Vse stranke bi ohranile sedanja članstva Slovenije v mednarodnih organizacijah, razen Združene levice, ki zagovarja izstop iz Nata, in stranke Enakopravni deželani - Naprej Slovenija, ki je za izstop iz evroobmočja. Foto: EPA
Vse stranke bi ohranile sedanja članstva Slovenije v mednarodnih organizacijah, razen Združene levice, ki zagovarja izstop iz Nata, in stranke Enakopravni deželani - Naprej Slovenija, ki je za izstop iz evroobmočja. Foto: EPA
Precej strank vidi gospodarske priložnosti Slovenije v krepitvi odnosov s članicami BRICS-a (Brazilijo, Rusijo, Indijo, Kitajsko in Južnoafriško republiko). Na fotografiji voditelji držav BRICS-a leta 2012. Foto: EPA
Med strankami je tudi ideja o potrebi sprejetja nove zunanjepolitične strategije Slovenije. Na fotografiji poslopje ministrstva za zunanje zadeve. Foto: BoBo

Da ob veliki brezposelnosti in gospodarski brezperspektivnosti ter ob vztrajanju političnih in ekonomskih elit pri zasnovi neprestane gospodarske rasti zunanja politika ne bo tema, s katero bi stranke privabljale volivce in volivke, je najbrž razumljivo. Postavlja se sicer vprašanje, kako glede na okrnjeno suverenost Slovenije po vstopu v Evropsko unijo sploh razmejiti zunanjo politiko od notranje in gospodarske. Podrejenost evropskim direktivam namreč pomeni, da praktično ni družbenega področja, ki bi ga lahko Slovenija urejala neodvisno od Bruslja oziroma brez ustrezne dejavnosti v mednarodnem prostoru.

Odnosa Slovenije do Evropske unije stranke ne vidijo kot zunanjepolitično vprašanje, saj ga večinoma (izstopa predvsem SLS) tudi ne uvrščajo v poglavja v njihovih programih, ki neposredno naslavljajo zunanjo politiko Slovenije. Prav tako članstvo v EU-ju ni vprašljivo za nobeno stranko, tudi za Združeno levico, ki sicer zagovarja reformiranje EU-ja. Edina stranka, ki zagovarja izstop iz evropske povezave, natančneje evrskega območja, je stranka Enakopravni deželani - Naprej, Slovenija (ED-NS). "Iz naslova finančne samostojnosti in preglednosti uvedba slovenske valute," piše v eni izmed alinej njihovega tristranskega programa.


Zunanja politika kot orodje za gospodarstvo

Kot je razvidno iz programov, potencialnim volivcem in volivkam, dostopnih na spletnih straneh strank, je pomemben del zunanje politike za stranke t. i. gospodarska diplomacija. V NSi-ju, ki sicer v 106-stranskem programu nima poglavja izrecno o zunanji politiki, bi jo naredili učinkovitejšo, pravijo. Za stranko so možnost tudi "gospodarska predstavništva kot pobuda zasebnega sektorja, ki jih projektno sofinancira država". NSi predlaga vzpostavitev "slovenskih hiš" v ključnih tradicionalnih slovenskih gospodarskih partnericah. Gre za "skupne objekte za diplomatsko predstavništvo in lokalno prisotna predstavništva slovenskih podjetij ali poslovnih združenj". V stranki bi se prav tako zavzemali za "večje vključevanje uspešnih slovenskih podjetnikov na globalni ravni", diplomatsko-konzularna predstavništva pa bi morala imeti z njimi "intenzivne odnose."

Tudi SD bi krepil gospodarsko diplomacijo. Izpostavljajo potrebo po večji prisotnosti na novih trgih in usmeritev na hitro rastoče trge. Vlagateljem bi vstop v slovensko gospodarstvo olajšali z "dostopnejšo diplomatsko-konzularno mrežo".

BRICS, BRICS, BRICS
Za SLS je gospodarska diplomacija "ena ključnih prioritet slovenske zunanje politike". Zunanje ministrstvo bi okrepili kot ključno koordinativno mesto za sodelovanje države in organizacij, "ki se ukvarjajo z internacionalizacijo slovenskega gospodarstva". Ključni namen zunanje politike je za SLS "ohranjanje obstoječih in odpiranje novih delovnih mest". Priložnost za Slovenijo vidijo v ZDA, Kanadi, državah BRICS-a (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južnoafriška republika) ter v državah Srednje in Južne Amerike, arabskega sveta, Afrike in Azije.

Pomen odnosov z BRICS-om izpostavljajo tudi v Zavezništvu Alenke Bratušek (ZaAB). Kot pravijo, se "mreža diplomatsko-konzularnih predstavništev ni v zadostni meri širila na območja, kjer dosegajo najvišjo gospodarsko rast, zlasti v države BRICS-a, Bližnjega vzhoda, Perzijskega zaliva, Afrike ter Azije (Južna Koreja in Indonezija)". Pomoč diplomacije pri vstopanju slovenskega gospodarstva na tuje trge predstavljajo kot strateško priložnost Slovenije.

V Stranki Mira Cerarja bi krepili zunanjepolitično prepoznavost Slovenije, s čimer bi ustvarjali "čim boljše priložnosti za gospodarstvo, kulturo in znanost znotraj mednarodne skupnosti in EU-ja".

Naj predvsem gospodarske potrebe narekujejo zunanjo politiko, menijo tudi v SNS-u. Diplomatsko-konzularna predstavništva bi namreč odpirali v državah, "kjer je možnost zaslužka za naše gospodarstvo in našo državo, ne pa tam, kjer lahko zgolj držimo svečo velikim državam". Za diplomatske predstavnike bi imenovali "ljudi, ki znajo v imenu države sklepati posle," predvsem "gospodarstvenike in ekonomiste, ne pa zgolj diplomate". BRICS je tudi za SNS del sveta, s katerim bi bilo treba okrepiti gospodarsko sodelovanje.

SDS za "konec hladne vojne"
Kakšen pa naj bo slovenski diplomatski aparat? SDS meni, da bi morala imeti Slovenija "vitko, politično neobremenjeno, pomlajeno in strokovno sposobno diplomacijo, ki bo vrnila ugled slovenske države". Prva točka SDS-ovega zunanjepolitičnega programa gre sicer takole: "Rehabilitacija evropskih vrednot (konec hladne vojne ...) v Sloveniji, rehabilitacija Slovenije v EU-ju".

Rešitev DL-ja: Diplomacija "iz naslonjača"
Tudi DL zagovarja skromnejšo diplomacijo, gre pa še korak dlje. Ker je Slovenija "premajhna, da bi imela v vseh večjih državah svoja diplomatska predstavništva", vidijo v DL-ju rešitev predvsem v oblikovanju t. i. "pametne ali e-diplomacije". Klasično diplomacijo bi zamenjali s "političnim komuniciranjem prek družbenih omrežij".

V stranki bi komunikacijo med posameznimi diplomatskimi institucijami zamenjali s "hitrejšo, bolj osebno komunikacijo diplomatskih predstavnikov, ki z enako lahkoto komunicirajo z diplomatskimi predstavniki sosednjih držav kot s tistimi na drugem koncu sveta. Vse to lahko počno iz naslonjača ministrstva za zunanje zadeve."

SDS za predstavnike zamejcev v DZ-ju
Slovenci v zamejstvu in po svetu so pogosto izpostavljena tema v tokratnih predvolilnih programih. SDS v programu obljublja, da bodo podpirali organizacije Slovencev po svetu, "ki skrbijo za krepitev narodne zavesti". Medtem ko v stranki ostro nasprotujejo, da bi narodne skupnosti iz nekdanje SFRJ, živeče v Sloveniji, dobile svoje predstavnike v DZ-ju, pa si tega želijo za zamejske Slovence in Slovenke.

Pogoje za ohranjanje slovenskih skupnosti v zamejstvu in po svetu bi zagotavljali tudi v SD-ju, kjer bi namenili "posebno skrb mlajšim generacijam Slovencev v zamejstvu in po svetu". Zamejci so pomemben element slovenske zunanje politike tudi za SLS. Ta skupnost namreč "krepi pomen srednjeevropske dimenzije slovenske zunanje politike". Sodelovanje s Slovenkami in Slovenci po svetu bi krepili še v SMC-ju.

Več strank za novo zunanjepolitično strategijo
Potrebo po novi zunanjepolitični strategiji Slovenije izpostavljajo v SD-ju, ZaAB-u, SMC-ju in SLS-u. ZaAB tako opozarja, da "še vedno nimamo sprejete nove strategije zunanje politike, ki bi morala temeljiti na visoki stopnji soglasja".

Tudi v SMC-ju - eden vidnejših članov je Milan Brglez, profesor mednarodnega prava na ljubljanskem FDV-ju - sicer ohlapno zagovarjajo prenovo strategije zunanje politike, in sicer "z namenom določitve temeljnih nacionalnih interesov in prioritet za nadzor nad pogoji za preživetje in trajnostni razvoj države in družbe".

SLS pa meni, da mora biti nova zunanjepolitična strategija "kratek dokument z jasnimi cilji, z opredeljenimi 'orodji' in mehanizmi ter definirano materialno podlago".

Za Nato in spoštovanje mednarodnega prava hkrati
Z vstopom v Nato leta 2004 je Slovenija postala del mednarodnega vojaškega zavezništva, katerega delovanje zaide tudi v konflikt z drugim deklariranim načelom številnih strank, spoštovanjem mednarodnega prava in človekovih pravic namreč. Omenimo le napad na Zvezno republiko Jugoslavijo leta 1999, ko je Nato ZRJ napadel brez mandata Varnostnega sveta ZN-a. SD zagovarja "dosledno spoštovanje in progresivni razvoj mednarodnega prava", ob tem pa vidi Slovenijo še naprej v Natu.

Tudi za SLS članstvo Slovenije v Natu ni sporno, pri čemer poudarja, da se "partnerstvo med ZDA in EU-jem še zlasti izraža prek skupnih vrednot demokracije in prostega trga". Evro-atlantske povezave za SLS sicer "predstavljajo okvir, prek katerega je Slovenija povezana z državami, ki spoštujejo enake vrednote, na kakršnih je utemeljena Republika Slovenija". SLS bi tudi z Rusijo in Kitajsko krepil področje spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ta stranka je tudi edina med vsemi, ki je omenila konkreten mednarodni konflikt. V izraelsko-palestinskem odnosu se je tako opredelila za "soobstoj dveh držav".

Tudi v SMC-ju in ZaAB-u poudarjajo spoštovanje človekovih pravic in prava kot eno od vodil zunanje politike, izstopa iz Nata pa si v strankah ne želijo.

ZL: Nato je nosilec imperializma
Le Združena levica zagovarja izstop Slovenije iz Nata. Ta zveza je namreč "glavni nosilec imperializma v sodobnem svetu in omogoča ter ohranja globalne neenakosti, ki poganjajo kapitalistični sistem." V ZL-ju tako poudarjajo, da bi morala Slovenija "graditi nove ekonomske in trgovske odnose z ostalim svetom, ki bi temeljili na sodelovanju in razvoju. Samo tako se namreč lahko zagotavljata mir in varnost."

ZL se še zavzema, da se Slovenija "nemudoma umakne iz vojaških oziroma mirovnih misij v svetu", podobno pa menijo tudi v SNS-u. Če je sodelovanje "slovenskih vojakov" v vojaških misijah zunaj EU-ja nujno potrebno zaradi "obveznosti, ki izhajajo zaradi članstva v mednarodnih organizacijah, pa naj sodelujejo zgolj v akcijah, ki jih je odobrila Organizacija združenih narodov", menijo v SNS-u.

ZL ob tem še zahteva, da Nemčija kot naslednica okupatorske države Sloveniji povrne škodo, ki ji jo je povzročila v drugi svetovni vojni. Gre za 3,5 milijarde evrov, pravijo v ZL-ju, kjer sicer zagovarjajo tudi uvedbo t. i. Tobinovega davka, torej davka na vse finančne transakcije, ki pa deloma spada tudi v domeno zunanje politike. V ZL-ju namreč opozarjajo, da "mora biti uveden na ravni celotnega EU-ja".

O stališčih petih strank ne vemo ničesar
Na volitvah bo sodelovalo 15 strank, od petih pa nismo v objavljenih predvolilnih programih glede področja zunanje politike izvedeli ničesar. Piratska stranka je sicer odnosom s tujino namenila kar nekaj prostora, a so se posvetili izključno interesom in ciljem stranke, ne pa države. Tako izvemo le, da se mora Piratska stranka povezovati z drugimi sestrskimi strankami in družbenimi gibanji ter da mora postati "povezovalec v svoji regiji in s skupnimi akcijami znotraj regije nastopati navzven, s čimer bomo pridobili tako pri teži, kot tudi pri ugledu".

V strankah Verjamem, Zeleni Slovenije in PS področja zunanje politike v svoje programe niso vključili, kar je vseeno več, kot so storili v DeSUS-u. Ta stranka namreč na svoji spletni strani sploh ni objavila programa, pri čemer je zanimivo, da bi bilo ravno področje zunanje politike, poleg seveda vprašanja pokojnin, za DeSUS lahko dobrodošlo. Predsednik stranke Karl Erjavec je namreč od februarja 2012 slovenski zunanji minister.