Verovanja in mitologija.
Vedavštvo=Vedavki=Duhovi.
Včasih so ljudje pojave, ki si jih niso znali razložiti ( npr. svetenje močvirskega plina ponoči ), pojasnili s pojavom duhov, ki so ponoči hodili naokrog. V cerkljanskem narečju se je za te duhove uveljavil izraz VIDAUNKI.
Zgodba izspod peresa Čižmarjevega Toneta davnega leta 1884.

Kakor vemo iz zgodovine, stvarjali so si stari Slovani to drugi narodi svoje krive bogove in so jim pripisovali božje lastnosti. V poznejših letih, ko se je prava vera med narodi razširila in utrdila, so krivi bogovi zgubili svojo veljavo in njih češčenje je ponehalo. Nekaki ostanki nekdanjih božanstev so se vendar še do novejših časov ohranili. Ljudska domišljija si je tudi v poznejših letih stvarila neka bitja, katerih sicer ne pobožuje, a pripisuje jim vendar neke čeznaravne moči in zmožnosti. Tudi Slovenci ne delajo v tem obziru izjeme. Dasiravno so bajke o vilah, rojenicah, vedavkih, volkodlaku itd. lastne Slovanom in Slovencem sploh, si vendar različni kraji samo nenekatera teh izmišljenih bitij bolj živo predstavljajo in to dostikrat glede na lego kraja. Po nekaterih krajih je bolj razširjena prazna vera o volkodlaku in njegovi kervoločnosti, po drugih zopet o vilah in rojenicah ; a na Cerkljanskem si je ljudska domišljija najbolj živo opisala vedavke in njih čeznaravne moči. Po ljudski domišljiji ali prazni veri nastopi nesrečna usoda, katera je določena kakemu človeku, da bo moral zraven od Boga danega mu življenja prenašati le življenje vedavka, že z njegovim rojstvom. Ta žalostna usoda vedavštva mu je namenjena za celo življenje, ako ga poseben slučaj te nadloge ne oprosti. Pravijo, da ljudje svoje dušne in telesne darove in prednosti že seboj na svet prinesejo. Tudi vedavki prinesejo po ljudski pravljici že z rojstvom svojo vedavško prednost na svet, ali bolje rečeno neko znamenje, katero kaže, da jim je določeu vedavški delokrog in ki jih razlikuje od druzih navadnih ljudi. To znamenje je neki čuden zob, v katerem tiči vedavška moč. Ako bi človek ta čudodelni zob hitro pri rojstvu zgubil, to je ako bi mu ga kdo odvzel, odvzeta bi mu bila s tem tudi vedavška moč in postal bi navaden človek. Zato priporočajo nekateri babjeverci, naj bode prva skrb vsaki materi in vsaki babici, da novorojencu v usta pogleda, ter da mu hitro zob izdere, ako mu ga je narava podelila; s tem je rešen po njih mislih vseh nadlog in težav, katere bi ga pričakovale. Ta nauk se po mnenji babjevercev preveč zanemarja zato menijo, da imamo še vedno toliko vedavkov. Mladi vedavk ostane, kakor gerški mladenič, do sedmega leta doma, pri svojih stariših, brez vsakega znamenja glede določenega mu prihodnjega poklica. Vedavške zmožnosti, katerim daje moč čudodelni zob, najbrže niso še razvite, so še slabe. S sedmim letom pa je končana doba vsakdanjega navadnega življenja; zanaprej je odločeno takemu človeku tudi drugo življenje, katero ga tira pod jarem drugih moči. Stari vedavki vedo po ljudski pravljici dobro za vsakega svojega sobrata in kedaj ima začeti svoje delovanje. Prvi sveti večer po dopolnenem sedmem letu pridejo ti zastareli vedavki na novincev dom in ga vzamejo prvič seboj, pa na tako čuden način, da ga nobeden domačih, ne pogreši. S tem je kakor srednjeveški vitežki mladenič sprejet v družbo svojih sovrstnikov. Kakošno opravilo in kake zmožnosti pa imajo vedavki ? Določena jim je težka in neprijetna naloga. Med tem, ko drugi ljudje po končanem dnevnem opravilu lahko brez skrbi počivajo, morajo oni, kakor ljudstvo pripoveduje, še svoje drugo, vedavško življenje nadaljevati in sicer tako, da se po križpotih med seboj hudo pretepajo. Navadno se to godi, pravijo, v adventnem času, a največo moč da ima kvaterne sobote večer. Veliko pravljic nahaja se med ljudstvom, katere nam to njih trpljenje popisujejo. Večinom so si slične, ker nam pripovedujejo le eno in isto stvar. Za ta slučaj navedem sledeči pravljici. Neki gospodar je imel mladega hlapca, kateri je od dne do dne videzno bolj slaboten postajal. Gospodarju se je to čudno zdelo. Nekega dne sta na polji orala. Pri tej priliki ga gospodar popraša, kako je to, da se od dne do dne bolj suši, dasiravno ne dobiva tako slabe hrane in tudi z delom ni preobložen. Hlapec se izgovarja, da mu tako ne more pomagati, in ako bi mu mogel, bi mu gotovo ne hotel. Gospodar ga sili, naj mu uzrok sušenja razodene, in obljubi, da je pripraviti pomagati mu po svoji moči. Hlapec se sicer brani, a slednjič mu vendar razodene uzrok rekoč"Vidite,jaz sem vedavk in se moram vsak večer z drugo osebo svoje vrste pretepati. Ako vas je res volja, poskusiti me rešiti, držite se mojega naročja. Urežite danes tri leskove mladike in skrite se v tisto bukovo duplo, katero vam je gotovo znano. Jaz pojdem mimo vas v podobi bele megle. Pridem počasi, ker, kakor vidite, moči so mi že opešale. Pustite me mirno mimo iti. Nekoliko za menoj pride druga, črna megla. Ta megla je neka gospa iz devete dežele, katera me preganja. To meglo udarite z vsemi tremi mladikami in ako se vam posreči sem rešen.Gospodar mu obljubi, da hoče poskusiti, zvečer se poda na določeno mesto. Dogodilo in posrečilo se mu je vse prav tako, kakor mu je hlapec naročil — in hlapec je bil rešen. Drugi dan sta zopet orala. Naenkrat ga hlapec popraša, ali sliši kako zvonenje. Gospodar posluša, a ne sliši ničesa. Hlapec mu veli. "Poslušajte čez mojo ramo !"Gospodar ga uboga in res mu neko oddaljeno zvonenje na uho prihaja. Hlapec mu to razloži in reče: »Glejte, to zvonenje prihaja iz devete dežele. Sedaj zvoni gospi, katero ste vi ubili, ko ste mene rešili. Ako bi me ne bili vi včeraj rešili, bi me bila ta gospa v kratkem umorila." 
