Kino dom in mladost.
Preden sem vzljubil knjige, sem bil zaljubljen v kino. V film. Babica me je že kot otroka neprestano vodila v kino. Bil sem star tri leta, ko sem bil prvič v kinu, v Kinu dom.
Prve filmske predstave se sicer ne spominjam, prav gotovo pa je bila celovečerna risanka ali serija risank, ki so jih ponavadi v decembru ob štirih popoldne vrteli v kinu. Tako zgodaj so me začeli voditi v kino, da se mi zdi, da kino v mojem življenju sploh nima začetka, da je film, kinodvorana, vonj po sprhnelem in s pasto namazanem podu dvorane Kina dom, v meni že od rojstva.
Doma smo imeli zelo veliko knjig. Največkrat so mi porinili v roke kašno veliko knjigo s slikami, ki sem jo lahko ure in ure listal. Vendar je film kljub vsemu ostal največja in najzanimivejša točka moje rane mladosti.
Kasneje, ko naj bi že bral, tako kot vsi normalni otroci, me knjige sploh niso zanimale, film pa neizmerno. Knjig sem se naveličal. Bile so tam, na dosegu roke in bile so predvsem preveč zapletene. Zahtevale so preveč dela. Branje, prebijanje skozi vrstice, koncentracija, ki je potrebna, da prežvečiš vse tiste dolge, vrinjene stavke, je bila zame, za sedem-, osem-, devetletnega otroka preveč naporna. Film pa je preprost. Usedeš se v dvorano, opazuješ ljudi okoli sebe, različne obraze, ki jih je kinodvorana združila v istem pričakovanju, odvijaš bombone Kiki, luščiš slane, dobro prepečene bučnice in čakaš, da se zatemnijo luči. Potem je zgodba, slika, svetloba, zvok, obrazi čisto od blizu, junaki, kakršnih jih v življenju ni, pa bi si vsi želeli, da bi bili, pokrajine, petje, ples, smešne brce, nevarni padci po stopnicah … In vse to se dogaja pred tabo. Ni ti treba brati, obračati listov, niti treba biti zbran … Film ne zahteva nič, ponuja pa zelo veliko. Ne zahteva truda, ne zahteva, da se ukvarjaš z njim, film se ukvarja s tabo. Knjiga, literatura želi, da se potrudiš zanjo, šele potem ti bo lahko nekaj vrnila. Kino pa te prepriča takoj. Samo gledaš, samo poslušaš, samo prepustiš se skupinskemu užitku, samo prisluhneš utripu dvorane in že si tam, skupaj z vsemi, v neznani zgodbi, ki postaja iz minute v minuto bolj tvoja. Branje knjige pa je samotno dejanje. Nihče ne bere s tabo. Sam si. Nihče se ne zasmeji na istem mestu, nihče na isti strani ne zajoka. Knjiga je sopotnica samote in samotarjev. Film pa je družabno dejanje, v resnici zabavno tudi takrat, kadar na platnu gledamo kakšno žalostno zgodbo, kajti v kinu jok in smeh vedno delimo še z nekom. Emocije so v kinodvorani kolektivne, zato so smešne reči še bolj smešne in, seveda, žalostne še bolj žalostne.
Spominjam se, da v osnovni šoli učitelji niso marali, da hodimo v Kino dom. Kino je (v zgodnjih šestdesetih letih) veljal za zabavo, ki poneumlja. Argumenti, zakaj naj ne bi hodili v kino, so bili natančno tisti, zaradi katerih je film tako zelo drugačna in tako zelo zanimiva umetnost. Po mnenju pedagoške stroke tistega časa je bil film preveč preprosta zabava, saj slika na filmskem platnu ponuja samo tisto, kar kaže, nič drugega; knjiga in branje pa sprožata plaz domišljije, ki nas sili k razmišljanju … Film je grob in propagira nasilje, so nam razlagali učitelji. Ni resničen, saj prikazuje junake in zgodbe, ki niso življenjske … Film kvari otroke, ker uporablja grde besede, pogovorni jezik … In končno (za tisti čas obvezno mnenje), film, najbolj seveda ameriški, kaže na kapitalistično družbeno ureditev, ki služi zgolj komerciali, poneumljanju človeka, propagira pa vrednote, ki smo jih v naši družbi že zdavnaj presegli …
Vendar, nobene prepovedi niso pomagale.
Kino dom, kamor smo se zatekali v letih sedemdeset, enainsedemdeset, dvainsedemdeset in tako dalje in tako dalje, vse do devetdesetih let, je preživel našo mladost, in socializem ...
Kino dom kot azil.
V dvorano Kina dom sem pobegnil vedno, kadar je bil svet pretežak, prezahteven, krut, krivičen ... Temna dvorana kina je bila zavetje pred svetom, pred tegobami življenja. Dišala je na poseben način. Takšnega vonja nisem srečal nikjer in nikoli več. Kino dom je imel prav posebni duh. Vonj starega lesa, pomešan z vonjavami človeških teles, vonj nekakšne čudne čistilne paste, ki je smrdela po terpertinu, po bencinu, potem je bil tu vonj po težkem prahu, ki je prihajal izza filmskega platna, iz pozabljenih gledaliških kulis, starih kostumov, nad sedeži pa je še lebdel vonj po sladkorju, kandiranem sadju, slanih pečenih bučnicah, in kadar so v dvorani sedeli vojaki iz bližnje kasarne, je bil tu še vonj po vojaških uniformah, vonj vojaških skladišč ... Vse skupaj pa je bilo pomešano, združeno v posebni, enkratni vonj: vonj Kina dom, vonj neke mladosti.
Kadar je šlo vse narobe, kadar se je zadrgnil čas, kadar te punca, ki si jo imel rad, ni marala, kadar so doma izgubljali službe, voljo do življenja, kadar so bile smrti sošolcev, nesreče, samomori v nedeljskih popoldnevi, kadar je padal dež, kadar je bil sneg, nevihta, kadar nisi več vedel kam, kadar te je zapustilo vse, kadar si zapustil vse in se ti je zazdelo, da je svet siv, črn, da ni svetlobe na koncu, da je ne bo, da je življenje, ki ga živiš, ki ga boš živel, zadušljivo, da stiska za vrat ... Takrat si pograbil suknjič, odprl predale, izbrskal drobiž, zatlačil roke globoko v žep, pogledal na uro in odhitel navzgor po ulici, pospešil si korake in zadnjih nekaj metrov celo tekel, kot da tečeš ljubici v objem. Pri Mici, Mariči, Marici, Mariji, Magdaleni si kupil karto, nato si počakal, da se je izza blagajne preselila na hodnik, pred vhod v dvorano (bila je prodajalka kart in biljeterka hkrati, na koncu zadnje predstave pa je tudi pometla med sedeži), s svojo težko roko potegnila za vrv, da je počeno zazvonilo po hodniku, in potem si končno lahko planil v zatohlo in temačno notranjost ... Sedel si v prvo vrsto, osmi sedež, dvignil noge in jih položil na oder pred sabo, in bil si doma. Varen, kot v maternici sanj, prostoru podob in zgodb, ki imajo začetek in konec, ki imajo smisel, pa čeprav izmišljen. Prepustil si se pokrajinam miru in svobode (ki je zunaj Kina dom ni bilo). Svet je ostal pred vrati in zvonec pred kinopredstavo je oznanjal prihod varnih celulojdnih sanj, ki so vsaj za dve uri bile resničnejše od življenja.
Kino Dom in tovariš Tito.
Nekoč me je nekdo vprašal: "Kje si bil, ko je umrl Tito?"
"Pojma nimam," sem skomignil z rameni.
"Ne verjamem. Vsi vejo, kje so bili, ko je umrl."
"Bil sem v kinu." Rečem čez čas. "V Kinu dom."
"In?"
"Nič. Samo v kinu sem bil. Prekinili so predstavo."
"Kateri film je igral?"
"Pozabil sem."
"Res?"
Nisem pozabil. Vrteli so črno-bel film o francoskem odporu. Na programu je bila sicer kriminalka Fantom in skrivnost črnih lilij, pa so program zadnji hip spremenili ... V dvorani Kina dom smo sedeli samo štirje. Ob strani neki upokojenec, ki je takoj, ko so ugasnili luči, zaspal, v drugi vrsti gospa s smešnim klobukom, ki ga niti med filmom ni snela, v zadnji vrsti, na sredini, pa sva sedela jaz in Irena ... Tisti čas sva v Kino dom prihajala vsak dan. Nisva se imela kam dati. Stanovala je v internatu, moji pa so bili ves dan doma ... In tako sva vsako popoldne sedela na prvi predstavi, v zadnji vrsti na sredi, od koder sva imela dober pregled čez vso dvorano. Na prvo predstavo sva prišla tudi zaradi tega, ker je bila takrat dvorana skoraj vedno prazna. Takoj, ko so ugasnili luči, sva zlakotnelo segla drug proti drugem. Biljeterka Mici, Mariči, Marica, Marija, Magdalena je bila, ko je vsake toliko pogledala v dvorano, očarana nad nama. Videla naju je samo do ramen, saj so naju zakrivali sedeži vrste pred in za nama, in zato je večkrat, ko sva odhajala iz dvorane, pohvalila najino zbranost in skoncentriranosti pri gledanju filma (mogoče se ji je zdelo čudno samo to, ker sva ves teden gledali isti film). Midva pa sva takoj, ko so ugasnile luči, začela burno raziskovanje najinih naročij. Zgornji del telesa sva imela povsem pri miru in tudi na obrazu se nama ni videlo, da od pasu navzdol, v senci in zavetju sedežev pred nama, divja nevihta strasti in velika vojna seksualnih raziskovanj ... Tisto popoldne pa so se kmalu po začetku filma v dvorani spet prižgale luči in biljeterka Mici, Mariči, Marica, Marija, Magdalena ... je stopila pred platno z objokanimi očmi ter s tresočim glasom naznanila, da je umrl tovariš Tito. Z Ireno sva čim bolj neopazno uredila naročja in zapustila dvorano. Bila sva popolnoma zaripla v obraz, popolnoma zmedena, s steklenimi pogledi, saj sva bila prekinjena sredi naraščajoče slasti .... V svoji neučakanosti in nepotešenosti sem sošolko in takratno ljubico zvlekel v zaodrje, za filmsko platno sem je povlekel skozi majhna vrata v čakalnici. Ko je ugotovila, kakšni so moji nameni, me je udarila po licu in rekla: "Kako moreš! V tako tragičnem trenutku naše domovine misliš samo na svinjarije! Tako neobčutljiv si! " je bruhnila v jok in stekla iz kina. Sploh se ni zavedala, da je v svoji ogorčenosti spesnila še kar duhovit verz.
Ko sem poklapano tudi jaz zapuščal Kino dom, me je na vratih pričakala biljeterka Mici, Mariči, Marica, Marija, Magdalena ... z rokami na obrazu in z rdečimi, objokanimi očmi. "Vojna bo. Tretja svetovna vojna bo!" je zahlipala.
