Vse se je začelo davnega leta 1956. Televizija je bila v evropskih državah še v povojih, ustanovljena pa je že bila Evropska radiodifuzna zveza (EBU), ki se je je prijelo ime Evrovizija. Ta je že od vsega začetka skrbela za izmenjavo informativnih, športnih in zabavnih programov med svojimi članicami. Te so bile vse po vrsti državne televizije, saj zasebnih postaj takrat še ni bilo. Tako je Švicar Marcel Besancon predlagal, da bi po vzoru sanremskega festivala, ki se je začel že leta 1951, evropske države priredile glasbeno tekmovanje. Za prvo prizorišče je bil izbran Lugano v italijanski Švici, sodelovalo pa je le 7 držav (Nizozemska, Švica, Belgija, Nemčija, Francija, Luksemburg in Italija), vsaka s po dvema pesmima. Javnega glasovanja še ni bilo, razglasili so le zmagovalca, ki ga je izbrala posebna žirija, sestavljena iz po dveh predstavnikov vsake sodelujoče države. Ker Luksemburg ni poslal svojih žirantov, ampak je pooblastil kar dva Švicarja, najbrž ni presenetljivo, da je zmagala predstavnica države prirediteljice.

Takrat tudi še ni obstajalo pravilo, da mora zmagovalka organizirati festival naslednje leto: vsako leto naj bi bil festival v eni od sodelujočih držav. Tako so se naslednje leto zbrali v Frankfurtu. Z razvojem televizije in njenim širjenjem po Evropi pa je raslo tudi število sodelujočih držav, zato so odtlej vsi lahko nastopali le s po eno pesmijo. V Frankfurtu so se prvotnim sedmim državam pridružile še Velika Britanija, Danska in Avstrija, naslednje leto Švedska, 1959 Monako, 1960 Norveška, 1961 pa so na festivalu debitirale Španija, Finska in (takratna) Jugoslavija kot edina socialistična država - ostale vzhodnoevropske države so imele svojo televizijsko zvezo Intervizijo.

Prva leta je bil festival predvsem frankofonska zadeva, saj se je kakšno leto zgodilo, da je bila skoraj tretjina vseh pesmi v francoščini. Francoski pevci so imeli tudi možnost nastopa za Monako ali Luksemburg, saj ti dve miniaturni državi praktično nista imeli svojih pevcev in sta jih morali najemati v tujini, zlasti v Franciji, pa tudi drugje, tako je npr. Dubrovčanka Tereza Kesovija leta 1966 pela za Monako. Vseeno (ali pa prav zato) je Luksemburg ena najuspešnejših držav na tem tekmovanju, saj so njihovi predstavniki zmagali kar petkrat. Italijani so imeli bistveno manj uspeha, pa čeprav so na festival do leta 1966 pošiljali kar zmagovalne pesmi s festivala v San Remu. Prvo zmago jim je priborila šele mlada, komaj šestnajstletna Gigliola Cinquetti v Kobenhavnu leta 1964. V anglofonski oziroma germanski svet se je trend obrnil šele po letu 1967, ko je na Dunaju prvič za Veliko Britanijo zmagala bosonoga Sandie Shaw.

Evrovizijski festival nikoli ni prav odseval sočasnih glasbenih trendov (po besedah TV-voditelja Miha Šaleharja je imel nanje podoben vpliv, kot ga ima MTV na Heleno Blagne), je pa vendarle zlasti v prvih desetletjih sproduciral nekaj hitov, ki so se vrteli po vsem svetu, nekatere pa imamo že lahko za prave evergreene. Zanimivo pri tem je, da so pogosto postale največji hiti pesmi, ki se na samem tekmovanju sploh niso dobro uvrstile. Tako je bila znamenita italijanska pesem Nel blu dipinto di blu (bolj znana kot Volare) Domenica Modugna v Hilversumu 1958 šele tretja, pa se je kasneje kot edina evrovizijska pesem doslej zavihtela na sam vrh ameriške Top100. Še več, ta pesem je doživela nešteto priredb in v nekem trenutku se je zgodilo, da je bilo na ameriški lestvici kar šest različnih verzij te skladbe. Podobno se je dogajalo tudi z obema skladbama Cliffa Richardsa (Congratulations in Power to all our friends), pa s prvo skladbo Vicky Leandros L'amour est bleu, ki je postala svetovni hit v instrumentalni izvedbi orkestra Paula Mauriata, nenazadnje tudi z znamenito Danielovo Džuli, ki je poleti 1983 kraljevala na lestvicah v Avstriji, Nemčiji in Skandinaviji.

V prvo krizo je festival zašel v poznih šestdesetih letih, ko se je prvič začelo zmanjševati število sodelujočih držav - umaknili sta se Danska in Avstrija, menda zaradi prevelike komercializacije. Nato pa se je zgodil še Madrid 1969, ko so na zmagovalni stopnički stale kar štiri pesmi, saj niso imeli nikakršnih pravil, kaj storiti v takem primeru, in se je vse končalo v vsesplošnem kaosu. Zato so se umaknile še preostale skandinavske države in Portugalska in s samo 12 udeleženkami v Amsterdamu 1970 se je zdelo, da je festival v zadnjih zdihljajih. Pa je vseeno dokazal svojo trdoživost. Spremenili so nekaj pravil, predvsem tisto, ki je dovoljevalo samo nastop solistov ali duetov. Pri tem je prej prihajalo do komičnih situacij: tako npr. v evrovizijskih analih beremo, da sta leta 1968 zastopala Jugoslavijo Luči Capurso in Hamo Hajdarhodžić. Seveda so Jedan dan peli takrat zelo popularni Dubrovački trubaduri, a uradno so morali dva svoja pevca preimenovati v duet, preostali člani skupine pa so postali spremljevalni vokalisti. Hkrati so se vrnile države, ki so festival prejšnje leto bojkotirale, v sedemdesetih in osemdesetih pa so se priključile še nekatere nove (1971 Malta, 1973 Izrael, 1974 Grčija, 1975 Turčija, 1981 Ciper, 1986 Islandija), tako da po letu 1971 nikoli ni sodelovalo manj kot 17 držav. Med leti 1973 in 1976 (delno tudi 1977) pa je bilo dovoljeno peti tudi v poljubnem jeziku (beri: angleščini) in ne le v uradnem jeziku svoje države.

Od leta 1971 je morala tudi vsaka nastopajoča televizijska postaja poslati v evrovizijsko izmenjavo tudi videoposnetek svoje skladbe, najpomembnejše za ponovni vzpon evrovizijskega festivala pa je bilo, da se je na tekmovanju pojavilo nekaj izvrstnih interpretov, ki so naredili tudi mednarodno kariero, naj omenimo samo Vicky Leandros leta 1972 in švedsko skupino ABBA leta 1974. Festival v Brightonu 1974 med poznavalci sploh velja za enega najboljših (ali sploh najboljšega) v zgodovini. Prva je bila ABBA za Švedsko, na drugem mestu je deset let po svoji zmagi pristala Gigliola Cinquetti s skladbo Si, tretji je bil nizozemski duet Mouth and McNeal (dve leti pred tem je osvojil evropske lestvice s skladbo Hallo-a) s pesmijo I see a star (kasneje uporabljeno v reklami za znamenito nizozemsko znamko piva), četrta pa je bila za Veliko Britanijo avstralska pevka Olivia Newton-John, ki je nato z Johnom Travolto prepevala in poplesavala v Briljantini. Vse štiri pesmi so bile v prvi deseterici britanske pop lestvice.

Osemdeseta leta so prinesla precej uspeha državam, ki so se dotlej uvrščale bolj pri repu: tako je leta 1985 v Göteborgu prvič slavila Norveška (ob 25. nastopu), leto kasneje v Bergenu Belgija (v 31. poskusu!), Švica je v Dublinu 1988 zmagala prvič po 32 letih, Italija v Zagrebu 1990 pa prvič po 26 letih. In zmagali s(m)o tudi Jugoslovani v podobi zadrske skupine Riva - v Lausanni 1989.

Prvo ime osemdesetih je prav gotovo francosko govoreča Kanadčanka Celine Dion, ki je 1988 zmagala za Švico, vendar je njena mednarodna kariera zares vzletela šele, ko je začela prepevati v angleščini. Dejstvo pa je, da je v tem desetletju festival izgubil precej sape, saj ga je močno zasenčila video glasba, kakršno je predvajal zlasti MTV.

Devetdeseta leta so predvsem leta političnih sprememb v Evropi: nastale so nove države, predvsem pa so se članice Intervizije združile z Evrovizijo, tako da se je naenkrat pojavilo prek trideset kandidatk za nastop, kar pa je za triurno televizijsko oddajo občutno preveč, zato si je bilo treba izmisliti različne sisteme vsakoletnega uvrščanja in izpadanja na festival (z izjemo štirih najbogatejših članic, ki največ prispevajo v skupno blagajno, ki imajo zagotovljen nastop vsako leto). S prihodom novih članic iz vzhodne Evrope je zavelo precej svežega vetra: briljantni nastopi Poljske in Madžarske že prvo leto (1994), pa Estonije in Hrvaške skoraj vsako leto, lani pa zlasti Rusije in Latvije. Sicer pa 90. leta zaznamujejo zlasti neprestane zmage Irske (4-krat v 5 letih med 1992 in 1996), kar pa je festival prej oddaljilo od sodobnih glasbenih trendov, saj so Irci zmagovali bodisi s pretresljivimi baladami bodisi s keltskim etno-soundom.

