Zgodba izspod peresa Čižmarjevega Toneta davnega leta 1884

Cerkljanom in cerkljanskemu okraju sploh se rado očita, da so v omiki za drugimi preveč zaostali, da so še celih sto let za drugimi. Kes je sicer, da se naš okraj ne more še meriti s tisto mero, s katero se meri večina okrajev na Goriškem. Res je, da ne moremo se stopiti v kolo tistih vasij in trgov, katerim že cvete lepša sedanjost, kateri že več ali manj uživajo sad prejšnjega truda, med tem ko moramo mi še pridno orati in sejati. A resnica je tudi, kar mi vsak raj potrdi, kedor naše razmere pozna, da naš okraj ni za toliko let nazaj, kakor ga nekateri obsojujejo  in da je ravno naš okraj v zadnjih letih napravil tak korak, kakoršnega malo kak drug v tako kratkem času. Glavna naloga nam tedaj bodi, da s pričetim delom pridno napredujemo, da našim obsojevalcem čez nekaj časa tisto mero napredka in omike pred noge postavimo, s katero se sedaj drugi ponašajo, da s ponosom in brez strahu glavo povzdignemo ter porečemo: »Tukaj smo, prosimo, sodite nas . Kako pa to dosežemo? K temu nam bodo pomagala naša bralna društva, krepko delovanje za naroden napredek navdušenih mož in pa dobro urejeno šolstvo. O obeh prvih točkah se je že mnogo pisarilo, samo o šolstvu še nikedar; zato prestopimo danes k tretji točki ter poglejmo, kako se razvija in na kaki stopinji je naše narodno šolstvo. Bedno šolstvo se je na Cerkljanskem še le v zadnjih letih nekoliko razvilo, kajti še pred par leti je bila pri nas samo ena redna šola in to dvorazrednica v Cerknem. V zadnjih letih se je to število nekoliko pomnožilo in upati smemo, da nam čas tudi to dopolni, kar še pomunjkuje. Napredek se sicer pokazuje, ali z napredkom niso gg. učitelji in duhovni pomočniki povsem zadovoljni, dasiravno niso sami tega krivi, ampak precej slabo šolsko obiskovanje, ki je pri nas, splošno govorjeno, pomanjkljivo. Kaj je temu uzrok? Glavna uzroka sta prevelika zanikrnost starišev in prevelika popustljivost krajnih šolskih svetov . Ako hočemo imeti dober napredek in redno obiskovanje, moramo tudi skrbeti, da stariše dovedemo do tega, da bodo svoje otroke redno v šolo pošiljali. To pa dosežemo na dva načina: s podučevaujem in s  kaznijo. Naši ljudje so večinoma (ne ravno povsod in ne vsi) še stare korenine. Njih naučeni neomikani predniki so jim originali (vzgledi), — na te se naslanjajo in zidajo svojo trditev; zato ne spoznajo, kako korist imamo od šole. Treba je tedaj, da to sami spoznajo, da jih pri vsaki priliki skušamo privesti do spoznanja šolske koristi.Ko se to zgodi, se tudi obiskovanje nekoliko zboljša, ker skušnja nam kaže, da samo kaznovanje pri nekaterih malo izda, da nekatere celo bolj trmasto napravi.In vendar ne smemo tudi tega pripomočka zanemarjati, ampak moramo ga, kjer nI drugače, pogosto v rabo vzeti. V razsodbo in predlaganje dana je ta oblast krajnim šolskim svetom. Kedor je imel že priložnost to stvar bolj natanko spoznavati, ali kedor to stvar dobro razume, mi rad pritrdi, da ravno predsedovanju krajnemu šolskemu svetu ni tako lahko, kakor bi si kedo mislil, — ampak da je težka in neprijetna naloga. Predsednik mora imeti dober želodec in dostikrat zataknena ušesa. Naši ljudje (in to je še po mnogih drugih krajih) ne poznajo postav, ne vedo, ali pa nočejo verovati, od kod prihajajo, nočejo poznati lastne koristi, zato zvrnejo uzrok vsake kazni na predsednika. To še ni dosti. Obsujejo ga z grdimi priimki in kletvinami od nog do glave, zato se ta posel marsikomu precej zamrzi; mož zgubi pogum za nadaljno postopanje, češ: čemu bi po nepotrebnem spravljal sovraštvo v hišo ? Gg. predsedniki!Res je, da vaše opravilo rodi dostikrat jezo in sovraštvo, a to naj vas ne straši. Tolaži naj vas misel, da sedanje ljudstvo vašega postopanja ne razume. Navdušuje naj vas zavest, da delate iz blagega in čistega namena, le soobčanom v korist, z namenom, da bi tudi vašim ljudem prišla lepša bodočnost, z namenom da spolnujete s tem svojo nalogo. In kadar morate za vaše blago prizadevanje kako grenko slišati in požreti, — naj vas to ne žali, ampak z mirnim srcem recite; „Gospod, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo." Sedanji rod vam je nehvaležen, ker vas ne razume; a pride čas, ko se vas bodo sedanji učenci kot odrasli možje hvaležno spominjali, ter vaše ravnanje odobravali. Ko vam marsikedo, kateremu je le vaše ravnanje pripomoglo, da je prišel do veljavnega moža, polen hvaležnosti stisne roko z besedami: »Stoterna hvala vam, gospod* ; ko boste videli nasledke vašega prizadevanja na več straneh v podobi svetlih zvezd; ko z veseljem zapazite in pozdravite bližajočo se lepšo prihodnost svojemu ljudstvu, tedaj se tudi vam razjasni obraz, vse obsojevanje in zmerjanje pozabite in odpustite ter z neizmerno zadovoljnostjo sami sebi priznate: „Saj sem vendar le pametno delal." Ako tedaj hočemo, da se tukajšnje šolsko obiskovanje zboljša, se moramo z vso ostrostjo in krepkostjo prijeti dela. Ne glejte na besede nerazumnih trdovratnežev. Kaj bi bilo s poslanci in ministri, katere celo po humorističnih listih rišejo, ako bi jih to tako hitro oplašilo? Pogum tedaj, in vodijo naj vas pri tem delu besede pesnikove;
Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, 
Kar more, to mož je storiti dolžan!
Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,
 A delo in trud vam nebo blagoslovi !
18. september 2018 | Komentarji (3)
Zgodba izspod peresa Čižmarjevega Toneta davnega leta 1889

Mnogo se sosebno zadnji čas govori in piše o žganjepivstvu. Deželni zbori,kakor tudi državni zbor skušajo izdati ostre postave,da bi se kolikor mogoče,temu v okom prišlo. Povišal se je koncem lanskega leta davek na žganje ali s tem je vendar še bore malo pomagalo. Krivo je po mojem mnenji, da se kmetom in sploh vsakemu dovoljuje kuhati žganje; če tudi sadno.Žganje ni tako škodljivo, kakor tako imenovana „paljenka" ali geruš,a vendar je škodljivo. Ker je naše ljudstvo žalibog že preveč nagnjeno tej strupeni pijači, je posebno to najhuje, da puščajo premočno žganje; slišal sem namreč ljudi, ki trdijo, da manj od 24% je le voda. Pa tudi ne poznajo mere ter se v istini liki z vodo zalivajo s tem strupom. Se ve, da tudi če spije le nekoliko te „božje kapljice", kakor jo imenujejo, je hitro, ob pamet, kakor bi ga po glavi vdaril. Na jesen, ko je obilo sadja, misli vsak, kako bi ga najbolje razpečal; tedaj komaj začne teči žganje, hitra pokušajo, če bode vredno piti; pridejo domači, sosedje, na to cela vas ter pokušajo, dokler ne steče, in to od prvega do zadnjega. Letos, ko je bilo pri nas obilo sadja, ima vsaka hiša doma žganje in to je ugodno posebno „vasovalcem" in, kjer ga še kaj ostane, pustni čas tudi „kolednikom". Pride par škripačev v vas in ti obirajo od jedne hiše do druge; mislim, da bi bil vže čas, da bi se tudi tej stari grdi razvadi v okom prišlo; slednjič se ustavijo, kjer jim je bolj ugodno. Tu se zbere ves mladi svet ter pleše noč in dan, vmes pa teče žganje, na zadnje pride do pretepa, tako da marsikdaj odnese kdo krvavo glavo domu, če ga morejo še nesti noge. Žalibog imamo to zimo že več tacih slučajev. G. kaplanu primerilo se je v neki vasi, da so prišli fantje in celo dekleta žganjeni (vinjani ne velja) k izpraševanju; bili so bledi in zaspani od bedenja in žganja. Da pa iz take mladine ne pride dobrih gospodarjev in gospdinj, to bode vsakemu jasno, in kaka bo še le deca takih od žganja prepitih ljudij. Ni čudo tedaj, da vedno teže dobivajo za vojake sposobnih mladeničev, da se polnijo bolnišnice in norišnice ter da vidno propada obče blagostanje. Zelo potrebno in koristno bilo bi tedaj, če bi tudi zastran kuhanja sadnega žganja gosposka kaj drugače ukrenila ter kolikor toliko omejila žganje in če bi ne dovolila vsakemu in v vsaki meri kuhati, ker tako daja se jim le prilika do žganjepitja.
17. september 2018 | Komentarji (5)
Zgodba izspod peresa Čižmarjevega Toneta davnega leta 1884.

V novejši dobi so se slovenski rodoljubi lotili zopet težkega, a važnega dela, nabiranja in priobčevanja narodnega blaga. Važnosti narodnega blaga mi ni treba opisovati, ker več ali manj je gotovo že vsakemu znana. Narodno blago je merilo duševne zmožnosti našega ljudstva. Ono je neminljiv spomenik narodne moči in njegovega uma. Ono je kazalo, katero nam kaže pot, po kateri naj se sedanja literatura razvija. Ali kljub neprecenljivej vrednosti narodnega blaga se mnogi Slovenci malo, premalo ž njim pečajo. Rod za rodom izmira in z rodom ginejo narodni ostanki; kar je zginilo, je zginilo za vedno, nikedar več se ne povrne. Veliko mož se je že trudilo in se še vedno trudi, da bi ta narodni zaklad, kjer in kolikor je še mogoče, rešili pogina. Veliko se ga je pogubilo, veliko se ga je rešilo, a še veliko več ga je, katero še vedno pričakuje dneva rešitve. Okraj, kateri že dolgo brez uspeha pričakuje in kliče rešiteljev, je cerkljanski. Zastonj se obrača do svojih rojakov, do svojih razumnikov, zastonj kliče druge slovenske rodoljube na pomoč,.Nikdo ga ne sliši, ali pa ga noče slišati. Čudno! Kaj bi bilo temu uzrok ? Morda pa okraj v resnici ne more izpolniti tega, kar objubuje; morda nima narodnega blaga?Krivico bi delal kedor bi mu to očital! Ima ga in to ne v majhni, ampak v veliki meri. Kar se
narodnega blaga tiče, se naš okraj s ponosom lahko meri z marsikaterim drugim, a vse to je še mrtev zaklad. Cerkljanski okraj je v tem obziru podoben hribu, kateri hrani v sebi najlepše in najdražje kamene, a nobeden se ne potrudi, da bi jih poiskal, da si bi bilo treba samo malo zemljo odgrebsti in kameni bi se prikazali. Znano je, da kraji, kateri so v bližini ali vsaj v ožji dotiki z mesti, so svoje prvotno življenje ali življenje svojih pradedov popolnoma spremenili. Narodne šege, noše, običaje, vse je poplavila spreminjajoča se mestna oblizanost. Navzeli so se mestnega življenja in mestnih izdelkov, domače blago so začeli zanemarjati, popuščati, tako da dandanes je že težko zaslediti pravo narodno življenje. Pri nas na Cerkljanskem je to vse drugače. Mestna omika ni imela moči do nas; zato je do novejših časov ostalo med narodom vse to, kar so od nekdanjih časov rod za rodom po dedavali. Šege, navade, običaji, narodna slovstvena dediščina, vse je ostalo skoro popolnoma nepremenjeno in to večinom do zadnjega desetletja. Do zadnjega desetletja, pravim, kajti kakor se je v novejšem času začela širiti pri Slovencih nekaka občna narodna zavest, občno narodno gibanje, tako so se tudi Cerkljani v zadnjih letih začeli z veliko navdušenostjo zanimati za napredujočo omiko. Ljudstvo seje začelo zanimati za časnike, za novosti.Ustanavljajo se čitalalnice,bralna društva, napravljajo se ljudsko veselice. Pevovodje se z vso močjo prizadevajo, da bi odstranili grdo popevanje in tudi pri nas vcepili in razširili kali umetnemu narodnemu petju. Narod se je pričel zanimati za to, kar je novo, kar je umetno; prejšnje se mu dozdeva nepopolno, prenavadno, začenja je zanemarjati, popuščati. S tem se začenjajo narodni proizvodi polagoma zgubljati v večno pozabljivost. Veliko našega narodnega blaga visi tedaj nad nevarnim, globokim propadom; samo še en rod, in koliko nam ga zgine v preteklosti. Cerkljani morejo biti ponosni na svojo narodno dediščino. Po mnogih krajih, v katerih so Slovenci v dotiki z drugimi narodi, je več ali manj tuji upliv sodeloval na razvitek narodnega blaga. Našemu okraju je povsod le naš jezik, naš narod mejaš, zato je vse to, kar ima, izsrastlo iz lastne zemlje brez tujega upliva. Vse kar ima, imenuje sad svojega uma, občutke svojega srca, okvir svojega življenja. Drugo, kar daje našemu okraju častno mesto, je množina starinskih knjig. Tudi v tem obziru se more naš okraj ponašati, ker hrani v sebi veliko takih knjig, katere so dandanes že jako redke. V mislih so mi knjige z letnico 1690 in naprej: o onih iz našega stolelja niti ne govorim. Pri tej priložnosti naj omenim pridige Janeza Vipavskega, Pohlinovo slovnico, njegove "Molitvene bukvice", več zvezkov pobožnih pesmi, katere spadajo v to dobo, in več drugih, ki se še vedno med ljudstvom nahajajo, Žalibog, da so začeli te knjige od dne do dne bolj uničevati in da se jih je že veliko uničilo, ker ljudstvo sega sedaj raje po novejših, ker se mu prejšnje dozdevajo brez prave vrednosti. Neizmerna škoda je, da smo toliko časa zgubili, ne da bi se bili potrudili za stare priče slovenskega slovstva, Pozni smo,skoro prepozni med tem, ko so drugi svojo narodno njivo že davno poželi, in pobirajo zadnje ostanke, leži pri nas še vsa njiva nepožeta a poteptana, in tedaj ni čuda, ako se je že veliko drazega semena izgubilo. Kako žalostno je slišati: Moj stari oče, ta jih je znal, in kako lepe, dva dneva bi vam jih imel dosti praviti. Mož je umrl in ž njim je umrlo vse, kar je vedel in znal, ker sedanji rod se veliko toga več ne spominja. Ali pa,ako prašaš po kaki knjigi, za katero si zvedel,ti odgovori:Saj ni dolgo,odkar se je tukaj povaljavala,gotovo so jo otroci raztrgali. Žalostno sicer, a kaj se hoče,kar je zginilo, je zginilo, tega ne prikličemo več nazaj. Na noge Cerkljani!Dasi je preteklost veliko za vselej pogubila, nam vendar sedanjost  še mnogo ponuja; ako to rešite, ste  svojo čast pred svetom rešili. Sramotno bi bilo, ako bi se vam moralo očitati, da se niti toliko ne potrudite, da bi njivo, katero so vam drugi nasejali, poželi. Pokažite svetu, da niste svojih talentov zakopali, ampak da ste modro ž njimi ravnali, kar pričajo obresti, katere sedaj pobirate in katere s ponosom slovenskemu svetu pokažete. Pokažite svetu, da svoje zaklade tudi sami cenite, da cenite in spoštujete vaše pradede. S tem pridobite da vas bodo tudi drugi spoštovali. — Na delo tedaj!
16. september 2018 | Komentarji (4)
E kju antanur,
no timanur,
no menur,
jo senur,
jo timur.
 
Se tima afitar,
se nimar,
se idar,
kjo etur,
no hedur.
 
Eho hi,
no dinati,
jo etifari,
kjo e no,
nimar e to.
23. julij 2018 | Komentarji (7)
Janez Wester se je rodil na Bledu v vasi Zagorice 18.4. 1838 .Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Njegov gimnazijski sošolec je prvi slovenski župan ljubljanski g. Peter Oraseli.Nato je odšel študirat bogoslovje v centralno semenišče v Gorici ter postal duhovnik goriške nadškofije .V mašnika ga je posvetil 23. septembra 1864, knezo nadškof Andrej Golmajer. Novo sv. mašo je obhajal na otoku na Bledu 2. oktobra 1864. Dolga leta je služboval v goriški nadškofiji in bil povsod priljubljen in spoštovan zaradi zgledne značajnosti in vseh drugih vrlin.Služil je kot kaplan šest let v Cerknem, kjer je bil leta 1869  eden od ustanoviteljev narodne čitalnice .Potem je služboval kot kurat štiri in trideset let v Otaležu.Kdor je hodil po teh slikovitih krajih, je opazoval pozimi skoro nedostopne visočine in rebra s posameznimi hišami, ta ve, kako silno težavna je tu služba duhovnega pastirja ,zlasti v burji, snegu in zametih. »Zakaj ste me semkaj poslali« zdihoval je Wester prve mesece proti tedanjemu dekanu Jermanu ,»do cerkve imam po strmini 20 minut in cerkev sv. Katarina v Otaležu nima druzega ko prazne stene? « Kako se je na to vsestranskega dela junaško poprijel, dokazujejo na vse prav lepo izdelane ceste in pota ,sredi njih pa krasna cerkev ,gotovo ena najlepših na Goriškem.Leta 1887 je bil v veliko oporo prebivalcem pogorele vasi Lazec in je v širni Slovenski svet ponesel novice o tej tragediji.Časopis Soča je
 23.9 1887 poročal:"Nesreča nikoli ne počiva”. Velika nesreča je zadela nas, vas Lazec je preteklo nedeljo popoldne pogorela, in sicer 23 hiš in 9 gospodarskih poslopij, natlačene z pičo. Zažgal je neumen človek. Pogorelo je vse do tal, vsa klaja za živino,ljudem obleka in večinoma tudi živež, ker spravljeno je bilo že večidelj vse pod streho,tudi 8 živinčet je zgorelo. Zavarovana sta le dva pogorelca. Neizrekljiva stiska čaka ljudi, toliko bolj, ker je jesenske pridelke suša končala. Ljudem ni ostalo druzega, kot beraško palico prijeti in dobrih ljudi pomoči prositi. Revščina je strašanska,ubogi ljudje obupujejo. Če se kje nahaja kako dobro serce, ki hoče tem ubogim kaj pomagati, prosim ,naj se jih usmili! Vsak sold bo s hvaležnostjo sprejet in Bog bo dobrotnikom obilno poplačal.Hvala vsem, ki so do zdaj že pomagali!
V imenu pogorelcev,Janez Wester,vikar.
Duhovnik Ivan Wester je bil leta 1900 imenovan od okrajnega šolskega sveta v Tolminu za krajevnega šolskega nadzornika.Leta 1906 odšel v zasluženi pokoj, ki ga je preživljal v svoji lični hišici v Škofji Loki. Zlato mašo je obhajal 1. 1914. v podružni cerkvi »Črni grob« pri Škofji Loki in biserno mašo leta 1924 v cerkvi če. ss. Uršulink v Loki. Leta 1928 je prejel cerkveno odlikovanje.Imenovan je bil za škofovega duhovnega svetnika.Janez Wester se v javnem življenju sicer ni udejstvoval. Značilna nota njegovega političnega značaja pa je bila, da je bil izrazit Slovenec, nedostopen za kakršnekoli tuje vplive, ki bi utegnili kvariti slovenski značaj slovenskega rodu, čigar zvesti in odločni sin je vedno bil.Deset dni po smrti svojega brata, šolskega svetnika, profesorja gospoda Avguština Westra, ki je bil pet let mlajši, je odšel v večnost tudi on, ki je bil najstarejši slovenski duhovnik. Umrl je 24.2 1932 v Škofji Loki.
4. julij 2018 | Komentarji (5)
Verovanja in mitologija.
Vedavštvo=Vedavki=Duhovi.
Včasih so ljudje pojave, ki si jih niso znali razložiti ( npr. svetenje močvirskega plina ponoči ), pojasnili s pojavom duhov, ki so ponoči hodili naokrog. V cerkljanskem narečju se je za te duhove uveljavil izraz VIDAUNKI.
Zgodba izspod peresa Čižmarjevega Toneta davnega leta 1884.

Kakor vemo iz zgodovine, stvarjali so si stari Slovani to drugi narodi svoje krive bogove in so jim pripisovali božje lastnosti. V poznejših letih, ko se je prava vera med narodi razširila in utrdila, so krivi bogovi zgubili svojo veljavo in njih češčenje je ponehalo. Nekaki ostanki nekdanjih božanstev so se vendar še do novejših časov ohranili. Ljudska domišljija si je tudi v poznejših letih stvarila neka bitja, katerih sicer ne pobožuje, a pripisuje jim vendar neke čeznaravne moči in zmožnosti. Tudi Slovenci ne delajo v tem obziru izjeme. Dasiravno so bajke o vilah, rojenicah, vedavkih, volkodlaku itd. lastne Slovanom in Slovencem sploh, si vendar različni kraji samo nenekatera teh izmišljenih bitij bolj živo predstavljajo in to dostikrat glede na lego kraja. Po nekaterih krajih je bolj razširjena prazna vera o volkodlaku in njegovi kervoločnosti, po drugih zopet o vilah in rojenicah ; a na Cerkljanskem si je ljudska domišljija najbolj živo opisala vedavke in njih čeznaravne moči. Po ljudski domišljiji ali prazni veri nastopi nesrečna usoda, katera je določena kakemu človeku, da bo moral zraven od Boga danega mu življenja prenašati le življenje vedavka, že z njegovim rojstvom. Ta žalostna usoda vedavštva mu je namenjena za celo življenje, ako ga poseben slučaj te nadloge ne oprosti. Pravijo, da ljudje svoje dušne in telesne darove in prednosti že seboj na svet prinesejo. Tudi vedavki prinesejo po ljudski pravljici že z rojstvom svojo vedavško prednost na svet, ali bolje rečeno neko znamenje, katero kaže, da jim je določeu vedavški delokrog in ki jih razlikuje od druzih navadnih ljudi. To znamenje je neki čuden zob, v katerem tiči vedavška moč. Ako bi človek ta čudodelni zob hitro pri rojstvu zgubil, to je ako bi mu ga kdo odvzel, odvzeta bi mu bila s tem tudi vedavška moč in postal bi navaden človek. Zato priporočajo nekateri babjeverci, naj bode prva skrb vsaki materi in vsaki babici, da novorojencu v usta pogleda, ter da mu hitro zob izdere, ako mu ga je narava podelila; s tem je rešen po njih mislih vseh nadlog in težav, katere bi ga pričakovale. Ta nauk se po mnenji babjevercev preveč zanemarja zato menijo, da imamo še vedno toliko vedavkov. Mladi vedavk ostane, kakor gerški mladenič, do sedmega leta doma, pri svojih stariših, brez vsakega znamenja glede določenega mu prihodnjega poklica. Vedavške zmožnosti, katerim daje moč čudodelni zob, najbrže niso še razvite, so še slabe. S sedmim letom pa je končana doba vsakdanjega navadnega življenja; zanaprej je odločeno takemu človeku tudi drugo življenje, katero ga tira pod jarem drugih moči. Stari vedavki vedo po ljudski pravljici dobro za vsakega svojega sobrata in kedaj ima začeti svoje delovanje. Prvi sveti večer po dopolnenem sedmem letu pridejo ti zastareli vedavki na novincev dom in ga vzamejo prvič seboj, pa na tako čuden način, da ga nobeden domačih, ne pogreši. S tem je kakor srednjeveški vitežki mladenič sprejet v družbo svojih sovrstnikov. Kakošno opravilo in kake zmožnosti pa imajo vedavki ? Določena jim je težka in neprijetna naloga. Med tem, ko drugi ljudje po končanem dnevnem opravilu lahko brez skrbi počivajo, morajo oni, kakor ljudstvo pripoveduje, še svoje drugo, vedavško življenje nadaljevati in sicer tako, da se po križpotih med seboj hudo pretepajo. Navadno se to godi, pravijo, v adventnem času, a največo moč da ima kvaterne sobote večer. Veliko pravljic nahaja se med ljudstvom, katere nam to njih trpljenje popisujejo. Večinom so si slične, ker nam pripovedujejo le eno in isto stvar. Za ta slučaj navedem sledeči pravljici. Neki gospodar je imel mladega hlapca, kateri je od dne do dne videzno bolj slaboten postajal. Gospodarju se je to čudno zdelo. Nekega dne sta na polji orala. Pri tej priliki ga gospodar popraša, kako je to, da se od dne do dne bolj suši, dasiravno ne dobiva tako slabe hrane in tudi z delom ni preobložen. Hlapec se izgovarja, da mu tako ne more pomagati, in ako bi mu mogel, bi mu gotovo ne hotel. Gospodar ga sili, naj mu uzrok sušenja razodene, in obljubi, da je pripraviti pomagati mu po svoji moči. Hlapec se sicer brani, a slednjič mu vendar razodene uzrok rekoč"Vidite,jaz sem vedavk in se moram vsak večer z drugo osebo svoje vrste pretepati. Ako vas je res volja, poskusiti me rešiti, držite se mojega naročja. Urežite danes tri leskove mladike in skrite se v tisto bukovo duplo, katero vam je gotovo znano. Jaz pojdem mimo vas v podobi bele megle. Pridem počasi, ker, kakor vidite, moči so mi že opešale. Pustite me mirno mimo iti. Nekoliko za menoj pride druga, črna megla. Ta megla je neka gospa iz devete dežele, katera me preganja. To meglo udarite z vsemi tremi mladikami in ako se vam posreči sem rešen.Gospodar mu obljubi, da hoče poskusiti, zvečer se poda na določeno mesto. Dogodilo in posrečilo se mu je vse prav tako, kakor mu je hlapec naročil — in hlapec je bil rešen. Drugi dan sta zopet orala. Naenkrat ga hlapec popraša, ali sliši kako zvonenje. Gospodar posluša, a ne sliši ničesa. Hlapec mu veli. "Poslušajte čez mojo ramo !"Gospodar ga uboga in res mu neko oddaljeno zvonenje na uho prihaja. Hlapec mu to razloži in reče: »Glejte, to zvonenje prihaja iz devete dežele. Sedaj zvoni gospi, katero ste vi ubili, ko ste mene rešili. Ako bi me ne bili vi včeraj rešili, bi me bila ta gospa v kratkem umorila." 
Druga bajka, katera nam opisuje vedavštvo, je sledeča. Neki mož je imel ženo, katera je v adventnem času vsako noč ustala, odšla in prišla še le zajutra nazaj. Mož je to zapazil in sklenil pozvedeti, kam žena zahaja. Šel je tedaj neko noč za njo. Ko je žena prišla do namenjenega mesta, se je ustavila, a mož je splezal na bližnji oreh. Vedavki so se začeli pretepati, so njegovo ženo raztrgali ter kose po zraku metali. Mož na orehu je eno rebro ujel. Proti jutru so kose zopet zloževali, a ker tistega rebra niso mogli dobiti, so odlomili orehovo vejo in so ji naredili novo rebro. Pozneje ako sta se kedaj prepirala, je mož ženi večkrat nagajal, da ima orehovo rebro. Rekli smo, da so dane po ljudski pravljici vedavkom nenavadne moči. Njim ni noben hrib prestrman. Z enako hitrostjo hodijo po strminah, kakor po ravnem. Dana jim je posebna hitrost, da ko blisk preidejo iz kraja v kraj. Visoko skalovje, globoki propadi, vse to jih nikakor ne zavira, ker ni ga propada, da bi ga ne mogli preskočiti. Pri tem opravilu ima včasih vsak vedavk tudi svojo luč, in ko se snidejo, združijo se vse te luči zopet v eno samo luč. Od tod morda tudi prihaja, da si ljudje svetlobo, katero ob vodah vidijo predstavljajo kot vedavke,marsikedo nam ve pripovedovati, kako so ga vedavki v podobah luči skoro celo pot do doma spremljali. Vedavki večkrat tudi skupaj večerjajo in kar so z lučmi naredili, lahko tudi s skledo napravijo, razdelijo jo namreč in zopet zložijo. Človek jih pri tem opravilu lahko zasači in, ako so mu sicer znani, jih lahko tudi sedaj spozna. Za tak slučaj mu sicer nič zalega ne naredijo, ali gorje njemu, ako bi jih izdal, da bi namreč drugim povedal, katere je v vedavski družbi zapazil. Takega bi pri kaki drugi priliki gotovo brez milosti raztrgali. Tudi o tem imamo bajke, katere je stvarila ljudska domišljija. V prejšnjih časih je potoval neki mož skoz smrekov gozd. Prišel je do mesta, kjer s ti se dve poti križali, in tukaj je naletel na vedavke, ko so ravno večerjali. Ko ga ti zagledajo, razdelijo veliko skledo, katera je stala na sredi, na dva dela, odmaknejo kosa na obe strani poti ter pustijo moža po poti naprej. Predno pa odide, mu ostro zapretijo, da bo gorje njemu, ako jih izda. Mož jih sicer ni izdal, ali v svoji neprevidnosti se je vendar toliko izrazil, da jih je videl, in tudi za ta majhen prestopek je bil kaznovan, Tisti mož je pozneje enkrat zopet na omajene vedavke naletel in zaradi prvega prestopka se ga tako nagnali, da je ves moker domov prisopel in je" vsak las imel svoj curk" Druga pravljica. Bila sta pastir in pasterica, katera sta navadno skupaj pasla. Pasterica je nekega dne slučajno naletela na vedavke in kakor otroci, kateri ne morejo nobene reči zamolčati, ,ih je izdala. Bila je zato tudi hudo kaznovana m sicer s tem, da so jo pod nekim orehom na križanji dveh poti raztrgali. Pastir je bil pa na orehu ter je vse to opazoval, in ko so začeli kose po zraku metati, je eno rebro ujel. Pozneje so kose zopet spravljali, ker so jo hoteli oživiti; a ker niso mogli najti enega rebra, so ga iz lesa naredili in pastir je pozneje ubogi pasterici večkrat nagajal, da ima leseno rebro. Čarodejstvo in vedavštvo sta sicer dva različna pojma in vsako trna svoje zastopnike. Vendar ljudska domišljija pripisuje vedavkom tudi čarodejno moč, kakor nam spričuje sledeča pravljica. Živel je ubog oče, kateri je imel tri sinove in eno samo njivo. Enemu izmed teh treh sinov so pripisovali manj duševnih močij, imeli so ga za nekoliko trapastega (neumnega). Nekega dne jim reče oče, naj gredo po svetu, naj pridno delajo, in da tisti, kateri več prisluži, dobi še to, kar on poseda. Prvi se napoti tisti, katerega so imeli za neumnega. Ves dan gre neprenehoma naprej, dokler ga noč ne ustavi, in ker boljega prenočišča ni mogel dobiti, zleze v neko duplo, kjer je hotel prenočiti in prihodnji dan svojo pot nadaljevati. Prav ta čas pridejo k tistemu duplu tudi vedavki in se različne reči pogovarjajo. Neki mlad vedavk je pripovedoval, da v bližnjem gradiči prebiva bolna gospa, katero bi sicer oni lahko ozdravili, a tega da ne zasluži, ker je bila vedno skopa in trdosrčna. Star vedavk se na to oglasi in pravi: "Ako bi dobili belega konja in bi ga ogrnili z odejo in bi potem toliko časa jahali, da bi bila odeja od potu mokra in ako bi bolno gospod to mokro odejo zavili bi gospa gotovo ozdravela."Oni mladenič v duplu je vse to slišal ter je hotel v svojo korist porabiti, kar je zvedel. Gre tedaj na dom bolne gospe ter se ponudi, da jo ozdravi. Seveda so se mu vsi posmehovali; a ker ne odjenja in zaterjuje gotovo pomoč, so se nadležnežu udali. Pripravili so mu belega konja, katerega je on toliko časa jahal, da je bila odeja potna. V to odejo so potem bolnico zavili in res, gospa je ozdravela. Ume se, da so ga za to bogato obdarili in vrnil se je vesel in bogat zopet na očetov dom. Tudi ostala brata, katera sta se hitro za njim napotila po svetu, prideta domov, a ubega in raztrgana, kakor popred. Enemu bratu razodene ta, ki je bil bogat, na kak način je prišel do svojega bogastva. Tudi ta hoče svojo srečo poskusiti. Gre in se spravi v tisto duplo, v katerem je bil prenočil njegov brat. Za nekoliko časa pridejo res vedavki, a jezni in razserjeni; med seboj godernjajo, da jih je moral kdo slišati, ker bolna gospa je ozdravela. Preiščejo vse grmovje in iz dupla izvlečejo skritega brata. Vedavki so sklenili iztrgati mu jezik in dolenje ustnice, da bi ne mogel povedati nič tega, kar je videl in slišal. Najbolj žalostno za takega človeka, kateri je podvržen vedavštvo, pa je to, da ga po ljudski govorici niti smrt ne oprosti tega neprijetnega jarma. Komur je bilo to breme v življenji naloženo, mora ga tudi po smrti prenašati. Imamo tedaj tudi mrtve vedavke. Mrtvi vedavki imajo vse lastnosti in vse zmožnosti živih in sicer še v veči meri od teh in so veliko huji od živih vedavkov. Mrtvi in živi vedavki se ne družijo radi v skupno delovanje ali bratstvo,ker živi vedavki se mrtvih celo boje. Mrtvi vedavki nas spominjajo nekoliko na volkodlaka. Tudi neka bajka nam to sorodnost kaže,dasi je volkodlak na Cerkljanskem popolnoma neznan. Sorodnost zapazimo v sledeči pravljici. Neki mertev vedavk je večkrat zahajal ponoči k ljudem. Čudno pri tem je to, da je vsak človek, pri katerem je bil vedavk, umrl. Ali ga je sam umoril, ali je le iz strahu umrl, tega nam pravljica natanko ne pove. Ljudje so to zapazili. Ko je že deveti človek umrl, so začeli premišljevati, kako bi to zabranili. Šli so tedaj k tamošnjemu duhovnu ter ga prosili pomoči. Zvedeli so tudi, da se tisti vedavk hodi skrivat v zvonik. Duhoven pošlje tri osmošolce v zvonik k zvonovom. Proti jutru zaslišijo ti pod seboj neko šumenje. Pogledajo skrivaj navzdol in zapazijo res vedavka, kateri si je nogovice obuval, a tako čudno, da ko je eno obul, je bila druga noga gola, ko je hotel še to obuti, je bila pa prejšnja gola. Temu smešnemu opravilu so se osmošolci zasmijali, .Vedavk jih zasliši in priteče k njim a v tem trenutku začnejo osmošolci zvoniti mrtvaška zvonenje in  pri tej priči pade vedavk skozi line na pokopališče, zemlja se odpre in ga zagrne. Ljudje so imeli potem  mir. Kakor vidimo, pripisuje tukajšnje ljudstvo vedavkom precej obširno polje, obširen krog delovanja.Se ve, da ne pripovedujejo po vseh vaseh vseh popisanih lastnosti, ampak po nekaterih te, po drugih druge. Tudi ljudstvo pripoveduje te stvari kot pravljice in bajke in ne veruje, da bi bilo res, kar je domišljija rodila. V sedanjih časih bi bilo menda silno težavno dobiti človeka, ki bi imel kot resnico, kar se pripoveduje le za kratek čas ob dolgih zimskih večerih.
19. junij 2018 | Komentarji (3)
1 2 3 4 5 6 7 8
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201720182019
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 31 1 2
3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15 16
17 18 19 20 21 22 23
24 25 26 27 28 29 30



Št. registriranih uporabnikov: 197947
Forum avtorjev: 15886 Forum teme: 34459 // Odgovorov: 1875662
Blog avtorjev: 3585 // Blogov: 87048 // Komentarjev: 1244330
Avtorji fotografij: 26288 // Slik: 222928 // Videov: 18361
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "