V zadnjem mesecu sem dobil kar nekaj novih slovenskih dramskih besedil. Nekaj so mi jih v branje poslali prijatelji, nekaj pa mladi, še neuveljavljeni avtorji, ki vedo, da se ukvarjam z gledališčem in si želijo kakšen praktičen nasvet. Moram priznati, da je večina teh tekstov prav dobrih. Predvsem so dobra tista dramska besedila, ki so mi jih poslali moji gledališki in literarni prijatelji. Ne bom omenjal imen (mogoče ne bi bilo spodobno), vendar besedila so res dobra. Ravno danes ponoči sem bral igro v verzih, ki je tematsko, dramsko in jezikovno prav izvrstna. Pred nekaj tedni pa mi je moj pesniški kolega dal v branje svoj dramski prvenec, ki me je presenetil in mi še zdaj "ne da miru". Večina mlajših avtorjev pa se potoži, da jih umetniški voditelji slovenskih gledališč ne jemljejo resno, da jim niti ne odgovorijo, da se jih izogibajo ali pa, da so arogantni; eden mi je celo napisal, da so njegovo besedilo v gledališču celo izgubili. Kar je res grozno. Nevljudno. Neprofesionalno. Samozadostno. Če kdo potrebuje nasvet, ga prav gotovo mlad dramski avtor, ki ponavadi nima nikakršnih odrskih izkušenj.

Sicer pa mislim, da se slovenska dramatika razvija. Prepričan sem, da je prav zdaj v strmem vzponu. Če se spomnimo minulih gledaliških sezon (pet, deset let nazaj), v repertoarju slovenskih gledališč včasih v vsej sezoni ni bilo slovenskega dramskega besedila. Nezaupanje do slovenske dramatike je bilo v nekaterih sezonah popolno. Gledališča so raje posegala po slabih in slabših besedilih angleških avtorjev, namesto, da bi pogumno dala možnost slovenskemu dramatiku, da bi se preizkusil na odrskih deskah in tako razvil in izboljšal svoj talent. Danes pa skoraj ni gledališča, ki ne bi v sezoni imelo na programu slovenskega besedila. Poglejmo samo prihajajočo gledališko sezono! V nekaterih gledališčih imajo na programu celo več slovenskih besedil. In to je dobro! Zelo dobro! Slabše pa je, da med njimi ni mladih avtorjev, ni novih imen. Izjema je morda mlada in talentirana dramatičarka TINA KOSI, kateri je SLG Celje ob koncu letošnje sezone uprizorilo odlično in še kako aktualno besedilo TO TI JE LAJF. In pa dramatičarka Kim Komlajnec, kateri bodo uprizorili igro v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Kot sem že zapisal, mi mladi avtorji večkrat pošiljajo svoja besedila, v upanju, da jih bom lahko spravil v odrsko življenje (za kar nimam moči, o tem odločajo gledališki voditelji in voditeljice), zato vem, da imamo na slovenskem kar nekaj dramatikov, ki dobro pišejo in bi si njihova besedila na vsak način zaslužila odrsko preverbo. Dramsko besedilo namreč v resnici zaživi šele na odru. Šele v odrskem življenju lahko dramatik preveri svojo besedo, se nauči dramske funkcionalnosti, zakonitosti žive dramaturgije. Ni naključje, da je angleška dramatika najboljša, najbolj razvita, najpopularnejša ... Angleška gledališča gojijo svojo dramatiko že stoletja, z njo že od Shakespearjevih časov reagirajo na življenje in svet. Gledališče je namreč najbolj živa umetnost. Dramska besedila, ki ostajajo na papirju kar hitro odmrejo. Tudi če so tiskana v revijah (žal dramatiko, razen Sodobnosti, slovenske revije sploh ne objavljajo), to samo na videz podaljša njihovo življenje. Bralna kultura dramskih besedil je na slovenskem popolnoma nerazvita. Bralci je niso navajeni brati, tako da je dramatika, tiskana v knjigi, zelo zelo redek gost slovenskega založništva. In tako mlad dramatik velikokrat obupa na poti do gledališkega odra. Kar nekaj jih poznam, ki dram, kljub nadarjenosti, ne pišejo več. Obstanejo zgolj zelo trmasti in pa tisti, ki si nekako uspejo priboriti zaupanje gledaliških liderjev.

Vendar: vse le ni tako grozno. Slovenska dramatika se prebija. Temu so pripomogle tudi dramske delavnice in pa natečaji. Najboljši so tisti anonimni (ki pa jih ni veliko). Da pa bi bil razvoj slovenske drame hitrejši, efektnejši, da bi domača gledališka igra pridobila tudi zanimanje in zaupanje publike, pa bi slovenska dramatika potrebovala svoje gledališče. Nekoč je novim slovenskim igram bilo naklonjeno in tudi namenjeno Gledališče Glej, gledališče Pekarna, še prej Oder 57, kasneje Mala drama in tudi nekateri drugi slovenski komorni odri, ki pa so s časom postali, kar se repertoarja tiče, podobnim velikemu odru, samo da so uprizarjali igre z manjšo zasedbo. Spominjam se dramatika in pisatelje Andreja Hienga, ki je ob ustanovitvi malega odra v celjskem gledališču (danes Oder pod odrom) rekel, da ga ustanavlja predvsem zaradi slovenske dramatike.

Slovenska dramatika ne potrebuje takoim. bralnih uprizoritev. Potrebuje prave, ambiciozne uprizoritve, dobre režiserje, dobre igralce. Se pravi, da potrebuje podporo države. ki bi morala podpreti ustanovitev takšnega gledališča.

In smo spet tam! Pri kulturni politiki, ki bi se zavedala pomembnosti slovenske dramatike in bi jo tudi znala in hotela podpreti. Žal pa je slovenska kulturna politika zgolj in vedno bolj samo politika.

Prepričan sem, da slovenska dramatika, za razvoj in rast, potrebuje predvsem svoje GLEDALIŠČE.

Talentov ima zadosti!