V LABIRINTU DEMENCE - TRETJI DEL
Pozdravljeni vsi, ki ste izražali svoja mnenja, dileme, izkušnje ali karkoli že na to temo.

Zahvaljujem se vam za vaš odziv in spoštujem različna mnenja. Ker nisem izkušena blogarka (sem si pa to že dolgo želela postati, pa kot vidite iz zgodovine mojega primera za to ni bilo časa ....), vam ne bom odgovarjala posamezno, temveč le na splošno. Moj cilj je govoriti odkrito o življenju z demenco, kot imam navedeno v profilu. Kako je živeti svojcu, ki živi z bolnikom in bolniku, če se postaviš v njegov svet.

Moj mož ima zmerno obliko Alzheimerjeve bolezni in je najpogostejša oblika demence, ki jih je več vrst. To bolezen zelo dobro poznam in vem za vse "pasti", ki jih prinaša. Tudi pri nas je šlo za agresijo, vendar antidepresivi pomagajo. Ker se bolniki različno odzivajo verjamem, da kdo meni, da jih ni dobro voditi okrog. Midva sva pa kar večkrat na kakšnem krajšem izletu. Čeprav naslednji dan ne ve, kje sva bila, je pa takrat srečen, kar tudi pokaže. Pa tudi jaz sem srečna, ker sva skupaj.

Sicer pa ne vemo, kako je tem bolnikom v resnici. Moj mož se zaveda, da je bolan, nedavno me je obupan klical in rekel, da je vse to z njegovim spominom grozno, da ne ve, kje je, kdo je in zakaj je na tem svetu. Si predstavljate, kako bi bilo nam v "njegovih čevljih", kot pravijo bolniki v Združenju bolnikov v okviru Alzheimer Europe? Mu je res fajn? Ja, včasih mislim, da mu je, takrat, ko se šali in uživa v slehernem trenutku dogajanja.

Na temo demence nisem brala knjig in jih ne želim, ravno tako ne gledati filmov, ker ne pokažejo resnične realnosti, ki je na žalost hujša kot jo prikazujejo filmi. Morda so taki filmi in knjige smiselni za tiste, ki se z boleznijo še nikoli niso srečali.

Drugače pa menim, da nima smisla preko odgovorov na blogu razpravljati o tem, da je nekdo naredil nekaj narobe. V vsakem primeru je drugače in vsakdo naredi tisto, kar misli, da je v danem trenutku prav. Predvsem je pa pomembno, da se zavedamo, da smo le ljudje in storimo le kot zmoremo. Ne se obsojati in ne obsojati drugih, če nisi imel lastne izkušnje.
Drugače je, če živiš z bolnikom 24 ur, kot če obiskuješ bolnika v domu ali le poznaš nek primer.

Tako kot pri vseh težkih situacijah v življenju, so različne faze in tudi faza sprejemanja bolezni je ena od težjih faz, ki odvisno od človeka traja različno. To je obdobje, ko še ne zmoreš sprejeti resnice in bolezni, zato si jezen in narediš kdaj tudi kaj, za kar kasneje obžaluješ. Dobro je, če se spodbujamo in si z nasveti pomagamo.

Predvčerajšnjim sem pa jokala, saj mi je pripovedoval, da bo prišla k njemu na obisk Zdenka (jaz sem bila pa tam...). In malo kasneje je odšel od mize in na hodniku telefoniral. Na mizi je zazvonil moj mobi in klical me je mož (iz hodnika) in mi povedal, da je tukaj Zdenka, in da greva poslušat nastop pevskega zbora. Ves čas nastopa sem jokala. Tako se namreč stanje počasi slabša.

Prosim vse, da se nikoli ne šalijo na račun demence, ker je to res huda bolezen in ne vemo, če nas kdaj morda doleti.

Res je tudi to, da iskrena ljubezen ne pozna meja in je večna.

Oddano: 11.10.2015 ob 20:56:17
RTV Kategorija: Osebno
Zaznamki:
Zdenka, Fegi, DSO Fužine, demenca, Alzheimer
Natisni
Priporoči
Neprimerna vsebina
 
Oceni:

Ogledi 163 | Ocena 4.7 od 15 glasov

Blog: Komentarji
Prijavi sovražni govor
1.
Bravo za zapis...
:-)
naj sonce sije vedno
Eli
pred 113 tedni
2.
Draga Zdenka,
blog je vrhunski. Posebej me veseli, da si počasi začela navajati
resnico - "...zmerna oblika Alzheimerjeve bolezni, agresivsnost...!"

Tudi sam mislim, da je dobro, da filmov na to temo ne gledaš. Sam
sem videl en sam film, ki pa ima logičen začetek in zaključek, da se
v srečni in ljubeči družini mati pač spriajzni(!?) z to boleznijo...

To je verjetno edina bolezen na tem svetu, kjer so resnične žrtve
tisti, ki z tem bolnikom živijo in ne sam bolnik, saj se svoje bolezni
sploh ne zaveda.

Moje opravičilo zaradi nekih postov v prejšnjem blogu. Prepričan
sem, da ni težave, v katerih si človek ne bi mogel pomagat z neko
resnico, ki je tu in zdaj in je verjetna ali pa ji vsaj ni nekako možno
logično nasprotovati in sem bil mnenja, da si tudi tako lahko pomagaš.

Zelo dobro si se odločila, da na komentarje ne odgovarjaš.

Za marsikoga bi bilo zelo dobro, da vse to Tvoje pisanje pozorno
spremlja, ker, če bodo doživeli starost, bodo skoraj zagotovo tudi
dementni, nekateri pa bodo znali celo zboleti za Alzheimerjevo boleznijo
in je dobro, da se zavedajo tako demence, ki je neizogibna, kot tudi te,
trenutno najhujše bolezni v svetu.

S spoštovanjem!
tupamaross
pred 113 tedni
3.
Tu bi se kar strinjala z @2. Res te je dobro prebrati, malo zaradi seznanjenosti (pri 40ih se še ne zavedaš, kaj vse lahko prinesejo leta), malo pa tudi zaradi življenjske modrosti in odločnosti, ki jo premoreš.

Sama ti bom zagotovo sledila.
tamara-tursic
pred 113 tedni
4.
Kratek rezime ameriškega filma na to temo, ki sem si ga ogledal.

Srečna, dobrostoječa družina, mož, žena, hčerka in sin.Ljubeča in
skrbna mati, prezaposlen oče, ki je rdko doma. Urejena hiša, dva
boljša avtomobila, plavalni bazen. Mati na otroke nikoli ni glasu
povzdignila.

Vendar,nekega jutra ob zajtrku izgubi živce,da bodo otroci zamudili
v šolo, imeli pa so le 5 minut do šole in še celo uro časa. Sinček
in hčerka šokirana, vendar tiho. Po prihodu iz šole, spet ljubeča
mati, ki jih vsa srečna objema, ljubčka... kot vedno. Pred prihodom
očeta je spet brez slehernega razloga začela na otroke kričati, po
tem še na fanta, ko sta ta dva mirno delala matematične naloge.

Ko oče pride domov, je vse v najboljšem redu, vendar je punčka
prejokala celo noč in zjutraj očetu povedala, da je z mamico nekaj
hudo narobe, o čemer se mož in žena pogovorijo, vendar se ona
ničesar ne spomni. Ker je tudi mož začel nekako sumiti, jo je lepo
prepričo, da skupaj stopita do zdravnika na pregled. In, seveda,
Alzheimerjeva v začetni fazi. Z možem se dogovorijo, da si b najdla
v terapevtski skupini bolnika, ki tudi ima to bolezen, da bo nekaj časa
z njim sama preživela, da vidi, kakšna je v resnici, ko jo to zagrabi.

Z tem bolnikom sta se povezala in za več dni odpotovala, oče pa je
otrokom na sprejemljiv način zadevo pojasnil.

Prišla sta v hotel, kjer sta si najela lep aparman, da bi tam preničila
Lepo sta se o vsem pogovarjala, da oba vesta, da to bolezen imata
in, da bo vse v redu, saj sta prijatelja..., vendar, naenkrat prijatelj
skoraj znori, jo začne ozmerjati z vsem mogočim in nemogočim, po
apartmanu hoditi gor in dol in brez sleherne povezave kričati na njo.

Po določenem času se je umiril in sta v bračni postelji zaspala. Vsak
na svoji strani. Zjutraj je prijatelj bil čudovit, prijazen, ji je šel po rože,
vendar o včerajšnjem izpadu ni ničesar poveda, ker se tega ni spomnil...

Žena in mati je prišla domov in vse po vrsti povedala možu, na kar sta
otroke povabila k sebi in je oče povedal, da je mama hudo bolana, da
pa bo z njimi še nekaj časa, dokler ji to bolezen bude dopuščala, da
pa po tem bo šla v nek dom. Prosil je otroke, da do mamice bodo na
vsak način razumevajoči, ker, kar bo delala, se tega ne bo zavedala...

In, tu se je film končal. Naj bi bil posnet po resničnih dogodkih, kar je
normalno, saj je teh dogodkov toliko, da bi bil nesmisel da ga ne bi.

Znani bolniki od te bolezni so Reagen, predsednik ZDA, Thacerjeva,
te dni pa so v bolnišnico v Saudovi Arabiji kralja hospitalizirali z to
boleznijo...
tupamaross
pred 113 tedni
Oddaj svoj komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Zadnji komentarji
Povezave
Uporabnik še ni dodal povezav.
Vsi blogi avtorja

201620172018
JanFebMarAprMajJun
JulAvgSepOktNovDec
27 28 29 30 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31



Št. registriranih uporabnikov: 164442
Forum avtorjev: 15847 Forum teme: 34293 // Odgovorov: 1865002
Blog avtorjev: 3566 // Blogov: 85122 // Komentarjev: 1217143
Avtorji fotografij: 25455 // Slik: 217526 // Videov: 19270 // Potopisov:
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Impresum | 1995-2009 | Vse pravice pridržane
" "