen koridor, ki ga je z obeh strani omejevala kovinska rdeča ograja. Znotraj kovinske ograje so se v vrsto postavljali obiskovalci, ko so čakali na karte za film V vrtincu ali pa za Gringa in njegovo zlato pištolo, pa za film Rio Bravo, za El Dorado ali pa za Most na reki Kwai, njihovi otroci pa so se lahko gugali na prečkah kovinske ograje med njihovimi nogami.
Kadar si kupil vstopnico, si od blagajne do dvorane lahko šel po dolgem, zavitem hodniku, ki se je tik pred vhodom v dvorano razcepil na dva dela. Drugi hodnik, večji, je namreč peljal na veliko dvorišče, kjer so stale vrste lesenih klopi, postavljene za letni kino. Kino dom je imel tudi letno dvorano, kino pod zvezdami, Poletni Kino dom ...
Če si prišel prezgodaj, si si lahko v prostorni čakalnici, z do stropa veliko litoželezno pečjo, ki jo je biljeterka pozimi kurila z debelimi bukovimi poleni, ogledoval filmske plakate, ki so bili razobešeni vsepovsod po stenah. Plakati so bili stari, črno- beli, že zelo dolgo jih ni nihče zamenjal, bili so tam, uokvirjeni in pod steklom, ki so ga skozi desetletja temeljito pokakale muhe ... Plakati Pickford – Fairbramks studios, Marx brothers, Cecil B.de Mille, The cabinet of Dr Caligari, Mack Sennett's comic touch, Franl Capra's American Dream ... Na koncu čakalnice je bilo stranišče. Eno samo za moške in ženske. Na sredi čakalniškega prostora pa je stala velika in težka lesena miza, okoli nje pa masivne klopi.
V kotu so bila vrata.
Pravzaprav vratca.
Vedno zaklenjena in skrivnostna, sicer pa na debelo pobarvana z oljno zeleno barvo. Videlo se je, da vrat že leta ni nihče odpiral.
In ko me je nekega zimskega popoldneva, ko v čakalnici ni bilo nikogar, za okni pa je snežilo v velikih belih kosmih, premagala radovednost, sem pritisnil na kljuko in jo močno potegnil k sebi ... Vrata so se vdala in se z rahlim pokom odprla. Po stopnicah sem se vzpel v prostorno zaoderje.
Med filmskim platnom, ki je bilo postavljeno na robu nekakšnega odra (pod njim je bila dvorana), in med steno, kjer so bila vratca, skozi katera sem vstopil (kot Alica v čudežno deželo), se je razprostiral ogromen prostor. Pravi gledališki oder. Ob straneh in po kotih so bile zložene poslikane kulise. Tam so bile tudi škatle s cunjami. Ko sem jih dvignil, se je zaprašilo ... Kot bi spregovorile, kot bi se ujezile ... Stare krinoline, obleke z vlečkami, stezniki, pisane srajce, ki so jih že krepko požrle miši, žametna krila, pločevinaste krone pobarvane z zlato barvo, ki se je luščila, žezla, čaše iz pločevine, polomljeni stoli, okrašeni s raznobarvnimi steklenimi kamni, ki so predstavljali kraljeve prestole ...
Kino dom je bil namreč nekoč pravo gledališče. Pred mnogimi desetletji, skoraj sto let je od takrat, so slovenski meščani zgradili Gledališče dom, ki naj bi tekmovalo z nemško igralsko skupino, ki je domovala v pravem gledališču na drugi strani ceste. Slovensko in nemško gledališče sta si stala nasproti kot dva obraza istega mesta. Nemško gledališče je bilo resnično veliko, s parterjem, ložami, balkonom in stojišči. Slovensko pa je bila mala dvorana bodočega Kina dom. Ko so prišli novi časi in z njimi nova država, je nemška gledališka skupina odšla, njeno mesto v velikem gledališču z ložami pa so zasedli slovenski igralci in tako se je dvorana starega slovenskega gledališča spremenila iz Gledališča dom v Kino dom. Nihče se več ni spominjal tega. Spet je prišla nova velika vojna in z njo smrt stare države in rojstvo nove. Kino dom pa je ostal kino in za velikim belim platnom, ki je zapiral odrsko odprtino, so ostale pozabljene škatle s kostumi, po kotih zložene kulise, nekje je stala celo omara z rjavkastimi fotografijami in orumenelimi plakati z naslovi iger: Deseti Brat, Veriga, Rokovnjači, Veronika deseniška, Grof Herman in celo Hamlet, Romeo in Julija in Macbeth, prekleta igra, katere ime se, po starih gledaliških vražah, na odru ne sme nikoli spregovoriti ... Na fotografijah so bili igralci v smešnih kostumih, nerodnih lasuljah in pretiranih maskah. Postavljeni so bili v patetične poze ali pa v gasilsko vrsto, drug zraven drugega: v prvih dveh vrstah so stale dame in lične gospodične s svetlečimi se očmi, poleg njih mladeniči in gospodje, pred vrstama pa so klečali in ležali najmlajši člani ansambla. Vse je bilo tam. Pozabljeno. Zaprašeno ... Za filmskimi podobami, projiciranimi na belo filmsko platno, so v prahu ždele še neke druge podobe, davno izginule, kot da čakajo, da jih bo nekoč nekdo izbrskal iz škatel in predalov in jih tako iztrgal pozabi.
Takrat mi je postalo jasno, da je velika čakalnica Kina dom nekoč davno bila soba za vaje, morda tudi igralska garderoba, maskirnica, kjer so si igralci lepili umetne brke, rdeče nosove in na obraz risali gledališke obraze ...

Kino dom in zvonec.
Kadar je bila ura godna za začetek filmske predstave, si zaslišal oglušujoč zvok zvonca, ki se je odbijal od sten hodnika in čakalnice. Zven je bil glasen, kot da kliče gasilce, kot da napoveduje potres, vojno, poplave, revolucijo ..., ne pa začetek ljubezenskega filma z Rito Hayworth v glavni vlogi.
Na koncu hodnika, tik nad vrati, ki so vodila v dvorano, je bil namreč na železnem drogu pritrjen velik zvonec, kakršnega lahko vidimo smo na vratih samostanov, mogoče še na šolskih hodnikih prastarih gimnazij. Še najbolj pa je spominjal, po velikosti, še bolj pa po svojem kovinskem, počenem zvenu, na zvon na kakšni cerkvci ...
In res je prišel od tam.
Upokojena biljeterka Mici, Mariči, Marica, Marija, Magdalena ... nihče ni natanko vedel, kako ji je v resnici ime, je večkrat pripovedovala, da je prav ona prinesla zvonec v Kino dom.
Mici, Mariči, Marica, Marija, Magdalena je, ko je že odšla v pokoj, potem še do konca življenja prihajala v Kino dom kot obiskovalka. Videla je prav vse predstave in nekega dne so jo po zadnji predstavi, vrteli so film Kdo se boji Virginije Wolf, našli mrtvo na svojem stalnem sedežu. Zdelo se je, da spi. Glava ji je kinknila na prsi in na obrazu je imela v smrt zamrznjen nasmeh. Njene zadnje podobe, ki so jih videle oči, so bile najbrž podobe Richarda Burtona in Elizabeth Taylor, kako se sredi noči nacejata z viskijem in obračunavata drug z drugim. In prav ona, Mici, Mariči, Marica, Marija, Magdalena, je znala zelo natančno povedati, od kod je prišel zvonec nad vhodna vrata v kinodvorano.
"Prinesla sem ga iz partizanov," je rekla, "požgali smo cerkvico na Svečavi. Tam so v zakristiji mučili in potem ubili našega kurirja. Cerkvica je imela pred vrati obešen zvon. Domačini so verjeli, da če na veliko nedeljo trikrat pozvoniš, se ti izpolnijo vse želje," je govorila Mici, Mariči, Marica, Marija, Magdalena ... "Pozvonila sem in si zaželela, da bi, ko bo konec vojne, delala v kinu v svojem rojstnem kraju, spodaj v dolini pod Svečavo. Želja se mi je izpolnila in zato sem se kasneje, slabo leto po vojni, vrnila na pogorišče ... Zvon je ležal spodaj pod cesto, v travi. S prijateljem, ki je takrat že bil kinooperater, sva naložila zvon na voz in ga pripeljala v Kino dom," je še rekla.
Potem je kmalu umrla.
Na svojem stalnem sedežu.
Zvon pa je ostal in z rahlo počenim, vendar mnogo preglasnim zvenom, ki ni sodil v hodnik kina, pač pa na pobočje nad dolino, vedno prestrašil obiskovalce in jih hkrati povabil v dvorano.

30. 12. 2007
Začetek potovanja. München. Upam, da bom prišel v Berlin pravočasno in uspel dvigniti ključe stanovanja. Letališče je prazno. Kot mrtvo. Pozna se, da bodo prazniki. Tisti, ki so imeli namen odpotovati, so že odpotovali. Samo zamudniki se klatimo po letališču. Slišim jugoslovanščino. Kako super. Včasih, to pomeni pred dvajsetimi leti, mi je bilo zoprno, ko si vsepovsod po Evropi, na železniških in avtobusnih postajah, na letališčih, v kavarnah v bližini železniških postaj, na ulicah Pariza, Dunaja, Rima … slišal jugoslovanščino. Danes se mi zdi pa to prava blaženost. Jugoslavija je mrtva, Jugoslovani pa še dolgo ne bodo izginili z zemljevida sveta.
Kar nekaj nas je, ki čakamo na letalo z odprtim računalnikom. Živimo v času skribomanije. Ljudje pišejo, si dopisujejo, brskajo. Čas brskanja, mailanja. Raje pišemo kot govorimo. Najbrž je pisanje, pisarjenje, pisakanje … način mišljenja. Pisarim, torej mislim.
Potovanje je okno v spoznanje, piše na nekem plakatu pred trgovino z najdražjimi parfumi. Lepa misel, ni kaj. Resnična. Sploh, ker spodaj v drobnem tisku piše, da je to zen modrost. V današnjem času, ko se svet manjša in je potovanje dostopno skoraj vsakomur, ko je potovanje način življenja, lahko tej zen modrosti samo pritrdimo. Ne vem pa, zakaj bi morali pred potovanjem, kjer se bomo zazrli skozi okno spoznanja, kupiti še kolekcijo dragih parfumov.
Moram se vkrcati na letalo za Berlin.
Kava 4 eure, pomarančni sok 6 eurov.

Na letalu poskušam zaspati. Prinesejo mi paketič dobrot. Odprem lično škatlico, na zavihku piše: potovati pomeni odkrivati samega sebe. Malo nižje pa še piše: Dober tek! In še malo nižje je nametanih kar nekaj logotipov velikih evropskih sponzorjev.
Zraven mene sedi ljubiteljice literature. Bere nemško knjigo. Debelo. Na obrazu ima masko nezadovoljstva. Približno takole :-( ki pa je ne spremeni do konca poleta. Pogovor nemogoč . Zaspim. Ko se zbudim, me boli vrat.
V center mesta s taksijem. Prvi vtis dober. Odličen. Zadnjič, kar sem bil v Berlinu, je bil še socializem. Tudi takrat mi je bilo super. Lep Berlin, lep socializem. Lep zimski dan. Mrzlo, pa ne preveč. Hiše nove in novejše. Ogromno se gradi, popravlja, sploh v vzhodnem delu mesta, kjer bom stanoval. Takoj ko razpakiram, grem ven. Na kavo, na čaj, na razgled, na karkoli. Kavarna Gorki park. Spomnim se na super knjigo. Kriminalko o množičnih umorih v vzhodnem delu Berlina. Malo višje je park. Mogoče je to Gorki park? Trupla so že pospravili? Upam. Kavarna je opremljena v duhu sedemdesetih let. Mize, stoli, tapete, slike na stenah, celo pepelniki in skodelice. Vse. Ampak, to niso replike pohištva iz sedemdesetih, to je pravo pohištvo iz sedemdesetih. Super! Punce, ki strežejo pa so od danes. Tudi super.

31.12.2007
Možakar, ki hodi pred mano, ima v roki vrečko. Vsake nekaj korakov seže v vrečko, potegne ven petardo, jo prižge in vrže. Potem nadaljuje pot, ne da bi sploh pogledal, kako je počilo. Hodi in meče petarde. Brez užitka. Mehanično. Sistematično. Množice se zgrinjajo proti Brandenburškim vratom. Tam bo ob polnoči milijon ljudi. Velika večina jih ima v rokah vrečke s petardami. Nekateri pa cele pušelce raket. Tudi ženske. Segajo v vrečke in mečejo petarde. Poka, kot da je vojna. Vsake toliko pridrvi mimo rešilec. Bolj, ko se približujem Brandenburškim vratom, več je kričanja, več je pokanja. Nenadoma se zazrem v skupino, ki nazdravlja s šampanjcem. Moški se nagne nazaj, dvigne steklenico in z višine kakšnih dvajsetih centimetrov v grlo zlije penino. Penina se belo peni, ko mu teče v grlo in za vrat in za srajco. Potem, nenadoma … začne moški tudi bruhati. Bruhne rdečo peno. Očitno je prej pil rdeče vino. Čista čarovnija. Not belo, ven rdeče. Možakar ima zelo izbuljene oči. Bruhne predme, da me rdeča pena rahlo poškropi pod koleni. Super! Odskočim in stopim na prste nekomu za mano. Ženski glas javkne. Ne ozrem se, prebijam se naprej. Rakete pa švigajo proti nebu. Belo navzgor, rdeče navzdol. Smrdi po žveplu. Brandenburška vrata so mogočna. Leta petinštirideset so s te aleje vzletala in pristajala letala. Albert Speer piše v svojih spominih, da je s svojim malim letalom pristal pred Brandenburškimi vrati, ko je šel še zadnjič obiskat Hitlerja. Ne vem zakaj se ne morem znebiti vojnih podob?
Še ni polnoč, pa že takšno veselje. Zavijem v stransko ulico, proti reki. Množice se valijo. Segajo v vrečke in mečejo petarde. Sistematično veselje. Zagledam gledališče. Na drugi strani reke stoji Berliner ensemble. Brechtovo gledališče. Polnoč. Lep pogled ob začetku novega leta. Najlepši.
Ko se vrnem domov, je že krepko novo leto. Gledam skozi okno. Nebo nad Berlinom se svetlika od iskrečega ognja ognjemetov. Ognjemet je oponašanje zvezd, je zapisal prijatelj. Ognjemet nad Berlinom je oponašanje apokalipse, bi rekel bolj pesimističen pesnik. Ob dveh ponoči intenzivnost eksplozij ne pojenja. Mogoče bo treba spet poklicati Američane, da končajo to dolgo noč. Sicer pa super. Biti nekje drugje, videti in vedeti, da je nekje drugje tudi svet.