"Po Odmevih sta odhajala mimo recepcije in se pogovarjala, da gresta na pijačo. V oddaji sta se pa kregala o vsem," zna povedati eden od RTV-jevih receptorjev, ki so pregovorno pester vir za take trače. "Eden mi je rekel, ali lahko pusti torbo, da je ne nosi s sabo ... Ob štirih zjutraj je prišel ponjo. Majav." Temu pritrjujem iz prve roke. Ko kamere tečejo, je čas med politiki za igro nestrinjanja. Ko ugasnejo, postanejo ljudje. Seveda, naiven sem. Politika ima dovolj realnih implikacij, ki bi morale narekovati obratno. Politika ni film.

Ne strinjam se z Mirom Cerarjem, ki se otepa ideoloških razkolov. Generika demokracije jih, menim, pač potrebuje. Kot krompir vodo, svetlobo, skrbno delo in nekaj gnoja. Imajo pa Cerar in mnogi, ki ponavljajo, prav, da slovenski ideološki prepad potrebuje, ne, zahteva, kvalitativni, vsebinski in časovni premik z okopov druge svetovne vojne in njihovih odvodov. V prostor, kjer nas bo ločeval kvečjemu odnos do vloge države pri upravljanju javnega dobrega v najširšem pomenu tega plemenitega pojma, za katerega so generacijam usihali znoj, solze in kri.

Obstoječa aritmetika, v kateri (pred kamerami) velja skoraj izključna prenosljivost odgovornosti na predhodne vladne sestave in koalicije ter desetletne podlage, ne sme ponujati zadovoljivih rezultatov. Kura in jajce se medtem namreč nezlohotno trepljata, ker jima je pravzaprav že zdavnaj postalo vseeno, kdo je bil prvi.

V trenutni družbeni konstelaciji je prapočelo država blaginje. Dostojni delovni pogoji, spodbudna davčna politika in vzdržna potrošnja, ki zadovoljivo polnijo proračunsko vrečo, iz katere se solidarnostno podpira vse, ki jim življenjske okoliščine niso najbolj naklonjene, dodatno spodbuja pa sposobne in vizionarske. Trajnostno. To je skupni imenovalec rdečih, črnih, modrih, zelenih in mavričnih.

Prav je, da o nacionalni državi tudi dvomimo, je pa zgornji odstavek ob nekaterih definiranih, a za zdaj utopičnih idejah in slepem iskanju zmuzljive tretje poti pretežno neizvedljiv onkraj njenih okvirov. Nacionalne države so primerne podstati za uveljavljanje civilizacijskih norm, skrbstvene sisteme in so lahko maternice človekovih potencialov. Država poleg mej, , kulturne identitete, grba, zastave in ustave potrebuje predvsem orodja za aktivno upravljanje ali koncesioniranje javnega dobrega. Zato je domoljubje domena vseh, nikakor pa (ne le) tistih, ki, komur koli že, kričijo: "Raus!"

Priročen je primer ZDA. Ponosni na pojem svoje države in državnosti, kronično razdeljeni. Davki (demokrati proti republikancem proti čajankarjem), pravica do nošenja orožja (širša razprava se sproži ob vsakokratnem srednješolskem strelskem pohodu), vojna posredovanja (so stalno v teku, podpora javnosti pa niha), energetska politika (samopreskrba, a koliko posegati v domače okolje), imigrantska politika (republikansko stran boli glava, saj predvsem delež t. i. Latinskoameričanov strmo raste; glasovi manjšin pa so tradicionalno večinsko namenjeni demokratom, zaradi česar se slednjim obetajo trajna večina na Kapitolu in ključi od Bele hiše), celo posamezni izpadi, ki pogrevajo njihovo polpreteklo zgodovino (Sever in jug) niso izvzeti, so pa upravičeno marginalizirani ... in pravice predstavnikov LGBT.

Še posebej zadnji ponuja lep primer rušenja nepotrebnih ideoloških zidov. 4. novembra 2008 je Barack Obama postal prvi temnopolti ameriški predsednik. V senci zmagoslavja nad stoletji trpkosti in nepravic so kalifornijski volivci potrdili referendumski Predlog 8 (Proposition 8), s katerim je zvezna država tudi retrogradno ukinila že sklenjene poroke istospolnih partnerjev in prepovedala nadaljnje. Šok je bil toliko večji, ker gre za tradicionalno liberalno državo. Takrat ji je sicer načeloval republikanski guverner, ki pa je vendarle poročen s Kennedyjevko. Vnemar ni niti reklo, da so kalifornijski republikanci bolj demokratski od teksaških demokratov. In obratno: teksaški demokrati so bolj republikanski od kalifornijskih republikancev.

Zvezna država in širša javnost sta bili šokirani, iz prestolnice Sacramento pa so na naslove istospolnih partnerjev romala pisma o likvidaciji istospolnih zakonskih zvez. Nekako takole so šla: "Pozdravljena, John in Charles Thompson, skladno z veljavno zakonodajo zvezne države Kalifornije vaju obveščam, da so pravice in dolžnosti, izhajajoče iz vajine zakonske zveze, prekinjene ... Lep pozdrav, Arnold Schwarzenneger."

Zgodilo pa se je nepričakovano. V spodbijanje referendumske odločitve sta skupno vstopila odvetnika Ted Olson in David Boies. Kdo? Odvetnika, ki sta si leta 2000 nasproti stala ob preštevanju glasov s Floride. Olson je zastopal Georgea Busha mlajšega, Boies pa Ala Gora. Presenečenje je bilo vsesplošno, razdeljena pa celo LGBT-skupnost. Nekateri so pakt pozdravili, drugi menili, da je Olson, ki svojih konservativnih nazorov ne skriva, le krt in saboter. Odvetnik je le mirno odgovarjal, da "je pravica do poroke in ustvarjenja družine vendarle ena najbolj konservativnih". Bipolarni odvetniški duo je primer v petih letih pripeljal do vrhovnega sodišča in zmage (5 vrhovnih sodnikov je glasovalo PROTI, 4 ZA) nad Predlogom 8.

ZDA so enciklopedija podobnih primerov. Bill O'Reilly (O'Reilly's Factor na FOXu) in Jon Stewart (The Daily Show na Comedy Central) se večkrat vzajemno vabita v svoji televizijski oddaji. Z diametralno nasprotnimi stališči sedita, govorita in se smejita drug drugemu, z drugim in drugim. In na alpski prisojini? Stojita skupaj, a med vama je "vendarle zid", je pred dnevom državnosti v studiu Odmevov ugotavljal Slavko Bobovnik. Gospod Lojze in gospod Miran pa sta si v odgovor podala roki in si čestitala ob dnevu državnosti (glej od 17:30 dalje). V ZDA bi temu rekli torek, tu pa tektonika.

Ne verjamem, da bi uvodniški izziv rešila odsotnost medijev. Imam pa predrzen predlog: politični nasprotniki si lahko vzajemno naklonjenost, tudi politično, pogosteje izkazujejo tudi, ko mašine tečejo. Trdno verjamem, da bo stopnja politične kulture v Sloveniji dosegla tisto v priletnejših demokracijah. Se mi pa zdi, da bi bila lahko zadeva pospešena. Stopati po dvestoletnih ameriških, francoskih in drugih stopinjah je zamudno. Nemška pot je primerno dolga, a v 20. stoletju nečloveško težka. Da, nestrpen sem.

"Črta, ki loči dobro in zlo, ne poteka med državami, ne med družbenimi sloji, ne med političnimi strankami … ampak prav skozi vsako človeško srce in skozi vsa človeška srca. /.../ Ko bi le bilo tako preprosto! Ko bi le obstajali zgolj slabi ljudje in njihova slaba dejanja in bi jih bilo treba zgolj izločiti ter uničiti. /.../ Pa je kdo pripravljen uničiti del svojega srca?”

Aleksander Isajevič Solženicin, Otočje Gulag