V modernejše glasbene vode se je festival podal šele zadnja leta z uvedbo televotinga, ko gledalci dejansko lahko sami izbirajo skladbe, ki so jim najbolj všeč - seveda pa tudi tu ne gre brez nacionalnih predsodkov in dobro- ali slabososedskih odnosov.

Zdi se, da je evrovizijski festival dokazal svojo trdoživost, pa tudi prilagodljivost v okviru osnovnega koncepta, in ni strahu, da ne bi tudi v novem tisočletju vsako leto ponudil TV-gledalcem po Evropi in zunaj nje, tri ure zabave in izvrstnega televizijskega spektakla.

Dosedanjih 46 festivalov je potekalo v 30 mestih v 16 državah.

Največkrat je bil festival v Veliki Britaniji (8-krat), 7-krat je festival organizirala Irska, po 4-krat Nizozemska, Luksemburg, Švedska, 3-krat Francija, 2-krat Švica, Nemčija, Italija, Norveška, Izrael, Danska, 1-krat Avstrija, Španija, Belgija, bivša SFRJ (Hrvaška).

Talin in Estonija sta tako 31. mesto in 17. država, kjer bo potekal festival.
Med mesti ima primat irsko glavno mesto Dublin (6-krat), v Londonu in Luksemburgu je bil festival 4-krat, v Cannesu, Den Haagu, Jeruzalemu, Stockholmu in Kobenhavnu pa po dvakrat.

Na prvem festivalu v Luganu 1956 je sodelovalo le 7 držav s po dvema pesmima. Z letošnjimi 24 popevkami je število izvedenih skladb naraslo na 891 iz 37 držav. Za prihodnje leto so udeležbo še napovedale Albanija, Ukrajina, Belorusija in ZR Jugoslavije.

Države z največ udeležbami (vključno z 2002):
46 - Nemčija
45 - Francija, Velika Britanija
44 - Belgija, Švica
43 - Nizozemska
42 - Španija, Švedska
41 - Norveška
39 - Avstrija
37 - Luksemburg,Finska
36 - Italija, Portugalska, Irska
32 - Danska

Samo enkrat je sodeloval Maroko (1980).

Kot samostojna država Slovenija letos sodeluje osmič, pred tem so predstavnice TV Ljubljana šestkrat zastopale bivšo Jugoslavijo.

SLOVENCI NA EVROVIZIJSKEM FESTIVALU

Zlata šestdeseta leta

Kot najbolj zahodna republika bivše Jugoslavije smo Slovenci oz. TV Ljubljana pomembno prispevali, da se je Jugoslavija kot edina socialistična država leta 1960 pridružila Evroviziji in naslednje leto prvič sodelovala na evrovizijskem festivalu.
Prvi izbor jugoslovanske predstavnice je potekal 16. februarja 1961 v Drami SNG v Ljubljani. Takrat so v Jugoslaviji obstajali samo trije TV-studiji (Beograd, Zagreb, Ljubljana) in vsak je na tekmovanje poslal po tri pesmi. Nekoliko nepričakovano je zmagala predstavnica TV Ljubljana, pesem Jožeta Privška Neke davne zvezde, ki jo je zapela takrat skoraj neznana novosadska pevka Ljiljana Petrović. Čeprav so naši zastopniki odpotovali v Cannes kot popolni amaterji, pa smo v prvem poskusu osvojili zelo solidno osmo mesto.
Taktika ljubljanskega studia (pesem slovenskega skladatelja v izvedbi pevke iz druge republike z besedilom v srbohrvaščini) se je obnesla tudi naslednje leto na izboru v Zagrebu. Spet je zmagala Privškova popevka Ne pali svetla u sumrak, ki jo je zapela Beograjčanka Lola Novaković. V Luksemburgu je dosegla za naše razmere fantastičen uspeh - delitev 4. mesta, kar je bilo za dolga leta najboljša uvrstitev bivše Jugoslavije na festivalu.

Prvič pa se je slovenska beseda zaslišala z evrovizijskega odra leta 1966. Tega leta je na izboru v Beogradu ob hudem negodovanju občinstva v dvorani Doma sindikatov zmagal Sepetova skladba Brez besed v izvedbi Kranjčanke Berte Ambrož. Duhovi so se pomirili šele, ko se je iz Luksemburga vrnila kot sedma, pesem pa je doživela tudi celo vrsto priredb v tujih jezik (dansko, norveško, angleško).

