Razmišljam ... Česa se najbolj spominjam iz svojega otroštva? Iz svoje mladosti, iz svojih osnovnošolskih in gimnazijskih let. Nisem še (preveč) star, čisto mlad pa tudi nisem več. Pridejo časi, ko se je treba malce ozreti nazaj, sploh če "sekajo v tvojem gozdu" - kot je rekel prijatelj pesnik. Spominjanje, spomini, nostalgija za minulim časom ... to so najbrž tiste stvari, ki nas ločijo od drugih živih bitij. Človek je sposoben spomina. Lahko se vrača v preteklost, lahko jo podoživlja (ne more je spremeniti), lahko pa živi z njo tudi v sedanjosti ... In ko se tako prepuščam nekakšni patetični nostalgiji, ko obnavljam ljubezni, dogodke, karambole, popivanja, razočaranja, zanost itd itd izpred tridesetih let, nikoli ne morem mimo kina. Mimo KINA DOM, ki je v mestu mladosti bil moj prostor sanj, moje malo zatočišče pred velikim svetom ...
KINO DOM (prvič)
Navodilo popotniku.
Dragi popotnik, če greš od železniške postaje naravnost, mimo velikega Nemškega doma, ki ga nekateri še vedno imenujejo dom Jugoslovanske ljudske armade, z znano kratico JLA, če greš tako še naprej, samo za nosom in navzgor proti mestu, mimo veleblagovnice, ki jo stari meščani kličejo Škvorecky, čeprav ima zdaj drugačno ime, v resnici je bila nacionalizirana veleblagovnica židovskega trgovca in njegove družine, ki so jo uspešno v taboriščih uplinjali že okupatorji, dokončno nacionalizirali in uničili pa osvoboditelji, no, in če greš še naprej, prideš do gotske katedrale, ki pa stoji na temeljih rimskega svetišča, danes v cerkvi počivajo ostanki velike plemiške družine srednjega veka, ki je najbolj pripomogla k razcvetu mesta, na drugi strani kapele, ki je napolnjena z ostanki razbitih plemiških lobanj, na dvorišču sosednje stavbe, so v zadnji veliki vojni streljali talce (fotografije živih in hip zatem mrtvih žena in mož je z zvonika naskrivaj posnel mestni fotograf, ki je sicer bil specializiran za fotografiranje birmancev, nevest in ženinov), in če pot nadaljuješ še naprej, samo naravnost, mimo mestne hiše, ki so jo slovenski trgovci zgradili kot svoj kulturni dom, da bi tako nemškim prebivalcem mesta pokazali, kako tudi oni lahko postavijo hišo kulture, končno prideš do niza belih, popolnoma nezanimivih, kockastih stavb, ki imajo v pritličju steklene izložbe modnih trgovin Victoria Secret, Elle Mc Percon, Chanel, Roberto Cavali, Prada, Perla ... vsaka druga steklena izložba pa vabi v notranjost različnih bifejčkov, pubov, kavarn z usnjenimi sedeži, medeninastimi obešalniki in uokvirjenimi fotografijami neznanih zvezdnikov z belimi umetnimi nasmehi.
In tako, dragi popotnik, ko prideš do sem, se mesto konča.
Mesto, ki se začne s staro železniško postajo, natančno takšno, kakršne je davno cesarstvo posejalo prav povsod po svoji veliki državi, in se nadaljuje mimo hiš, ki imajo na pročeljih odtisnjen čas in sledove ljudi, se konča na nizu popolnoma belih novodobnih stavb, brez duše in brez oblike, ki so namenjene predvsem razstavljanju izdelkov prodaje.
Bele stavbe simbolno končujejo mesto, postavljajo piko na i času in življenju, ki ga živimo. Trgovine, prodaja, hitra zabava, dobiček, prazne oblike brez vsebine, gladke stene, omejen prostor, avtomobili vseh barv in oblik, nagrmadeni pred stavbami, na pločnikih, za hišami, na dvoriščih, celo v kleteh, v podvozih, nadvozih ... Kot bi se mesto ustavilo pred belimi, kockastimi zgradbami nekakšne moderne arhitekture. Kot bi se čas zaletel v stavbe na koncu mesta in se raztreščil na tisoč nepomembnih koščkov.
Vedno pa ni bilo tako.
Tam, na koncu mesteca, kjer je danes steklena menažerija pisanih cunjic, krošnjarskih izdelkov, prodajaln mehurčkastih pijač in hitre prehrane, je nekoč stal siv, preprost in hrapav zid, na drugi strani zidu pa je domoval kino.
Kino dom.
Kino, ki je bil dom.
Kino dom in skrivnostna vrata.
Na koncu zidu je stala nizka stavba z zelo strmim ostrešjem. Nič posebnega. Nobena posebna arhitektura. Preprosta oblika, enostavna okna, velika dvokrilna vrata in pred njimi bogato cvetoča kostanja; ob strani, na sivem zidu, pa sta bili pribiti vitrini s filmskimi fotografijami in plakati.
Hiša, v kateri je bil kino, je izžarevala toplino doma.
Bila je rumene barve. Na podstrešju je bilo stanovanje za kinooperaterja in njegovo družino. V notranjosti velike veže sta bili blagajni, do katerih si prišel skozi nekakšen koridor, ki ga je z obeh strani omejevala kovinska rdeča ograja. Znotraj kovinske ograje so se v vrsto postavljali obiskovalci, ko so čakali na karte za film V vrtincu ali pa za Gringa in njegovo zlato pištolo, pa za film Rio Bravo, za El Dorado ali pa za Most na reki Kwai, njihovi otroci pa so se lahko gugali na prečkah kovinske ograje med njihovimi nogami.
Kadar si kupil vstopnico, si od blagajne do dvorane lahko šel po dolgem, zavitem hodniku, ki se je tik pred vhodom v dvorano razcepil na dva dela. Drugi hodnik, večji, je namreč peljal na veliko dvorišče, kjer so stale vrste lesenih klopi, postavljene za letni kino. Kino dom je imel tudi letno dvorano, kino pod zvezdami, Poletni Kino dom ...
Če si prišel prezgodaj, si si lahko v prostorni čakalnici, z do stropa veliko litoželezno pečjo, ki jo je biljeterka pozimi kurila z debelimi bukovimi poleni, ogledoval filmske plakate, ki so bili razobešeni vsepovsod po stenah. Plakati so bili stari, črno- beli, že zelo dolgo jih ni nihče zamenjal, bili so tam, uokvirjeni in pod steklom, ki so ga skozi desetletja temeljito pokakale muhe ... Plakati Pickford – Fairbramks studios, Marx brothers, Cecil B.de Mille, The cabinet of Dr Caligari, Mack Sennett's comic touch, Franl Capra's American Dream ... Na koncu čakalnice je bilo stranišče. Eno samo za moške in ženske. Na sredi čakalniškega prostora pa je stala velika in težka lesena miza, okoli nje pa masivne klopi.
V kotu so bila vrata.
Pravzaprav vratca.
Vedno zaklenjena in skrivnostna, sicer pa na debelo pobarvana z oljno zeleno barvo. Videlo se je, da vrat že leta ni nihče odpiral.
In ko me je nekega zimskega popoldneva, ko v čakalnici ni bilo nikogar, za okni pa je snežilo v velikih belih kosmih, premagala radovednost, sem pritisnil na kljuko in jo močno potegnil k sebi ... Vrata so se vdala in se z rahlim pokom odprla. Po stopnicah sem se vzpel v prostorno zaoderje.
Med filmskim platnom, ki je bilo postavljeno na robu nekakšnega odra (pod njim je bila dvorana), in med steno, kjer so bila vratca, skozi katera sem vstopil (kot Alica v čudežno deželo), se je razprostiral ogromen prostor. Pravi gledališki oder. Ob straneh in po kotih so bile zložene poslikane kulise. Tam so bile tudi škatle s cunjami. Ko sem jih dvignil, se je zaprašilo ... Kot bi spregovorile, kot bi se ujezile ... Stare krinoline, obleke z vlečkami, stezniki, pisane srajce, ki so jih že krepko požrle miši, žametna krila, pločevinaste krone pobarvane z zlato barvo, ki se je luščila, žezla, čaše iz pločevine, polomljeni stoli, okrašeni s raznobarvnimi steklenimi kamni, ki so predstavljali kraljeve prestole ...
Kino dom je bil namreč nekoč pravo gledališče. Pred mnogimi desetletji, skoraj sto let je od takrat, so slovenski meščani zgradili Gledališče dom, ki naj bi tekmovalo z nemško igralsko skupino, ki je domovala v pravem gledališču na drugi strani ceste. Slovensko in nemško gledališče sta si stala nasproti kot dva obraza istega mesta. Nemško gledališče je bilo resnično veliko, s parterjem, ložami, balkonom in stojišči. Slovensko pa je bila mala dvorana bodočega Kina dom. Ko so prišli novi časi in z njimi nova država, je nemška gledališka skupina odšla, njeno mesto v velikem gledališču z ložami pa so zasedli slovenski igralci in tako se je dvorana starega slovenskega gledališča spremenila iz Gledališča dom v Kino dom. Nihče se več ni spominjal tega. Spet je prišla nova velika vojna in z njo smrt stare države in rojstvo nove. Kino dom pa je ostal kino in za velikim belim platnom, ki je zapiral odrsko odprtino, so ostale pozabljene škatle s kostumi, po kotih zložene kulise, nekje je stala celo omara z rjavkastimi fotografijami in orumenelimi plakati z naslovi iger: Deseti Brat, Veriga, Rokovnjači, Veronika deseniška, Grof Herman in celo Hamlet, Romeo in Julija in Macbeth, prekleta igra, katere ime se, po starih gledaliških vražah, na odru ne sme nikoli spregovoriti ... Na fotografijah so bili igralci v smešnih kostumih, nerodnih lasuljah in pretiranih maskah. Postavljeni so bili v patetične poze ali pa v gasilsko vrsto, drug zraven drugega: v prvih dveh vrstah so stale dame in lične gospodične s svetlečimi se očmi, poleg njih mladeniči in gospodje, pred vrstama pa so klečali in ležali najmlajši člani ansambla. Vse je bilo tam. Pozabljeno. Zaprašeno ... Za filmskimi podobami, projiciranimi na belo filmsko platno, so v prahu ždele še neke druge podobe, davno izginule, kot da čakajo, da jih bo nekoč nekdo izbrskal iz škatel in predalov in jih tako iztrgal pozabi.
Takrat mi je postalo jasno, da je velika čakalnica Kina dom nekoč davno bila soba za vaje, morda tudi igralska garderoba, maskirnica, kjer so si igralci lepili umetne brke, rdeče nosove in na obraz risali gledališke obraze ...
Kino dom in zvonec.
Kadar je bila ura godna za začetek filmske predstave, si zaslišal oglušujoč zvok zvonca, ki se je odbijal od sten hodnika in čakalnice. Zven je bil glasen, kot da kliče gasilce, kot da napoveduje potres, vojno, poplave, revolucijo ..., ne pa začetek ljubezenskega filma z Rito Hayworth v glavni vlogi.
Na koncu hodnika, tik nad vrati, ki so vodila v dvorano, je bil namreč na železnem drogu pritrjen velik zvonec, kakršnega lahko vidimo smo na vratih samostanov, mogoče še na šolskih hodnikih prastarih gimnazij. Še najbolj pa je spominjal, po velikosti, še bolj pa po svojem kovinskem, počenem zvenu, na zvon na kakšni cerkvci ...
In res je prišel od tam.
Upokojena biljeterka Mici, Mariči, Marica, Marija, Magdalena ... nihče ni natanko vedel, kako ji je v resnici ime, je večkrat pripovedovala, da je prav ona prinesla zvonec v Kino dom.
Mici, Mariči, Marica, Marija, Magdalena je, ko je že odšla v pokoj, potem še do konca življenja prihajala v Kino dom kot obiskovalka. Videla je prav vse predstave in nekega dne so jo po zadnji predstavi, vrteli so film Kdo se boji Virginije Wolf, našli mrtvo na svojem stalnem sedežu. Zdelo se je, da spi. Glava ji je kinknila na prsi in na obrazu je imela v smrt zamrznjen nasmeh. Njene zadnje podobe, ki so jih videle oči, so bile najbrž podobe Richarda Burtona in Elizabeth Taylor, kako se sredi noči nacejata z viskijem in obračunavata drug z drugim. In prav ona, Mici, Mariči, Marica, Marija, Magdalena, je znala zelo natančno povedati, od kod je prišel zvonec nad vhodna vrata v kinodvorano.
"Prinesla sem ga iz partizanov," je rekla, "požgali smo cerkvico na Svečavi. Tam so v zakristiji mučili in potem ubili našega kurirja. Cerkvica je imela pred vrati obešen zvon. Domačini so verjeli, da če na veliko nedeljo trikrat pozvoniš, se ti izpolnijo vse želje," je govorila Mici, Mariči, Marica, Marija, Magdalena ... "Pozvonila sem in si zaželela, da bi, ko bo konec vojne, delala v kinu v svojem rojstnem kraju, spodaj v dolini pod Svečavo. Želja se mi je izpolnila in zato sem se kasneje, slabo leto po vojni, vrnila na pogorišče ... Zvon je ležal spodaj pod cesto, v travi. S prijateljem, ki je takrat že bil kinooperater, sva naložila zvon na voz in ga pripeljala v Kino dom," je še rekla.
Potem je kmalu umrla.
Na svojem stalnem sedežu.
Zvon pa je ostal in z rahlo počenim, vendar mnogo preglasnim zvenom, ki ni sodil v hodnik kina, pač pa na pobočje nad dolino, vedno prestrašil obiskovalce in jih hkrati povabil v dvorano.
