ZLATKO ŠUGMAN
O gospodu igralcu Zlatku Šugmanu bi moral napisati veselo zgodbo. Tudi v tem žalostnem trenutku za njegovo cenjeno družino, za gledališke prijatelje in za slovensko publiko, kateri se je ves razdal, mi pridejo na misel sami veseli in radostni spomini. Pa ne zato, ker bi bil gospod Zlatko Šugman tako zelo vesel človek, prej bi lahko rekli, da je bil v svojem zasebnem življenju vedno rahlo otožen, melanholičen, razmišljujoč, filozofski ... pač pa zato, ker je z gledališkega odra, s televizijskih ekranov, filmskega platna in radijskih valov vedno žarčil neizmerno življenje, pa naj so bile njegove vloge zabavne ali globoko tragične. Njegova umetnost je bila živa kot življenje. Zato je zgodba igralca in gospoda Zlatka Šugmana vesela zgodba nekega neizmerno ustvarjalnega življenja.
Ne spominjam se, kdaj sem ga prvič videl. Na televizijskem ekranu in na filmskem platnu najbrž že zelo zgodaj, še kot otrok, na odrskih deskah, v živo¸ pa sem ga videl prvič v predstavi Neila Simona Večna mladeniča leta 1975, ko je Mestno gledališče gostovalo v Celju. Takrat sem bil star sedemnajst let in ta preprosta, vendar iskriva komedija, v kateri je Zlatko Šugman ob Vladimirju Skrbinšku igral enega od večnih mladeničev, me je za vedno začarala v gledališče. Še danes se spominjam situacij, celo besed, stavkov, obrazov, reakcij, mimike, neskončne človečnosti, mehkobe in trme dveh starcev, ki nočeta, pa vendar morata živeti skupaj ... Danes se mi zdi naslov predstave Večna mladeniča še posebej pomenski. Umetnost gospoda Zlatka Šugmana je večna in v njej bo ostal vedno mlad in vedno živ. Na nek simbolen način večni mladenič, kajti z življenjskostjo in neposrednostjo likov, ki jih je ustvaril, se je znal gledalcu živo in za vedno vtetovirati v meso spomina ...
Zadnje dni si nisem mogel kaj, da se ni bi pogovarjal o njem. Pa ne samo z gledališkimi kolegi (v operi smo dvignili čašo v njegov spomin), tudi z ljudmi iz moje ulice, iz mojega bifeja, iz moje trgovine sem se pogovarjal o njem in prav vsak se je živo spomnil kakšnega njegovega lika, pa čeprav samo v bežnem detajlu. Ja, gospod Zlatko Šugman je imel čarobno moč, da se je naselil v naših dušah in ni ga bilo mogoče pozabiti.
So ljudje, ki jih poznamo od vedno, ki nam že od vedno s svojo umetnostjo napolnjujejo življenje. Enostavno so tu in so samoumeven del našega bivanja. In gospod Zlatko Šugman je bil točno takšen človek. Z njegovo umetnostjo so rasle generacije. Ni bil samo odličen umetnik, temveč je z odra žarčil še neizmerno nalezljivo ljubezen do gledališča in prepričan sem, da nisem edini, ki ga je Zlatko Šugman doživljenjsko okužil s to prelepo in kruto umetnostjo. To pa je najbrž največ, kar lahko poleg umetnosti umetnik zapusti svetu. Nove učence. Ljudi, ki mu sledijo v njegov poklic.
Imel sem to čast, da sem lahko nekajkrat delal z njim. In to v času, ko je mnogo vlog odklonil, ko se je trdil, da bi mu verjeli, da ga gledališče ne zanima več. Uspel sem ga nekako prepričati in trenutkov na vajah se živo spominjam. Dano mi je bilo, da sem ga lahko opazoval, ko so nastajale njegove vloge. Kakšno delo in premislek je bil skrit za vsako njegovo gesto, za vsakim spregovorjenim stavkom! Misel, ki jo je spregovoril, je bila vedno podoba, vedno je odražala še nekaj več. Ves svet! Hkrati pa je bila vedno naravna, topla tudi v ostrini in vedno neskončno človeška. Na vajah sem občudoval njegovo znanje in pa njegovo neizmerno potrpežljivost in velikodušnost do mojih včasih nespretnih predlogov in napotkov. Od njega sem se veliko naučil. Pa mu tega nisem nikoli povedal. Zdaj mi je žal.
Večkrat sem ga hodil gledat v zaoderje. Gledal sem ga izza šepetalske kabine na odru njegovega Mestnega gledališča ljubljanskega in videl sem, kako so med njim in avditorijem speljane nevidne niti. Z nevidno močjo je vodil publiko od stavka do stavka, od misli do misli, od diha do diha. Avditorij se je spreminjal v njegov inštrument, na katerega je igral tako, kot se je njemu in njegovemu liku zdelo prav. In v trenutku največjega igralskega zanosa sta se avditorij in igralec združila v eno. Veličasten trenutek velikega gledališkega maga. Takrat sem začutil, kakšno čarobno moč ima igralčeva igra. In kako pomembno je, da ljubimo to, kar počnemo. Ko je odhajal z odra, sem videl njegove oči, ki so zadovoljno žarele. Kljub vsemu je bil zmagovalec v ljubezenskem dvoboju, kjer ni poražencev in ni zmagovalcev ... Bil je srečen. Ob vsem tem pa je najbolj fascinantno pravzaprav to, da je gospod Zlatko Šugman užival tako v preprostih igrah, ki jih je igral s takšno zavzetostjo, kot da igra Shakespearja, kot v zahtevnih dramah, ki pa jih je oživljal, kot da igra popolnoma enostavne igre. In najbrž je to ena izmed bistvenih skrivnosti njegove umetnosti.
Čeprav sva sodelovala, se nikoli nisva tikala. Večkrat mi je predlagal naj ga vendarle tikam, pa nisem mogel. Preveč sem ga cenil. Preveč sem ga občudoval. Najino tikanje sem nekako prelagal na prihodnost. Imel sem ga za rezervo najinega bodočega prijateljstva. In zdaj te prihodnosti ne bo več ... Večkrat sem njemu in njegovi soprogi, cenjeni igralki Maji Šugman, obljubil, da ju bom obiskal na vikendu, kjer je Zlatko kuhal odličen šnops. Tudi ta obisk sem prelagal tako dolgo, da sem zamudil. Zdaj mi je žal.
Dragi Zlatko, ne da bi ti to vedel, si bil moj gledališki oče.
In kadar nas zapusti nekdo, ki smo ga imeli zelo radi, nas boli in žal nam je, ker smo bili premalo z njim, ker mu nismo vsega povedali, kar smo mu hoteli, ker ga nismo dovolj natančno poslušali in ker zdaj vsega tega ne bomo mogli nadoknaditi. Tako je zdaj meni.
Na koncu bi moral zaključiti s kakšno mislijo iz kakšnega velikega dramskega besedila, najbrž iz Shakespearja ali pa vsaj iz Cankarja. Pa njemu to ne bi bilo všeč. Tudi ta zapis bi moral biti vesela zgodba o večnem mladeniču igralskega poklica, o angelu v nizkem letu, ki se nas je dotaknil s svojim talentom kot s perutnico in je potem odletel dalje, mi pa smo ostali tu, obžarčeni od njegove luči in zato bolj srečni ... Tudi ta primerjava bi se mu najbrž zdela preveč patetična. Zato naj bo za zaključek zgolj misel, ki se mi je utrnila, ko sem v dnevu njegovega odhoda iz zemeljskega gledališkega sveta, ko nenadoma zagledamo človekovo zgodbo v končni in dokončni podobi, razmišljal o njem ...
Zdi se mi, da je igralec Zlatko Šugman poosebljal tisto skrivnost gledališča, zaradi katere je gledališče minljivo kot življenje in hkrati močnejše od smrti ...
Ne vem, če je to res. Vem pa, da je moje življenje bilo zaradi njega in njegove umetnosti lepše in bogatejše. To pa zagotovo.
Hvala ti.