Tudi na Dunaju 1967 so takratno Jugoslavijo zastopali Slovenci: Lado Leskovar je pel protivojno pesem Vse rože sveta Urbana Kodra, ki še danes trdi, da je to edina popevka, ki jo je v življenju napisal. Pesem je delila 8. mesto.

Lahko torej rečemo, da kadar koli je bila v šestdesetih izbrana pesem slovenskega avtorja, ji je bila praktično zagotovljena uvrstitev v prvi deseterici - zares zlata leta.

Srebrna sedemdeseta leta

V sedemdesetih se je Slovencem na festival uspelo uvrstiti samo še dvakrat in obakrat s precej skromnim uspehom. Druga Sepetova skladba, ki nas je zastopala, je bila Pridi, dala ti bom cvet v izvedbi rosno mlade Eve Sršen. A poskus se ni obnesel, saj so drugi imeli prav tako rosno mlade pevke, pa glasovno ustreznejše in polom je bil neizogiben. 11. mesto sicer ne zveni slabo, a v resnici je bila predzadnja.
Resnično ogorčeni pa so bili Slovenci (in z njimi vsi ostali Jugoslovani), ko je danes že ponarodela pesem Dan ljubezni v izvedbi slavne skupine Pepel in kri v Stockholmu 1975 osvojila šele 13. mesto. Evropa nas ne mara! In ko so naslednje leto bosanski Ambasadorji pristali čisto na dnu, je na vztrajanje TV Ljubljana Jugoslovanska radiotelevizija za štiri leta izstopila iz tekmovanja.

Črna osemdeseta leta

Vrnili smo se leta 1981, a zdi se, da TV Ljubljana ni imela pravega interesa za sodelovanje. Razlog je bil najbrž predvsem finančni, saj je moral studio, čigar pesem je zmagala na jugoslovanskem izboru, nositi vse stroške predstavitve in nastopa. Tako smo na "jugovizijo" v glavnem pošiljali blede pesmice, točke pa smo večinoma podelili pesmim TV Zagreb. Samo leta 1984 smo bili blizu zmagi, a je zaradi mahinacij titograjske žirije pesem O, ne, cherie skupine Rendez-vous izvisela. Potem smo bili samo še statisti, pa čeprav nas je dvakrat zastopala celo Helena Blagne.
Smo pa na Evroviziji vendarle tudi "zmagali" - Pepel in kri je v eni od svojih brezštevilnih zasedb spremljal Tota Cutugna pri izvedbi njegove zmagovite Insieme: 1992 v zagrebški koncertni dvorani Vatroslav Lisinski.

Samostojna devetdeseta leta

Leta 1993 smo po osemnajstih letih spet dočakali slovensko pesem na evrovizijskem odru, in to pod lastno zastavo samostojne Slovenije. 1xband se je tja moral prebiti skozi dvojne kvalifikacije: najprej domače, nato pa še skozi vzhodnoevropske, saj so bila v Milstreetu za nove članice EBU na voljo samo tri mesta. Pristali so bolj pri dnu, a slovenska javnost ni bila pretirano razočarana.
Po letu 1995 pa smo bili Slovenci znani predvsem po mogočnih baladah - kot da jemljemo festival preresno in hočemo pošiljati tja samo "umetniške" pesmi. Zdi se, da je bolj v prid baladam celo okus navadnega občinstva, tako vsaj kažejo rezultati televotinga po letu 1997. Dosežki pa so bili precej spremenljivi: zelo solidna je bila dvakrat Darja Švajger, prav tako tudi Tanja Ribič s skladbo za Evrovizijo nenavadnega avtorskega para Saša Lošić-Zoran Predin, precej slabše sta se odrezala Regina in Vili Resnik. Manjka pa nam ena zares vrhunska uvrstitev.

Na 46 festivalih je zmagalo 49 pesmi (leta 1969 so si 1. mesto delile kar 4). Najuspešnejša je bila Irska, ki pa letos ne sodeluje, saj je na lanski prireditvi zbrala premalo točk.

7 zmag - Irska
5 zmag - Francija, Luksemburg, Velika Britanija
4 zmage - Nizozemska, Švedska
3 zmage - Izrael
2 zmagi - Španija, Švica, Italija, Norveška, Danska
1 zmaga - Avstrija, Monako, Nemčija, Belgija, biv1a SFRJ (Hrvaška), Estonija.

28 zmagovalnih skladb so zapele solistke, moški izvajalci so bili uspešni le
7-krat.
Devetkrat so slavile skupine, petkrat pa dueti. Ženske so torej uspešnejše, vendar sta na zadnjih dveh festivalih zmagala moška dueta (Olsen Brothers oz. Tanel Padar & Dave Benton).