Samo na videz podobni zgodbi. V obeh je bila najprej tišina. Potem poskus pomiritve s samim seboj. Tudi zdaj se v besedah pogosto strinjata, ampak tako kot sta različna njuna invalidska vozička, tako sta tudi zadela ob ovire. Drugače. Janja Valentina Jurančič Rak in Nenad Stojaković.
Spoznala sem ju nekaj minut pred snemanjem pogovora. Tudi Janja in Nenad se nista še nikoli prej srečala, niti vedela drug za drugega. Janja se je pripeljala iz Kamnika, Nenad iz Celja. Oba invalida, na vozičku. Neko posebno zaupanje se je vpletlo med nas, takoj ko smo si segli v roke. In ko je tonski mojster ugasnil mikrofone, smo se že vsi tikali. Tudi z njim, ki nam je ob odhodu rekel, da je posnel že veliko pogovorov, ampak da je tega tudi zares poslušal in da kar ne more verjeti, koliko močne energije in optimizma je bilo v studiu.
Janja je čedna, zgovorna, polna dobre volje, Nenad čokat, urejen in nekoliko bolj resnoben. Nikakor pa ne zadržan. Oba strastna človeka, je takoj čutiti. Razlika v njunem odnosu do invalidskega vozička je očitna. In popolnoma razumljiva. Od Janjine nesreče je minilo že veliko let, in je to, da ne hodi, prav res nič več ne omejuje, da ne bi živela svobodno in polno. Nenad pa vseh možnosti zdravljenja še ni izčrpal, ker je njegova zgodba mlajša. In drugačna.
Oba sta morala tudi skozi obdobje potrtosti, žalosti, jeze, depresije. Janja, prej radiološka inženirka, je zdaj upokojena, a še vedno aktivna kot lektorica. Predelala in predihala je svojo neumnost, ko je opita skočila skozi okno. Takrat so bile noge majave in njenega skoka niso ubogale. In hrsknilo je v hrbtenici. Izjemno spoštujem, kako je pozneje znala uravnati svoja krila in se zdaj zaveda, da moramo to, kar si oprtamo na ramena, tudi nositi. Kot opomin vsem, ki se v nekem trenutku ne morejo pobotati sami s seboj, namesto da bi počakali na zastaralni rok trenutne vznesenosti in pogubljajočega poguma.
Nenad je nekdanji rokometni reprezentant. Kot da mu je šport vzel zdravje, je že več let imel težave s hrbtenico. Potem pa se je nekega dne zbudil, vstal, koraka pa ni mogel več narediti. In zdaj, od pasu navzdol ne čuti več, da je voda mrzla. Niti tega ne, da je vroča kot krop. Kako absurdno, ima pa žgoče bolečine, kot da bi nanj pritiskali vroč likalnik. Stopala so ohranila le spomin. Ampak, vztraja, zbira sredstva za operacijo v Švici in z velikim upanjem in radostjo pravi, da si bo raje nabavil nove čevlje, ko bo ponovno shodil, kot pa da bi razmišljal o boljšem vozičku.
Poslovili smo se z očitnim olajšanjem šele kakšno uro in pol zatem, ko smo zapustili studio. Šli smo namreč naprej klepetat in si povedali še veliko zelo osebnih, tudi manj prijetnih zgodb, ki si jih celo najbližji pogosto zamolčijo. Brez sramu in brez strahu, da bi nam lahko to kdaj škodovalo. In vedno znova mi srečanja z gosti in njihove zgodbe potrjujejo, da kljub uniformiranosti sveta človek še ni popolnoma izgubljen, da je ljudem še mar, le možnost jim/si moramo ponuditi.
Miša Molk, TV Slovenija
Pogovoru lahko prisluhnete na povezavi: http://4d.rtvslo.si/arhiv/govori-molk/174506827
Nekaj misli, ki so jih izrekle znane osebnosti z različnimi izkušnjami z invalidnostjo, pa je zbranih v nadaljevanju:
Robert M. Hensel, invalid, zapisan v Guinnessovo knjigo rekordov: »Moja invalidnost mi je odprla oči, da sem uvidel moje resnične sposobnosti.«
Barbara Pešut, pesnica: »Nikakor ni rešitev, da se sprijazniš z boleznijo in kar obupaš. Poiskati je treba način, ki deluje.«
Stephen Hawking, angleški fizik, astrofizik, matematik in kozmolog: »Izguba časa je jeziti se na lastno invalidnost. Življenje je treba nadaljevati. Ljudje si ne bodo vzeli časa za vas, če boste nenehno jezni in se pritoževali.«
Simone Weil, filozofinja in socialna aktivistka: »Enakopravnost je pravica vsakega človeškega bitja do enake stopnje pozornosti do njegovih potreb.«
Bethany Hamilton, deskarica, ki ji je morski pas odgrizel roko: »Če ste pogumni, še ne pomeni, da vas ni strah. Pogum pomeni le, da vas strah ne bo zaustavil.«
Christopher Reeve, ameriški filmski igralec, režiser, producent in scenarist: «Za veliko naših sanj se sprva zdi, da so neizvedljive, potem komaj verjetne, ko pa se oprimemo volje, se jih ne moremo več otresti.«
Scott Hamilton, umetnostni drsalec: »Edina ovira v življenju so naši slabi odnosi.«
Martina Navratilova, teniška igralka: »Invalidnost je le stvar našega zaznavanja. Že če znaš zgolj eno stvar dobro opraviti, te bo nekdo potreboval.«
Barbara Šerbec, Šerbi, pevka : »Ne bom se zaprla vase in si s tem še bolj otežila življenja.«
Stephen Hawking, angleški fizik, astrofizik, matematik in kozmolog: « Včasih se sprašujem , če morda nisem tako slaven tudi zaradi invalidskega vozička in moje invalidnosti in ne samo zaradi mojih odkritij.«
Joey Reiman, podjetnik in oglaševalec: »Olimpijske igre so dogodek, ki ustvari junake, paraolimpijske igre pa so dogodek, kamor junaki pridejo.«
Nino Batagelj, invalid, državni prvak v plavanju: »Lepo je, ko ljudje ponudijo pomoč, vendar je tudi lepo, ko te pustijo, da zadevo dokončaš sam. Po navadi vsak, ki potrebuje pomoč, pove to naglas in zato so razna vprašanja, če potrebuješ to ali ono, ali te zebe, si lačen, si utrujen, te bolijo roke od poganjanja, odveč. Ko srečaš nekoga, ki je v invalidskem vozičku, ga preprosto samo pozdravi in te bo že sam prosil za pomoč, če jo potrebuje. In če na železniški postaji v invalidskem vozičku čakaš, da preneha deževati, še ne pomeni, da beračiš in zbiraš cente za kakšen sendvič.«