Druga bajka, katera nam opisuje vedavštvo, je sledeča. Neki mož je imel ženo, katera je v adventnem času vsako noč ustala, odšla in prišla še le zajutra nazaj. Mož je to zapazil in sklenil pozvedeti, kam žena zahaja. Šel je tedaj neko noč za njo. Ko je žena prišla do namenjenega mesta, se je ustavila, a mož je splezal na bližnji oreh. Vedavki so se začeli pretepati, so njegovo ženo raztrgali ter kose po zraku metali. Mož na orehu je eno rebro ujel. Proti jutru so kose zopet zloževali, a ker tistega rebra niso mogli dobiti, so odlomili orehovo vejo in so ji naredili novo rebro. Pozneje ako sta se kedaj prepirala, je mož ženi večkrat nagajal, da ima orehovo rebro. Rekli smo, da so dane po ljudski pravljici vedavkom nenavadne moči. Njim ni noben hrib prestrman. Z enako hitrostjo hodijo po strminah, kakor po ravnem. Dana jim je posebna hitrost, da ko blisk preidejo iz kraja v kraj. Visoko skalovje, globoki propadi, vse to jih nikakor ne zavira, ker ni ga propada, da bi ga ne mogli preskočiti. Pri tem opravilu ima včasih vsak vedavk tudi svojo luč, in ko se snidejo, združijo se vse te luči zopet v eno samo luč. Od tod morda tudi prihaja, da si ljudje svetlobo, katero ob vodah vidijo predstavljajo kot vedavke,marsikedo nam ve pripovedovati, kako so ga vedavki v podobah luči skoro celo pot do doma spremljali. Vedavki večkrat tudi skupaj večerjajo in kar so z lučmi naredili, lahko tudi s skledo napravijo, razdelijo jo namreč in zopet zložijo. Človek jih pri tem opravilu lahko zasači in, ako so mu sicer znani, jih lahko tudi sedaj spozna. Za tak slučaj mu sicer nič zalega ne naredijo, ali gorje njemu, ako bi jih izdal, da bi namreč drugim povedal, katere je v vedavski družbi zapazil. Takega bi pri kaki drugi priliki gotovo brez milosti raztrgali. Tudi o tem imamo bajke, katere je stvarila ljudska domišljija. V prejšnjih časih je potoval neki mož skoz smrekov gozd. Prišel je do mesta, kjer s ti se dve poti križali, in tukaj je naletel na vedavke, ko so ravno večerjali. Ko ga ti zagledajo, razdelijo veliko skledo, katera je stala na sredi, na dva dela, odmaknejo kosa na obe strani poti ter pustijo moža po poti naprej. Predno pa odide, mu ostro zapretijo, da bo gorje njemu, ako jih izda. Mož jih sicer ni izdal, ali v svoji neprevidnosti se je vendar toliko izrazil, da jih je videl, in tudi za ta majhen prestopek je bil kaznovan, Tisti mož je pozneje enkrat zopet na omajene vedavke naletel in zaradi prvega prestopka se ga tako nagnali, da je ves moker domov prisopel in je" vsak las imel svoj curk" Druga pravljica. Bila sta pastir in pasterica, katera sta navadno skupaj pasla. Pasterica je nekega dne slučajno naletela na vedavke in kakor otroci, kateri ne morejo nobene reči zamolčati, ,ih je izdala. Bila je zato tudi hudo kaznovana m sicer s tem, da so jo pod nekim orehom na križanji dveh poti raztrgali. Pastir je bil pa na orehu ter je vse to opazoval, in ko so začeli kose po zraku metati, je eno rebro ujel. Pozneje so kose zopet spravljali, ker so jo hoteli oživiti; a ker niso mogli najti enega rebra, so ga iz lesa naredili in pastir je pozneje ubogi pasterici večkrat nagajal, da ima leseno rebro. Čarodejstvo in vedavštvo sta sicer dva različna pojma in vsako trna svoje zastopnike. Vendar ljudska domišljija pripisuje vedavkom tudi čarodejno moč, kakor nam spričuje sledeča pravljica. Živel je ubog oče, kateri je imel tri sinove in eno samo njivo. Enemu izmed teh treh sinov so pripisovali manj duševnih močij, imeli so ga za nekoliko trapastega (neumnega). Nekega dne jim reče oče, naj gredo po svetu, naj pridno delajo, in da tisti, kateri več prisluži, dobi še to, kar on poseda. Prvi se napoti tisti, katerega so imeli za neumnega. Ves dan gre neprenehoma naprej, dokler ga noč ne ustavi, in ker boljega prenočišča ni mogel dobiti, zleze v neko duplo, kjer je hotel prenočiti in prihodnji dan svojo pot nadaljevati. Prav ta čas pridejo k tistemu duplu tudi vedavki in se različne reči pogovarjajo. Neki mlad vedavk je pripovedoval, da v bližnjem gradiči prebiva bolna gospa, katero bi sicer oni lahko ozdravili, a tega da ne zasluži, ker je bila vedno skopa in trdosrčna. Star vedavk se na to oglasi in pravi: "Ako bi dobili belega konja in bi ga ogrnili z odejo in bi potem toliko časa jahali, da bi bila odeja od potu mokra in ako bi bolno gospod to mokro odejo zavili bi gospa gotovo ozdravela."Oni mladenič v duplu je vse to slišal ter je hotel v svojo korist porabiti, kar je zvedel. Gre