35 LET DNEVNIKA TELEVIZIJE SLOVENIJA

Piše: JURE PENGOV

Prvi slovenski TV-DNEVNIK naj bi se po načrtih pojavil na zaslonih 1. januarja 1969, pa se je kar osem in pol mesecev pred tem: 15. aprila 1968. Tedanji direktor TV Ljubljana Dušan Fortič je ob pripravah na 35-letnico DNEVNIKA prvič prostodušno priznal, da  je bil predčasen izid prve številke DNEVNIKA posledica pritiska. Takratni predsednik Izvršnega sveta Slovenije Stane Kavčič je zagrozil, da bodo letele glave na RTV, če ne bo takoj slovenskega DNEVNIKA.

Dotlej je namreč občinstvo v Sloveniji – in bilo je že 150 tisoč televizorjev – vsak večer ob 20.00 spremljalo DNEVNIK, ki ga je za celotno JRT mrežo pripravljala Televizija Beograd. Sem in tja je bila v njem tudi kakšna vsebina iz Slovenije, povečini športne ali kulturne narave – in nič več. Od popuščanja spon centralizma, torej od sredine leta 1966 je tekla skrbno prikrita bitka med Ljubljano in Beogradom o tem, ali naj tudi slovensko gledalstvo dobi informativno oddajo v lastnem jeziku. Beograd ni popuščal, drugi republiški TV centri pa tudi niso z navdušenjem pomagali Ljubljani, da bi prišla do svojega DNEVNIKA. Tudi kadrovske, tehnične in strokovne zmogljivosti tedanje slovenske televizije v povojih niso dopuščale, da bi začeli ustvarjati svoj DNEVNIK. Toda kar ni bilo mogoče prej, se je zgodilo po Kavčičevem ultimatu: vodstvo RTV Ljubljana se je odločilo, da od 15. aprila preseli dotedanji Obzornik v termin DNEVNIKA, doda še nekaj vesti iz federacije in sveta in tako ustvari nekaj, kar je podobno DNEVNIKU. Ta je bil sprva na moč okoren, bolj radijski kot televizijski, vendar je poteza pri gledalstvu požela izreden odmev. V nekaj mesecih so bile glavne pomanjkljivosti odpravljene in nova obzorja DNEVNIKU so se začela odpirati z gradnjo  TV centra.

Leta 1978 je prišlo do drugega velikega datuma v zgodovini DNEVNIKA – v program je šel iz novega poslopja, v barvni tehniki in z voditelji. Nova tehnologija in izurjeni ter celo za novi medij izobraženi ljudje vseh poklicev so z navdušenjem začeli ustvarjati bolj ležerne, manj zapete DNEVNIKE. V zgodnjih letih vsebinskega in oblikovnega zasuka so DNEVNIKI TV Ljubljana pobirali priznanja doma in v okviru jugoslovanskih televizij. Jezik in način podajanja vsebin je bil vse bolj sproščen, prvi pravi in na moč gledljivi DNEVNIKI so nastajali od sredine osemdesetih let naprej. Razlogov za to je bilo več kot dovolj, saj sta se zaostrili najprej ekonomska, kasneje pa še politična kriza. DNEVNIK je ob koncu 80. let sicer na moč obotavljivo zaznaval družbene spremembe, ki so se dogajale na slovenski sceni, a je vso to zadržanost nadomestil. Od velikega zborovanja na Kongresnem trgu, kjer je bila prebrana Majniška deklaracija, je bil med tistimi vplivnimi mediji, ki so podprli in spodbujali osamosvojitvene težnje. To je teklo skozi vse obdobje tja do krone tega osamosvajanja po novem letu 1992, ko je Slovenijo priznala cela vrsta držav. Najtežje obdobje za ustvarjalce DNEVNIKA je bilo gotovo med osamosvojitveno vojno, ko so DNEVNIKI tekli drug za drugim. Tudi po deset jih je bilo v 24 urah, ko so redakcija, novinarji, snemalci, kurirji, lektorji, montažerji, tehniki in vsi ostali delali tako, kot danes CNN. Ob neprimerno slabših tehničnih pogojih in še z vojno na domačih tleh.

Tretji veliki izziv za ustvarjalce DNEVNIKA v teh 35 letih se je zgodil s prihodom prve prave konkurence na komercialni POP TV. Konkurenca je začela samozavestno, ob 19.30, in z lahkotnejšim pristopom ter vsebinami. To je za kratek čas zmedlo uredništvo DNEVNIKA v poskus koketiranja s takim prijemom, vendar je hitro prevladalo prepričanje, da si mora gledanost zagotoviti z verodostojnostjo in s spoštovanjem vsega, kar DNEVNIKU nalaga status javnega medija. Pravi odgovor na prihod konkurence se je zgodil leto pozneje z ODMEVI, dnevnoinformativno oddajo, kjer so nosilni dogodki dneva osvetljeni bolj poglobljeno in analitično. ODMEVI so eden najboljših medijskih projektov zadnjega desetletja in so za to poželi tudi javna priznanja.

V 35 letih DNEVNIKA so se v redakcijah, dopisništvih, v montažah, v tehničnem traktu poslopja zvrstile generacije ustvarjalcev. Iz zgodnjih črno-belih časov se gledalci gotovo spomnijo Vilija Vodopivca, Marije Velkavrh, Jerneja Pikla in Braneta Prestorja, iz kasnejših barvnih in voditeljskih nepozabnega Tomaža Terčka, pa Janeza Čučka, Matjaža Tanka, Branka Maksimoviča, Nade Lavrič, Jureta Pengova, Toneta Hočevarja, Danice Simšič – če naštejemo nekaj najbolj pogostih voditeljev iz osemdesetih in tudi devetdesetih let. Nekaterih od njih ni več, drugi pa so šli po drugačnih opravilih v hiši ali k drugim medijem. Delo v DNEVNIKU je stresno, zahteva veliko odrekanj, sobot in nedelj, zato nihče nikoli nikomur ni zameril, če je za nekaj let vanj vstopil in se nato poslovil.

Taka je torej zgodba 12 779 DNEVNIKOV v teh 35 letih izhajanja.