Zakaj od novembra lani nisem nič pisala? Ker so se zgodili travmatični dogodki, ker sem živela le še za čas, ki nama je ostal na voljo. Do konca, do kakšnega konca? Spreleti me srh, ko se z žalostjo spominjam vseh tistih dni.

Norbert je padel kmalu po objavi mojega zadnjega bloga. Zlomil si je zapestje. Težko si je predstavljati kako bolnik z demenco kljub mavcu še vedno z veliko volje skrbi sam zase, se oblači, umiva, seveda vse po svoje, ob moji pomoči in pomoči negovalk in negovalcev v domu. Po dveh tednih so mu sneli mavec. Še naprej je bil veder, zabaven in vedno vesel moje družbe. Nekega dne mi je rekel: "veš, jaz ne bom več dolgo".

Njegovih besed nisem vzela resno. Rekla sem mu, da dobro izgleda in da si je lepo opomogel. Pa res ni minilo veliko časa, ko je zopet padel. Od prvega padca dalje je bil nestabilen v hoji, tožil je, da ga boli kolk. Ko je padel sredi decembra, je bilo to zanj usodno. Z zlomljenim rebrom in omajanim kolkom je obležal. Sočasno se je poslabšalo tudi stanje z mehurjem. V domu so mi povedali, da mu noben antibiotik ne prime več in da lahko poskusijo le še z enim.

Pretresena sem bila ob besedah, da lahko pričakujem, da je Norbertu namenjeno največ tri mesece življenja. Predlagali so mi, naj se odločim za paliativno oskrbo. Nobenih izgledov ni bilo, da bi Norbert še kdaj vstal. Odločila sem se, da z njim preživim čim več časa, ki mu je še preostal. Dvakrat na dan sem prihajala k njemu. S hčerko Ajdo sva bili ob njem vse dni. Vsakega obiska je bil zelo vesel. Trenutki, ko smo bili skupaj so nam veliko pomenili.

Včasih sva ga držali z Ajdo za roko vsaka na eni strani postelje in smo bili srečni. Nekajkrat smo ga dali na voziček in sem ga peljala v kavarno na kavo. Tam se ni dobro počutil in zato sva kavico pila raje v sobi.

Stanje se je postopoma slabšalo. Pojavile so se preležanine, obračati smo ga morali vsako uro. Dobival je protibolečinsko terapijo in ob vnetju mehurja antibiotik. Kateter so mu menjali že na dva tedna, saj se mu je mašil. Večkrat je imel vročino z mrzlico in takrat je večinoma spal.

Kadar je spal sem ga držala za roko in tekle so mi solze. Velikokrat mi je rekel, da je zelo srečen, ker me ima in da mu je žal zame, jaz pa sem mu odgovorila, da sem vesela, da sva skupaj. Jedel je zelo malo, nismo ga silili. Najini intimni trenutki mi bodo vedno ostali v spominu, ko sem mu po večerji umivala zobe in ga brila. Skrbela sem, da mu je bilo kolikor se je dalo prijetno. Premišljevala sem o njegovem odhajanju. Spraševala sem se kako se počuti človek, ki se zaveda, da odhaja. Mene je bilo strah smrti. To je bilo moje prvo srečanje z umiranjem in s smrtjo. Tako je bilo do konca januarja.

V februarju je bilo stanje vsak dan drugačno.

9.februar zapis iz mojega dnevnika.

Ko pridem, dremaš in se me razveseliš. Poljub in nato te držim za roko. Želiš se obrniti na levi bok in veš, da ne zmoreš. Pomagam ti, da te obrneva skupaj, primeš se za ograjico, pod hrbet ti položim blazino črva in nato ti preložim še obe nogi. Vmes dam eno blazino in drugo pod nogo. Usedem se k tebi tik ob posteljo, kot bi skupaj ležala. Drživa se za roki, ti poljubiš mojo, jaz tvojo. Stisnem se k tebi in te preprosto ljubim. Globoko v sebi čutim povezanost najinih duš. Vstanem in iz stene vzamem fotografije in se spominjava. Rečeš mi, da, to so bili neki drugi časi. Tečejo mi solze, ko ti mirno spiš. Objeta ostaneva drug ob drugem do kosila. Poješ 15 žlic juhe in 3 žlice krompirja. Poljubiva se in odidem. Ne morem gledati, kako te bodo aspirirali.

V naslednji dneh se je Norbertovo stanje zelo poslabšalo. Prišla je glavna sestra in ga hrabrila, a je odgovoril "konec je". Dobil je pljučnico in visoko vročino. Ob njem sem prebedela vso noč. Ko smo že mislili, da se je izvlekel, je bilo še slabše. Dali so mu kisik in po treh dneh trpljenja je prišla odrešitev. Zadnje skupne ure sva poslušala glasbo. Še zadnji poljub, pobožanje in slovo.

Norbert je umrl 14.februarja, na dan ljubezni in na rojstni dan moje starejše hčerke. Na zadnjo pot smo ga pospremili 21. februarja, na rojstni dan njegovega očeta.

In potem ostane praznina. Podoživljaš vse trenutke, v glavi se vrtijo filmi, solze tečejo, misli begajo. Zaveš se, da ga nikoli več ne bo, da lahko poljubiš le fotografijo, da greš na grob in ga iščeš, a tudi tam ga ni. Je in bo vedno v mojem srcu, v spominih in tam nekje daleč na nebu, kot prav posebna zvezda. In življenje gre naprej. Tako, kot si mi rekel na koncu: "ko me več ne bo, si boš uredila svoje življenje."

Ni mi žal za nobeno skupaj preživeto uro, pa čeprav je bilo življenje z demenco tako zelo naporno in brezupno. Ni mi žal za izkušnjo, ki sem jo ob tem dobila in jo lahko delim z drugimi. Ljubezen mi je dala moč, vero in upanje.

September je mesec Alzheimerjeve bolezni, za katero je zbolel moj ljubi mož Norbert.

BLOG V LABIRINTU DEMENCE ZAKLJUČUJEM IN POSVEČAM NJEMU, KI ME JE LJUBIL, OSREČIL IN IZPOLNIL KOT ŽENSKO. LJUBI NORBERT, HVALEŽNA SEM TI ZA VSE DNI NAJINEGA SKUPNEGA ŽIVLJENJA!

Ljubljana, 20.9.2017







21. september 2017 | RTV Kategorija: Ljudje | Zaznamki: demenca, DSO Fužine, svetovni, dan, Alzheimerjeve, bolezi, spomini, Zdenka, in, Norbert, Ferengja | Komentarji (2)
Čas teče in odtenki demence le rahlo bledijo. Kot da se ni nič spremenilo, pa vendar se je, le tako neznatno, da skoraj ni opaziti. Norbert živi v svojem svetu, ki ga zmore obvladovati. Spomladi sva šla zadnjič ven v zunanji svet, na obisk k njegovi starejši sestrični v Logatec. Zavedal se je, da je tam zunaj svet drugačen, zavedal se je, da je z njim nekaj hudo narobe. Prestavljen v svet realnega življenja je bil zelo zmeden, užaloščen in razočaran nad samim seboj. Skušala sem ga potolažiti, da je v redu, da je vitalen, da bi bilo lahko slabše, če bi na primer moral ležati v postelji. Vsakršna sprememba mu poslabša stanje. Zdaj ga ne vodim nikamor več. Najbolj se počuti varnega v Domu. Tam ima družbo svojih vrstnikov, veliko aktivnosti, predvsem pa obvladuje prostor in čas. Zdi se srečen v svojem svetu. Velikokrat mi pove, da mu pomenim največ v njegovem življenju in takrat sem srečna, da me ima, mene in mojo ljubezen, oporo in ve, da se lahko počuti varnega.

Zgodi se, da se Norbert občasno tudi zmede, z menoj govori, kot da sem druga oseba in mi reče, veš, Zdenka je pa rekla, da bo prišla. Povem mu, da sem ga jaz klicala po telefonu in povedala, da pridem. Kadar ga pokličem, da pridem, me čaka na recepciji doma. Rad klepeta z receptorji in jih s svojimi šalami spravlja v dobro voljo. Ravno včeraj mi je mlad receptor rekel, da ga Norbert spominja na njegovega dedka in da je zabaven. Ko pridem se me razveseli in jaz njega. Potem spijeva kavico, rad poje kaj sladkega, še posebej mu je všeč jabolčni zavitek, ki mu ga večkrat spečem. Redno ga obiskuje tudi najina hčerka Ajda in zelo je bil vesel in ponosen, ker je septembra diplomirala.

Na dva meseca Norbertu menjajo kateter in takrat je zelo zmeden. Hudo je, ker ima bolečine in ga peče mehur. Tudi lune vplivajo na slabo počutje. Takrat me kliče ponoči in ne ve ali je dan, včasih se obleče sredi noči in hoče na kosilo. Kadarkoli pokličem v dom, četudi ponoči, gredo k njemu in ga potolažijo. Res zelo lepo skrbijo za mojega moža.
In jaz? Skušam živeti svoje novo življenje. Misli mi večkrat zbežijo nazaj in ker ne morem vplivati na sedanjost, se ne obremenjujem s prihodnostjo. Z Norbertom sva imela lepo in srečno življenje. Morala sem poskrbeti zase in zanj. Zdaj živiva vsak svoje življenje, tako je najbolje za oba. Z njim in ob njem bom do konca, kolikor mu je namenjeno.

Sprašujem se o minljivosti, o tem, kako človek prehodi svojo pot in kaj vse zmore. Premišljujem o Norbertovem življenju, ki ni bilo lahko. Nikoli ni poznal svojega očeta, ker mu je umrl tri mesece preden se je rodil. Dolga zgodba. Vedno je hrepenel po njem, mama ga je opisovala kot čudovitega človeka. In verjamem, da je tak bil, saj je takšen tudi njegov sin Norbert, ki je izjemna osebnost. Sem edini človek, ki ga pozna v dno njegove duše. Najhuje mi je, ko reče, da je v domu zaključil in bo šel domov. Takrat se mi trga srce, ker vem, da to ni mogoče in da mu ne morem uresničiti njegove želje. Toda poti nazaj ni. Zavedam se, da sem zapravila svoje zdravje v teh zadnjih letih in da me je neka neznana sila obdržala, da sem še tu. Veliko je ljudi, ki znajo deliti nasvete, ali celo obsojati, ne da bi imeli svojo lastno izkušnjo.

Demenco prepoznam od daleč, ne maram je, ker mi je vzela moža. In sreča za vse, ki se jih je šele dotaknila in ne vedo, kaj jih še čaka. Ja, tako je, na žalost. Zelo dobro se spominjam besed profesorja dr. Zvezdana Pirtoška, ki mi jih je kot možev nevrolog pred leti izrekel. Ker je mož postal agresiven mi je dejal, …gospa, zelo mi je žal za vas, da boste morali živeti takšno življenje ... Vedel je, kaj me čaka, jaz pa na srečo še ne.

Veliko bralcev mojega bloga je povedalo svoje mnenje ali pa so mi svetovali kako naj živim, a to je moja in najina zgodba, najino življenje. Morala sem odločati za oba in to je, kot sem verjetno že zapisala, najtežji korak, ko se moraš odločiti za človeka, ki ga imaš rad in mu želiš vse najbolje.

18. aprila letos sem o svojem življenju z bolnim možem spregovorila v oddaji Med štirimi stenami. http://radioprvi.rtvslo.si/2016/04/med-s
tirimi-stenami-46/


Tudi ta izpoved je bila del mojega poslavljanja od moža. Čustev nikoli ne moreš pozabiti. Živeti moram naprej, najprej zase, za svoji hčerki, za svoja vnučka, za svoje starše, ki ju še imam in ne nazadnje tudi za Norberta, ki bo vedno v mojem srcu.
3. november 2016 | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: življenje z demenco, Zdenka, in, Norbert, Ferengja, DSO Fužine, družinska zgodba | Komentarji (1)
Dva dni po hladnem sprejemu na srečanju upokojencev NLB je v DSO Fužine gostoval pevski zbor MEDIS Črnuče, kjer je Norbert več kot 10 let prepeval. V dvorani je bilo nekaj njegovih moških pevskih kolegov, ki so ga vsi veselo pozdravili, saj niso vedeli, da je Norbert v domu. Najprej so nastopile pevke, kasneje so se jim pridružili še pevci. Sedela sva spredaj in po licih so mi tekle solze. Nehote sem se vrnila v čas, ko sem ga še sama hodila poslušat na njihove nastope, ko je še pel.

Prva v zboru je Norberta zagledala gospa Iva, ki je njegovih let in sta bila dobra prijatelja. Med napovedjo ene izmed pesmi je pristopila k mikrofonu in povedala, da zelo lepo pozdravlja dobrega prijatelja, nekdanjega pevca Norberta, ki se ga še vsi vedno radi večkrat spomnijo in je vesela, da ga zdaj vidi med poslušalci. Meni so tekle solze, saj je Norbert rekel »ali o meni govori«, ker je sprva ni prepoznal. Ko so peli zadnjo pesem »Žabe«, je glasno pel tudi Norbert. Napovedovalka in pevka Helena, tudi njegova dobra prijateljica, je povedala, da je bil zadnji aplavz tako buren, ker je z njimi »Žabe« pel tudi Norbert.

Srečanje po nastopu je bilo ganljivo, tekle so solze, objemi s prijatelji po nekaj letih so bili res nekaj lepega. Ko ga je Viki vprašal »koliko časa si pa že tu«, (mislil je v domu), je Norbert odgovoril, da dve uri. Bil je vesel nekdanjih obrazov in srečanja s pevci.

V tistih dneh do Božiča mi ni bilo do tega, da bi sploh postavila božično drevo, čeravno je bil to zame prej najlepši čas. Vedno sva izbrala srebrno smreko ali jelko, ki sem jo običajno okraševala pozno v noč. Že lansko leto ni bilo takšne jelke. Postavila sem umetno. In tudi zdaj mi ni bilo do tega, da bi jo. Pa je hčerka Ajda prinesla škatle s smreko in obeski in zdaj še stoji, ima manj obeskov, ampak bolj sameva.

Božični večer smo preživeli v ožjem družinskem krogu, pri prijatelju Rafu v domu, ki nas je z veseljem povabil, da smo skupaj z njim praznovali. Preživeli smo lep večer. Zadnji takšen? Takšen, ko se Norbert še zaveda? Bolje je zanj, če ga ne pripeljem domov, sicer je zmeden. Je pa meni težje, ker boli. Ampak vsaj k njemu še lahko grem. Dokler me še pozna, se še lahko šaliva na račun njegovih besednih iger.

Odmislim skrbi in skušam živeti naprej. Begam po hiši v nemiru, kot bi hotela zbežati in preskočiti nek čas, ki ga še ni, pa vem, da bo prišel. Posebej mi je hudo, kadar me Norbert kliče ponoči ali pozno zvečer. Sprašuje me, zakaj ni nikjer nikogar. Včasih se Norbert izgubi v času, se obleče in gre ponoči na zajtrk. Potem me pokliče in sprašuje, kje so vsi. Povem mu, naj gre nazaj v posteljo. Vedno ga skušam pomiriti in rečem naj pritisne rdeč gumb, da bo nekdo prišel k njemu. Tako je bilo včeraj malo pred polnočjo in danes zgodaj zjutraj. Z žalostnim glasom me je klical, kje so vsi. Zdi se, kot da bi padal v temo in se še skušal loviti. In zdi se mi grozljivo, če se postavim v njegovo stanje. Zato ga skoraj vsak dan obiščem, da sem z njim, da ve, da ni sam, da me čuti, mene in hčerko Ajdo. Ker ga imam rada in ker je dober človek.

4. januar 2016


Ida, Norbert in Helena


Srečanje s pevci zbora MEDIS


Božični večer
4. januar 2016 | Kategorije: Osebno | Zaznamki: živenje z demenco, božič, MEDIS, KUD, SVOBODA, Črnuče, DSO Fužine, NLB | Komentarji (5)
Razmišljam o sebi. Moje čustvovanje od sredine oktobra do konca novembra je bil proces do sedaj najglobljega žalovanja. Čutenja, misli, občutki in pogled na dosedanje življenje, kot bi dokončno naredila bilanco.

Bilo je veliko lepega in vse to bo vedno ostalo v mojem srcu. Tudi moja ljubezen do Norberta ostaja enaka. Tako kot sem mu dejala na dan najine obletnice: »Ti si ljubezen mojega prejšnjega življenja, sedanjega življenja in prihodnjega življenja«.

Peljala sva se v avtu, ko sva se vračala v njegov novi dom. Mislim, da me je razumel, saj mi je stisnil dlan. V naslednjih dneh je bil zopet nemiren in večkrat je vprašal, kdaj bo šel domov. Naredila sem napako. Priznam, da sem ga peljala domov tudi zaradi sebe in sem mislila, da bo tudi njemu lepo. Saj mu je bilo, ampak potem je bilo spet huje, ko se je zavedal, da ni doma, da je v domu.

Ko mu povem, da je bolan in da sem bolna tudi jaz in da je trenutno tako kot je najbolje za oba, se pomiri. Edini res intimni trenutki, ko naju nihče ne opazuje je objem v dvigalu. Ko se stisnem k njemu, imam še vedno občutek, da daje tudi on meni malo opore. Reče mi, da brez mene ne bi več mogel živeti. V to verjamem, nato ga pobožam in se pomiri.

V ponedeljek sem prišla na obisk in v kavarni ga je bilo že od daleč slišati. Zabaval je celotno omizje štirih gospa in enega gospoda. Vsi so smejali. Ko me je opazil, je rekel, da se mora posloviti in ena izmed gospa je rekla«ja zdaj nam ga boste pa kar vzela«, pa sem se nasmejala, da še lahko ostane, ker grem za eno uro na »Tai QI«.

Čakal me je pred »telovadnico« in ko sem prišla ven, mi je gospa, s katero je klepetal povedala, da ji je rekel, da je zato tako lepo urejen, ker zanj tako lepo skrbi njegova žena. Dobila sem res lep kompliment. Potem smo šli na kavo in je gospo, ki jo vidi vsak teden že zopet vprašal kako ji je ime……

No, tako je »Pri nas doma«……

Včeraj ga je obiskala hčerka in jo je vprašal….«Ajdi, kje pa imam jaz avto?«.... Ajda mu je odgovorila, da ga ima zdaj ona…… »Ja kako sem pa prišel sem«………Ajda mu pove, da sem ga jaz pripeljala……«Ja koliko časa sem pa že tukaj?«….Ajda pove, da nekaj časa…..«Aha, potem danes ostanem tukaj, kajne in imam ob 18:30 večerjo«…….. Potem se spremeni tema pogovora in čas teče dalje, seveda zanj v drugačnem času, na srečo vedno bolj v sedanjem.

Danes sem ga peljala na novoletno srečanje upokojencev NLB. Z njegovo kolegico sem se dogovorila, da ga kasneje pridem iskat, ko me ona pokliče. Medtem sem šla s hčerko po vnučka prvošolčka (jaz prvič!) iskat v šolo in po vnka malčka v vrtec.

Pa me je Norbert klical že, ko sem bila še v šoli in sem se morala hitro posloviti od vnučka malčka. Prvošolček je želel iti z menoj, da bova Norberta skupaj peljala v »Fegijev vrtec« (beri Norbertov DOS Fužine). Ko sva prišla ponj, je Norbert že sedel na klopi in me čakal.

Pristopila je kolegica in rekla, da je postal nemiren, nihče se ni z njim družil. Rekla je, …saj veš kako je, ko se od bolnika z demenco zdravi kar odmaknejo. Bilo mi je hudo. Zopet sem spregledala, da to ni bila dobra odločitev in bi bilo bolje, če ga na srečanje ne bi pripeljala.

V mestu smo šli z Norbertom in Nikom najprej skupaj gledat lučke in potem v »Mačjo kavarno" na kavo in tortice. Nik naju je oba objemal in se crkljal, saj smo se zadnje mesece poredko srečevali. V trgovini me je Norbert spraševal, če imamo doma kaj kruha, da bi ga bilo treba kupiti, jaz pa sem odgovorila, da ga imamo. Kadar me v trgovini to vpraša vem da, se prestavi v čas kot da je doma in ga skrbi, če imamo kruh. Ko smo odhajali iz Name je Norbert postajal nemiren, obregoval se je ob ljudi in jih prijazno ogovarjal, seveda na svoj »čuden« način. Nekateri so se nasmihali, ena gospa je rekla, ja to demenca, nekaterim sem to povedala jaz.

V avtu je začel iskati ključe od hiše in sem mu rekla, da jih je izgubil. Preusmerila sem pozornost na osvetljeno Ljubljano in Ljubljanski grad in je prenehal. Ko smo bili na Zaloški cesti je rekel, da je mislil, da ga bom peljala domov. Povedala sem mu, da je v domu zdravnik in medicinske sestre in da mora biti tam, ker bo kmalu večerja. In je zadostovalo. Ko je bil zopet v svojem novem domu, se je pomiril.

Zanj je resnično najbolje, da ostaja v svojem novem domu, saj se krog njegove časovne in krajevne orientacije zožuje. Žal gre bolezen naprej, ne morem mu pomagati. Edino kar lahko storim je to, da ga več ne poskušam razveseljevati v »mojih čevljih«, ampak moram dokončno sprejeti, da ga ne smem več begati. Edino kar lahko storim je to, da prihajam k njemu v njegovem sedanjem času in mu stojim ves čas ob strani.

Tudi sama moram poskrbeti zase in resnično iti naprej in le naprej. Tako kot bi mi želel Norbert, če bi mi to znal povedati.

9. december 2015

10. december 2015 | Kategorije: Ljudje | Zaznamki: živeti z demenco | Komentarji (5)




15.11.2015 Ljubljanski grad ob 12 uri.
15. november 2015 | Kategorije: Osebno | Zaznamki: 24., obletnica, najine, poroke, Ljubljanski, grad, ob, 12. uri | Komentarji (4)
Jesen je zame najlepši letni čas. Takrat listi dreves povzamejo barvo zahajajočega sonca. Še vedno je toplo, ne prevroče in ne prehladno. Odeta v melanholično žalost se poslavljam. Od vseh lepih, skupaj preživetih dni, od vseh lepih trenutkov, ki so bili samo najini.

Toplina napolni moje srce in solze spolzijo po licih. Najina pot ni bila vedno lahka. Mnogokrat so nama postavljali ovire, včasih takšne, da sva jih komaj premagala. A vedno skupaj, kar nama je dajalo še posebno moč. Prav to naju je istočasno bogatilo in krepilo najino ljubezen. Žal mi je za tiste ljudi, ki niso in morda nikoli ne bodo izkusili te čudovite energije, ki pomirja in hkrati vznemirja. Ljubezen, ti skrivnostna sila, ki od lepote boliš.

Na sprehodu ob Ljubljanici gledava race, nutrije in labode. Ko sonce zaide, se odpraviva v kavarno, kjer se počutim že kot doma. Ja, saj to je zdaj tudi malo moj dom, še posebej zato, ker je njegov. Danes popoldan sva z Norbertom v njegovi sobi celo plesala! Bil je zelo razpoložen in se je tako kot običajno, ves čas šalil. Meni so pa ob lepi glasbi tekle solze. Rekel mi je, …veš, bom moral, še preden odidem tja gor (in je pokazal proti stropu) domov, da ti, pokažem vse, kar moraš še vedeti v hiši ... Zelo ga skrbi, kako bova s hčerko živeli, ko bo odšel.

V nedeljo bova praznovala 24 obletnico najine poroke doma, v našem skupnem domu.

Norbert se zaveda vsakega trenutka, ve vse, kaj dela tisti trenutek. Čez nekaj časa pa pozabi. Pravzaprav živi tako, kot bi morali živeti mi vsi. Za ta trenutek, ne v preteklosti in ne v prihodnosti. Sprašujem se, če je zbolel ravno zato, ker ni več zmogel nositi boleče preteklosti. Za tako čustvenega in srčnega človeka kot je Norbert, je bil napad na njegovo senco pretežko breme. V svoji lastni tihi samoti je nosil in trpel. In tako je počasi začel odhajati. Sprašujem se, če morda je to vzrok te hude bolezni tudi pri drugih obolelih.

Vsakokratno poslavljanje spremlja topel objem. Kadar ima slab dan mi reče, da bi šel domov in takrat se stisnem k njemu, da skrijem solze in mu povem, da je tako kot je zdaj, najboljše kar trenutno lahko imava, za naju oba. Kadar prihajam ali odhajam, mi tečejo solze, in tudi ko pišem blog, mi tečejo solze. Hvaležna sem za vse skupne trenutke, ki jih še imava z ljubljenim možem.

12.11.2015

1.9.2015 V DSO Fužine v mesecu Alzheimerjeve bolezni.



Srečen ob opori svoje žene



V kavarni ob kavici



Slovo v vetrolovu ... kdaj spet prideš? Lepo se imej, pa srečno vozi...


Belči na obisku.



Občasno spet doma.
13. november 2015 | Kategorije: Osebno | Zaznamki: zgodbe, ki, jih, piše, življenje, z, demenco | Komentarji (7)
1 2
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
25 26 27 28 29 30 1
2 3 4 5 6 7 8
9 10 11 12 13 14 15
16 17 18 19 20 21 22
23 24 25 26 27 28 29
30 31 1 2 3 4 5



Št. registriranih uporabnikov: 163573
Forum avtorjev: 15836 Forum teme: 34259 // Odgovorov: 1863609
Blog avtorjev: 3558 // Blogov: 84531 // Komentarjev: 1210157
Avtorji fotografij: 25361 // Slik: 216227 // Videov: 19263 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "