POVEJ!
gledaš skozi mene, nisi tu
temna slutnja pada, kot v snu
spušča se med naju in lebdi
čakam na besede, pa jih ni
nisem več molitev tvojih iskanj
nisem več dotik iz najinih sanj
tvoj pogled mi ugaša luči
in tišina kriči
povej! zakaj molčiš?!
povej! tak, kot si, preveč boliš!
povej! tvoj molk me reže prav do srca
zberi moč, poruši del neba
bolje za oba
morda… morda…
misli ti letijo kdo ve kje
čutim, da umira upanje
ko gradiš med nama večni zid
čakam da pretrgaš tanko nit
brišeš moj korak iz svojih stopinj
brišeš najin čas, postajam spomin
tvoj pogled je preddverje noči
in tišina kriči
povej! zakaj molčiš?!
povej! tak, kot si, preveč boliš!
povej! tvoj molk me reže prav do srca
zberi moč, poruši del neba
bolje za oba
povej! le zakaj molčiš?!
povej! le zakaj se še boriš?!
povej! tvoj molk me reže prav do srca
zberi moč, poruši del neba
bolje za oba
zdaj me v oči poglej
odkrito mi povej | 
