DOVOLJ!

Za njega je vse mogoče,

samo ne ve, kaj sploh hoče;

nasmehne se in nato čez hip že joče.

Je kot otrok in kot vreme,

na druge bi stresal breme,

nesrečen je, ko je sam, nesrečen z mano.

Ima me, ima me za omamo,

ne to ni tisto pravo –

za mojo srečo gre.

Dovolj sem ga poslušala,

dovolj sem se trudila,

on je tak, kot je,

ne bom ga spremenila.

Dovolj sem se podrejala,

na sebe sem pozabljala,

zatajila sem srce,

ne bom ga več za nič razdajala,

le za mojo srečo gre.

Ne vpraša me, kaj bi rada,

In vsak nov dan je navada,

Želim si več, nočem, da mi še kdo vlada.

Ne reče mi, da sem lepa,

Postala sem marioneta,

A živa sem in ne bo igral se z mano.

Ima me, ima me za omamo,

ne to ni tisto pravo –

za mojo srečo gre.

Dovolj sem ga poslušala,

dovolj sem se trudila,

on je tak, kot je,

ne bom ga spremenila.

Dovolj sem se podrejala,

na sebe sem pozabljala,

zatajila sem srce,

ne bom ga več za nič razdajala,

naprej grem,

vzela bom vse,

samo za mojo srečo gre.