tedaj na dom bolne gospe ter se ponudi, da jo ozdravi. Seveda so se mu vsi posmehovali; a ker ne odjenja in zaterjuje gotovo pomoč, so se nadležnežu udali. Pripravili so mu belega konja, katerega je on toliko časa jahal, da je bila odeja potna. V to odejo so potem bolnico zavili in res, gospa je ozdravela. Ume se, da so ga za to bogato obdarili in vrnil se je vesel in bogat zopet na očetov dom. Tudi ostala brata, katera sta se hitro za njim napotila po svetu, prideta domov, a ubega in raztrgana, kakor popred. Enemu bratu razodene ta, ki je bil bogat, na kak način je prišel do svojega bogastva. Tudi ta hoče svojo srečo poskusiti. Gre in se spravi v tisto duplo, v katerem je bil prenočil njegov brat. Za nekoliko časa pridejo res vedavki, a jezni in razserjeni; med seboj godernjajo, da jih je moral kdo slišati, ker bolna gospa je ozdravela. Preiščejo vse grmovje in iz dupla izvlečejo skritega brata. Vedavki so sklenili iztrgati mu jezik in dolenje ustnice, da bi ne mogel povedati nič tega, kar je videl in slišal. Najbolj žalostno za takega človeka, kateri je podvržen vedavštvo, pa je to, da ga po ljudski govorici niti smrt ne oprosti tega neprijetnega jarma. Komur je bilo to breme v življenji naloženo, mora ga tudi po smrti prenašati. Imamo tedaj tudi mrtve vedavke. Mrtvi vedavki imajo vse lastnosti in vse zmožnosti živih in sicer še v veči meri od teh in so veliko huji od živih vedavkov. Mrtvi in živi vedavki se ne družijo radi v skupno delovanje ali bratstvo,ker živi vedavki se mrtvih celo boje. Mrtvi vedavki nas spominjajo nekoliko na volkodlaka. Tudi neka bajka nam to sorodnost kaže,dasi je volkodlak na Cerkljanskem popolnoma neznan. Sorodnost zapazimo v sledeči pravljici. Neki mertev vedavk je večkrat zahajal ponoči k ljudem. Čudno pri tem je to, da je vsak človek, pri katerem je bil vedavk, umrl. Ali ga je sam umoril, ali je le iz strahu umrl, tega nam pravljica natanko ne pove. Ljudje so to zapazili. Ko je že deveti človek umrl, so začeli premišljevati, kako bi to zabranili. Šli so tedaj k tamošnjemu duhovnu ter ga prosili pomoči. Zvedeli so tudi, da se tisti vedavk hodi skrivat v zvonik. Duhoven pošlje tri osmošolce v zvonik k zvonovom. Proti jutru zaslišijo ti pod seboj neko šumenje. Pogledajo skrivaj navzdol in zapazijo res vedavka, kateri si je nogovice obuval, a tako čudno, da ko je eno obul, je bila druga noga gola, ko je hotel še to obuti, je bila pa prejšnja gola. Temu smešnemu opravilu so se osmošolci zasmijali, .Vedavk jih zasliši in priteče k njim a v tem trenutku začnejo osmošolci zvoniti mrtvaška zvonenje in  pri tej priči pade vedavk skozi line na pokopališče, zemlja se odpre in ga zagrne. Ljudje so imeli potem  mir. Kakor vidimo, pripisuje tukajšnje ljudstvo vedavkom precej obširno polje, obširen krog delovanja.Se ve, da ne pripovedujejo po vseh vaseh vseh popisanih lastnosti, ampak po nekaterih te, po drugih druge. Tudi ljudstvo pripoveduje te stvari kot pravljice in bajke in ne veruje, da bi bilo res, kar je domišljija rodila. V sedanjih časih bi bilo menda silno težavno dobiti človeka, ki bi imel kot resnico, kar se pripoveduje le za kratek čas ob dolgih zimskih večerih.
19. junij 2018 | Komentarji (2)
Praznovanje ob poroki ob koncu 19.stoletja na Cerkljanskem.
Zgodba izspod peresa Čižmarjevega Toneta davnega leta 1884.

Dandanes se stari običaji večinoma popuščajo in z novejšimi namestujejo,
česar pa ne moremo šteti v kak poseben napredek, ker ravno običaji naših
pradedov so nam pravo zrcalo našega narodnega življenja. Uzrok temu je
večinoma upljiv mest in bolj omikanih trgov na vaške prebivalce. Vendar
dobimo še kraje, kjer novejša kultura ali omika ni še izpodrinila naših
lepih starih navad in običajev. K tem krajem spada s prav majhno izjemo
cel cerkljanski okraj. Ker smo ravno v pustnem času, ko je ženitovanje
na dnevnem redu in daje hrano vsakdanji govorici, morda komu ustrežem,
ako podam sliko tukajšnjih ženitovanjskih običajev. "Jelenkov Miha je
dobil grunte in ta pust se bo ženil" , se nekega dne zažene govorica po
vasi. »Bog ve, s katero ? marsikedo radovedno upraša. Na to važno
uprašanje pa ne ve nihče odgovoriti in tudi Miha bi se mogel še sedaj
tej radovednosti streči. Jelenkov Miha je sin premožnega kmeta in ima za
seboj že trideseti leto svojega življenja. "Dolgo, dolgo je odlašal",
morda kedo poreče. Za naše kraje ni to nič predolgo in nič čudnega, ker
naši judje ne dajo radi gospodarstva prezgodaj iz rok in prav imajo.
