TOPLAR,KOZOLEC,TRAKTOR Z PRIKOLICO,KOSILNICA
29. april 2016 | Komentarji (20)
VIKEND IN MLIN
22. april 2016 | Komentarji (16)
Maketa,delo pridnih rok mojega očeta.





17. april 2016 | Komentarji (28)

Verjetno ni starejše hiše v Žireh, v kateri ne bi našel vsaj kakšne orumenele fotografije iz prvih desetletij prejšnjega stoletja.
Zasluge za to ima tudi Štefan Mlakar, takratni žirovski fotograf. Štefan Mlakar se je rodil 25. decembra 1885 v Jaznah pri Otaležu. Bil je glasbeno nadarjen, saj je s harmoniko nastopil celo na radiu, skupaj z Avgustom Stankom.Ko se je malce denarno opomogel, si je kupil motor, s katerim se je vozil po okoliških krajih in fotografiral ter razveseljeval ljudi s harmoniko. Kot muzikant je spoznal dobro pevko, Frančiško Pivk z Razpotij, ki je postala njegova življenjska sopotnica. Po poroki se je okrog 1910 z ženo in hčerjo Vilko preselil v Žiri. Čeprav so bili časi težki, je bil Štefan izredno bister in napreden. Da bi ustvaril svoji družini boljše življenje, se je skupaj z ženo lotil gospodinjstva, pozneje pa z Ivanom Žakljem  izdeloval celo kremo za čevlje. Pri Mesarju je leta 1922 kupil del hiše. Toda to je pozneje prodal, kajti skupaj z zetom Jankom Erznožnikom, ki je imel v najemu trgovino pri Homcu ,sta kupila hišo pri Lengarju, saj bi bila sicer prodana na dražbi. Poleg hiše, v kateri si je Janko uredil trgovino, sta kupila še nekaj zemlje, na kateri si je Štefan 1930 postavil fotografski atelje in tako uresničil
svoje dolgoletne želje. Umrl je 5. avgusta 1935. S fotografijo seje
začel ukvarjati, koje bil doma v Jaznah, toda kdaj točno, se ne ve. Prav tako se ne ve, kako je prišel v stik s fotografijo, najbrž pa je bil zato kriv njegov podjetniški duh. Bil je popoln samouk, sodeloval pa je z loškim fotografom Otonom Sadarjem, pri katerem je napravil tudi strokovni izpit. Bil je član takratnega društva slovenskih fotografskih delavcev. Ukvarjal se je z vsemi zvrstmi fotografije, s portretno, dokumentarno, reklamno, in s preslikavami. Izdajal je pokrajinske
razglednice. Krajevno je pokrival območje od Žirov do Poljan, kajti Idrija in Škotja Loka sta imeli svoje fotografe. Da je fotografiral tudi, ko je bil v Šentjerneju, je razvidno iz ohranjene plošče, na kateri je kartuzija Pleterje. Od njegove fotografske zapuščine je ohranjenega izjemno malo, saj je bila njegova družina med vojno pregnana v Srbijo. Tako hiša kot tudi fotografije v njej so bile prepuščene vojnim razmeram.
29. marec 2016 | Komentarji (18)
Mohor Pavšič-pevovodja rojen leta 1886 v vasi Plužnje na Cerkljanskem.Umrl leta 1964.
Mohor Pavšič je bil živahen in žilav vse do konca svojih dni. Vedno si je
želel dobiti mlajšega naslednika pri vodstvu zbora.Pa ga ni dočakal.Med vsemi pevovodji na Slovenskem se je ponašal z najdaljšim »stažem«. 61 let je bil namreč pevovodja domačega pevskega zbora« Bil je eden redkih kulturnih(ljudskoprosvetnih) delavcev, ki mu je zborovsko petje pomenilo drugo življenje. Že oče Janez, ki je bil prav tako organist in pevovodja, mu je vcepil veselje do glasbe.Naučil ga je branja not,igranja na orgle in klavir ter dirigiranja. Tako je  Mohor že s 16 leti začel vaditi z moškim zborom, kar pod ranjko Avstrijo ni povzročalo nobenih sitnosti. Drugače je bilo pod Italijo. Tedaj je  bilo treba vaditi skrivaj; če pa je kak karabinier le zalotil pevce pri  vajah, je bilo treba uporabiti diplomacijo in biti priseben. Mohor Pavšič je imel tudi velik smisel za režijo, zlasti komične ljudske igre. Med  NOB je vodil pevce in igralce, ki so nastopali na vseh partizanskih  »mitingih«. Z veliko vnemo se je lotil dela po osvoboditvi, ko mu je uspelo zbrati 38 pevcev iz vseh otaleških vasi.Vodil je mešani in moški zbor prosvetnega društva  »France Bevk« v Otaležu.Ta zbor je uspešno nastopal na vseh političnih zborovanjih in velikih kulturnih  prireditvah, kjer so nastopali primorski združeni zbori. Da je bil  kvaliteten, dokazujejo številna priznanja na tekmovanjih.Leta 1953 je Glasbena šola v Idriji ustanovila svojo podružnico tudi v Otaležu, kjer je honorarno  poučeval.
Ko se je neke noči vračal domov po nevarni poti, mu je spodrsnilo — padel
je in se smrtno ranil.
9. februar 2016 | Komentarji (3)
27 januarja 1944 je posebna skupina nemških gorskih lovcev bataljona Heine iz Idrije (188.Res.Geb.Div.) napadla partizanske zaledne organe v Cerknem.Bataljon se je imenoval po svojem poveljniku stotniku Borotu Heineju.Enota je iz Idrije krenila ob pol enih zjutraj v veliki tajnosti.Štela je 138 mož,ob poveljniku še 11 podčastnikov in 126 vojakov.Zaradi potrebe po premičnosti s seboj niso imeli nobene dodatne opreme,tudi hrane skorajda nič.Enota je šla po cesti do Travnika,nato pa zavila navzor v Otalež,Plužnje.V vasi Lazec je Nemce videlo več civilistov in tudi mladinska "vaška zaščita" ter so na to tudi opozorili tamkajšnega partizanskega obveščevalca Antona Mlakarja,da bi šel o tem obvestiti telefonista Franca Mlakarja na Želin,pa tega iz neznanega razloga ni storil.Po nekaterih pričevanjih naj bi se sicer odpravil na pot,vendar naj bi se med potjo zapil!!?O tem ,da so šli Nemci proti Plužnjam,je bil obveščen tudi terenski delavec Jože Bevk nad Travnikom.V zvezi z nadaljevanjem poti nemške čete iz Lazca navzgor proti Cerkljanskem Vrhu in še naprej v Cerkno,so se v dokumentaciji oziroma v raznih pričevanjih pojavile različne vesti o tem,da je Nemce na tej poti vodila neka ženska.V kasnejših preiskavah so najprej osumili domačo hčer iz gostilne na Travniku,vendar so jo kasneje po zaslišanju in preiskavi oprostili.Potem so Nemci v Lazcu takorekoč "mobilizirali" mater Cirila Carla,da bi jim pokazala pot navzgor iz vasi.Ker se ni obnesla,so jo po kratkem času odpustili ter so nadaljevali pot sami.Nemci so torej nadaljevali pot iz Lazca navzgor skozi mrzlo noč,delno je sijala tudi luna,snega je bilo malo.Kolona je nadaljevala por proti Cerkljanskemu vrhu.Najprej so šli mimo domačije Zaklanec,nato prek senožeti in skozi Sončnico ter Za Lanišem mimo kmetije V dolini ter po cesti do Kacina.Tam so se ustavili,ko se je dan že nakazoval.Dvignili so gospodarja ter ga spraševali,kje so banditi.Kacinovi so se zelo bali,kajti v hlevu so dejansko imeli ranjenega partizana.Nemci so seveda spraševali po večjih enotah,toda takrat ni bilo v bližini nobene.Nato je četa nadaljevala po poti do prelaza Kladje.Tudi tam je v gostilni Pri Petru spal en partizan,kurir Vojkove brigade.Sluškinjo v gostilni sta dva vojaka vprašala za pot v Cerkno.Omenjeni kurir je na Kladju čez čas,ko so bili Nemci že bolj spodaj,šel malo po cesti nazaj proti Cerknemu in trikrat opozorilno ustreli v zrak.Čez kakšne pol ure je prišla iz Planine patrulja spraševat,za kaj gre.Med pogovor so globoko doli v Cerknem zaslišali streljanje.
Nemci so v nočni tihoti in temi prehodili več kot 20 km skozi osvobojeno ozemlje.Res je, bili so oblečeni v bele tunike.
Toda četa 200 mož ni kaka vojaška patrulja, ki se lahko vtihotapi kamorkoli.Kje so bile partizanske straže? Res je, tudi predno so se Nemci pokazali v Cerknem,so se nad vasjo oglasili streli. Toda partizanski komandir je pojasnil: »Naši so, ki streljajo.« V resnici so Nemci ustrelili partizansko stražo.Napad na šolo se je začel ob osmi uri zjutraj,ko naj bi se pričel tečaj. Udeležence dobijo šespeče, nekatere pred hišami. Z rafali iz brzostrelk ustrelijo, kogar dobijo. Padloje 47 udeležencev šole in še več drugih.Približno uro časa se zadržijo Nemci v Cerknem, pretaknejo hiše v iskanju partizanov in plena; vse jim prav pride, zlasti klobase. Cez približno uro streljanja in plenjenja se mirno umaknejo proti Želinu in od tam v Idrijo. Njihov vojni pohod je popolnoma uspel. Menda niso imeli človeških izgub. Ves čas ropanja in streljan ja so pa partizanske edinice stale okrog po planinah, toda v Cerknem se niso prikazale, niti niso zavarovale ceste iz Cerkna do Želina. 
Šola za. komisarje v Cerknem je zahtevala vojaško varstvo. 14. januarja 1944 je komandant korpusa izjavil, da boljše zaščite, kot jo ima šola, ni mogoče nuditi. Ena brigada je bila med Cerknim in Idrijo, dve sta obrnjeni proti Gorenjski in ena cela divizija proti Sv. Luciji. Kljub tej informaciji je bil sektor Cerkno ­Idrija na dan nemškega sunka prazen.O tej izpraznitvi ni nihče obvestil komande v Cerknem. Nemci so prišli v Cerkno povsem neopaženo, ni bilo čet in niti enega obveščevalca, čeprav so Nemci v Idriji javno napovedovali sunek v Cerkno. Nemci so bili celo brez vodnika; ob 4. uri zjutraj so na Otaležu spraševali, kje pelje pot v Cerkno.«
Poročilo obveščevalne službe IX. korpusa o napadu na Cerkno: »Cerkno je napadlo 150 Nemcev iz Idrije preko Otaleža in Cerkljanskega vrha in so prišli v Cerkno z dveh strani. V Cerknem je bila komanda mesta s svojo četo in partijska šola s tečajniki, ki je imela 40 mož zaščite. Tečajniki so bili ob 8. uri zjutraj še v posteljah po hišah. 30. divizija je bila skoncentrirana na Šentviški planoti, 313. pa med Novaki in Žirmi. V mestu je nastala zmešnjava in vsak je bežal, kamor je mogel. Vseh žrtev je bilo 43, vojaške­ga odpora ni bilo, na Nemce ni padel en strel. Tečajniki so se umikali po čistini in jih je samo na enem mestu padlo 40.«
Med udeleženci tečaja je bil tudi Franc Likar – Rafael, po rodu iz Kanomlje. Njegova zgodba je skorajda čudežna. Med tečajem je bival v gostilni Pri Jušku. Ko je na dan napada skozi okno zagledal sovražne vojake, je hotel zbežati proti Novakom. Ker so cesto proti tej vasi že nadzirali Nemci, mu ni ostalo nič drugega, kakor, da se požene v breg hriba Brce. Tam mu je sovražni vojak z rafalom zadal dve rani, nato je bil še štirikrat ustreljen iz neposredne bližine. Nekaj metrov stran so napadalci z bajonetom zabodli tečajnico Milojko Štrukelj. Ko so se pripadniki bataljona umaknili iz Cerknega, se je Franc močno ranjen zavlekel v bližnji kozolec. Domačini so ga našli po krvavi sledi, ki se je vlekla po snegu. Močno ranjenega so ga odpeljali v Partizansko bolnico Franja. Tam je popolnoma ozdravel in bolnišnico zapustil po dveh mesecih.
Nemško originalno poročilo pa poroča takole: »Ia poročilo: Dne 27. januarja 1944 se je ob 3. uri popoldne vrnila 2. kompanija s pohoda v Cer­kno. Izgube sovražnika so 112 mrtvih, med njimi poveljnik bataljona in dva poveljnika čet, 5 ujetnikov in nad 50 ranjenih. Naše izgube: 1 mrtev, 1 lahko ranjen.
Drugo nemško poročilo : 188 rezervna gorska divizija, poveljnik, dopis št. 41, Div. St. Qu. (7. 2. 1944) poslano armadni grupi v Zangen v zadevi 2. bojnega ba­taljona Heine, rezervni nadporočnik Teichmann. 2. četa bataljona Heine, je bila pod vodstvom rezervnega nadporočnika Teichmanna v boju proti banditom izjemno uspešna. Samo ta četa je do zdaj zabeležila 528 mrtvih banditov. Pohod v Cerkno je bil kronan z izjemnim uspehom. V Cerknem je potekal tečaj za politične komisarje, ki ga je nadporočnik Teichmann popolnoma uničil. Ta velik uspeh v težkih okoliščinah je zasluga spretnega vodstva in napadalnosti poveljnika nadporočnika Teichmanna, ki se je že večkrat izkazal, in čete, ki je izjemno borbena.«
Partijski komite je podal poročilo CK KPS dne 8. februarja, kjer ob­tožuje štab korpusa kriminalne neodgovornosti. V štabu in vodstvu tečaja so bili v zagati, grozila jim je po partizansko sumarična sodba in ustrelitev pred četami. Prizadeti so si hitro pomagali in poudarili, da so nujno »po­trebni ostrejši ukrepi proti beli in plavi gardi«. Ker so bili v stiski, so na svečnico že aretirali 15 oseb:
Piščanc Lado, kaplan, Barkovlje,Sluga Josip, kaplan, Visoko - Kranj,Bevk Filip, kmet, Cerkno,Pas Pavla, učiteljica, Dol. Otlica,Sedej Pavla, šivilja, Cerkno,Mlakar Anton, kmet, Lazec,Ambrožič Janez, zidar in kmet, Otalež,Bogataj Rudolf, čevljar, Gor.Jazne,Zorzut Karlina, hišnica, Kojsko,Ržen Angela, šivilja, Cerkno,Mezek Katerina, kmetica, Cerkno,Purgar Malka, služkinja, Zakriž,Rojc Franc, trgovec, Cerkno,Baucon Josip, šofer, Gradiška,Kaučič Albert, mesar in strojar, Cerkno
Naslednjega dne, 3. februarja, ob 7. uri zvečer, so že padli streli in 15 povsem nedolžnih ljudi je pod lažno obsodbo izdaje partijske šole z življenjem plačalo vojaško nesposobnost in nemarnost partizanske komande.Ustreljeni so bili na Lajšah ter vrženi v brezno.Iz njega se je ranjen rešil le tigrovec Jože Bavcón.Večina žensk s seznama je imela že čez 30 let,moški pa med 30 in 50 let.Trije moški iz "otaleškega konca" so bili starejši od 50 let.
 
O samem dogodku se je napletlo mnogo legend, od tega da so Nemci šli po strugi reke (januarja!!), da so imeli vodnika, da se je komandant bataljona ki je imel enoto na zavarovanju napil, da je bil za vse kriv gestapovski agent, operativni oficir Vojkove brigade. Dejstvo je , da je iz Idrije v Cerkno zares lep kos poti po cesti. Kako so se Nemci prebili v enem dnevu iz Idrije mimo Otaleža,Lazca,Cerkljanskega vrha v Cerkno bo verjetno ostalo nepojasnjeno. Še večja skrivnost je, kako so se Nemci zopet varno vrnili skozi vse zasede in zavarovanja?
Iz časopisa Katoliški glas(februar 1984)-o tragediji v Cerknem
SPOMINI NA LETI 1943/1944 V CERKNEM
Ludvik Sluga, kaplan v Cerknem, se je rodil kot begunček za časa prve svetovne vojne na Visokem pri Kranju 24. avgusta 1917, kamor se je zatekla njegova družina, mati s štirimi otroki. Bili so sami, brez očeta, ki je ostal v službi pri železnici. Po končani prvi svetovni vojni se je družina preselila v Bačo pri Modreju. Tam je rastel Ludvik z drugimi vaškimi otroki in hodil z njimi v dvajset minut oddaljeno šolo k Sv. Luciji. Po osnovni šoli je šel v Gorico v malo semenišče in si
izbral duhovniški poklic. Tako je 31. maja 1942 zapel novo mašo v župnijski cerkvi pri Sv. Luciji. Čeravno je vse naokrog divjala vojna, je bilo na novi maši veselo in tudi udeležba nadvse razveseljiva. Po novi maši je bil nastavljen za drugega kaplana v Cerknem. Tako sta s prvim kaplanom, Ladom Piščancem, orala cerkljansko ledino. Za župnika sta imela zelo strogega, a dobrega dekana Ivana Kunčiča. Oba kaplana sta bila vedno vesela in nasmejana, tako da je gospod dekan nekoč dejal: »Takih kaplanov nisem še imel!« A prišel je 8. september 1943 in bilo
je konec vse njune sreče. Tisti dan je po vasi »vse divjalo, ropalo stanovanja Italijanov, ki so zbežali v Italijo in se veselilo navideznega konca vojne. Pametne ljudi je bilo strah. Tudi Ludvik Sluga je bil med temi. Resno je menil: »Zdaj se bo vojna šele začela!« In res je bilo tako. Začeli so se dnevi strahu in negotovosti. Vesti, ki so prihajale, niso bile za dobre ljudi prav nič razveseljive.
PRVA ARETACIJA
Bilo je v mesecu oktobru na predvečer praznika Kristusa Kralja leta 1943. Zaropotalo je po vratih, vstopili so partizani in ukazali kaplanu Slugi, da mora z njimi. Istočasno so aretirali tudi kaplana Ladota, njegovega očeta, sestro Marto in še mnoge druge iz vasi. Zaprli so jih v staro vojašnico, oba kaplana pa so odvedli v neko drugo kasarno in ju zastražili. Naslednji dan so nemški avioni bombardirali Cerkno. Vse je bežalo v zaklonišča, le kaplana sta ostala v kasarni zaklenjena. Ko je padla bomba na dvorišče kasarne, so se vrata sobe pod zračnim pritiskom
odprla in sta zbežala na prosto. Ko so partizani videli, da sta zbežala, so streljali za njima. Znova so ju aretirali kakor tudi vse druge arestante. Odvedli so jih v Trebenče v senik nekega kmeta. Tu so ostali dva dni in kaplan Lado je tedaj z grozo opazil med arestanti tudi očeta in sestro Marto. Na istem seniku so spali tudi partizani in partizanke. Njihovo govorjenje in obnašanje je bilo ostudno, tako da je Lado rekel sestri: »Pokrij se z deko čez glavo in ne glej v tisti kot.« Neka dobra
družina iz Trebenč je kaplanoma prinesla hrano, a se je nista dotaknila, vse sta razdala drugim , potrebnejšim . Ko so zvedeli Cerkljani , kje se nahajajo, so se partizani zbali in jih ta ­koj odpeljali drugam . Kaplan Sluga je prosil stražarja, naj gresta do sestre, da jim a bo izročila brevir. Ustregla sta mu in z besedam i »Na, tu imaš hudiča!« sta mu izročila brevir.
PRVI DVE ŽRTVI
Na dan Vernih duš so jih zvezane po dva in dva odpeljali skozi vas Jagršče. Med njimi je bil tudi mlad inženir iz Ljubljane, ki je delal v rudniku bakra na Planini. Pustil je doma mlado ženo, mater in komaj rojenega otroka. Stanoval je v isti hiši kot kaplan Lado, ki je otroka krstil kar doma. Bila je dobra, verna družinica. Do Želina so jih peljali po glavni cesti, nato pa v strm ino po kozjih stezah na Jagršče.
Tu so jih zaprli v veliko učilnico osnovne šole, ki pa je bila za vse dokaj premajhna. Niso se mogli zlekniti, sedeli so tesno drug poleg drugega na podu in trepetali pred tem , k ar jih je čakalo. Že prvo noč so obsodili inženirja Rancingerja in nekega drugega cerkljanskega gospodarja na smrt. K aplana sta prosila, da bi ju spovedala. Dovolili so in kaplan Ludvik ju je spovedal. Predno so ju odpeljali v smrt, je inženir Rancinger rekel kaplanu Ladotu: »Pozdravite mojo ženo in ji
povejte, da sem nedolžen!« Drugi so še ves teden ostali zaprti. Oba kaplana, še posebno kaplana Ladota so vse noči izpraševali. Nič jim a niso mogli dokazati. Končno so vse na prvo soboto v novem bru izpustili. Oba kaplana sta bila od tedaj naprej pod strogim partizanskim nadzorstvom . Ludvik Sluga se je lahko gibal samo po cerkljanski fari, kaplan Lado pa ni smel nikamor iz vasi razen v cerkev in h gospodu dekanu. Komaj je stopil iz hiše, so že vohunili za njim . V takem napetem stanju so preživeli tri mesece. Nemci, partizani, bombni napadi
so si sledili in sejali strah in trepet povsod.
NAPAD NA PARTIJSKO ŠOLO
Trije meseci so minili od prve aretacije. Bilo je 27. januarja 1944. V Cerknem je bila partijska šola. Nemci so vedeli zanjo. V jutru tega dne so prišli Nemci, nad sto po številu, neopaženo iz Idrije čez Otalež v Cerkno. Zaslišalo se je streljanje. Pred cerkvijo sta stala kaplan Sluga in mežnar. Kaplan Piščanc se je v cerkvi pripravljal na sveto mašo. Po trgu je hodil partizanski oficir. Ker se je streljan je nadaljevalo, je kaplan Sluga stopil do oficirja in ga vprašal, kaj pomeni to streljanje. Oficir m u je suho odgovoril: »Naši so, ki imajo vaje!« Streljanje pa se je približevalo in iz cerkve je prišel kaplan Piščanc. Ko sta kaplana bolje pogledala, sta rekla: »To so Nemci in ne partizani!« Nemci so tekli proti sredi vasi in streljali na vse strani.
Začel se je poulični boj in partijci so iz šole in stanovanj po vasi bežali v hrib, da se rešijo. Nemci so s strojnicami streljali za njimi in padlo je 47 mladih ljudi, fantov in deklet. Ko je streljanje nekoliko ponehalo, je kaplan Ludvik vzel štolo, sveto olje in sanitetske potrebščine in hitel na kraj grozot. Sledil mu je še kaplan Lado in skupaj sta marsikoga spovedala in mazilila s svetim oljem. Kaplan Ludvik je potem pripovedoval, da se mu je nudil strašen prizor. Vsepovsod so le­ žali mrtvi in ranjeni. Nekateri so ga spoznali in klicali. Bili so to dobri slovenski fantje, iki so bolj ali  anj prisiljeni šli med partizane. In takih ni bilo malo, zlasti med Primorci ne. Naslednji dan po teh srhljivih dogodkih sta oba kaplana šla na pokopališče in molila ob skupnem grobu mladih žrtev. Nemci so se nam reč kmalu umaknili, še
prej pa so poropali vse, k ar jim je pri­šlo pod roke.
USODNA SEJA
Kmalu po tem pokolu so partijci sklicali sejo, na kateri so določili nedolžne žrtve, ki naj bi bile krive krvavega pokola 27. januarja. Oglasila se je neka žena, mati številnih otrok, katere mož je bil interniran nekje v Italiji. Kaplana sta njej in nedoraslim otrokom veliko pomagala. Rekla je: »Videla sem oba kaplana, kako sta hodila okoli groba pobitih na pokopališču in tarnala: "Odpustite nama, midva sva kriva, da ležite tu pobiti!”« Zadostovalo je, da so ju razglasili za izdajalca in kriva vsega pokola. Da je tista ženska na seji res tako obtožila oba kaplana, je potrdil neki udeleženec na seji. Partizanski zločinski aparat je naglo ukrepal. Laž, da so Nemci z vednostjo kaplanov postavili strojnico v zvonik, se jim ni posrečila. Kaplan Sluga in sestra sta stanovala pod zvonikom, pa nista nič opazila. Pač pa so partizani hoteli postaviti strojnico v zvonik. Ko je gospod dekan to zvedel, je poklical oba kaplana in ju prosil, naj ga spremljata na komando. »Če to napravite,« je rekel, »se bodo Nemci maščevali in vse Cerkno bo v plamenih.« Gospod dekan jih je prepričal in strojnice niso postavili v zvonik.
DRUGA ARETACIJA
Zaradi varnosti si je kaplan Sluga poiskal drugo stanovanje. Dan pred svečnico se je selil. Ker stanovanje ni bilo še u rejeno, je šel prenočit k dekanu. Na svečnico je v zvoniku pravkar odbila deseta ura zvečer in ljudje so se odpravljali k počitku. V bližnji hiši niso še dobro zaspali, ko jih je vrglo kvišku moč­ no treskanje na vhodna vrata. »Odprite!« so kričali partizani. Gospodinja je vstala in šla odpirat. »Kaj hočete?« jih je vprašala. »Vaša punca mora z nami!« »Nič nisem zagrešila, pa grem vseeno z vami,« je rekla hčerka, ki je bila že pri vratih v strahu za mamo. Ostali so se v sobi tresli in si brez besed gledali v prestrašene oči. Kdor ni doživel partizanske strahovlade, ne more doumeti strahu, ki ti prodre v mozeg in kosti, da se ga ne znebiš nikoli več. Hčerka je jokala, vsi pa ji še roke niso dali v slovo. Odšla je in se nikdar več ni vrnila. V hiši so padli na kolena prod bogkovim
kotom in molili bolj s solzami kot z besedami. Še so trepetali, ko je spet zatreskalo po vratih. Partizani so se vrnili in zahtevali, naj jim odpro. V stopili so trije oborožene! in sredi med njim i kaplan Ludvik, nedolžen kot jagnje med volkovi. »Ključ  mi daj od stanovanja, da se preoblečem,« je rekel sestri; bil je namreč še v talarju. »Pa tudi ti pridi z mano.« »Ne,« se je oglasil odurni glas partizana.»Ni potrebno, da gre z nami. Ključ ji že jaz prinesem nazaj,« je odgovoril kaplanu
Ludviku. Res se je vrnil in prinesel ključ. Tudi Ludvik je prišel z njim . Tako sta se s sestro videla zadnjič na tem svetu. Nista si segla v roke, nista si rekla besede v pozdrav. Groza in strah sta gospodovala čutom in vsej biti. Po vasi je zavladala groza in trepet. Partizani sohodili po hišah in pobrali vse na zadnjem mitingu odbrane žrtve. Petnajst nedolžnih žrtev! Komaj se je zdanilo, je prihitel oče kaplana
Piščanca ter ves zbegan povedal, da so ponoči odpeljali tudi njegovega sina Ladota in mlado Malko Purgar iz Zakriža, ki je že dva meseca stregla bolni kaplanovi sestri Marti. Tudi Marta je bila obsojena na smrt, a ker je še vedno ležala in to od zadnje aretacije o Vseh svetih, so v zameno vzeli Malko in jo odpeljali. Z Ladotovim očetom je Slugova sestra odšla h gospodu dekanu. Bil je ves iz sebe in strašno žalosten. Tolažil ju je, a je bil sam potreben tolažbe.
STRELI V NOČI
Slugova sestra se je preselila k očetu Piščancu in njegovi hčerki Marti. Skupna žalost jih je še bolj združila. Naslednji dan, 3. februarja 1944, so bili vsi trije v kuhinji in z njimi je bila tudi Antonija Paa, učiteljica čipkarske šole, ki so ji partizani odpeljali edino hčerko Pavlo, učiteljico. Okrog 7. ure zvečer je bilo z nasprotnega hriba slišati regljanje strojnice. Molče so se spogledali in prebledeli. Misel vseh je bila: Naše so ustrelili... 10. februarja 1944 so po zidovih nalepili komunikat. Malka iz Trebenč je prva pritekla k Piščančevim s sporočilom in strašno jokala. Pavlina mam a je bila tudi navzoča. »Oče, pojdiva pogledat!« Šla sta, Pavlina mam a in Ladotov oče. Na trgu sta na zidu zagledala zloglasni komunikat, v katerem je bilo rečeno, da so dne 5. februarja (kar pa ni bilo res, ker so jih takoj drugi dan 3.
februarja) »justificirali izdajalce«. Navedena so bila imena: Lado Piščanc, Ludvik Sluga, Pavla Paa, Filip Bevk, Pavla Sedej (nečakinja nad­ škofa Sedeja), Anton Mlakar, Janez Ambrožič, Rudolf Bogataj, Karlina Zorzut, Angela Eržen (sestra pok. g. Eržena), Katarina Mezek, Malka Purgar, Franc Rojc, Albert Kavčič in Josip Bavcon, k i se je edini rešil iz groba mrtvih in s prestreljenim očesom pribežal k bratu v Gorico. Edina še živa priča strašnega pokola. Ko je Antonija Paa prišla do imena svoje hčerke Pavle, je strašno zavpila. Poleg nje je stala partizanka in se ji rogala v obraz. Pavlina mama jo je v težki žalosti in onemogli jezi udarila v obraz in zavpila: »Vlačuga!« Ni se vznemirila. Rogala se je naprej. Ne da se popisati, kaj vse so domači prestali žalosti. Piščančeva sestra Marta in Slugova sestra Marija se
nista mogli potolažiti. Oče jim a je dajal poguma, a še sam se je večkrat razjokal. Cele noči niso spali, veliko so molili, to jim je bilo v edino tolažbo. Bili so stalno noč in dan zastraženi. Doživeli so še bombni napad in zadnji hip so se zatekli v klet. Bomba je padla prav na vogal hiše, kjer je bilo njihovo stanovanje. Le božja previdnost jih je rešila. Kam sedaj? Stanovanje je bilo neuporabno. Dobri ljudje na
Reki so jih sprejeli. A bili so še naprej zastraženi. Vsak dan sta prišla dva -vojaka, da sta kontrolirala. Ljudje so bili dobri z njimi, a živeli so v večnem strahu. Tako je prišel mesec junij 1944 in ena izmed nemških čistk. Nemci so bili obveščeni, da se sorodniki obeh kaplanov nahajajo na Reki in si želijo domov v Gorico. Oče Piščanc je znal dobro nemško in tako se je zmenil z njimi. Predno so Nemci odšli iz vasi, so jo zažgali, ker so v neki hiši dobili partizansko kapo in njihovo brošuro. Bližala se je noč in ker Nemci ponoči niso vozili, so begunce odpeljali v Otalež. Tam so se ustavili v župnišču, k er so vse hiše v vasi rekvirirali Nemci. Gospod Podobnik, takratni župnik v Otaležu, sedaj že mrtev, je dru- župnik v Otaležu za pokojna kaplana. Po maši so morali nem udom a na kamione in naprej proti Idriji. Tudi g. Podobnik je šel z njimi. Na poti so doživeli še bo bni napad, a so srečno ušli in
bili so v Idriji. Nemci so jih tu pustili, rekoč, naj si sam i pomagajo dalje. Dva dni so ostali v Idriji, nato jim je nekdo preskrbel avto in peljali so se do Logatca. Tu so z vlakom šli do Opčin pri Trstu in nato v Gorico.
KOMUNIKE VARNOSTNO OBVEŠČEVALNE SLUŽBE OF
Organi
varnostno obveščevalne službe so dne 5. 2. 1944 ob peti uri
justificirali organizirano skupino narodnih izdajalcev in
okupatorjevih hlapcev v Cerknem.
1.
Piščanc Lado, kaplan, Barkovlje
2.
Sluga Josip, kaplan, Visoko - Kranj
3.
Bevk Filip, kmet, Cerkno
4.
Paa Pavla, učiteljica, Dol. Otlica
5.
Sedej Pavla, šivilja, Cerkno
6.
Mlakar Anton, kmet, Lazec
7.
Ambrožič Janez, zidar in kmet, Otalež
8.
Bogataj Rudolf, čevljar, Gor. Jazne
9.
Zorzut Karlina, hišnica, Kojsko
10.
Ržen Angela, šivilja, Cerkno
11.
Mezek Katerina, kmetica, Cerkno
12.
Purgar Malka, služkinja, Zakriž
13.
Rojc Franc, trgovec, Cerkno
14.
Baucon Josip, šofer, Gradiška
15.
Kaučič Albert, mesar in strojar, Cerkno

Zločini
katere je ta skupina zakrivila med slovenskim narodom so sledeči:
1) Organizirali so protinarodno organizacijo z namenom, da
slovenski narod razdvojijo in odtrgajo od OF slovenskega naroda.
2) S svojim delovanjem so hoteli zanetiti na Primorskem
državljansko vojno po zgledu izdajalcev v Ljubljanski pokrajini.
3) Organizirali so vohunsko službo v prid okupatorja. Zbirali so
podatke o partizanskih edinicah in aktivistih OF, katere so dajali
nemškemu okupatorju.
4) Vsled njihovega izdajalskega početja so bile bombardirane in
požgane slovenske vasi in streljani najboljši sinovi in hčere
slovenskega naroda.
5) Utrjevali so nemško oblast na naši slovenski zemlji s tem, da so
predstavnike naše slovenske oblasti ovajali okupatorjem.
6) Ovirali so in hoteli preprečiti mere, ki so jih naše oblasti
podvzele za zaščito naših edinic.
7) Organizirali so nemški napad na šolo v Cerknem in so preskrbeli
vodnike, ki so po skrivnih poteh neopaženo pripeljali nemško
vojsko do šole.
8) S svojim izdajalskim dejanjem so neposredno povzročili smrt 47
najboljših mladih slovenskih ljudi.
9) Da bi svoje protinarodno delo lažje opravljali, so se nekateri
vrinili v vrste OF in pod krinko sodelovanja z OF delovali za
korist okupatorja.
10) Blatili so našo narodno oblast in zasmehovali našo slavno NOV in
POJ.
11) Z razširjanjem sovražne belogardistične in domobranske
propagandne literature so hoteli v slov. prebivalcih omajati vero
v našo zmago in zaupanje v našo oblast.

Voditelja te zločinske skupine sta bila kaplana Piščanc in Sluga, ki sta obvsaki priliki vršila svoje razdiralno protinarodno delo. Kjerkoli sta mogla, sta škodovala naši osvobodilni borbi in sabotiralaodredbe naše oblasti.Organi naše slovenske narodne oblasti so ju, kakor tudi ostale ponovno svarili, naj prenehajo s svojim protinarodnim delom, vendar vsi opomini niso zalegli.Slovenski narod je odločen trdno vztrajati na poti neizprosne borbe protiokupatorju in vsem, ki bi za svoje sebične namene prodali intereseslovenskega ljudstva.Sodbanaj bo vsem, ki mislijo z okupatorjevo pomočjo terorizirati slovenski narod in dušiti njegove osvobodilne težnje, poslednji opomin in mejnik v njihovem protiljudskem sodelovanju z okupatorjem.
Varnostno obveščevalna služba OF
Tedenska Tribuna z dne 17. septembra 1958 je zapisala, da je partijsko šolo
v Cerknem izdal partizanski major Jernej Hrastnik, ki so ga
kasneje odkrili in likvidirali.Hrastnika so odkrili, ko je prek neke ženske skušal Gestapu poslati poročilo o učinku nemškega napada na partijsko šolo.
24. januar 2016 | Komentarji (13)
1 2 3 4 5 6 7
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163583
Forum avtorjev: 15836 Forum teme: 34260 // Odgovorov: 1863645
Blog avtorjev: 3557 // Blogov: 84539 // Komentarjev: 1210251
Avtorji fotografij: 25363 // Slik: 216251 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "