Poslanka SMC Jasna Murgel je na 35. seji Državnega zbora ministrici Anji Kopač Mrak postavila poslansko vprašanje, ali bo ministrstvo vendarle našlo način, da brez dolgih in napornih sodnih postopkov odpravi krivico, ki so jo utrpeli slepi in slabovidni otroci ter njihovi starši. Zaradi nepravilnega tolmačenja zakonov so se vrsto let morali odpovedati enemu od dveh dodatkov, ki jim po zakonu pripadata.
Dvaindvajset staršev slepih in slabovidnih otrok toži državo za več sto tisoč evrov, ker jim več let, poleg dodatka za pomoč in postrežbo, ni izplačevala dodatka za nego otroka, ker naj bi se dodatka izključevala. Poglejmo, kako je sploh prišlo do zapleta, ki je mnogim staršem slepih in slabovidnih otrok zagrenil življenje. Na podlagi Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih so slepi otroci, kot tudi otroci s posebnimi potrebami, od države prejemali dodatek za nego otroka. Prav tako so bili slepi otroci po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju upravičeni do dodatka za pomoč in postrežbo. »Centri za socialno delo so nato leta 2003 starše teh otrok obvestili, da se morajo odločiti le za enega od obeh nadomestil. Vendar je šlo za nepravilno tolmačenje zakona, tako s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot tudi s strani centrov za socialno delo. Starši so se v večini odločili za nekoliko višji dodatek, ki so ga prejemali od ZPIZ-a, dodatku za nego otroka pa so se morali odreči. V nekaterih primerih so ga morali celo vračati,« je v Državnem zboru poslancem pojasnila Jasna Murgel.
Prelomno leto 2012
Leta so minevala, starši pa so bili prepričani, da ravnajo v skladu z zakonsko ureditvijo, je dodala Murglova in nadaljevala: » Leta 2012 pa je eden izmed staršev državo tožil in s tožbo uspel. V obrazložitvi sodbe je sodišče zapisalo, da je pravica do dodatka za nego otroka pravica staršev in posredno otroka, pravica do dodatka za pomoč in postrežbo pa je osebna pravica, ki jo pridobijo slepi ljudje, torej otroci. Tudi preostali starši, po podatkih, s katerimi razpolagam iz medijev jih je približno 30, so vložili tožbo proti državi, vendar so bili neuspešni. Delovno in socialno sodišče je do sedaj odločilo o treh zadevah in jih zavrnilo. Sodišča se opirajo na dejstvo, da starši niso izkoristili vseh pravnih možnosti, saj bi se morali na odločbo, iz katere izhaja, da so upravičeni le do enega dodatka, pritožiti. Vendar starši tega niso storili, ker so zaupali strokovnim delavcem na centrih za socialno delo in se bali, da bodo morali zaradi raznih pritožb in pravnih postopkov vračati večje vsote denarja. Prav tako starši povedo, da so bili vsi obremenjeni z zgodbami svojih otrok, ki v večini niso samo slepi, ampak imajo tudi druga težja zdravstvena stanja.«
Od leta 2015 so slepi otroci znova upravičeni do obeh dodatkov
Vendar vprašanje izplačila neizplačanih dodatkov za nazaj ostaja. V nekaterih primerih gre za znesek skoraj 30.000 evrov, skupni znesek pa po navedbah staršev znaša okoli 350.000 evrov. »Zanima me, ali bo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sprejelo kakršenkoli ukrep, s katerim bo odpravilo posledice nepravilnega tolmačenja predpisov? Zaradi ravnanja centrov za socialno delo, ki so sicer samostojne pravne osebe javnega prava, a vendarle spadajo v pristojnost ministrstva, je slepim otrokom s posebnimi potrebami in njihovim staršem nastala velika škoda. Ti otroci in njihove družine so v nenehni stiski, ki se je zaradi ravnanja Centrov za socialno delo samo še poglobila. Sprašujem vas, ali bo ministrstvo naslovilo ta problem in našlo način, da vsem upravičencem brez dolgih in napornih sodnih postopkov odpravi to krivico? Zanima me tudi, ali bo to storilo na način, s katerim stroški odpravljanja posledic ne bodo višji od zneskov, do katerih so upravičeni slepi otroci in njihovi starši? Ali bomo zadevo prepustili Evropskemu sodišču za človekove pravice, na katerem bodo starši teh otrok enkrat uspeli? Vendar tudi v tem primeru je vprašanje, ali bodo ti otroci zmago dočakali, saj so mnogi izmed njih hudo bolni.«
Vesna Pfeiffer
