V ponedeljek, 26. februarja 2018, vas vabimo k ogledu igrano-dokumentarnega filma Mesto, ki se ozira v nebo. Scenarij za film je napisala Maja Bahar, ki ga je skupaj z Markom Šantičem tudi režirala. Film je nastal v produkciji Izobraževalnega programa TV Slovenija. Zvočni opis je pripravil Miha Zor.
Leta 2014 je Ljubljana praznovala 2000-letnico rimske Emone. Igrano-dokumentarni film Mesto, ki se ozira v nebo je nekakšen homage antični predhodnici današnje Ljubljane. Film ne poskuša rekonstruirati nekdanje podobe rimskega mesta, ampak pripoveduje o mestih kot živih organizmih, kako so se ta skozi čas spreminjala, rastla in izginjala, seveda s poudarkom na rimskem urbanizmu kot sijajni sintezi vse antike.
Pogovarjali smo se z Majo Bahar, scenaristko in sorežiserko filma Mesto, ki se ozira v nebo.
Igrani-dokumentarni film Mesto, ki se ozira v nebo je nastal ob 2000-letnici dograditvi Emone. V njem z zornega kota sedanjosti spremljamo, kako se je mesto spreminjalo v svoji dve tisočletji dolgi zgodovini. Če se postavimo na začetek zgodbe, kakšna je bila antična predhodnica Ljubljane?
Antično predhodnico Ljubljane so skrbno načrtovali. Že s samo urbanistično zasnovo v obliki šahovnice je simbolizirala moč in stabilnost imperija. Rimski inženirji so še pred gradnjo mesta natančno začrtali mestne prostore. Biti prebivalec rimskega mesta je pomenilo biti del civiliziranega in privilegiranega sveta. S prvim rimskim cesarjem Avgustom je rimsko državo zajel urbanistični val. Tako kot druga novonastala mesta je bila tudi Emona politična propaganda Avgusta. Množica novonastalih kolonij se je zgledovala po prestolnici, Rimu. Tudi Emona, ki je štela do okrog 5000 ljudi, je bila nekakšen Rim v malem.
Ključ do izvorne zasnove mesta se skriva tudi v naslovu vašega filma – Mesto, ki se ozira v nebo. Na kaj naslov namiguje?
Rimljanom je mesto pomenilo mali kozmos. Pri načrtovanju mesta so zato rimski graditelji upoštevali kozmični red in se pri tem opirali na štiri glavne smeri neba. Pravokotno zasnovo mesta sta definirali dve glavni ulici, cardo, cesta, ki je potekala v smeri sever- jug in dekumanus, ki je potekal v smeri vzhod-zahod. Nastal je pravilen tloris z mrežo pravokotno sekajočih se ulic. To astronomsko načelo, da je mesto dejanska preslikava kozmosa, me je napeljalo na naslov filma.
Pa vendar film ni rekonstrukcija antične Ljubljane oziroma Emone, temveč bolj prikaz skozi različna zgodovinska obdobja spreminjajoče se podobe mesta? Katere plasti se skrivajo pod podobo današnje Ljubljane?
Zdi se mi, da je Ljubljana prežeta z duhom svoje antične predhodnice. Tudi v sodobni arhitekturi začutimo reminiscence Emone. Recimo Edvard Ravnikar je pri svojem arhitekturnem snovanju upošteval sledove antičnega mesta oz. njegovega rastra. Če se sprehodimo čez današnji Trg republike, so v tlakovcih nakazane pravokotne insule oz. mestni bloki. Ali pa v Jakopičevi galeriji, ki so jo uredili v enem od Ferantovih blokov, je na mestu najdbe ohranjen del antične rotunde. Ravnikar je to poznoantično arhitekturo nakazal v pločniku in pročelju stavbe. V začetku 11. stoletja se začne na tem prostoru prebujati srednjeveško mesto, ki so ga zgradili iz ruševin Emone. Gradbeni material se je kar sam ponujal. Seveda pa so srednjeveški Ljubljančani svojo naselbino pozidali na desnem bregu Ljubljanice. Rimsko naselje pa je stoletja prej zrastlo na levem bregu reke.
Med antiko in današnjim časom se sprehaja osrednji protagonist filma Vito, po poklicu arhitekt, po strasti pa ljubiteljski numizmatik. Katera zgodba se skriva za njegovim iskanjem novca iz obdobja vladarja Magnencija in kako ga to iskanje pripelje v Carigrad?
Z Vitom, našim sodobnim Emoncem, sem želela obuditi občutek mesta, ki ga ni več. Vito se sprehaja po ulicah današnje Ljubljane, ki pod sabo skrivajo plasti antičnih mestnih prostorov. Z mimohodom nas opominja na bogato antično dediščino, ki je še vedno vpeta v naše mesto. Zgodba z istanbulskim novcem iz Emone je seveda izmišljena. Želela sem vnesti pustolovski moment. Sicer so v Ljubljani res našli zakladno najdbo z novci cesarja Magnencija, del teh novcev je izginil. Nekateri so se kasneje pojavili na dražbah po svetu. A, to je že druga, problemska tematika.
Kako se prepletata zgodbi Emone-Ljubljane ter Konstantinopla-Carigrada?
Mogočna Rimska država se je razprostirala, ne le na ozemlju celotnega Sredozemlja, temveč tudi na Bližnjem Vzhodu in Severni Afriki, in je povezovala bogate ter raznolike kulture. Zato smo v dokumentarcu posvetili dvema mestoma z antično zapuščino, enemu mestu z zahoda in mestu z vzhoda. Ljubljani, ki je zaradi ugodne geostrateške lege že od prazgodovine pomenila najugodnejši prehod med Sredozemljem in Srednjo Evropo ter Istanbulu, mestu ob Bosporski ožini, nekdaj veličastni prestolnici Vzhodnega rimskega cesarstva, mestu na presečišču Evrope in Azije.
Kakšni grehi so bili zagrešeni proti ostankom iz preteklosti na območju mesta Ljubljana in kako je 20. stoletje na novo odkrivalo Emono?
Že pred več kot stoletjem so se borili za zidove stare Emone in če varuhi dediščine takrat ne bi bili tako vztrajni, bi Emono izbrisali do temeljev. Tudi med obema vojnama je spet postalo aktualno vprašanje ohranitve emonskega zidu na Mirju. Za nekatere je bil zgolj prometna nadloga. K sreči je Plečniku in Steletu le uspelo prepričati mestno oblast, da je obzidje ostalo.
Z novim zazidalnim načrtom v 60-ih in 70-ih letih se je Ljubljana spremenila v gradbišče in tedaj so bili emonski zidovi znova ogroženi. Arheologi in študenti iz vseh republik nekdanje Jugoslavije so dneve in noči dežurali ob gradbenih jarkih. Če pogledamo projekt NUK II, gre za dolgoletno arheološko rak rano, pomembne ostaline rimske Emone, ki spijo pod parkiriščem in čakajo, da se bodo spet, kot Feniks dvignile iz pepela.
Kako je dediščina, ki so nam jo zapustili, še vedno prisotna v naših življenjih? Ali se danes njene vrednosti zavedamo?
Vseeno upam in verjamem, da se zavedamo vrednosti kulturne dediščine. Recimo že to, da se ljudje izjemno radi udeležujemo vodenih ogledov arheoloških izkopavanj v Ljubljani, me navdaja z upanjem. Pri nedavnih izkopavanjih na Gosposvetski ulici v Ljubljani so, kljub dodatnim terminom ogledov, že mesec pred koncem del »razprodali brezplačne vstopnice. Očitno se zavedamo, da smo dediči preteklosti. Vseeno pa vprašanje zavedanja vrednosti dediščine, bolj kompleksen družbeni problem.
Pomembno preizpraševanje v filmu je odnos vsakokratne sedanjosti do preteklosti? Kako sedanjost sprejema preteklost?
Tudi letos, ko je leto evropske kulturne dediščine, se mi zdi, da smo polni besed, kako je treba kulturno dediščino varovati, kako je del naše identitete, kako nas dela Slovence in podobno. Te besede pa redko postanejo meso. Kljub vsemu pa se mi zdi, da brez preteklosti ne obstajamo. Če samo pomislim, da je danes glavna zabava nakupovanje. Na vsakem koraku nas nagovarjajo »akcijski popusti«, zastavlja se vprašanje, v kaj se spreminjajo mesta? V mesta škatlaste arhitekture nakupovalnih središč. Seveda ne želim posploševati stvari, vendar se mi zdi, da morajo kulturne in izobraževalne ustanove, kakršna je tudi naša, skrbeti, da ustvarjamo kakovosten kulturni program, hkrati pa tako prispevamo tudi k ozaveščanju o pomenu kulturne dediščine. To je poslanstvo tovrstnih ustanov.
Hvala za pogovor!
Veronika Rot