Tudi Mihov oče je ostal dolgo časa gluh vsem njegovim prošnjam. Vendar
kaplja na kapljo tudi kamen predolbe; stari se je omočil, izročil mu je
grunte in sedaj se bo Miha ženil. "Koliko bi lahko priženil ?" je Mihova
prva misel ; "katero naj vzamem", njegovo drugo uprašanje; kajti,
odkritosrčno govorjeno, dasiravno mu je ženitev velikokrat na misel
prišla, vendar, katero naj bi vzel, ni pa v resnici še nikedar
premišljeval, ker mi se ne ženimo na medvedovo kožo, dokler je nimamo,
ampak še le tedaj, ko imamo medveda v svoji oblasti. Prepričan je pa naš
Miha, da nobeno teh uprašanj mu ne bo delalo posebne preglavice, ker
njegovi grunti niso zadnji in poleg tega je še precej »brdak" mladenič
(brdak rabijo za lep, prijeten). Masorova Polona je prijetno dekle in
nje oče trden kmet, tam najprvo poskusimo. Snubača Miha že ima, drevi
pojdeta kar snubit. Pri Masorovih so ravno povečerjali in Polona je
začela že klekljati, ko stopita Miha in ujegov snubač v sobo.
Nepričakovano obiskanje je seveda naenkrat vsem jasno. Potica, katero
imajo za tak slučaj v tem času vedno pripravljeno, je hitro na mizi.
Zraven potice se v naglici še skuha in prinese na mizo kaka mesnina,
klobase, ali kaj enacega. Ko ta majhna pojedina konča, prestopijo k
resnemu razgovoru. Snubač, kateri ima v takih rečeh že precej skušnje,
prizadeva se sicer z vso svojo zgovorniško umetnostjo! da bi Mihcu
pridobil nevesto, ali kakor kaže njegova umetnost bo imela malo uspeha,
ker Miha je previsoko poskočil. Dolgo še drug drugemu nasvetujejo,
prigovarjajo, dokazujejo, pa vse zastonj. Masorar se ne uda, Miha neče
odjenjati in odšla sta, ne da bi bila kaj usnubila. Jelenkov Miha je
dobil »škarpeto« (ni usnubil), se drugi dan hitro raznese po vasi.
Mihetu pa to še ni vzelo poguma, "saj Logarjeva Franca tudi ni slabša od
Polone, tje pojdemo drevi", si misli. In res sta šla . Ponavljal se je
prizor prejšnjega večera, samo s tem razločkom, da je snubač v svoje
največje veselje z manjšo zgovornostjo svoj namen vendar le dosegel.
Miha je moral sicer na ceni nekoliko odjenjati, a to nič ne de, dobil je
za to pa bolj berdko nevesto. Sedaj, ko ima nevesto, pojdejo drugi teden
"pravico delat" (ženitovanjska pisma pisat).  Predno je pa stari Jelenko
vso oblast sinu izročil, si je "izgovoril kruh" in sicer na dva načina.
Ako bo sloga, bodo lahko skupaj živeli, ako pa ne, mu morajo vsako leto
dati določeno mero žita, masla, mesnine itd.,.da ne bo treba staremu
Jelenku mladim v zobe gledati. Prišel je zadnji teden pred poroko. Ženin
in nevesta bosta ta teden »vabila nasvatovščino«. Predno nastavita korak
temu opravilu, izbere si ženin "druga", nevesta pa "družico" v pomoč, in
to navadno iz bližnjih sorodnikov, le redko kedaj iz prijateljskih
krogov. Drug in družica sta tedaj večinoma le za poročene imenitni
osebi.Pozabiti pa ne smemo dveh oseb, katerima je povsod odločena
največja čast in prvo mesto, namreč "starešine ali „"velikega očeta" in
"velike matere." Posebno je pa "veliki oče" glava in kralj cele
svatovščine. Po njegovi osebi že naprej sodijo svati in ljudje iz
svatovskih krogov celi značaj in velikost prihodnje svatovščine. A Miha
je vse to dobro vedel, zato se je pa prizadeval, da bi izvrstnega dobil 
in dobil ga je. Drugo mesto zasedejo sosedi. Beseda sosedi ima pa tukaj
ves drug pomen, nego po drugih krajih. Sosedi niso najbliže stanujoči,
ampak tukaj si vsaka hiša izbere kake tri povoljne druge hiše v nekako
prijateljsko zvezo, katerim je tudi dolžnost, da, ako bi kedo iz te
rodovine umrl, mu jamo skopljejo, ga na pokopališče prinesejo in
zagrebejo. To so tedaj naši pravi sosedi. Pri ženitovanju imajo ti
sosedi prednost pred sorodniki. Ti morajo iti (sicer ne pod postavo),
med tem ko sorodniki lahko brez sramote odrečejo. Glede vabilcev ženina
in druga (ali neveste in družice) naj še omenimo, da gotovo nobeden
gospodar ne zamudi prilike, poslužiti ju tisti večer, ko sta prišla
vabit, z dobro potico (beseda potica je popolnoma domač izraz) in
krožnikom polnim mesnine. Ko imata pa oditi, stisne vsak obljubljeni ali
neobljubljeni svat ženinu Mihcu še cel srebern goldinar v pest, ali pa
velik kos svinske krače pod pazduho. Cel pust se bo Miha z njimi masti!
Vabilo je končano. Prišel je zadnji dan pred poroko, Danes pojdejo po
balo. To je zopet dan kateri da radovednim zijalom zopet za celi dan
dosti govorjerna, ali kaj hočemo, vaški obsodbi ne moremo uteči. Danes
zjutraj se je Miha posebno čedno obril, oblekel se v najlepšo obleko,
zapregel dva vola, poklical še kaka dva druga pomagača in šli so na
nevestin dom, kjer jih je zraven bale pričakovalo tudi ukusno
pripravljeno kosilo. Okolo dveh popoldne se po celi bližnji okolici
zasliši strel treh aii štirih patron. "Balo peljejo "enoglasno
zaupijejo  in planejo iz hiš na cesto. In kaj vidijo? Popolnoma nič
novega; to, kar so že stokrat videli. Zraven navadnih reči nas najbolj
zanima nov kolovrat z velikim šopekom na vretenu, kateremu so in to ne
brez premiselka odločili najvišje mesto. Zraven tega zapazimo na vozu
kot del dote tudi nov srp, motiko in druge take reči, katere bo Franca
spomladi potrebovala, še celo "kljekIjarskega polštra" (blazine) niso
pozabili. Poleg voza pa ponosno koraka ženin Miha, kateri sedaj ljudi,
sedaj svojo balo dopadljivo in samozavestno pogleduje, češ; "Jaz sem
Jelenkov, kmetov sin. Bala je srečno domov prišla in se ravno po sobi
spravlja. Navada je tudi, da pri tej priložnosti kak ženin nekoliko
pojoče! Se je tudi Miheta to pripetilo, mi ni znano, ker nisem bil
zraven, prašal ga pa tudi nisem. Vse to, kar smo do sedaj opisali, je
nekako pripravljanje,, ali predženitovanjska doba. Prava doba, ali pravo
narodno ženitovanjsko življenje se začne še le s "krancelnovnim večerom."
"Krancelnov večer"To ime se bode marsikomu zdelo neznano in čudno..
Krancelnov večer ni nič druzega kakor tisti večer pred poroko. Tukajšni
ljudje se najbrž boje da se ne bil kedo od zadnje svatovščine pozabil
potice rezati ali plesati; zato napravijo neko predvajo ali poskušno
prihodnjemu dnevu. Kaj hočemo previdnost je povsod dobra! Že pred mrakom
tega krancelnovega večera je "svatovska soba" popolno preoblečena. Mize
so težko obložene; a soba je še prazna , svatov  še ni, k večemu če kak
"šeškar glavo notri vtakne. Okoli ognjišča, ali bolje rečeno okoli
peči(ker peč ima tukaj dve službi: peči in ognjišča) se vrti toliko
kuharic, da bi bilo težko preračuniti, ali pride na vsako en cel lonec.
Zdaj zadoni na koncu vasi godba — marš (stopaj) — domačih godcev.
,"svate peljejo","zakričijo šeškarji" in jo uderejo naravnost na tisto
stran od koder godba prihaja. Niso se motili! Skozi vas prvi za godci
ponosno koraka oče starešina, svest si svoje današnje časti. Od domačih
je prijazno in z vso spoštljivostjo sprejet. Ko je ta na svojem mestu,
pride na vrsto drug in potem ostali svatje. Seveda vsi z godbo. Sramotno
bi bilo in tega tudi nobeden ne dopusti, da bi kedo brez godbe, kakor
kak ukraden svat, priceptal v hišo (Kaj omenimo, da se na nevestini
strani gode enake ceremonije.) Soba je polna, svatje se posedejo, sklede
prihajajo na mizo in sedaj se vsak posluži tega, kar in koliker mu je
drago in ljubo, Začne pa vse starešina, popred si nobeden ne upa, ker
danes imajo gosti "rešpekt" pred njim. Ko so svatje želodec zadovolili,
odračunijo tudi nogam primeren davek,— čemu bi sicer godci najlepše
"štajriše" (štajerske, njim najbolj navadne plese) zbirali. Cela stvar
se godi precej mirno in tiho. Največ nemira in "šundra" delajo ti sitni
"šeškarji". "Kakošno pleme so pa ti šeškarji?" bo marsikedo prašal. Ker
smo jih že večkrat imenovali, naj tudi nekoliko besed o njih povemo.
,"Šeškarji" so vsi nepovabljeni gostje !Ako rečem, da od otroka v
naročji do starčka s palico v roci spada vse k tej častiti družbi, se
gotovo nič ne pregrešim. Kaj pa delajo? Za vrati in okoli peči se
stiskajo, presojujejo in pričakujejo, da ulovijo od kake strani kak
kozarec vina. Druge naloge nimajo. Sicer pa "šeškarji" morajo biti.
Svatovščina brez šeškarjev je ravno toliko vredna, kakor slavec brez
glasu. In tako se nekateri pri plesu, drugi z razgovorom, tretji z
gledanjem in poslušanjem razveseljujejo vsak po svoji moči pozno v noč
.Polnoči je ravno odbilo. Ženin Miha, katerega smo bili ves ta čas čisto
pozabili, česar pa hvala Bogu ni zapazil, ker je skoraj vedno plesal, je
že popolnoma svatovsko oblečen in naznanja svatovščini; da se podajo na
nevestin dom* Ako še povemo, da ga neko posebno nagnenje, neka
nestrpljivost tako zgodaj tje vleče, mu tega gotovo nobeden ne zameri,
:ker moj Bog, saj tudi nam se ni drugače godilo, a ženinovo opombo so
hitro vsi pripravljeni in tudi res kmalu odidejo. Da se to godi s hrupom
in da jih skoro do nevestinega doma vedno godba spremlja, že razumljivo.
Kljub vsem težavnim  potom dospejo vendar srečno tje. Vrata na
nevestinem domu najdejo trdo zaprta in pri vsakem oknu enega stražnika,
Miha, Miha, kaj bo to!  Oče starešina povsod prvak in voditelj, se hoče
tudi tukaj kot tak pokazati. Pogumno, kakor kak vojskovodja stopi bliže
in v imenu postave zahteva, naj še vrata odprejo!Seveda ostane vse
njegovo ostro zahtevanje brez uspeha, dokler se prebivalci ne
prepričajo, s kom imajo opraviti. Ko se pa porazumejo in spoznajo, da so
le svojci, jim odprejo in kličejo: dobro došli. Sedaj izdelujejo skupno
nalogo krancelnovega večera. Nekateri plešejo, drugi se pogovarjajo,
zraven še godci-šaljivci katero vmes vržejo in to traja ne le do
sončnega vzhoda, ampak še dosti čez . Ob enajsti je napovedana maša in
ura poroke. Sedaj je deseta. Treba bo tedaj končati in se podati proti
cerkvi, Svatje so hitro svatovsko napravljeni in za odhod pripravljeni,
Če šteješ, našteješ jih vse, samo nevesta še manjka. "Oče, kje je
.nevesta?" vpraša starešina. "0, pa bo blez že prišla" , mu ta kratko
odgovori, O Franca!O Franca!"kliče Miha s potrtim glasom. France le ni.
"Skrila se nam je" nekateri oglasijo in zbežijo jo iskat.Res se je bila
skrila  (ljudska navada). Za nekaj trennutkov jo pripeljejo vso objokano
pred svatovski krog.Par tolažilnih besed, pa je kmalu bolje. Sedaj, ko
stoji cela svatovščina v pražnji obleki pred nami, vidimo
najlepše,kakošnja je njihova oprava. Obleka je navadna; seveda
najlepša.Ženin,starešina in drug imajo neko prednost ah neko posebno
znamenje okoli klobuka, namreč širok rudeč pajukelc (trak) in veliko
večje šopke, drugi imaju manjše šopke a seveda vsi za klobukom. Na
ženski strani n posebnih znamenj.Odpravljajo se. Prvi stopajo godci,
kateri piskajo nepretrgano da jim ze krv v glavo  sili, celo do cerkve.
Sploh jim je godba eden najvažnejših faktorjev !Za njimi pridejo možki
svatje in sicer v prvi vrsti  starešina, ženin in drug. Ženin je v
sredi. Za temi korakajo ostali svatje. Na to pride ženski oddelek v
ravno istem redu. Ženski in možki svatje so tedaj ločeni. Cela hvatovska
družba se pomika v popolnem neredu, kakor čeda na pašo; vendar pa to nič
ne de, saj v cerkev so vendar le srečno prišli, kjer se je Mina za vedno
zvezal s Franco. Maša je končana in ljudstvo rado vedno rije iz cerkve.
Pred cerkvijo jih že pričakujejo godci.Ko so vsi svatje zbrani, zaigra
godba in hajd naprej; a ne na dom, ampak naravnost v vaško krčmo. Družba
pe pomika po prejšnem načinu. Miha tudi sedaj ni tako srečen, da bi
mogel stopati poleg svoje ženice, ampak zopet so ga potisnil med
starašino in druga. V vaški krčmi kjer je tudi pripravljena nekaka
pojedina, se vrši vse po prejšnjem redu, samo dase še večji tropi
šeškarjev porivajo od svatov do godcev. Okoli sedme zvečer se zopet cela
družna vzdigne in jo ureže naravnost na ženinov dom.No, tukaj se je še
le ogenj vnel v največji meri. Da nazadnje marsikatera glava že na mizo
leze da ima marsikedo na nogah že žulje, a da vendar še udriha ob tla,
da imajo godci ustnice že upehane od vednega pihanja, tega mi še
omenjali ni treba, ker se samo ob sebi razme. Petelini so že začeli
peti,bo treba vendar le končati; po božji in človeški postavi bil bi že
skoro čas. Predno se pa razidejo, se odračuni vsakemu svoj del od vsega
tega, kar so na svatovščini užili. Nazadnje se z veliko častjo prinese
na mizo "kolara" (veliko kolo iz pšenične moke). Predno pa začne
starešina kolaro rezati in deliti, razvije se med nje nositeljem in
starešino cel šaljiv razgovor. Ako ga dobro izpeljeta, je ubema v čast.
Zadnji še le pridejo reveži godci na vrsto. Ko, pa oče starešina že
napravi, da bodo morali svatje za godce globoko v žep segniti, saj so se
godci dosti trudili, med tem ko so se drugi razveseljevali.Določi tedaj
precejšno svoto, katero mora vsak svat odšteti. Polovica tu skupne svote
se odšteje kuharicam, a brez vse slovesnosti, med tem ko se pri godcih
to z nekako častjo zgodi.Pukrijejo namreč štiri ali  pet krožnikov. Na
eden se denedoločena svota in godec mora paziti, da pravi krožnih
pogodi. Ako pravi zadene je ujema v čast, če ne pa v zasmeh..Pričelo se
je ze daniti, ko svatje odhajajo. Tudi to se ne godi na tihem, ampak
vsakega posebej spremlja nekoliko časa godba. Za nekaj trenutkov je v
hiši prav tako, ko pred kranclovim večerom, samo z razločkom, da se je
družina za eno glavo pomnožila. Hiša ima sedaj novega gospodarja in
srečni Miha mlado ženico. Leto pozneje sem pri neki priložnosti Miha
obiskal.Potica je bila hitro na mizi, Pravil mi je, da s Franco prav
zadovoljno tu mirno živita."Ko bi sam ne videl,bi skoro ne veroval,da je
pri tako srčni izbiranji neveste vendar le toliko srečnih zakonov", mu
opomnim. Resnica je kar praviš.. Glej Tone! Ako poudarjam našo navado,
ni ravno slaba. Ima namreč to prednost, da nas vsaj za nos ne morejo
voditi; med tem ko se ta drugod tako rado prigodi. Pa kaj ti bom pravil,
saj si morda že sam poskusil."Prav imaš, Miha!" mu odgovorim. „Dve reči
ti še želim; da bi stara navada povsod tako dobro zadela, kakor pri
tebi, in da bi tvojih otrok otroci ravno tako praznovali
zenitovanje,kakor ti."Bog daj!" mi še odgovori; poslovila sva se in
nikedar več se nisva videla.
14. junij 2018 | Komentarji (4)
Andrej Kacin rojen 14. novembra 1829 v Otaležu (po domače na Hmenic) kot zakonski sin Gregorja in Ane, rojene Seljak.Aktivno se je udeleževal taborskega gibanja na Primorskem.Leta 1869 je bil izvoljen v odbor Briškega tabora za cerkljanski okraj .Tabor se je med drugim zavzemal,da se vse slovenske pokrajine zedinijo v "kronovino " Slovenijo z enim samim deželnim zborom,da se v vseh javnih uradih uporablja slovenski jezik in v javnih šolah  poučuje v slovenskem jeziku... Za duhovnika je bil posvečen 21.septembra 1856. Služboval je kot kaplan v Prvačini, Cerknem in 14 let v Šebreljah,kjer je leta 1867 ustanovil župnijsko šolo in ob nedeljah tudi poučeval.
Leta 1871 je bila pod njegovim vodstvom obnovljena cerkev Sv.Ivana v Šebreljah.Časopis Zgodnja Danica  je o tem dogodku poročal 14.7 1871- "Pred več ko sto leti je še stala blizo Šebrelj cerkvica, posvečena sv. Ivanu; tam je bilo tudi pokopališče, kjer med mnogimi drugimi tudi šest duhovnikov vstajenja v gospodu pričakuje. Toda nemila osoda je cerkvico zadela, opuščati se je jela Božja služba, je nehala in kmalo je prišlo, da so ne kteri celo s silo les in streho raz cerkvice tergali. Stari možje pa terdijo, da je hudobneže Božja roka zadela, še tisto leto so se veči del vsi v večnost preselili. Šebreljce je potem večkrat nesreča obiskala, med drugim so v kratkem času trikrat pogoreli. Začeli so verli Šebreljci misliti: narod vže posameznim junakom spominke postavlja, ali bomo mar mi toliko svojih prednikov brez spominkov pustili ? Cerkvico hočemo sozidati, jo zopet sv. Ivanu na čast posvetiti, tako napravimo svojim prednikom lep spominek in sv. Ivan bo za nas prosil, da nas Bog obvaruje časne in večne nesreče. Res delo se je pričelo in že je cerkvica dodelana. Sebreljci so se trudili na vse kriplje, žertovali so blago, denar, marljivo so delali, okolica, sosebno cerkljanski okraj, jim je mnogo pomagala, celo od Gorice od duhovščine in drugih poštenih duš je došla denarna pomoč.
25. jun. pa ostane v kroniki šebreljski nepozabljiv, ta dan se je namreč cerkvica blagoslovila. Prečastiti cerkljanski dekan gosp. J. Jeram, spremljani od sedanjih drugih duhovnikov, so opravljali cerkveni obred. Bil je naj pervo blagoslov cerkvice, potem so g. dekan imeli temelito za to svečanost sostavljeni govor in so zopet pokazali, da so svojemu poslu kos. Oči skorej brezštevilne množice so ves čas solze zalivale pri ginljivopodučivnem govoru. Po govoru je bila slovesna sv. maša, zahvalna pesem, blagoslov in potem darovanje za cerkev.
Ljudstva je bilo od vseh krajev silno dosti, in ker je vsak k darovanju šel, se je do300gl. milošnje nabralo.Čast v. č. gosp. šebreijskemu župniku št. Kacin-u, da je pod njegovim vodstvom cerkvica v tako kratkem času dodelana. G. Tavčar v Idriji je zdelal prav lep,snažen in ličen altar, delo je lepo in človek se misli v
nebeških višinah, ko ogleduje prelepi altar. G. Tavčar je zopet pokazal, da ga narod zastonj z delom ne obsipuje.
Slava mu, dobro dela, pa po ceni. Okrog cerkvice je bilo vse polno lepih mlajev, po več krajih pred cerkvico svečanosti primerni napisi, vreme za časa svečanosti in Božje službe vgodno, vse se je godilo v naj lepšem redu. Neki sivi starček mi je naravnost rekel: e bo v nebesih tako fletno, pa smo dobri , prav veseli
me, da sem ta veselja polni dan včakal. Čast in hvala vsim, ki so kaj k slovesnosti pripomogli, v sv. nebesih jih čaka obilno plačilo. Sv. Ivan prosi za nas, da bodemo časno in večno srečni."
Umrl je po dolgotrajni bolezni 3.marca 1875 v Šebreljah.
20. marec 2018 | Komentarji (0)
Rojen 23.12.1877 V Plužnjah pri Otaležu.Po končani gimnaziji je študiral nekaj časa pravo na dunajski univerzi, pozneje je stopil v goriško bogoslovnico.Svojo prvo mašo je imel v Otaležu 9.7 1903.. Ko je bil kaplan v Mirnu, ga je  nadškof Jordan poslal na graško univerzo študirat slavistiko, toda ni mu bila sreča mila, takoj po smrti nadškofa Jordana je bil odpoklican. Nekaj časa je bil župni upravitelj v Ajdovščini in potem od leta 1908 kar 20 let vikar v Gradnem. Koder ga je peljala življenjska pot, povsod je ostal ljudem v blagem spominu. Ljudstvo ga je silno ljubilo in častilo, ker je bil vzoren duhovnik, vljuden z vsakim in vedno pripravljen pomagati revnim. Ob začetku vojne z Italijo je ostal na svojem mestu v Gradnem, ki so ga Italijani zasedli že drugi dan po napovedi vojne. Ker so ljudje ostali ves čas vojne doma, je bil rajnki Podobnik ljudem v veliko tolažbo in je z njimi vred marsikaj hudega prestal. Miren in tih, vnet za zveličanje duš in lepoto hiše božje je preživel svoje prekratko življenje.Umrl je 25.9.1928, star 51 let. 

Njegovo življenje je zaznamovala prva svetovna vojna in pustila v njem hude posledice.Že prvi dan vojne, 24. maja so ga aretirali italijanski vojaki, češ da je dajal z zvonika svetlobne znake Avstrijcem. Ubogi Podobnik ni imel v sebi niti mrvice vojaškega duha in jo je popihal s culo najpotrebnejšega iz Gradnega proti Kojskemu kakor hitro je zvedel, da se bodo vsak trenutek pojavili italijanski vojaki. Na farovška vrata je obesil napis: Zbežal sem iz strahu pred Italijani. Italijani, jejte in pijte, kolikor vas je volja! Toda župnik v Kojskem ga je obvestil, da je nadškof Sedej pozval pred dvema dnevoma vse duhovnike, da ne sme nihče zapustiti svoje črede. Vrnil se je nazaj v Gradno, kjer so italijanski vojaki pridno izpolnjevali njegovo vabilo in praznili sode. Tam so ga oblasti prijele in skupaj z Lenardičem župnijskim upraviteljem iz Kožbane prisilile, da sta jim kazala pot skozi gozdove na vrh Gendre (Korade). Družbo je obema duhovnikoma delal še ključar Blažič. Celo pot niso srečali žive duše, kaj šele Avstrijce! Ves ta vojaški oddelek se je nenadno pojavil na strateško važnem in razglednem vrhu na Koradi visoko nad Soško dolino. Nekaj dni potem so veliki italijanski listi iz Milana in Rima poročali, da so »naše hrabre čete zavzele Korado s pomočjo kožbanskega župnika«. Novica je šla po svetu in so jo na žalost brali tudi v avstrijskem tiskovnem uradu na Dunaju. Ko sta se s tega prisilnega in nevarnega izleta Podobnik in Lenardič vrnila, ju niso več zaprli. Podobniku ni bilo preveč lepo v Gradnem, kjer so bili izselili večino prebivalstva: v župnišču so operirali ranjence, cerkev so spremenili v bolnišnico in nato v skladišče topov in municije. Tih in ponižen je Podobnik prenašal vse tegobe, toda po dveh in pol letih vojne napetosti so mu popustili živci in ga je mučila nespečnost. Da bi prišel spet do spanja se je zavijal v rjuho, namazano z ilovico, namočeno z jesihom. Trpel je tudi od preganjavice in si ni upal jesti, češ da ga hočejo Italijani zastrupiti. Spravili so ga v bolnišnico San Osvaldo v Vidmu, kjer je umrl po dolgem trpljenju 25. septembra 1928. Brici so ga radi imeli, ker je bil tako skromen in ponižen in so ga, kar je bil prvi primer, pokopali v zidano grobnico. Pokopal ga je dekan Jože Milanič, in prebral Podobnikov lastni nagrobni govor"V Gorici, dne 30. aprila 1928, na dan mojega odhoda iz Gradnegu. Dragi moji vikarjani! Od 7. nov. 1908 pa do danes sem bil med vami. Nisem mislil, da me bo kdüj zadela tako strašna nesreća , da me bo tako strašna bolezen ločila od vas. Pišem Vam, dokler sem še pri razumu. Vedite! Vojna je mene tako strašno končala! Ne mislite, da se preveč težko ločim s sveta. Res je mučno misliti: ravno si vse uredil, pa treba umreti. Pa nič zato! Kmalu bova združena z g. Spitzer jem. Vsaj upam, da ne bom predolgo trpel. Dva moja sošolca Lavrenčič in Kobal sta pred menoj šla v večnost. Letos dnc 3. avg. bi obhajali 25 letnico mašništva; jo bomo pa v nebesih. Upam tudi jaz! Prosim predragi! Bodite verni! Ljubite Boga! Pustite na stran vse slabo! Ko boste ob večerih molili, dodajte tudi zame — ali še živega ali že mrtvega — en »oče naš« in eno »češčeno marijo«. Pri Vas želim biti pokopan. Tudi če umrjem v S. Osvaldu pod Vidmom, prosim Vas z vzdignjenimi rokami, poskrbite, da pridem v Gradno, da bom med svojimi duhovljani pokopan. Pokopan bi bil rad v bližini vhoda na pokopališče, na desno, v bližini, kjer počivata rajni Erzentič Jožef in Franc Kristančič. Želel bi, da se grob prehitro ne prekoplje. Potem Vas prosim, da mi vsi odpustite, če sem katerega kdaj žalil. Jaz odpustim vsem in nimam najmanjšega sovraštva do nobenega. Bodite dobri, pošteni. Bojte se Boga! In svojega ubogega vikarja se spominjajte v molitvah. Naj bo to moj zadnji pozdrav mojim nekdanjim dobrim vikarjanom! Z Bogom, z Bogom in na svidenje pri Bogu!" Ivan Podobnik, vikar 
Pogreb  vikarja  g. Ivana Podobnika, ne Ie domačinom, ampak vsem Brdam ostal v trajnem spominu. Duhovljani so okrasili in opletli z venci in cvetlicami vso sobo v župnišču, v kateri je bila krsta od četrtka na petek izpostavljena. Ob poti, po kateri se je imel premikati pogreb, so nasadili maje. Po oknih in to že v Višnjeviku so bili izgrnjeni žalni prti. Ljudstva je prišlo od vseh strani Brd vse polno. 18 vencev so nesli fantje. Po večini so jih poklonili duhovljani. Tri Marijine družbe — Gradno, Biljana, Medana, s cvetjem in v belih oblekah so stopale za Marijino zastavo.
18. marec 2018 | Komentarji (2)
TOPLAR,KOZOLEC,TRAKTOR Z PRIKOLICO,KOSILNICA
29. april 2016 | Komentarji (20)
VIKEND IN MLIN
22. april 2016 | Komentarji (16)
1 2 3 4 5 6 7
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1



Št. registriranih uporabnikov: 184068
Forum avtorjev: 15868 Forum teme: 34417 // Odgovorov: 1872391
Blog avtorjev: 3584 // Blogov: 86294 // Komentarjev: 1237956
Avtorji fotografij: 26147 // Slik: 221402 // Videov: 18398 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "