Sama preživljam četrti mesec izmenjave Erasmus na Danskem. Ta semester sem spoznala veliko študentov iz cele Evrope, večinoma prihajajo iz držav članic Evropske unije, le redki ne.

Mnenja glede EU-ja so različna. Tisti iz stabilnejših držav, ki niso (več) tarča ekonomske krize, so večinoma nevtralni. Sošolci iz manjših (manj pomembnih?) držav, ki so prevzele evropsko valuto, govorijo o velikih podražitvah po uvedbi evra, ki jih je čutiti tudi po več letih. Tisti iz pred kratkim pridruženih držav članic so veseli že občutka pripadnosti Evropski uniji in večje prepoznavnosti njihovih držav, drugih posledic še ne čutijo.

Vsi pa se zavedamo, da smo lahko tukaj na Danskem predvsem zaradi EU-ja. Možnost študija v tujini je po mojem mnenju najbolj pozitiven produkt Unije, ki bi ga moralo izkoristiti čim več študentov.

Evropska unija naj bi zmanjšala razlike med življenjskimi standardi posameznih držav. A trenutno se zdi, da so se te razlike le povečale. Res je, da si države EU-ja medsebojno pomagajo v trenutni krizni situaciji, a vprašanje je, ali bi brez Evropske unije do krize sploh prišlo.

Mladi pa se dandanes vse manj ukvarjamo s takimi vprašanji, bolj kot prihodnost Evropske unije - in posledično Slovenije - nas zanima naša lastna prihodnost. Ker so državne meje znotraj EU-ja vedno bolj zabrisane, lahko marsikoga ta prihodnost čaka zunaj meja lastne države.

Kmalu po prihodu na Dansko sem namreč ugotovila, da mi po študiju kot arhitektki tu ne bi bilo težko najti zaposlitve. Lažje bi bilo, če bi se naučila govoriti dansko, a tudi z angleščino bi šlo. Pa ne le v arhitekturni stroki, tu je več ponudbe in povpraševanja na marsikaterem področju. To je dvorezen meč. Po eni strani Evropska unija omogoča mladim več možnosti za študij in zaposlitve v tujini, po drugi strani pa države, kot je Slovenija, na ta način izgubljajo perspektiven kader. Mladi se množično selijo v tujino, in če se bo tako nadaljevalo, bo Slovenija kmalu le še zibelka intelektualcev, ki so se razbežali po Evropi.

Ajša Jerićević, Horsens