Moja stara mama in Kino dom.
Moja babica je bila tista, ki je ljubila Kino dom. Še kot otroka me je vlekla na popoldanske predstave, in če mi je bil film zelo všeč, sva se na izhodu samo obrnila in šla isti film gledat še enkrat. Imela je osemdeset let in je razumela vse. Ne samo zgodbe, tudi filmski jezik in filmsko pripoved, ki govori z montažo posnetkov, je intuitivno razumela in oči so se ji vedno orosile, ko mi je pripovedovala o nenavadnih srečanjih in slovesih filmskih junakov, o nenavadnih posnetkih, vzporednih montažah, hitrih zasukih, filmski simboliki (junak se poslavlja in jata ptic leti čez nebo), ki je naredila nanjo še posebno močan vtis …
Moja babica ni nikoli nikamor potovala. Njeno življenje se je končalo, ko so pripeljali dedka z Golega otoka in je čez nekaj let umrl. Od takrat je hodila samo še v Kino dom. Nikamor drugam. Bila je brez prijateljev in prijateljic. Njen stik s svetom je bila zgolj pot do kina na robu mesta, pa še to pot je prehodila kar se da hitro, v strahu, da je ne bi kdo ustavil in nagovoril. Zato pa je neskončno uživala v temi kinodvorane. Neizmerno je uživala v neznanih pokrajinah filmskega sveta, v svetu filmskih novic, ki so jih takrat še prikazovali, v velikih mestih, kjer so se dogajale zgodbe na platnu in kamor ne bo nikoli zares odpotovala, kamor si ni nikoli niti želela… Filmi in dvorana Kina doma so ji nadomestili svet.
Film ljubijo ljudje, ki nimajo nič, saj jim film za hip lahko ponudi vse … In tudi moja babica je bila ljubiteljica filma zato, ker je rada sanjarila, ker je bila po značaju sanjač … Film imajo radi ljudje, ki imajo domišljijo. Ljudje, ki so v resnici kreativni, pa nimajo toliko moči, da bi svojo kreativnost znali realizirati. Zato jim film vsaj včasih odpre nebo.
Lahko bi rekel, da sem se takrat, v kinodvorani, s staro mamo ob sebi, naučil razmišljati o življenju kot o filmu. Življenje je zame postalo samo serija podob, kadrov, sekvenc, ki jih doživljaš v temni dvorani na robu mesta ...
Potem je stara mama umrla.
Imel sem dvanajst let. Obiskal sem jo v bolnišnici.
Bila je sama v sobi. Sedel sem na stol poleg njenega zglavja. Ni odprla oči, imel pa sem občutek, da me vidi. Prijel sem jo za roko. Bila je voščena in hladna.
Ne vem, kako dolgo sem jo tako držal in čakal, da se prebudi, ko je v sobo prišla medicinska sestra, me začudeno pogledala in odhitela iz sobe. Čez čas se je vrnila z zdravnikom. Tudi on me je čudno gledal. Potem pa je stopil k meni in rekel, da lahko izpustim roko. Zakaj? Sem ga vprašal. Ker je mrtva, je odgovoril. Medicinska sestra je stopila k zdravniku in rekla: Oprostite, gospod doktor, toliko dela je bilo ... Jaz sem kriva, vem. Morala bi jo pokriti že zjutraj.
Kino dom in začetek konca.
Deževalo je in pritekel sem do Kina dom. Dež me je ujel tik pred kinom. Z vso težo sem se naslonil na vrata. Niso se odprla. Na vratih je pisalo: Kino dom začasno zaprt. In tako je ostalo dolgo, zelo dolgo časa.
Odselil sem se v drugo mesto, začel obiskovati druge kinodvorane. V malo mesto, v Kino dom se nisem več vračal.
Kadarkoli pa sem se spomnil na babico, sem se spomnil tudi na njen najljubši kraj na svetu, kot je rada imenovala svoj kino, Kino dom. Spraševal sem znance, ki so večkrat potovali tja. Povedali so mi, da je zdaj v kinu center za brezdomce. Iz dvorane so odstranili sedeže in vanjo postavili postelje. Na odru, tam, kjer je bilo nekoč belo filmsko platno, pa so uredili razdeljevalnico hrane.
Potem sem bral v časopisu: Brezdomec zaklal tovariša.
V Kinu dom, ki je postal dom za brezdomce, je neki J. P. v navalu jeze, ker mu je M. R. brez dovoljenja in naskrivaj izpraznil steklenico vina, pograbil šilo (J. P. je bil nekoč čevljar v propadli socialistični tovarni, pri petdesetih letih je izgubil službo in je tako pristal v Kinu dom), in do smrti zabodel brezdomskega tovariša. Zaklani brezdomec J. P. je na kraju dogodka, sredi izpraznjenega parterja kina, izkrvavel. Ker se je to zgodilo ponoči in ker nihče ni videl krvave drame, storilec, brezdomni in brezposelni čevljar J. P. pa je po dejanju zaspal, takoj ko je legel v svojo posteljo, so zločin odkrili šele naslednje jutro.
Tako se je v prostor gledališča, kjer so nekoč igrali Shakespeara, Jurčiča, Cankarja in Goetheja, kasneje pa vrteli filmske komedije, drame, vojne filme, filmske dnevnike in risanke, naselila prava in resnična smrt.
In kadar se zgodi resnična smrt, se iluzija umakne. Sanje se izgubijo. Resnična smrt razblini spomine. Resnična smrt stopi na mesto sanj in sanje umrejo.
Kino dom, dom za brezdomce, so kmalu po tragičnem dogodku zaprli.
Kino dom in njegov dokončni konec.
Ko sem nekoč obiskal mestece svoje mladosti, sem po isti ulici kot nekoč poiskal pot do Kina dom.
Okna so bila razbita, hiša izpraznjena. S strehe so že odstranili strešnike. Kino dom so pripravljali na rušenje. Poskušal sem priti v stavbo, da bi si še enkrat ogledal dvorano. Nisem mogel. Vsi dohodi so bili zabiti z deskami. Zaradi narkomanov mi je rekla trafikantka v bližnji trafiki.
Ob zidu, na katerem so nekoč visele vitrine s plakati in fotografijami filmskih predstav, je stal velik smetiščni kontejner. Do vrha je bil poln smeti. Zagledal sem strgane plakate, ki so nekoč viseli v čakalnici kinodvorane. Pobrskal sem med smetmi. Našel sem fotografijo ... Bila je rumenkasta fotografija iz neke stare gledališke predstave. Moški s puško grozi mlademu dekletu. Dekle kleči in v mili prošnji vije roke nad obrazom. Moški ima velike umetne brke in namrščen obraz. Dekletov obraz je spačen v bolečini ... Vse je pretirano, patetično ... Davna fotografija iz neke davne in pozabljene gledališke predstave. Stopil sem na prste in poskušal še globlje seči v kontejner. Videl sem, da je med smetmi še več fotografij gledaliških predstav in še veliko starih filmskih plakatov. Sklenil sem, da bom šel po avto, ga parkiral pred kontejnerjem in rešil gledališke fotografije in filmske plakate ... Rešil bom Kino dom pred izginotjem, pred popolno pozabo ...
Šel sem po avto.
Ko sem se vrnil, kontejnerja ni bilo več.
Vedno zamudimo. Smrt nas vedno prehiti.
Navodilo popotniku – zadnjič.
Rumeno stavbo so podrli in na njenem mestu zgradili niz belih, popolnoma nezanimivih kockastih stavb, ki nimajo preteklosti, ki nimajo prihodnosti, zato pa imajo v pritličju steklene izložbe modnih trgovin Victoria Secret, Elle Mc Percon, Chanel, Roberto Cavali, Prada, Perla ...
Hiše umirajo kot ljudje.
Tudi zanje velja zakon pozabe. In kadar jih pozabimo, z njimi pozabimo tudi del svoje preteklosti, svojega življenja.
Takrat hiše umrejo dokončno.
Zato, popotnik, če greš od železniške postaje naravnost, samo naravnost, mimo Nemškega doma, mimo veleblagovnice Škvorecky, mimo gotske cerkve, ki stoji na temeljih rimskega svetišča, in če pot nadaljuješ samo še bolj naravnost, mimo mestne hiše, in še naprej ... boš prišel do konca mesta.
Tam ni ničesar več.
